24 november, 2020

Babčarjev tabor in Ključ (polhograjski posebneži drugič)

V letošnji 10. številki Planinskega vestnika je David Račič objavil članek o manj znanih vrhovih Polhograjskega hribovja. Za naju kot nalašč za čase, ko smo omejeni na domače regije. Midva sva si iz njega za prvi cilj izbrala Krevsovo skalo (o tem bom pisala, ko bo končno prišlo na vrsto, Janijeve zapise pa objavljam sproti, ker je škoda, da bi čakali, če so že napisani), Jani sam pa se je 15. novembra odločil za Babčarjev (Račič mu reče Babčev) tabor, ki naj bi bil po njem »najbolj privlačen« in pot nanj edina zahtevna izmed opisanih. Jani jo je doživel takole.

 

Parkirišče pri ekološkem otoku v Bélici (S 46.068773, V 14.352140) ob mostu čez potok Belco (tako obcestna tabla) sem že poznal s pohoda na Grmado. Ker je tik pred odhodom Mojca na radiu ujela, da je cesta LjubljanaPolhov Gradec zaradi asfaltiranja zaprta, sem se tja pripeljal s horjulskega konca. Že ob glavni cesti so tako z moje kot z nasprotne strani pohodniški kažipoti opozarjali na Veternik in Babčarjev tabor. Zato sem se nadejal, da bo pot označena, saj kakšnih uporabnih navodil, kako splezati na Babčarjev tabor, nisem imel. Odločil sem se, da se bom sprva držal markirane poti na Ključ, potem pa megli navkljub po občutku zavil proti izbranemu cilju.


 

Krenil sem torej po asfaltni cesti proti Babni Gori. Čez Gradaščico in kar strmo mimo Babčarja (hišna št. 1) sem v četrt ure prisopihal do zapuščene hiše št. 4, nasproti katere sta me knafelčka usmerila levo na kolovoz z betoniranimi kolesnicami. Pri prvi klopci se je pot na Ključ zasukala ostro desno navzgor, jaz pa sem se od tu, kot rečeno, prepustil lastnim občutkom. Nadaljeval sem naravnost, tudi pod zadnjo hišo št. 34. Razveselila me je nova klopca, saj me je navdala z upanjem, da sem zadel pravo pot. Ko se je kolovoz prevesil navzdol, sem ugibal, da sem najbrž na sedelcu med Babčarjevim taborom in Veternikom. Poskusil sem na levi poiskati kakšno stezico in med smrekami odkril nekaj, kar je res spominjalo nanjo. Hitro je postala razločnejša in me pripeljala na skalnat »balkonček«, s katerega pa v danih razmerah nisem videl ničesar. Naprej je bila samo navpična skala. Vrnil sem se nekaj korakov in zaslutil, da se tam steza vendarle nadaljuje navzgor. Ustavila me je pod poldrugi meter visokim skalnim pragom (na fotografiji pohodne palice kažejo nadaljevanje poti), ki se ga v mokrem nisem znal prav lotiti. Z nekaj tveganja sem se skobacal čezenj in 10 minut od prve klopce stopil na vrh. Razgleda žal ni bilo, a na vse strani je zijal prepad, torej moram biti na vrhu, sem sklepal. Hvala bogu je vsaj popoldne sonce premagalo meglo, da sem sploh videl, kam sem dopoldne priplezal.



 

 

 

 

 

 

 

 

 

Babčarjev tabor (432 m) je stožčasta skala nad domačijo enakega imena ob vznožju Veternika. V poznem srednjem veku je na njej verjetno stal stolp, s katerega so nadzorovali vstop v dolino Gradaščice. Tako vsaj sklepajo poznavalci, ki v skalah na vrhu prepoznajo ostanke temeljev objekta. Ljudsko izročilo dodaja, da so v časih turških vpadov pogumne domačinke zlivale krop na brkate napadalce in jih tudi pregnale.

 

Sklenil sem, da se še malo razgledam po vasi. Vrnil sem se k prvi klopci in za knafelčki nadaljeval čez travnik navzgor. Mimo še ene klopce in starega kažipota, ki je vendarle kazal nazaj Tabor – zmaga žensk nad Turki, sem pri št. 11 spet stopil na asfalt. Šopek tamkajšnjih poslopij sestavlja domačijo Glažar. Na edinem lesenem je bila skrinjica z vpisno knjigo in žigom, saj je to 12. kontrolna točka Polhograjske planinske poti (PPP). Zavil sem ob leseni stavbi. Pri zadnji hiši mi je vzbudila pozornost izrezljana lesena harmonika v balkonski ograji. Šele kasneje sem izvedel, da na Babni Gori že več kot četrt stoletja prirejajo tekmovanja v igranju diatonične harmonike in da pri Glažarju take harmonike tudi izdelujejo. Za hišo se je cesta poslabšala v kolovoz in me po nekaj ovinkih pripeljala na jaso z velikim križiščem na Rupah. Ob njem je stal zidec v obliki Triglava, obrasel z bršljanom in s ploščo, ki je spominjala na tamkajšnja prehodni tabor in javko dolomitskega komiteja Komunistične partije leta 1941. Vrnil sem se h Glažarju in tokrat zavil po cesti na drugo stran. Hiša št. 8 stoji na kraju, kjer je nekdaj stala pomožna Glažarjeva bajta. Pozimi 1942/43 je v njej prebival izvršni odbor Osvobodilne fronte in 28. februarja sprejel razvpito Dolomitsko izjavo, s katero so sokoli in krščanski socialisti priznali enotnost fronte in vodilno vlogo partije v osvobodilnem gibanju. Lastnik novogradnje je na bližnje stopnice namestil marmorno spominsko ploščo, ki je bila nekdaj pritrjena na pročelje Glažarjeve bajte.


