Najin tretji Snežnik

Ko sva se v začetku februarja vrnila s smučanja v Val Gardeni, je bilo na Gorenjskem tako neurje, da sva se bala podrtih dreves in drugega razdejanja, zato sva se odločila za Snežnik. Primorsko avtocesto sva zapustila pri izvozu za Unec in zavila v smer Cerknice. Na Bloški Polici sva skrenila desno proti Snežniku in v Pudobu spet desno, smer Kozarišče (tudi rjava tabla Snežnik). V Kozariščah je se je desno odcepila makadamska cesta h gradu Snežnik, midva pa sva se odpeljala levo, kamor sta kazala smerokaza Knežak 33 in Mašun 20. Asfalta je bilo kmalu konec in čakalo naju je približno 11 km makadama. Na začetku sva se peljala mimo dveh opuščenih hiš (na zemljevidu Šranga). Pri kažipotu nazaj 4 Kozarišče je na skali ob cesti desno pisalo Cesta na Bičko goro in Mašun, midva pa sva se ravnala po kažipotu naprej Mašun 16.

Približno 5 km od gradu Snežnik sva se ustavila na sedelcu (817 m) med Cinkovcem in Srednjim vrhom. Ob tamkajšnjem križišču in gozdarskem delovišču sta rjavela skrivljena kažipota levo Grajšovka 2km in naprej že skoraj nečitljivo Leskova dol. 5km. Kljub naravnost razkošno velikemu prostoru je edini parkirani avto stal natanko pred spomenikom, posvečenim partizanoma Ivanu Petriču in Antonu Mlakarju iz civilnega logarja, ki so ju tam 11. aprila 1943 ubili belogardisti. Medtem ko sva stala, je nasproti pripeljal velik tovornjak, poln hlodov – dobro, da ga nisva srečala. Na razcepu čez kak kilometer s kažipotoma nazaj Kozarišče 6 in levo Mašun 14 je najina (glavna) cesta zavila levo. Ob naslednjem razcepu čez 5 km je stala podrta čuvajnica, popisana s smermi in razdaljami. Najina smer je bila desna (Leskova d.). Takoj zatem sva že zagledala leseno tablo Leskova dolina. Pod glavno cesto je tekla še ena ožja in obe sta pripeljali k hišam.

Ali se najino izhodišče (793 m; S 45.622406, V 14.462005) imenuje Leskova dolina ali Leskova Dolina (zapisi so različni)? Atlas Slovenije, ki bi mi moral veljavno odgovoriti na to vprašanje, me je le še dodatno zmedel: v kazalu je velika začetnica (zaselek), na zemljevidu mala (nenaselbinsko ime). Hišne številke so Kozarišče, na neki hiši pa sva opazila (neuraden) napis Vojkovo naselje. Leta 1860 je na gradu Snežnik zagospodoval Georg Schönburg-Waldenburg, ki je načrtno izkoriščal gozdove. V Leskovi dolini je postavil čuvajnico, nato še hiše za lovce in gozdarje. Leta 1873 je odprl tovarno za suho destilacijo bukovine, ki je proizvajala oglje, katran in suhi špirit (delovala je le 15 let). Pozneje so bili tam še finančna straža, karabinjerji in miličniki. Prebivalci Unca in Rakeka so v dolini nabirali leskove palice za obroče (koretele), ki so se uporabljali za sode in ladijske zaboje. Obročarstvo je bilo v 19. stoletju zelo razvito, potem pa so lesene obroče izpodrinili kovinski. Med drugo svetovno vojno je v Leskovi dolini nekaj časa delovala partizanska bolnišnica. Po vojni je bilo tam kakih 20 prebivalcev. Zdaj so nekatere manjše hiše spremenjene v počitniške, večja stanovanjska bloka sta v slabem stanju.* Na kozolčku sem našla planinsko vpisno skrinjico; midva sva bila tam 7. februarja, zadnji pred nama pa se je vpisal oktobra lani – Francoz.

Odšla sva po cesti proti Mašunu in Snežniku mimo partizanskega spomenika; v Leskovi dolini je oktobra 1943 Tomšičeva brigada premagala nemški bataljon. Na drevesu poleg sta bila markacija in N (Notranjska planinska pot), smerna tablica pa je kazala nazaj Grad Snežnik 3^h in naprej Snežnik 3 ure. Ob cesti je stala tabla Nature 2000 Snežnik, Javorniki in dolina Pivke. Takoj na koncu naselja sva se povzpela levo v gozd, kamor je kazal kažipot. Po nekaj korakih sva dosegla gozdno cesto, ob kateri sta stali novi hiši. Onstran ceste sta se odcepila dva kolovoza in nisva bila gotova, h kateremu spada markacija. Poskusila sva po levem, bolj vlaki, in bil je pravi. Na naslednjem razcepu je bil levi krak označen. Prečkala sva jaso s solnico in prežo. Z leve je pritekel kolovoz, od katerega se je takoj nekaj odcepilo levo, znamenja, kam naprej, pa nobenega. Poskusila sva naravnost navzgor po levem kraku – pravilno. Tudi ta steza se je razcepila in za pravega se je izkazal glavnejši levi krak. Na naslednjem razcepu pa se je dotedanja »levičarska politika« spremenila: ubrala sva jo desno navzgor. Nad kolovozom, po sledeh sodeč razritim od divjih svinj, se je dvigala Velika Kalvarija. Snega je bilo ravno toliko, da so se dobro videle številne živalske sledi. Nenadoma je Jani zapiskal na piščalko – saj res, tod se klatijo tudi medvedi!

Po dobre pol ure sva zapustila kolovoz po markirani bližnjici čez skalnato pobočje. Na veliki skali je pisalo P.D. Logatec in N. Odkar markacije niso bile več samo na zasneženih tleh, se je označenost bistveno izboljšala. Bližnjica je kmalu dosegla gozdno cesto in zavila sva levo nanjo. Okrog velike skale levo ob cesti pod Čašo je bilo speljano obračališče. Levi rob ceste je bil utrjen s podpornim zidom, na desni se je dvigala skalnata Tjura. Obljudenost poti so izpričevale zavržene pločevinke. Na levem ovinku je cesta obšla grapo, zaradi katere so bili potrebni podporni zidovi, in odprl se je pogled na Kamniške Alpe od Kočen do Ojstrice.










Čez 35 minut sva se na križišču povzpela po desni cesti, ožji in slabši, a še vedno spodobni; na skali levo ob njej je pisalo Gašparjev hrib in Snežnik (puščici navzgor). Ko se je čez slabe pol ure gozd nekoliko razmaknil, je z desne pritekla cesta, označena z znakom za prepoved prometa in zaprta z verigo. Lesen kažipot Snežnik na drevesu je kazal levo navzgor (kaj je pisalo na leseni tablici pod njim, se ni več videlo). Sklepala sva, da sva prišla do izhodišča za pot Gašperjev hrib‒Snežnik (do sem se je mogoče pripeljati). Ob križišču so stale »mizica« (štor) in »klopci« (debli).

 




Zapustila sva cesto in se povzpela levo po zahodnem pobočju Gašperjevega hriba (1402 m) proti Snežniku. Čez dobrih 10 minut sva na vrhu strmega vzpona po širokem skalnatem kolovozu dosegla prečno stezo; levo je vodila na Gašperjev hrib, midva pa sva krenila desno po grebenu. Vzpenjala sva se po gozdu, posutem s skalami. Strmina se je kmalu unesla. Na desni so se vrstili vršiči dolgega grebena. Z vrha naslednjega vzpona sva nad gozdnatimi pobočji nenadoma zagledala svoj cilj. Čeprav je bila še zima, je bilo njegovo teme kopno, torej si nič več ne zasluži imena Bela gora (Mons Albius), kakor so ga imenovali v rimskih časih, ko se je na njegovi pleši še pozno v pomlad belil sneg. Takoj zatem sva se spustila med krivenčastimi listavci in ruševjem mimo skale z zabrisanim rdečim napisom Nova kračina; tako se na zemljevidu imenuje območje južno oziroma levo od poti. Po 20 minutah sva stopila na razgleden rob. Z njega sva se spustila čez travnik proti kotanji, onkraj travnika pa znova navzgor v gozd in na naslednji travnik z grmi ruševja. Markacij skoraj ni bilo, a morda so se skrivale pod snegom. Sestopila sva v veliko kotanjo, obrobljeno s skalami. Tudi pogled nazaj je bil precej slikovit. Še enkrat sva se potopila v gozd med razgibane listavce. Po strmem pobočju je pot vijugala navzgor najprej v ključih, nato pa skoraj naravnost po grapici. Med ruševjem, marsikje višjim od odraslega hodca, je markacij zmanjkalo, a izsekana pot je bila dovolj očitna.

Z višino je bilo čedalje manj snega. Kake tričetrt ure od razglednega roba sva se spustila na križišče na Grčevskem sedlu k zdelanim kažipotom nazaj Leskova Dol. 2h in Kozarišče 5h, levo Grčovec 45min, naprej proti desni Snežnik (najbrž) 30min in Sviščaki 2h (nadmorska višina se je že odluščila, morda 1650m). Po skalah in grušču med zaplatami ruševja sva grizla kolena proti vrhu (1796 m). Dosegla sva ga dobrih 20 minut nad kažipoti. Tisto, kar je bilo od daleč videti šotor tik pod vrhom, se je izkazalo za vrečo s smetmi, najbrž pripravljeno za odvoz s helikopterjem. Koča Draga Karolina (1790 m) je bila zaprta. Kljub lepemu dnevu sva bila vse dopoldne sama; očitno sva si spet izbrala zelo samotno pot. Od Sviščakov je prišel gor mlad fant, tudi zadovoljen z lepim dnevom. Razgledi niso bili najbolj ostri, a že občutek, da sem »na vrhu sveta«, me je spravil v blaženo voljo.

Vrnila sva se po isti poti. Do Leskove doline sva potrebovala dobro poltretjo uro, potem pa sva se za nekaj minut ustavila še pri gradu Snežnik, čeprav se je dan že poslavljal. V mraku je bil videti še mogočnejši in lepši.

 
Dotlej sva bila na Snežniku že dvakrat, marsikdo pa bi rekel, da šele. Gotovo Iztok Snoj, ki je tam kakor doma in je o tem že veliko napisal na spletnem mestu Gore-ljudje. Pri njem ne boste našli podrobnih podatkov, kako se pride gor in dol, zato pa toliko več o tem, kaj na poti lahko vidiš, razmišljaš, občutiš. In (tudi) zato hodimo v hribe, mar ne? 

* Štefka Šebalj Mikše iz PD Cerknica me je prijazno opozorila na knjigo Zgodovina gospostva Snežnik na Kranjskem Heinricha von Schollmayer-Lichtenberga iz leta 1923 (v prevodu Jožeta Sterleta jo je leta 1998 izdalo Gozdno gospodarstvo Postojna), v kateri je popisana zgodovina tega območja, sedanjega stanja naselbine pa tudi gospa Štefka ne pozna.