Babčarjev tabor in Ključ (polhograjski posebneži drugič)

V letošnji 10. številki Planinskega vestnika je David Račič objavil članek o manj znanih vrhovih Polhograjskega hribovja. Za naju kot nalašč za čase, ko smo omejeni na domače regije. Midva sva si iz njega za prvi cilj izbrala Krevsovo skalo (o tem bom pisala, ko bo končno prišlo na vrsto, Janijeve zapise pa objavljam sproti, ker je škoda, da bi čakali, če so že napisani), Jani sam pa se je 15. novembra odločil za Babčarjev (Račič mu reče Babčev) tabor, ki naj bi bil po njem »najbolj privlačen« in pot nanj edina zahtevna izmed opisanih. Jani jo je doživel takole.

 

Parkirišče pri ekološkem otoku v Bélici (S 46.068773, V 14.352140) ob mostu čez potok Belco (tako obcestna tabla) sem že poznal s pohoda na Grmado. Ker je tik pred odhodom Mojca na radiu ujela, da je cesta Ljubljana‒Polhov Gradec zaradi asfaltiranja zaprta, sem se tja pripeljal s horjulskega konca. Že ob glavni cesti so tako z moje kot z nasprotne strani pohodniški kažipoti opozarjali na Veternik in Babčarjev tabor. Zato sem se nadejal, da bo pot označena, saj kakšnih uporabnih navodil, kako splezati na Babčarjev tabor, nisem imel. Odločil sem se, da se bom sprva držal markirane poti na Ključ, potem pa megli navkljub po občutku zavil proti izbranemu cilju.

 

Krenil sem torej po asfaltni cesti proti Babni Gori. Čez Gradaščico in kar strmo mimo Babčarja (hišna št. 1) sem v četrt ure prisopihal do zapuščene hiše št. 4, nasproti katere sta me knafelčka usmerila levo na kolovoz z betoniranimi kolesnicami. Pri prvi klopci se je pot na Ključ zasukala ostro desno navzgor, jaz pa sem se od tu, kot rečeno, prepustil lastnim občutkom. Nadaljeval sem naravnost, tudi pod zadnjo hišo št. 34. Razveselila me je nova klopca, saj me je navdala z upanjem, da sem zadel pravo pot. Ko se je kolovoz prevesil navzdol, sem ugibal, da sem najbrž na sedelcu med Babčarjevim taborom in Veternikom. Poskusil sem na levi poiskati kakšno stezico in med smrekami odkril nekaj, kar je res spominjalo nanjo. Hitro je postala razločnejša in me pripeljala na skalnat »balkonček«, s katerega pa v danih razmerah nisem videl ničesar. Naprej je bila samo navpična skala. Vrnil sem se nekaj korakov in zaslutil, da se tam steza vendarle nadaljuje navzgor. Ustavila me je pod poldrugi meter visokim skalnim pragom (na fotografiji pohodne palice kažejo nadaljevanje poti), ki se ga v mokrem nisem znal prav lotiti. Z nekaj tveganja sem se skobacal čezenj in 10 minut od prve klopce stopil na vrh. Razgleda žal ni bilo, a na vse strani je zijal prepad, torej moram biti na vrhu, sem sklepal. Hvala bogu je vsaj popoldne sonce premagalo meglo, da sem sploh videl, kam sem dopoldne priplezal.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Babčarjev tabor (432 m) je stožčasta skala nad domačijo enakega imena ob vznožju Veternika. V poznem srednjem veku je na njej verjetno stal stolp, s katerega so nadzorovali vstop v dolino Gradaščice. Tako vsaj sklepajo poznavalci, ki v skalah na vrhu prepoznajo ostanke temeljev objekta. Ljudsko izročilo dodaja, da so v časih turških vpadov pogumne domačinke zlivale krop na brkate napadalce in jih tudi pregnale.

 

Sklenil sem, da se še malo razgledam po vasi. Vrnil sem se k prvi klopci in za knafelčki nadaljeval čez travnik navzgor. Mimo še ene klopce in starega kažipota, ki je vendarle kazal nazaj Tabor – zmaga žensk nad Turki, sem pri št. 11 spet stopil na asfalt. Šopek tamkajšnjih poslopij sestavlja domačijo Glažar. Na edinem lesenem je bila skrinjica z vpisno knjigo in žigom, saj je to 12. kontrolna točka Polhograjske planinske poti (PPP). Zavil sem ob leseni stavbi. Pri zadnji hiši mi je vzbudila pozornost izrezljana lesena harmonika v balkonski ograji. Šele kasneje sem izvedel, da na Babni Gori že več kot četrt stoletja prirejajo tekmovanja v igranju diatonične harmonike in da pri Glažarju take harmonike tudi izdelujejo. Za hišo se je cesta poslabšala v kolovoz in me po nekaj ovinkih pripeljala na jaso z velikim križiščem na Rupah. Ob njem je stal zidec v obliki Triglava, obrasel z bršljanom in s ploščo, ki je spominjala na tamkajšnja prehodni tabor in javko dolomitskega komiteja Komunistične partije leta 1941. Vrnil sem se h Glažarju in tokrat zavil po cesti na drugo stran. Hiša št. 8 stoji na kraju, kjer je nekdaj stala pomožna Glažarjeva bajta. Pozimi 1942/43 je v njej prebival izvršni odbor Osvobodilne fronte in 28. februarja sprejel razvpito Dolomitsko izjavo, s katero so sokoli in krščanski socialisti priznali enotnost fronte in vodilno vlogo partije v osvobodilnem gibanju. Lastnik novogradnje je na bližnje stopnice namestil marmorno spominsko ploščo, ki je bila nekdaj pritrjena na pročelje Glažarjeve bajte.

 

Ura ni bila še niti pol dvanajstih. Ah, če se že poglabljam v drugo svetovno vojno, pa skočim še na Ključ, sem si rekel. Odpravil sem se naprej po cesti. Na širokem desnem ovinku sem skrenil levo na kolovoz čez travnik. Na pobočju nad seboj sem opazil tri fantiče, enega z otroškim snežnim bobom in drugega z desko. Ta dva sta tretjega prepričevala, kako imenitno se da sankati in deskati po mokri travi. Ljubljanski mulci se česa podobnega že ne bi domislili. Pri hiši št. 17b sem bil spet na asfaltu, a ga je pri zadnjih hišah vrh prevala na srečo zmanjkalo. Tam je treba biti pazljiv: ne naravnost po kolovozu, temveč desno mimo podirajoče se hiše št. 18. Spustil sem se k naslednji, prav tako opuščeni (št. 20), za katero sem s transformatorske postaje izvedel, da je Zibelova. Menda se po njej enako imenuje celoten zaselek na prevalu. Od nje zavije stezica desno v travo in gozd ter onstran njega pri Krivicu, ki že spada v Dolenjo vas pri Polhovem Gradcu, pripelje na novo cesto. Naravnost po njej in levo z nje sem se med novogradnjama vzpel v gozd, kjer se je pol ure od Glažarja končno začelo pravo hribolazenje.

 

 

 

 

 

Greben proti Ključu je prepreden s stezami, kolovozi, gozdnimi cestami, brez števila je razcepov in križišč, tako da je nadaljnjo pot nesmiselno podrobno opisovati. Treba je preprosto slediti knafelčkom, ponekod z dodanim P, in to kar se da skrbno, saj prava pot večkrat skrene z bolj privlačnih glavnih. Kakorkoli, po četrt ure sem se že znašel na vmesnem vrhu – Bezenici (476 m). Ta sicer ni kontrolna točka PPP, a vseeno premore žig in vsaj neuradni vpisni zvezek, vse skupaj spravljeno kar v odsluženo škatlo raffaellov, zataknjeno med drevesi. Naslednji izrazitejši vrh sem dosegel 20 minut kasneje. Na njem so stali že precej utrujena miza in klopi, predvsem pa poslednje počivališče partizana Toneta Artača iz Kozarij, ki mu je tam bomba vzela življenje leta 1942, staremu komaj 20 let. Ličen grob je projektiral arhitekt Stane Šifrer.


 

Še 20 minut sem potreboval do morda največjega križišča na gozdnem delu poti. Ostro desno nazaj je kolovoz vodil v že omenjeno Dolenjo vas, na kažipotih naprej pa je pisalo: levo Dom – 600 m / OSNP (= odprto ob sobotah, nedeljah in praznikih) in desno P Vrh 10'. Dodana je bila še tablica, ki je zaradi območja divjega petelina pozivala k tišini. Kako je z divjim petelinom, ne vem, sem se pa prepričal, da je dom v teh žalostnih časih seveda zaprt. Njegova otvoritev je bila leta 1979, ko so ga v spomin na borce in aktiviste Dolomitskega odreda poimenovali Partizanski dom na Ključu. Prvi bataljon omenjenega odreda je bil namreč ustanovljen v bližini 1. julija 1942, prav na tem mestu pa so se dolomitski partizani spopadli z italijanskimi vojaki že dva meseca prej. Seveda je Dolomitski odred nato bíl še veliko bitk širom po grebenu. 

 

Od doma je do nerazglednega vrha Ključa (623 m) zgolj 10 minut. Kratek vzpon se je izkazal za najbolj strm del poti. Vpisna skrinjica je pritrjena kar na drevo in med drugim hrani žig 11. kontrolne točke PPP. Medtem ko sem pri domu srečal kar nekaj planincev, na vrhu ni bilo nikogar. Tako je veliko drevesno »oko« lahko pomežiknilo samo meni.

 

 

 

 

 

 

Vrnil sem se po poti vzpona, edino k domu se nisem vračal. Sestop je bil mnogo prijetnejši, ne le zaradi hoje navzdol, ampak predvsem zaradi prijaznega sončka. Tako se je tudi na čistini pri Krivicu odprl skorajda idiličen pogled na Babno Goro, prvič sem uzrl Babčarjev tabor, onstran Gradaščice pa se je na ogled postavljala severna veriga Polhograjcev s Toščem in Grmado na čelu. Pri Glažarju sem domače ujel pri cepljenju drv. Izmenjali smo nekaj besed. Ko sem omenil vojne čase, je stari gospodar (takrat je moral biti otrok rosnih let) povedal, kako jim je šlo enkrat posebej hudo za nohte. K njim je vdrla skupina domobrancev, ki je iskala vodstvo Osvobodilne fronte. Premetali so vso hišo in celo razdrli lesen pod, a niso nikogar našli. V bajto niso šli pogledat; očitno so bili slabo obveščeni. Na moji fotografiji je hiša, ki zdaj stoji na njenem mestu, skrajno desno.

 

Še časi. Za iskanje Babčarjevega tabora sem porabil pol ure, prav toliko za raziskovanje Babne Gore, za vzpon na Ključ dve uri in za vrnitev k avtu uro in pol.

Kolovratenje po Kolovratu

Ker 25. junija zaradi napovedanega dežja nisva mogla po Poti Silva Korena na Krn, sva posegla po »rezervi«: Kolovratu med Kobaridom in Tolminom. Njegov greben teče po slovensko-italijanski meji. Prehoditi sva ga nameravala od vrha Na gradu do najvišjega Kuka. Namesto palic sva vzela s seboj dežnika.

 

S ceste Kobarid‒Tolmin sva na Idrskem zavila proti vasi Livek. Preden sva začela »kolovratiti«, sva se še nekajkrat ustavila. Na Livku, »na kraju med tu in tam – med slovanskim in romanskim, med alpskim in morskim svetom, med porečjema Soče in Nadiže«, kakor piše v opisu tematske poti Livška štorija, stoji spomenik žrtvam druge svetovne vojne, na poslopju KS Livek (nekdanje šole) pa je plošča v spomin na izvolitev prvega narodnoosvobodilnega odbora za kobariški okraj. Kraj se imenuje Liwk (it. Luico, lat. Livischia), ker so tamkajšnji svet izdolbli ledeniki in reke, zato je podoben lijaku. Iz vasi vodi triurna Stara livška pot na Matajur, premorejo pa tudi kolesarski Dirt park Livek. V KS Livek spadajo še Golobi, Šturmi, Plohi, Perati, Avsa, Piki, Jevšček in Livške Ravne. Med potjo proti slednjim sva na kratko pokukala v luksuzno turistično naselje Nebesa. Na Gornjih (Livških) Ravnah je desno za cesto v bližini hiše št. 2 partizanski spomenik prvima borcema, padlima v tem kraju, pri CŠOD Kavka (št. 9) pa obvestilni stebriček o domovih CŠOD s smernimi tablicami nazaj Topolovo 1,5 h in Livek 3,6 km ter naprej Kavkna jama 10 min. in Kolovrat 1 km. Med vožnjo so nama pretekli cesto dve srni in zajec. Mimo parkirišča pri muzeju na prostem Kolovrat sva se zapeljala še na sedlo Solarji (na tamkajšnji tabli Solarje)/Solarie (okrog 950 m ‒ podatki so zelo različni) na meji z Italijo. Tam stoji spomenik prvemu italijanskemu v boju padlemu vojaku v prvi svetovni vojni (24. maja 1915) 20-letnemu alpincu Riccardu di Giustu. Še en spomenik je posvečen mitraljezcu Paolu Peliju, ki je 22-leten padel 25. oktobra 1917. Italijani so sedlo in okolico prepustili avstrijsko-nemškim silam, ki so jih prav tistega 25. oktobra premagale na vrhu Na gradu, znanem tudi kot Klabuk. Na (zaprti) mejni stavbi je vse polno slik, zemljevidov in besedil o bližnjih znamenitostih, poteh, naravi, kulturi, zgodovini, posebej prvi svetovni vojni, pa tudi o neandertalčevi piščali iz Divjih bab ter celo dve slovenski ljudski pesmi z besediloma in notami.

 

S sedla Solarji sva se vrnila na parkirišče za obiskovalce muzeja na prostem Kolovrat. Do tam je z Idrskega 13 km vožnje. Ob parkirišču (1065 m; S 46.185969, V 13.660742) sva prebrala štirijezični razlagalni tabli o Poti miru, ki teče po nekdanji soški fronti, in o muzeju na prostem na kraju, kjer je italijanska vojska zgradila obrambne položaje, druge objekte in oskrbovalne poti, potrebne za tako imenovano pozicijsko vojskovanje od maja 1915 do oktobra 1917. Po stopnicah in po levi potki sva se povzpela do objektov, rovov, jarkov, opazovalnic in z vrečami peska zavarovanih položajev, pomembnih predvsem v 12. soški bitki (24.‒27. oktobra 1917). Nad nekaterimi je še vedno dobra (morda obnovljena) streha, drugod že kaže rebra. Po zanimivih polžastih stopnicah sva se spustila pod zemljo, potem pa se spet vrnila na plano, od koder sva lahko videla nadaljevanje Poti miru po grebenu Kolovrata, po kateri so se ravno takrat spuščali gorski kolesarji.

 

 

 

Čez slabe pol ure sva zapustila mračni svet, v katerem je ugasnilo veliko življenj, in stopila na svetel travnik. Prejšnji dan, ko sva iskala slap Strešico, nama je bilo vroče, ta dan pa je bil nenavadno hladen: pri 13 °C in mrzlem vetru naju je zeblo, da sva si nataknila vetrovki, ruti in rokavice. Steza se je vzpenjala med cvetjem in grmičevjem. Bukovje je bogato plodilo. Šla sva mimo kažipota levo, obrnjenega proč od naju: Planinski dom pod Ježo 1h 15min in Ježa 50min. Travnik obakraj steze je bil pisan od zlatic, nokot, kačjih dresni, grintavcev, zahlbrucknerjevih repušev, vetrovk, jacquinovih čistcev,  brstičnih lilij in drugega cvetja.

 

 

 

 

 

 

Po dobrih 10 minutah sva dosegla vrh hriba Na gradu (1114 m; italijanskega imena Monte Poclabuz na tabli ni bilo, pisalo pa je tudi Pod Klabuk). Na temenu so bili vpisna skrinjica, žig, daljnogled, rumena kažipota Alpe Adria Trail 27 nazaj Tolmin, naprej Gorenji Tarbij/Tribil di Sopra, stebriček s kažipotom naprej Nagnoj Cepletischis 746 in smerno tablico poti po Kolovratu ter mejni kamen 36 (z letnico 1947). Nadaljevala sva v smer Nagnoja in pot naju je vodila mimo mejnega kamna 35/24, pri katerem sva spet opazila ostanke vojaških položajev.

Po kratkem spustu sva pristala na ravnici z zapuščenimi objekti karavle JLA v bližini parkirišča. Začelo je rositi. Po slabe četrt ure vzpona sva dosegla Trinški vrh/Monte Piatto (1138 m) s skromno klopco pod široko razvejeno brezo. Rastje je že skoraj prekrilo bližnji strelski jarek. V okolici so cvetele perunike in travnolistne perunike, krvomočnice, posebej razkošno pa šipkovi grmi. Pot je bila razgibana ‒ malo gor, malo dol, nekaj časa med drevjem, nekaj časa po odprtem ‒ in vzdrževana (pokošena). Pri naslednji smerni tabli čez 10 minut sva ugotovila, da je bil vrh s klopco vzhodni in da je pred nama še zahodni Trinški vrh. V 5 minutah sva res prišla nanj. Njegovo trato so krasili med drugim navadne oblaste kukavice in navadni kukovičniki, šipki pa so cveteli belo, ne rožnato, in so bili manj razkošni. Tamkajšnji kamen je imel številko 35/15 in na stebričku je spet pisalo 1138 m. Ponujal se nama je pogled na Kuk.

 

 

 

 

 

 

V 5 minutah sva sestopila na Passo di Naverco (1105 m, brez slovenskega imena – Na vrhu?) in pod seboj uzrla asfaltno cesto. S sedla sva se povzpela po travniku, rumenem od travniških kozjih brad, drugih košarnic in jacquinovih čistcev, a bogatem tudi z oblastimi kukavicami, belimi deteljami in različnimi repuši. Ob poti je bilo vse razkopano; ugibala sva, ali so ljudje izkopavali rastline ali so tla razrile živali. Po kakih 10 minutah sva mimo več mejnih kamnov in smernega stebrička dosegla s še enim stebričkom označen »vrh« s kamnom 35/8. Od tam sva se na kratko spustila do ceste na sedlu s tablo Passo di Bivacco Zanuso (1106 m). Po kakih 20 m levo sva mimo dveh tabel z besedili in slikami o tamkajšnjih bojih med Italijani in Rommelovo vojsko v prvi svetovni vojni res prišla k bivaku pod cesto. Na njem so bila tudi slovenska obvestila. Notranjost z mizo, stoli, klopmi, pogradi in slikami po stenah je bila precej skromna, a urejena. S spomenika ob cesti nad bivakom sva izvedela, od kod ime Zanuso: alpinec Giuseppe Zanuso je tam leta 1929 izgubil življenje v silovitem snežnem viharju. Nad spomenikom je plapolala italijanska zastava.

 

 

Vrnila sva se na sedlo in se po travniku strmo povzpela proti predvrhu naslednjega hriba. Steza je sčasoma prešla med grmičevje, tudi cvetoče kresničevje. Na razcepu čez slabih 10 minut je ob širši desni stezi ležala skala z napisom Colovrat in belo-rdečo italijansko markacijo (oboje je že zelo zbledelo), midva pa sva se povzpela po levi mimo mejnega kamna 35/5. Izkazalo se je, da je to le »obvoz«, in sva se po drugi strani vrnila na širšo stezo, označeno s koli, na vrhu pobarvanimi z rdečo in belo barvo. Tam je bilo manj rož kot dotlej, še največ ivanjščic, zlatic in nokot, novi pa so bili lučniki in lepki osati. Ko sva stopala po grebenu Kolovrata, sva desno spodaj občasno videvala cesto na slovenski strani, levo pa na italijanski. Od kamna 35/3 na Nagnojevem predvrhu (1176 m) sva se spustila po travniku, rožnatem od kačjih dresni, mimo kamna 35/2 pod »pravi« vrh in se strmo povzpela nanj. Za kamnom 35/1 sva po slabih 15 minutah dosegla vrh Nagnoja/Monte Nachnoi (1192 m). Spet sva imela lep pogled na Kuk. Srečala sva škofjeloški par in smo drug drugega fotografirali. Njun cilj je bil prav Nagnoj. Gospe se ni dalo še naprej na Kuk, ker je bilo očitno, da bo treba precej dol in nato seveda spet precej gor, sva jo pa navdušila vsaj za Klabuk. Pri kamnu 35 je bil kažipot poti 746 Lase 0.35, Topolò / Tapoluove 1.45 (slovenski imeni sta Laze in Topolovo) levo. Menda so se ravno ženili ovniči in s parom na repuševem cvetu sem imela veliko opraviti, preden sem ga lahko slikala, ker je tako močno pihalo.

 

 

 

 

Z Nagnoja sta se na drugo stran spuščali dve stezi: širša leva, »uradna« (pokošena), in ožja desna skozi visoko travo, a tudi zelo uhojena. Odločila sva se za slednjo. Po strmem travniku z nekaj praznimi stogi sva pri veliki preži sestopila na kolovoz in desno po njem na asfaltno cesto Livek‒Kambreško. Mimo zabetoniranega desnega odcepa zasebne poti sva se po nekaj korakih znašla na odmikališču z mizo, klopema in smetnjakom. Nobenega znamenja ni bilo, kam naprej. Na zemljevidu je sicer narisana pot, a na terenu so bile vsepovsod ograje. Poskusila sva po omenjeni zasebni poti (zapornica je bila dvignjena). Po nekaj metrih betona sva stopila na kolovoz, na katerem je bilo tudi više še nekaj betonskih odsekov. Vzpenjala sva se ob žičnati ograji na levi, onkraj katere se je dvigal hrib Kunik. Zdaj nisva bila več na Poti miru (ostala je na asfaltni cesti). Tedaj se je ulilo, zato sva izvlekla dežnika in prevleki za nahrbtnika. Srečala sva traktorista, ki naju ni niti pogledal. Tega nisva vajena, v teh krajih sploh ne. V dobre pol ure sva dosegla vrh.

 

 

 

 

Kuk (1243 m) je najvišji vrh Kolovrata, označen z majčkenim posnetkom Aljaževega stolpa. Žal ne premore prav nobene strehe. Na njem ima RTV Slovenije oddajnik (na objektu je plošča v spomin na 7. april 1945, ko so enote operativnega štaba za zahodno Primorsko razbile nemški SS-bataljon in domobransko četo, kar je bil uvod v osvoboditev Tolmina, Kobarida, Beneške Slovenije in Goriških Brd). Društvo Adrenalin paragliding team Gornje Posočje ima na Kuku vzletišče za jadralne padalce. Na njihovem kozolčku z informacijsko tablo naju je presenetila (in užalostila) tablica v spomin Romanu Jazbecu - Jazu z Idrskega, najinemu nekajletnemu sobodajalcu, prijaznemu možaku, ki nama je rad oddal petko, iz katere sva lahko občudovala Krn. Še potem, ko sva svoj »bazni tabor« za vsakoletno junijsko Posočje že prestavila v druge kraje, sva ga obiskala in naju je presenetil z novico, da se je na stara leta polotil jadralnega padalstva (jadral je še več kot 70-leten). 

 

Kot rečeno, je bil Kuk najin cilj in tako naju je čakala le še vrnitev. Nehalo je deževati. V četrt ure sva bila spet na odmikališču ob asfaltni cesti. Po njej sva odkorakala kakih 40 m nazaj navzgor in zavila desno na kolovoz. Tokrat se pri veliki preži nisva povzpela po travnatem bregu, temveč sva ostala na kolovozu, da bi nadaljevala po »uradni« poti. Prej kot v 10 minutah se je pri kamnu 34/34 začel asfalt in tam je bila tabla o bojih na Nagnoju. Takoj zatem se je levo navzgor odcepila označena steza Poti miru. Vzpenjala sva se po posušeni pokošeni travi med malinovjem. V dobrih 5 minutah sva bila na Nagnoju in nadaljevala po že prehojeni poti. Po tričetrt ure sva se z vzhodnega Trinškega vrha spustila proti izhodišču. Čez 10 minut sva bila pri avtu. S prej skoraj polnega parkirišča se je večina že odpeljala. Ker še ni bilo pozno (»kolovratila« sva le dobrih 5 ur), sva se znova povzpela k vojaškim ostalinam, tokrat po desni potki. Nisva videla kaj posebno novega, a če sva bila že tam, sva si hotela ogledati čim več.

 

Na koncu sva se še enkrat ustavila na Livku, da bi v Golobih poiskala mejni kamen med Beneško republiko in habsburško Avstrijo iz leta 1753. Tokrat sva parkirala pri tabli o Livškem in Livku ob nogometnem igrišču. Nekoliko naprej po cesti sva nasproti oranžne hiše Livek 8 sledila rumenemu kažipotu Mejni kamen 10 min in potem oznak ni bilo več. Na razcepu sva se držala levega kraka, ker je kazalo, da desni vodi le h kmetiji. Res sva v 10 minutah prišla do table o mejnem kamnu pri tako imenovani Beli skali pri Golobih ob robu gozda na levi. Kraj je bil videti precej zapuščen, saj sva morala gaziti po visoki travi. Napise sva le stežka prebrala: na beneškem in avstrijskem mejniku je bila vklesana letnica MDCCLIII, na prvem poleg beneškega leva, na drugem pa nad grbom habsburškega vojvodstva. »Rezervni« načrt za ta dan je bil tako uresničen.