 

Ura ni bila še niti pol dvanajstih. Ah, če se že poglabljam v drugo svetovno vojno, pa skočim še na Ključ, sem si rekel. Odpravil sem se naprej po cesti. Na širokem desnem ovinku sem skrenil levo na kolovoz čez travnik. Na pobočju nad seboj sem opazil tri fantiče, enega z otroškim snežnim bobom in drugega z desko. Ta dva sta tretjega prepričevala, kako imenitno se da sankati in deskati po mokri travi. Ljubljanski mulci se česa podobnega že ne bi domislili. Pri hiši št. 17b sem bil spet na asfaltu, a ga je pri zadnjih hišah vrh prevala na srečo zmanjkalo. Tam je treba biti pazljiv: ne naravnost po kolovozu, temveč desno mimo podirajoče se hiše št. 18. Spustil sem se k naslednji, prav tako opuščeni (št. 20), za katero sem s transformatorske postaje izvedel, da je Zibelova. Menda se po njej enako imenuje celoten zaselek na prevalu. Od nje zavije stezica desno v travo in gozd ter onstran njega pri Krivicu, ki že spada v Dolenjo vas pri Polhovem Gradcu, pripelje na novo cesto. Naravnost po njej in levo z nje sem se med novogradnjama vzpel v gozd, kjer se je pol ure od Glažarja končno začelo pravo hribolazenje.




 

 

 

 

 

Greben proti Ključu je prepreden s stezami, kolovozi, gozdnimi cestami, brez števila je razcepov in križišč, tako da je nadaljnjo pot nesmiselno podrobno opisovati. Treba je preprosto slediti knafelčkom, ponekod z dodanim P, in to kar se da skrbno, saj prava pot večkrat skrene z bolj privlačnih glavnih. Kakorkoli, po četrt ure sem se že znašel na vmesnem vrhu – Bezenici (476 m). Ta sicer ni kontrolna točka PPP, a vseeno premore žig in vsaj neuradni vpisni zvezek, vse skupaj spravljeno kar v odsluženo škatlo raffaellov, zataknjeno med drevesi. Naslednji izrazitejši vrh sem dosegel 20 minut kasneje. Na njem so stali že precej utrujena miza in klopi, predvsem pa poslednje počivališče partizana Toneta Artača iz Kozarij, ki mu je tam bomba vzela življenje leta 1942, staremu komaj 20 let. Ličen grob je projektiral arhitekt Stane Šifrer.


 

Še 20 minut sem potreboval do morda največjega križišča na gozdnem delu poti. Ostro desno nazaj je kolovoz vodil v že omenjeno Dolenjo vas, na kažipotih naprej pa je pisalo: levo Dom – 600 m / OSNP (= odprto ob sobotah, nedeljah in praznikih) in desno P Vrh 10'. Dodana je bila še tablica, ki je zaradi območja divjega petelina pozivala k tišini. Kako je z divjim petelinom, ne vem, sem se pa prepričal, da je dom v teh žalostnih časih seveda zaprt. Njegova otvoritev je bila leta 1979, ko so ga v spomin na borce in aktiviste Dolomitskega odreda poimenovali Partizanski dom na Ključu. Prvi bataljon omenjenega odreda je bil namreč ustanovljen v bližini 1. julija 1942, prav na tem mestu pa so se dolomitski partizani spopadli z italijanskimi vojaki že dva meseca prej. Seveda je Dolomitski odred nato bíl še veliko bitk širom po grebenu. 

 

Od doma je do nerazglednega vrha Ključa (623 m) zgolj 10 minut. Kratek vzpon se je izkazal za najbolj strm del poti. Vpisna skrinjica je pritrjena kar na drevo in med drugim hrani žig 11. kontrolne točke PPP. Medtem ko sem pri domu srečal kar nekaj planincev, na vrhu ni bilo nikogar. Tako je veliko drevesno »oko« lahko pomežiknilo samo meni.


 

 

 

 

 

 

Vrnil sem se po poti vzpona, edino k domu se nisem vračal. Sestop je bil mnogo prijetnejši, ne le zaradi hoje navzdol, ampak predvsem zaradi prijaznega sončka. Tako se je tudi na čistini pri Krivicu odprl skorajda idiličen pogled na Babno Goro, prvič sem uzrl Babčarjev tabor, onstran Gradaščice pa se je na ogled postavljala severna veriga Polhograjcev s Toščem in Grmado na čelu. Pri Glažarju sem domače ujel pri cepljenju drv. Izmenjali smo nekaj besed. Ko sem omenil vojne čase, je stari gospodar (takrat je moral biti otrok rosnih let) povedal, kako jim je šlo enkrat posebej hudo za nohte. K njim je vdrla skupina domobrancev, ki je iskala vodstvo Osvobodilne fronte. Premetali so vso hišo in celo razdrli lesen pod, a niso nikogar našli. V bajto niso šli pogledat; očitno so bili slabo obveščeni. Na moji fotografiji je hiša, ki zdaj stoji na njenem mestu, skrajno desno.

 

Še časi. Za iskanje Babčarjevega tabora sem porabil pol ure, prav toliko za raziskovanje Babne Gore, za vzpon na Ključ dve uri in za vrnitev k avtu uro in pol.

Ni komentarjev: