Sem že hotela napisati KKK, a je pregrozno, 3K pa je že (zelo!) zasedeno, zato sem odnehala in v naslovu kratko malo naštela hribe, ki sva jih oblezla 18. maja. Jani, ki je bolj razumen kot jaz, mi vedno dopoveduje, da mora biti v naslovu ime cilja, sicer zapisa nihče ne najde. Pa pravijo, da je pametnejši tisti, ki odneha ...
Odpeljala sva se na Petrovo Brdo (803 m) in parkirala
pri planinskem domu (po tablici PZS Koča na Petrovem Brdu, 804 m), kjer so
planinska in kolesarska vpisna skrinjica (Loška kolesarska pot) ter tablica Via
Alpina. Na dvorišče sva se splazila mimo železnih vrat, zaprtih z verigo. Med
ograjo in pokritim šankom sva opazila
stopnice navzgor proti kažipotom. Kobla ni bila omenjena, najina smer pač: Vrh
Bače. Na koncu strmih stopnic sva zavila desno na zabetoniran kolovoz. Ob njem
so cveteli rdeči slizki, ivanjščice, zlatice, orlice, spominčice, kukavice,
zimzeleni, jagode. Ko je strmina popustila, je bilo tudi betona konec in kmalu
sva se potopila v gozd. Markacija naju je usmerila levo ob potoku na širok moker
kolovoz. Potem ko je zavil proč od vode, je tekel ob zanimivih plastnatih
skalah, po katerih je marsikje mezela voda. Poleg nekaterih sicer ne prav
pogostih markacij je bila 1, znamenje
SPP.
Dobrih 20 minut od izhodišča se je desno odcepil
pošten kolovoz; ker na nobeno stran ni bilo oznak, sva ostala na svojem.
Nekoliko naprej je bila res markacija, a tako slaba, da je od razcepa nisva videla.
Odtlej je bila označenost boljša. Poleg neke markacije nama je pritegnil
pozornost G. Tako oznako je imela
Gorenjska 
partizanska pot iz 60. let prejšnjega stoletja, ki je prenehala
obstajati leta 2006. Tekla je čez Črno prst, torej morda tudi tu. Kolovoz je postal
širok kot cesta, a je bil še vedno zelo blaten. Vztrajno se je vzpenjal. Na več
mestih so železne žlebove za odvodnjavanje nadomestili z betonskimi, odsluženi
pa so ležali ob kolovozu. Šele na stara leta sem izvedela (odkril je Jani, piše
pa v SSKJ), da imamo za tak žleb
oziroma jarek kar dva (narečna) izraza: dražnik in vabljenica. Po kakih 5 minutah
se je kolovoz pri skladovnici drv zravnal in levo se je odcepil ožji. Na tamkajšnjih kažipotih
(1052 m) je bila
napisana lokacija Kup. Nadaljevala
sva naravnost (Vrh Bače 1h 15min, Črna prst 3h 30min).
Od kažipotov je šlo spet navzgor. Desno skozi
drevje sva videla greben Slatnika in pod njim nekdanjo vojašnico. Pot se je še enkrat
zravnala, blatna pa je bila še vedno. Že sva bila pri naslednjih kažipotih
(Sitrc, 1088 m) in naprej (v najino smer) je kazala tudi smerna tablica Maraton štirih občin (GM4O; poslej jih
je bilo še več). Zatem 
sva zavila desno na označeno koreninasto stezo med štori
podrtih dreves, čez poseko, vrh nje pa levo in spet v gozd. Na tej poti s
kažipoti res niso skoparili in imenu naslednje lokacije se nisva mogla načuditi:
Pamacesnah (1154 m). Pri macesnih? Z leve od spodaj je pritekla mulatjera in
napravila oster levi ovinek, utrjen s podpornim zidom in škarpo, ter se 
nadaljevala
navzgor, tako da sva poslej hodila po njej. Na škarpi je pisalo Porez (puščica nazaj). Na mulatjeri sva
se končno znebila blata. Škarpe so bile večinoma obrasle z mahom. Nad eno se je
dvigala dvonadstropna skalna gmota in na spodnjem delu je bil bel napis Rak. Tam sva naletela na nenavadnega
močerada: bil je popolnoma zaprašen. Potem se je mulatjera zravnala, škarp ni
bilo več, pogostejši pa so bili podporni zidovi. Gozd je bil videti zelo star;
drevesa so bila mogočna in krivenčasta. Podrast so poživljale deveterolistne in
brstične konopnice, smrdljivke, praprot se je šele razvijala.
Ko sva prečkala grapo, se je na levi pokazal hrib z
anteno. Jani je pogledal na zemljevid: Kup. Očitno se po njem imenuje razcep na
1052 m. Zdel se mi je
prikupen, zato sem si vtepla v glavo, da hočem gor. Nazaj grede. Jani začuda ni
ugovarjal. Kmalu zatem, 25 minut od razcepa, sva prispela do križišča na Kovcah
(1230 m; na Pešpoteh oziroma Geopedii Planina Ravan). Takoj za nenavadno
živopisno kolesarsko smerno tablico in rdečimi planinskimi kažipoti sva mimo
lesenih (Soriška planina, Slatnik, 
Lajnar, Možic, Polana, Šavnik krajša pot – vse desno) stopila iz gozda in zagledala lovsko
kočo z zunanjim kuriščem, drvarnico, prežo, mizo in klopmi ter ne ravno zglednim
vrtom. Na ograji je bil lesen kažipot desno Planinska
pot, kakor da ni zaželeno, da se približamo koči s sliko gamsa, gora in
gorskega cvetja ter napisom Lovčev bivak.
Toda pod sliko je pisalo Dobrodošli pri
Koucah. A ker se moški, ki je tam žagal in sekal, ni zmenil za naju, kljub
temu nisva šla k vpisni skrinjici z risbo kraja in napisom Kovce 1230 M N.V.
Mimo koče sva vstopila v gozd, kjer so se
dotedanjim rožam pridružili mlečki, gorski glavinci, trpežne srebrenke. Levo spodaj
sva kmalu zagledala Baško grapo. Pri odmikališču s škarpo z letnico 1939 se nama je zdelo, da se je mulatjera
končala. Na skali ob poti sta bila rdeča puščica naprej in napis Č.P. (Črna prst). Prestopila 
sva več
grap. Skalni breg na desni je bil skoraj navpičen, pobočje na levi pa je tudi
prepadalo malodane navpik in globoko spodaj sva opazila pot. Čez čas se je
silno strmo povzpela do najine in se staknila z njo. S stičišča se je v breg
pognal gams. Slišala sva trkanje žolne. Skoraj sva pohodila lazarja. Mulatjere
vendarle še ni bilo konec, saj sva slabih 20 minut od Kovc našla poškodovano
ploščo, na kateri je pisalo BAT... FELTRE
ANNO ...; najbrž so mišljeni alpini bataljona Feltre, ki je mulatjero gradil.
Pod ploščo je bilo majhno rastišče šmarnic.
Razgledi so se začeli širiti. Ponudba cvetja se je
še povečala: salomonovi pečati, špajke, vijolične in bele kukavice, modre in vijolične
grebenuše, netreski, skorjasti kamnokreči, posebno zanimivi pa so bili dlakavi listi kosmate škržolice (kaj bi jaz brez Alenke!).
Levo med debli smrek je tičala preža. Na neoznačenem razcepu 
ozkih stezic sva
se odločila za levo navzdol, saj je Jani prebral, da se k vojašnici, ki sva se
ji po njegovem mnenju že bližala, spustimo. Ob stezi so cveteli zaspančki in
nizke relike. Res sva kmalu (kakih 20 minut od plošče graditeljev mulatjere)
zagledala nizko dolgo kamnito stavbo brez strehe. Zlezla sva na bližnjo skalno
štrlino in z nje uzrla še lovsko kočo LD Podbrdo na sedlu Vrh Bače (1257 m).
Trata okrog nje je bila posuta z ranjaki, pogačicami in drugimi rožami. Med
kažipoti pri koči je bil prvič tudi Vrh
Koble 1h 5min (naprej), na ograji 
in na škarpi pa še znak JA (Juliana Trail). Hrib nad kočo
(Šance) je po prvi svetovni vojni temeljito prevrtala italijanska vojska, zato
sva se povzpela v gozd v smeri Koble in Črne prsti ter ostro levo po markirani poti (Poti po rapalski
meji) s številko 6 na kažipotu (iz povezave, ki mi jo je prijazno poslal gospod Jože Dakskobler, sem se poučila, da je to številka postaje oziroma zanimivosti ob tej poti – šest jih je). Manj kot 5 minut nad sedlom sva dobesedno vstopila v hrib ter si
ogledala hodnike in druge prostore, osvetljene skozi številne line, okna in
vrata.
Vrnila sva se na pot z Vrha Bače ter mimo odcepa na
Šavnik in Možic v minutki prišla na cesto, ki vodi desno k brunarici na Soriški
planini. Na velikem križišču (1273 m) s kažipoti sva sledila tistemu Vrh Koble 1h skrajno levo. Za ostankom
objekta pod potjo sva začela vijugati navzgor vzporedno s pobočjem tik pod
vrhom Šanc (1350 m). 
Kmalu sva na levi zagledala hišico; skrenila sva s poti in
našla kar štiri lesenjače. Okrog njih je bil precejšen nered in že dolgo ni nihče
pokosil. Sprva sem zapisala, da je to koča gorskih reševalcev (tako piše na Hribi.net in na eni od hišk je bil res znak GRS), pa me je gospod Dakskobler popravil, da gre za zasebno last. Poslej sva se ob kukanju kukavice (ves dan sva jih
poslušala) rahlo spuščala med podlesnimi vetrnicami in zajčjimi deteljicami. Sestopila
sva na sedelce, kjer se je desno odcepila 
lepa stezica, levo nekaj komaj
opaznega, midva pa sva nadaljevala naravnost navzgor. Čez jaso s kažipoti (1331
m) in prežo ter po še nekaj korakih skozi gozd sva prišla na travnik s še eno
prežo. Krasile so ga množice pogačic, potočne sretene in druge rože. Spet sva
zakoračila v gozd in izmenično peščena, koreninasta in z iglicami posuta
stezica naju je pripeljala na travnike s pogledom na Baško grapo in hribe nad
Soriško planino.
Strma pot med podlesnimi, trilistnimi in
kobulastimi vetrnicami, vijolicami, belimi kosmatinci, zlaticami, resjem,
avriklji, zaspančki, clusijevimi svišči naju je približno 40 minut nad kočo GRS
pripeljala na neoznačen vrh. Nad nama in strmimi vrhovi vsenaokrog je brnel
helikopter. Po grebenu sva brž dosegla Koblo z razbitim geodetskim ali mejnim
kamnom. Ta ni najvišja v grebenu (podatki so pestri: od 1492 do 1499 m),
presega jo naslednji Krevl (tudi Vrh Krevl, 1515 m). Proti njemu sva se spustila
naprej po grebenu, skozi gozd po skalnati in koreninasti stezi, ob kateri je bilo
vse modro jetrnikov. Preden sva zapustila senco, sva se ustavila za malico,
kajti vrh je bil gol in zato sončen. Iz gozda sva se povzpela na razcep in levo
za rdečim kažipotom brez napisa. Od prvega (neoznačenega) vrha do vrha Krevla
sva hodila 20 minut. Na podnožju vpisne skrinjice so bili nerazločni napisi,
morda 15. 7. 2006 in PODBRDO. Tam je stal tudi razbit betonski
kamen rapalske meje iz leta 1920. Razgled je bil kar lep, ampak pri roki ni
bilo nikogar, ki bi nama bil razložil, kaj vse vidiva.
Na Vrh Bače sva se vrnila po poti vzpona (55 minut).
Od lovske koče sva se pri kažipotu Bača
pri Podbrdu 1h 25min, Podbrdo 1h
55min spustila po nadelanih skalnatih stopnicah in nato po strmi gruščnati
stezi. Na desni se je dvigalo skoraj navpično skalno pobočje, po katerem je polzela
voda. Više v njem sva videla 
škarpe in mulatjero. Na njenem ostrem desnem
ovinku sva se spustila nanjo; posuta z mehkim listjem je v velikih zavojih
vijugala ne prestrmo navzdol. Četrt ure pod Vrhom Bače sva se spustila levo na
ožjo in strmejšo stezo, ki je prav tako delala dolge ključe, a naju je kmalu vrnila
na mulatjero. Pri klopci na levem ovinku se je desno
odcepila nova gozdna cesta, pa ne prav daleč. Ostala sva na mulatjeri, ki je za
klopco postala pravcata cesta. Po dobrih 10 minutah naju je na ostrem levem
ovinku na 980 m
pričakal cel »šopek« kažipotov, med njimi levo Petrovo Brdo 2h 30min.
Nadaljevala sva levo po cesti in po nekaj korakih zagledala
rumeno-rdečo markacijo evropske pešpoti E7, čez čas pa še knafelčka in napis Vrh Bače (nazaj). V naslednjih 50
minutah so se zvrstila še štiri razpotja, prva tri s kažipoti: Karice (969 m), Ejbrat
(na zemljevidih Ejbart, 830 m), za katerim se je po dolgem času spet prikazala 
evropska
markacija in priložnost za nekaj požirkov studenčnice, kmalu za peskokopom pa
Jolpak (798 m). Pri prvih dveh sva se držala smeri Petrovo Brdo, pri slednjem pa
nama je kažipot naprej Podbrdo Brdo 1h
10min zastavil dve uganki: ali naprej po cesti ali po kolovozu, ki se je odcepil
levo naprej, in kaj je Podbrdo Brdo? Odločila sva se za cesto, nenavadno ime pa
sva si razložila kot Petrovo Brdo. Kmalu se nama je na desni pokazala Bača pri
Podbrdu s Sv. Nežo, spredaj pa občasno že Kup. Lep je bil tudi pogled na
domačijo Jolpak, ki je dala ime prejšnjemu razpotju.
Do četrtega razpotja sva prišla za gospodarskimi
poslopji pred prečno cesto in počitniško hišico onstran nje. Cesta je bila v
levo označena z barvami E7 in zavila sva tja, ne čisto gotova, ali je to prav.
K sreči so se sredi ničesar pojavila tri žvrgoleča dekleta z bleščečimi zobnimi
aparati. Povedala so, da se po tej cesti 
pride v 45 minutah na Petrovo Brdo, če
hočeva na Kup, pa naj za ovinkom zavijeva levo na drugo cesto. Glede Kupa niso bila
ravno prepričljiva. Čez dobrih 5 minut sva pri smerni tablici GM4O in kolesarski
res zavila levo. Ko sva prikorakala pod hišo z ograjenim vrtom v bregu nad nama,
se je desno odcepil kolovoz, tudi označen s 
precej skrito tablico GM4O. Tekel
je mimo dveh zaraščenih lesenjač na levi (Huba). Pot se je tako vlekla, da je
Janija že skrbelo, da greva proti Kovcam, po 25 minutah pa je končno zavila
ostro desno in za ovinkom naju je presenetila Knafelčeva markacija. Od kod?!
Nenadoma se je kolovoz prelevil v mulatjero s škarpo. Še 25 minut je trajalo do
naslednjih dveh markacij, kmalu za njima pa sva prišla do razpadajoče betonske
stavbe.
Začela sva sumiti, da sva že mimo Kupa, zato sva za podrtijo zagrizla kar naravnost navzgor, kjer sva opazila rob, upajoč, da bova z njega vsaj videla, kje sploh sva. Dosegla sva razrito cesto, ob kateri so bila zložena drva, in zagledala anteno. Kup!!! V kakih 5 minutah sva stala na vrhu (1046 m). Kljub imenu ni bil tako prikupen, kot se mi je zdel zjutraj od daleč, razgleden pa zelo, a žal je svetloba že začela pojemati. Poleg antene je stal lesen križ, na njem pa sta bili pločevinasti plošči z napisoma Gospod blagoslovi Slovenijo 2001 in I . N . R . I
Po spustu z vrha sva zavila na levo od treh gozdnih
cest (na zemljevidu je le ena, a desna je bila videti novejša, srednja pa je bila
zaraščena in zametana). Ko se je levo odcepil kolovoz, sta naju »pramarkacija« na
desni in nič manj slaba puščica naprej na levi opozorili, da ne smeva skreniti s
ceste. Tako sva se zlagoma vzpenjala dalje po njej. Že čez 5 minut je Jani
zmagovito pomahal s pestjo, kajti prišla sva do kažipotov na 1052 m, ki sva se ju spomnila
od zjutraj. Ni čudno, da se lokacija imenuje Kup, ko pa je ta hrib tako blizu.
Če sva že do njega hodila več kot 6 ur, pa sva vsaj od njega do avta prišla že
v dobre pol ure.
Sredi tedna je bil planinski dom na Petrovem Brdu
seveda zaprt, a ograjna vrata niso bila več zaklenjena. Na dvorišču se je v
koritu pod šavjem, v katerem je tičal betonski kamen z rapalske meje z napisom I/1920, »ovenčan« z bodečo žico in
železnimi palicami, hladilo pivo in Jani si ga je privoščil (seveda je v
»pušico« vrgel zahtevano plačilo). Konec dober – vse dobro.
Ni komentarjev:
Objavite komentar