Lisca po plezalni poti in Lovrenc brez encijanov

Lisca (948 m) je v vseh letnih časih zelo obiskan vrh v Posavskem hribovju. Razlogov za priljubljenost je obilo: je razgledna, z nje vzletajo padalci in zmajarji, vremenarji imajo na njej radar in postajo, v Tončkov dom in Jurkovo kočo prihajajo planinci, kolesarji, športniki, šole v naravi. Prvič sva bila na Lisci spomladi 2006, 22. maja letos pa sva se odpravila tja skupaj z Marjano, da bi preizkusili zavarovano plezalno pot.

 

Odpeljali smo se v Sevnico in v krožišču sledili smerokazu za Planino pri Sevnici, pri vinski kleti Mastnak pa smerokazoma Krakovo in Lisca 7 levo. Na križišču s kapelico smo izbrali glavno cesto in nato na razcepu desno (levo Lisca). V zaselku Cerje (pojavlja se tudi različica Cirje) smo parkirali pri vodnem zajetju na urejenem parkirišču (S 46.062977, V 15.284464). Ob njem stoji tabla 2a Planinska pot: NA LISCO IZ CERJA – skrajšana različica južnega pristopa na Lisco iz Krakovega z osnovnimi podatki o občini Sevnica, zemljevidom poti, reliefnim zemljevidom občine z okolico ter fotografijami pokrajine in cvetja. Kažipota (Cerje S, 640 m) sta kazala Krakovo 25min nazaj, od koder smo se pripeljali, in Lisca – zelo zahtevna pot 40min, Lisca – čez skalce – strma pot 45min, Lisca – Pastirčkova pot 50min v nasprotno stran.

 

S parkirišča smo odšli levo navzgor po asfaltni cesti. Pri naslednjih kažipotih (Cerje SV, 652 m) se je strma pot odcepila levo v gozd, mi pa smo ostali na cesti, ki je tik pred naslednjim odcepom postala makadamska. Tam (Cerje – pečina, 662 m) smo pri veliki skali z markacijo, dvojnim stopnim klinom in jeklenico zapustili cesto in sledili kažipotu levo na zelo zahtevno in na lahko Pastirčkovo pot. Pri naslednjih kažipotih (Lisca – pastirček, 774 m) smo se ločili še od Pastirčka in se povzpeli ostro desno. Tabla o zelo zahtevni poti na Lisco nas je opozorila, da se je lotevamo na lastno odgovornost. Dobre četrt ure nad parkiriščem smo na višini 786 m dosegli vstop vanjo. Dolga je 368 m, od tega je 123 m plezanja. Ima težavnostno oceno B/C, zadnji odsek pa kar D/E.

 

Opremljeni s samovarovalnimi kompleti in čeladami smo se povzpeli po dolgi vrsti lestvenih klinov, ob katerih je bila napeta jeklenica. Pomagali so nam preplezati kakih 20 m visoko navpično steno. Sledilo je plezanje po skalah ob varovalih. Tako kot v Hvadniku sem neko mesto komaj zmogla, ker je bil korak predolg za moje krake. Le kako se skobacajo tam čez 12-letniki (za mlajše ta pot »ni primerna«)? Na koncu prvega dela smo si nekoliko oddahnili ob pogledu na dolino. Pri vitki skalni konici smo se podali v drugega, spet po klinih in ob jeklenicah, ki delajo »čudeže«: niti jaz se nisem bala vzpenjati čez – vsaj v mojih očeh – nepreplezljivo skalovje. Na koncu nas je prehitel nekdo, ki je samokritično (?) pripomnil: »Hitro, pa neumno,« in stekel naprej. Bil je brez plezalne opreme. Po vnovičnem pogledu v dolino smo se lotili tretje stopnje. Neko trebušasto skalo je bilo treba oblesti s precej zraka pod nogami. Zajeda na koncu tretje stopnje je bila zame pretežka; z Janijem sva jo oblezla po levem robu, Marjana pa jo je zmogla. S četrto stopnjo ni bilo težav, peto pa smo zaradi »hude« zahtevnostne stopnje D/E izpustili.

 

 

 

Na vrhu skale z ograjo na višini 917 m smo se od klopce še zadnjič ozrli v dolino. »Predpisani« čas 40 minut smo krepko presegli: vzpenjali smo se skoraj eno uro. Dobro minuto zatem nas je pri Tončkovem domu na Lisci čakalo veliko presenečenje: kljub petku dopoldne nepričakovan vrvež. Po prenovi notranjosti so proslavljali ponovno odprtje doma, ki ga je tisti dan prevzel nov najemnik. Dogodek so snemali tudi televizijci, tako da je Jani srečal svoja nekdanja sodelavca novinarja in snemalca. Goran nas je nemudoma poslikal, povabilu na golaž pa se nismo odzvali, ampak smo se podvizali na bližnji vrh.

Prvo kočo na Lisci je že leta 1902 postavil nadučitelj in pobudnik planinstva v teh krajih Blaž Jurko z Razborja. Jurkovo kočo in planinski dom iz leta 1932 so 28. junija 1944 požgali partizani. Sevniški planinci so leta 1948 postavili novo kočo, ob 70-letnici pa odprli večjo, današnjo. Leta 1952 so zgradili še nov dom in ga poimenovali po predsedniku planinskega društva Tončku Čebularju, ki je vodil gradnjo. Na Lisci je še marsikaj: vzletišče in hiška kluba Kondor Radeče, hiška Mojca Kopitarne Sevnica, kapelica, športno igrišče, igrala za otroke, smučarska vlečnica. Ob meteorološki postaji je plapolala zastava. Meteorolog, ki se je mudil tam, nam je z veseljem razlagal o svojem delu. Okrog razgledne plošče, klopi in nahrbtnikov se je motal prikupen kuža, s katerim je imela največ veselja Marjana.

Nato smo se odpravili proti Lovrencu. Z vrha smo se spustili mimo Jurkove koče in čez pisan travnik proti gozdu. Pri prostoru za piknike 3, imenovanem Pod nebesi, je »parkiral« helikopter. V bližini je stala razlagalna tabla o gozdu. Sčasoma se nam je zazdelo, da smer ni prava, in smo se obrnili levo navzdol po nekakšnem makadamu, ki se je iztekel na travnik s pogledom na Lisco na levi (srčasto naslonjalo tamkajšnje klopce je kar klicalo k fotografiranju) in na naš naslednji cilj na desni. Mimo prostora za piknike 2 Pod bukvijo smo prišli v gozd in do razcepa (890 m) s kažipotoma levo (tja kolesarjem ni dovoljeno) Cirje 15min in Sevnica čez Krakovo 2h, naravnost (dovoljeno tudi za kolesarje) pa Sevnica čez Sv. Jošt 2h 10min, Breg 1h 40min in Lovrenc 1h (naša smer).

 

 

 

 

 

 

Spuščali smo se po široki skalnati, koreninasti in razmeroma strmi markirani stezi. Po 20 minutah smo bili že pri Sv. Joštu. Nekaj o tej podružnični cerkvi župnije Razbor smo izvedeli z razlagalne table. Kdaj so zgradili prvotno stavbo, se ne ve, pozneje so jo večkrat spreminjali, zdaj pa jo menda kar uspešno vzdržujejo in obnavljajo s prihodki od kračevanja (licitacije prekajenih mesnin, ki jih darujejo domačini) na pustno nedeljo. Sledilo je več razcepov, označenih s kažipoti in napisi na drevesih, ki so nas zanesljivo vodili skozi gozd. Pri kapelici Marije Pomagaj z letnicama 1900 in 2012 ter vodnem zajetju so cveteli majceni šipkovi grmički.

Četrt ure pod Sv. Joštom smo sestopili na asfaltno cesto Breg‒Lisca in se pod nekaj hišami spustili levo po njej, a jo že na koncu bližnjega odmikališča z mizo, klopcama in skladovnicami drv zapustili. Po stopnicah in ozki stezi smo zakoračili levo v gozd. Še enkrat smo prečkali asfaltno cesto in pod njo skoraj suh potoček ter se končno začeli vzpenjati. Kljub poznemu datumu so še vedno cveteli pljučniki. Kar hitro smo dosegli ozko asfaltno cesto (levo Lovrenc). Nekoliko nas je potrl pogled na prazno ptičje gnezdo, ki je ležalo ob njej.

 

Po slabe četrt ure smo zavili levo s ceste in po smrekovem »drevoredu« prikorakali na travnike pod domačijo Frece, kjer smo spet zavili levo. Vsenaokrog je opojno dišala sušeča se pokošena trava. Pri kažipotih na Polani (722 m) smo se obrnili levo na kolovoz in ta se je kmalu zožil v stezo. Nekaj časa smo hodili po ravnem, celo rahlo navzdol, izstopili iz gozda na travnik z rumeno Blatnikovo hišo in sredi zelenja zagledali Sv. Lovrenca. V gozdu nad hišo smo zavili levo na gozdno cesto, z nje pa pri kažipotih z nekakšnim rdečim srcem ob vznožju še enkrat levo mimo skromnih klopce in mize, ki sta tičali v grmovju. V podrasti so se skrivali pojalniki.

 

 

Čez 25 minut smo se od kažipotov Planinske poti XIV. divizije (Okroglice, 730 m) usmerili desno v travnati breg pa spet v gozd in po njem navzdol med bledimi naglavkami. Pred koncem gozda sta nas poleg kažipotov (Okroglice, 700 m) čakali tablici Pozor! Hud bik in opozorilna, da je prepovedano hoditi čez travnik. Tako se je pot precej podaljšala, saj je bilo treba daleč okrog obsežnega travnika. Pri kažipotih ob vogalu ograje, kjer je cvetelo ptičje mleko, smo prestopili električnega pastirja, ki je bil očitno vključen, saj je iz žic glasno prasketalo.

 

 

 

 

Kažipotu smo sledili levo z asfalta na makadam, ki je tekel mimo hiše in kamnitega zavetišča z betonsko streho. Nasproti slednjega smo pri tabli o botaničnem naravnem spomeniku – nahajališču clusijevega svišča (omenjene so tudi kranjska lilija, orhideje in opojna zlatica) – zavili levo čez travnik, poln pisanega cvetja, a svišče (encijane) smo žal že zamudili. Pot, omejena z vrvicami, nas je 25 minut od prvega srečanja z Okroglicami pripeljala do cerkve sv. Lovrenca na Gori (722 m), imenovani tudi kar (Sveti) Lovrenc. Letnica 1709 nad oknom nad vhodnimi vrati ni letnica postavitve, saj je bila cerkev tam že v 16. stoletju. Nekateri menijo (ugibajo?), da je v njej pridigal celo Primož Trubar, ko je služboval v Loki pri Zidanem Mostu. S table smo se poučili o biosfernem območju Kozjansko in Obsotelje, naravi Lovrenca in okolice ter Svetem Lovrencu na Gori. V popravljeni in na novo prekriti mežnariji nad cerkvijo prirejajo razstave; na vratih je pisalo, kje je mogoče dobiti ključ (tega prej žal nismo vedeli).

 

Vračali smo se sprva po isti poti, čez pol ure pa zapustili markirano in zavili desno na stezo mimo Blatnika. Travnik je bil posejan s kukavicami, lučniki, ivanjščicami, črnimi deteljami, raznovrstnimi kobulnicami in rumenimi košarnicami, zlaticami, travniškimi kaduljami, najlepše pa so bile navadne turške detelje. Ne vem, zakaj je modrin namesto v tem cvetličnem raju čemel na zaplati razpokane zemlje. Travnik, na katerem je tja grede dišala sušeča se trava, so medtem že pograbili. V 50 minutah smo prišli od Okroglic do Sv. Jošta. V gozdu smo naleteli na slepca. Pri kažipotih na 890 m smo skrenili s poti vzpona desno proti Cirju. Steza je bila kar strma in koreninasta. Od razcepa s kažipotoma (Lisca – klopca, 830 m) smo nadaljevali po Pastirčkovi poti. Ob njej je bila vsaj na pogled nič kaj posebna smrečica skrbno obložena s kamni. Križišče na 774 m smo že poznali: levo se je odcepila steza navzgor proti vstopu v plezalno pot. Še veliko ljudi je prihajalo, tudi otrók – sprehajalcev s psi, ki so šli mimo odcepa, in čeladarjev, ki so zavili gor. Pri »pečini« smo stopili na asfaltno cesto in 40 minut od Sv. Jošta prispeli k avtu.

Čeprav smo v tistih sedmih urah plezali le urico, ni šlo brez Marjane, ona pa je tudi čisto dobro »prenesla« pohlevnejše poti, rožice in ‒ naju.

Kobla, Krevl, Kup

Sem že hotela napisati KKK, a je pregrozno, 3K pa je že (zelo!) zasedeno, zato sem odnehala in v naslovu kratko malo naštela hribe, ki sva jih oblezla 18. maja. Jani, ki je bolj razumen kot jaz, mi vedno dopoveduje, da mora biti v naslovu ime cilja, sicer zapisa nihče ne najde. Pa pravijo, da je pametnejši tisti, ki odneha ...

 

Odpeljala sva se na Petrovo Brdo (803 m) in parkirala pri planinskem domu (po tablici PZS Koča na Petrovem Brdu, 804 m), kjer so planinska in kolesarska vpisna skrinjica (Loška kolesarska pot) ter tablica Via Alpina. Na dvorišče sva se splazila mimo železnih vrat, zaprtih z verigo. Med ograjo in pokritim šankom sva opazila stopnice navzgor proti kažipotom. Kobla ni bila omenjena, najina smer pač: Vrh Bače. Na koncu strmih stopnic sva zavila desno na zabetoniran kolovoz. Ob njem so cveteli rdeči slizki, ivanjščice, zlatice, orlice, spominčice, kukavice, zimzeleni, jagode. Ko je strmina popustila, je bilo tudi betona konec in kmalu sva se potopila v gozd. Markacija naju je usmerila levo ob potoku na širok moker kolovoz. Potem ko je zavil proč od vode, je tekel ob zanimivih plastnatih skalah, po katerih je marsikje mezela voda. Poleg nekaterih sicer ne prav pogostih markacij je bila 1, znamenje SPP.

 

 

  

Dobrih 20 minut od izhodišča se je desno odcepil pošten kolovoz; ker na nobeno stran ni bilo oznak, sva ostala na svojem. Nekoliko naprej je bila res markacija, a tako slaba, da je od razcepa nisva videla. Odtlej je bila označenost boljša. Poleg neke markacije nama je pritegnil pozornost G. Tako oznako je imela Gorenjska partizanska pot iz 60. let prejšnjega stoletja, ki je prenehala obstajati leta 2006. Tekla je čez Črno prst, torej morda tudi tu. Kolovoz je postal širok kot cesta, a je bil še vedno zelo blaten. Vztrajno se je vzpenjal. Na več mestih so železne žlebove za odvodnjavanje nadomestili z betonskimi, odsluženi pa so ležali ob kolovozu. Šele na stara leta sem izvedela (odkril je Jani, piše pa v SSKJ), da imamo za tak žleb oziroma jarek kar dva (narečna) izraza: dražnik in vabljenica. Po kakih 5 minutah se je kolovoz pri skladovnici drv zravnal in levo se je odcepil ožji. Na tamkajšnjih kažipotih (1052 m) je bila napisana lokacija Kup. Nadaljevala sva naravnost (Vrh Bače 1h 15min, Črna prst 3h 30min).

 

Od kažipotov je šlo spet navzgor. Desno skozi drevje sva videla greben Slatnika in pod njim nekdanjo vojašnico. Pot se je še enkrat zravnala, blatna pa je bila še vedno. Že sva bila pri naslednjih kažipotih (Sitrc, 1088 m) in naprej (v najino smer) je kazala tudi smerna tablica Maraton štirih občin (GM4O; poslej jih je bilo še več). Zatem sva zavila desno na označeno koreninasto stezo med štori podrtih dreves, čez poseko, vrh nje pa levo in spet v gozd. Na tej poti s kažipoti res niso skoparili in imenu naslednje lokacije se nisva mogla načuditi: Pamacesnah (1154 m). Pri macesnih? Z leve od spodaj je pritekla mulatjera in napravila oster levi ovinek, utrjen s podpornim zidom in škarpo, ter se nadaljevala navzgor, tako da sva poslej hodila po njej. Na škarpi je pisalo Porez (puščica nazaj). Na mulatjeri sva se končno znebila blata. Škarpe so bile večinoma obrasle z mahom. Nad eno se je dvigala dvonadstropna skalna gmota in na spodnjem delu je bil bel napis Rak. Tam sva naletela na nenavadnega močerada: bil je popolnoma zaprašen. Potem se je mulatjera zravnala, škarp ni bilo več, pogostejši pa so bili podporni zidovi. Gozd je bil videti zelo star; drevesa so bila mogočna in krivenčasta. Podrast so poživljale deveterolistne in brstične konopnice, smrdljivke, praprot se je šele razvijala.

 

Ko sva prečkala grapo, se je na levi pokazal hrib z anteno. Jani je pogledal na zemljevid: Kup. Očitno se po njem imenuje razcep na 1052 m. Zdel se mi je prikupen, zato sem si vtepla v glavo, da hočem gor. Nazaj grede. Jani začuda ni ugovarjal. Kmalu zatem, 25 minut od razcepa, sva prispela do križišča na Kovcah (1230 m; na Pešpoteh oziroma Geopedii Planina Ravan). Takoj za nenavadno živopisno kolesarsko smerno tablico in rdečimi planinskimi kažipoti sva mimo lesenih (Soriška planina, Slatnik, Lajnar, Možic, Polana, Šavnik krajša pot – vse desno) stopila iz gozda in zagledala lovsko kočo z zunanjim kuriščem, drvarnico, prežo, mizo in klopmi ter ne ravno zglednim vrtom. Na ograji je bil lesen kažipot desno Planinska pot, kakor da ni zaželeno, da se približamo koči s sliko gamsa, gora in gorskega cvetja ter napisom Lovčev bivak. Toda pod sliko je pisalo Dobrodošli pri Koucah. A ker se moški, ki je tam žagal in sekal, ni zmenil za naju, kljub temu nisva šla k vpisni skrinjici z risbo kraja in napisom Kovce 1230 M N.V.

Mimo koče sva vstopila v gozd, kjer so se dotedanjim rožam pridružili mlečki, gorski glavinci, trpežne srebrenke. Levo spodaj sva kmalu zagledala Baško grapo. Pri odmikališču s škarpo z letnico 1939 se nama je zdelo, da se je mulatjera končala. Na skali ob poti sta bila rdeča puščica naprej in napis Č.P. (Črna prst). Prestopila sva več grap. Skalni breg na desni je bil skoraj navpičen, pobočje na levi pa je tudi prepadalo malodane navpik in globoko spodaj sva opazila pot. Čez čas se je silno strmo povzpela do najine in se staknila z njo. S stičišča se je v breg pognal gams. Slišala sva trkanje žolne. Skoraj sva pohodila lazarja. Mulatjere vendarle še ni bilo konec, saj sva slabih 20 minut od Kovc našla poškodovano ploščo, na kateri je pisalo BAT... FELTRE ANNO ...; najbrž so mišljeni alpini bataljona Feltre, ki je mulatjero gradil. Pod ploščo je bilo majhno rastišče šmarnic.

Razgledi so se začeli širiti. Ponudba cvetja se je še povečala: salomonovi pečati, špajke, vijolične in bele kukavice, modre in vijolične grebenuše, netreski, skorjasti kamnokreči, posebno zanimivi pa so bili dlakavi listi kosmate škržolice (kaj bi jaz brez Alenke!). Levo med debli smrek je tičala preža. Na neoznačenem razcepu ozkih stezic sva se odločila za levo navzdol, saj je Jani prebral, da se k vojašnici, ki sva se ji po njegovem mnenju že bližala, spustimo. Ob stezi so cveteli zaspančki in nizke relike. Res sva kmalu (kakih 20 minut od plošče graditeljev mulatjere) zagledala nizko dolgo kamnito stavbo brez strehe. Zlezla sva na bližnjo skalno štrlino in z nje uzrla še lovsko kočo LD Podbrdo na sedlu Vrh Bače (1257 m). Trata okrog nje je bila posuta z ranjaki, pogačicami in drugimi rožami. Med kažipoti pri koči je bil prvič tudi Vrh Koble 1h 5min (naprej), na ograji in na škarpi pa še znak JA (Juliana Trail). Hrib nad kočo (Šance) je po prvi svetovni vojni temeljito prevrtala italijanska vojska, zato sva se povzpela v gozd v smeri Koble in Črne prsti ter ostro levo po markirani poti (Poti po rapalski meji) s številko 6 na kažipotu (iz povezave, ki mi jo je prijazno poslal gospod Jože Dakskobler, sem se poučila, da je to številka postaje oziroma zanimivosti ob tej poti – šest jih je). Manj kot 5 minut nad sedlom sva dobesedno vstopila v hrib ter si ogledala hodnike in druge prostore, osvetljene skozi številne line, okna in vrata.

 

 

 

 

 

Vrnila sva se na pot z Vrha Bače ter mimo odcepa na Šavnik in Možic v minutki prišla na cesto, ki vodi desno k brunarici na Soriški planini. Na velikem križišču (1273 m) s kažipoti sva sledila tistemu Vrh Koble 1h skrajno levo. Za ostankom objekta pod potjo sva začela vijugati navzgor vzporedno s pobočjem tik pod vrhom Šanc (1350 m). Kmalu sva na levi zagledala hišico; skrenila sva s poti in našla kar štiri lesenjače. Okrog njih je bil precejšen nered in že dolgo ni nihče pokosil. Sprva sem zapisala, da je to koča gorskih reševalcev (tako piše na Hribi.net in na eni od hišk je bil res znak GRS), pa me je gospod Dakskobler popravil, da gre za zasebno last. Poslej sva se ob kukanju kukavice (ves dan sva jih poslušala) rahlo spuščala med podlesnimi vetrnicami in zajčjimi deteljicami. Sestopila sva na sedelce, kjer se je desno odcepila lepa stezica, levo nekaj komaj opaznega, midva pa sva nadaljevala naravnost navzgor. Čez jaso s kažipoti (1331 m) in prežo ter po še nekaj korakih skozi gozd sva prišla na travnik s še eno prežo. Krasile so ga množice pogačic, potočne sretene in druge rože. Spet sva zakoračila v gozd in izmenično peščena, koreninasta in z iglicami posuta stezica naju je pripeljala na travnike s pogledom na Baško grapo in hribe nad Soriško planino.
 

Strma pot med podlesnimi, trilistnimi in kobulastimi vetrnicami, vijolicami, belimi kosmatinci, zlaticami, resjem, avriklji, zaspančki, clusijevimi svišči naju je približno 40 minut nad kočo GRS pripeljala na neoznačen vrh. Nad nama in strmimi vrhovi vsenaokrog je brnel helikopter. Po grebenu sva brž dosegla Koblo z razbitim geodetskim ali mejnim kamnom. Ta ni najvišja v grebenu (podatki so pestri: od 1492 do 1499 m), presega jo naslednji Krevl (tudi Vrh Krevl, 1515 m). Proti njemu sva se spustila naprej po grebenu, skozi gozd po skalnati in koreninasti stezi, ob kateri je bilo vse modro jetrnikov. Preden sva zapustila senco, sva se ustavila za malico, kajti vrh je bil gol in zato sončen. Iz gozda sva se povzpela na razcep in levo za rdečim kažipotom brez napisa. Od prvega (neoznačenega) vrha do vrha Krevla sva hodila 20 minut. Na podnožju vpisne skrinjice so bili nerazločni napisi, morda 15. 7. 2006 in PODBRDO. Tam je stal tudi razbit betonski kamen rapalske meje iz leta 1920. Razgled je bil kar lep, ampak pri roki ni bilo nikogar, ki bi nama bil razložil, kaj vse vidiva.

 

 

 

 

Na Vrh Bače sva se vrnila po poti vzpona (55 minut). Od lovske koče sva se pri kažipotu Bača pri Podbrdu 1h 25min, Podbrdo 1h 55min spustila po nadelanih skalnatih stopnicah in nato po strmi gruščnati stezi. Na desni se je dvigalo skoraj navpično skalno pobočje, po katerem je polzela voda. Više v njem sva videla škarpe in mulatjero. Na njenem ostrem desnem ovinku sva se spustila nanjo; posuta z mehkim listjem je v velikih zavojih vijugala ne prestrmo navzdol. Četrt ure pod Vrhom Bače sva se spustila levo na ožjo in strmejšo stezo, ki je prav tako delala dolge ključe, a naju je kmalu vrnila na mulatjero. Pri klopci na levem ovinku se je desno odcepila nova gozdna cesta, pa ne prav daleč. Ostala sva na mulatjeri, ki je za klopco postala pravcata cesta. Po dobrih 10 minutah naju je na ostrem levem ovinku na 980 m pričakal cel »šopek« kažipotov, med njimi levo Petrovo Brdo 2h 30min.

 

 

 

 

 

 

 

 

Nadaljevala sva levo po cesti in po nekaj korakih zagledala rumeno-rdečo markacijo evropske pešpoti E7, čez čas pa še knafelčka in napis Vrh Bače (nazaj). V naslednjih 50 minutah so se zvrstila še štiri razpotja, prva tri s kažipoti: Karice (969 m), Ejbrat (na zemljevidih Ejbart, 830 m), za katerim se je po dolgem času spet prikazala evropska markacija in priložnost za nekaj požirkov studenčnice, kmalu za peskokopom pa Jolpak (798 m). Pri prvih dveh sva se držala smeri Petrovo Brdo, pri slednjem pa nama je kažipot naprej Podbrdo Brdo 1h 10min zastavil dve uganki: ali naprej po cesti ali po kolovozu, ki se je odcepil levo naprej, in kaj je Podbrdo Brdo? Odločila sva se za cesto, nenavadno ime pa sva si razložila kot Petrovo Brdo. Kmalu se nama je na desni pokazala Bača pri Podbrdu s Sv. Nežo, spredaj pa občasno že Kup. Lep je bil tudi pogled na domačijo Jolpak, ki je dala ime prejšnjemu razpotju.

 

Do četrtega razpotja sva prišla za gospodarskimi poslopji pred prečno cesto in počitniško hišico onstran nje. Cesta je bila v levo označena z barvami E7 in zavila sva tja, ne čisto gotova, ali je to prav. K sreči so se sredi ničesar pojavila tri žvrgoleča dekleta z bleščečimi zobnimi aparati. Povedala so, da se po tej cesti pride v 45 minutah na Petrovo Brdo, če hočeva na Kup, pa naj za ovinkom zavijeva levo na drugo cesto. Glede Kupa niso bila ravno prepričljiva. Čez dobrih 5 minut sva pri smerni tablici GM4O in kolesarski res zavila levo. Ko sva prikorakala pod hišo z ograjenim vrtom v bregu nad nama, se je desno odcepil kolovoz, tudi označen s precej skrito tablico GM4O. Tekel je mimo dveh zaraščenih lesenjač na levi (Huba). Pot se je tako vlekla, da je Janija že skrbelo, da greva proti Kovcam, po 25 minutah pa je končno zavila ostro desno in za ovinkom naju je presenetila Knafelčeva markacija. Od kod?! Nenadoma se je kolovoz prelevil v mulatjero s škarpo. Še 25 minut je trajalo do naslednjih dveh markacij, kmalu za njima pa sva prišla do razpadajoče betonske stavbe.

 

Začela sva sumiti, da sva že mimo Kupa, zato sva za podrtijo zagrizla kar naravnost navzgor, kjer sva opazila rob, upajoč, da bova z njega vsaj videla, kje sploh sva. Dosegla sva razrito cesto, ob kateri so bila zložena drva, in zagledala anteno. Kup!!! V kakih 5 minutah sva stala na vrhu (1046 m). Kljub imenu ni bil tako prikupen, kot se mi je zdel zjutraj od daleč, razgleden pa zelo, a žal je svetloba že začela pojemati. Poleg antene je stal lesen križ, na njem pa sta bili pločevinasti plošči z napisoma Gospod blagoslovi Slovenijo 2001 in I . N . R . I

 

Po spustu z vrha sva zavila na levo od treh gozdnih cest (na zemljevidu je le ena, a desna je bila videti novejša, srednja pa je bila zaraščena in zametana). Ko se je levo odcepil kolovoz, sta naju »pramarkacija« na desni in nič manj slaba puščica naprej na levi opozorili, da ne smeva skreniti s ceste. Tako sva se zlagoma vzpenjala dalje po njej. Že čez 5 minut je Jani zmagovito pomahal s pestjo, kajti prišla sva do kažipotov na 1052 m, ki sva se ju spomnila od zjutraj. Ni čudno, da se lokacija imenuje Kup, ko pa je ta hrib tako blizu. Če sva že do njega hodila več kot 6 ur, pa sva vsaj od njega do avta prišla že v dobre pol ure.

 

Sredi tedna je bil planinski dom na Petrovem Brdu seveda zaprt, a ograjna vrata niso bila več zaklenjena. Na dvorišču se je v koritu pod šavjem, v katerem je tičal betonski kamen z rapalske meje z napisom I/1920, »ovenčan« z bodečo žico in železnimi palicami, hladilo pivo in Jani si ga je privoščil (seveda je v »pušico« vrgel zahtevano plačilo). Konec dober – vse dobro.