Po plezalni poti na Raduho

Kadar se odpraviva plezat, se nama navadno pridruži Marjana in tudi 9. avgusta je bilo tako. Odpravili smo se na Raduho (2062 m), edini dvatisočak na severni strani Savinje. Nanjo smo se nameravali povzpeti po zelo zahtevni zavarovani poti in se vrniti po »navadni« planinski. Do prelaza Volovljek (Kranjski Rak) smo se pripeljali tako rekoč v koloni, tam pa so vsi razen nas zavili levo proti Veliki planini. Nadaljevali smo skozi Luče v Solčavo, kjer smo pred mostom čez Savinjo zavili desno (smerokaza Črna na Koroškem in Podolševa). Vozili smo se ob potoku Jurčef in ga večkrat prečkali. Pod Martincem se je začel makadam, le med hišami smo vozili po ozkem razpokanem asfaltu. Na križišču s smerokazom levo Sv. Duh in številnimi kažipoti k okoliškim domačijam smo zavili desno na panoramsko cesto ter se mimo Zgornjega Ošovnika (Podolševa 19), Štiftarja, Prodnika in Robnika pripeljali do velikega križišča na Spodnjem Slemenu (1254 m). Tam smo srečali Ljubljančanki, ki sta se pritožili, da ju je Garmin zavedel; obrnili sta in nam sledili do več kot polnega parkirišča (S 46.432763, V 14.736521). Ker je znak prepovedoval nadaljnjo vožnjo, smo kot že nekaj obiskovalcev pustili avto ob cesti.

Takoj za zapornico je z desne pritekla pot od Bukovnika, tudi Bukovc imenovanega (Podolševa 1), pogosto omenjenega kot najviše ležeča slovenska kmetija (1327 m). Čez 10 minut smo pri zapognjenem kažipotu Koča v Grohotu zavili levo navzgor na gozdno stezo, ki se je sčasoma dvignila precej nad cesto. Ker je zemljata, je bila po dežju zelo blatna. Ob njej je sedela ženska, ki ji je zaradi tega spodrsnilo in si je zlomila nogo, zato je skupaj z možem čakala pomoč. Po 25 minutah, ko je bilo treba čez spolzke skale, je kar prav prišla jeklenica. Pod skalovjem, izpod katerega je tekla voda, so nas pričakale ograja in stopnice. Blata je bilo čedalje več. Z desne smo slišali kravje zvonce in kmalu smo bili pri lesi. Prečkali smo več potočkov oziroma jih je več teklo čez stezo. Še na nekaj mestih so nam bile v pomoč stopnice.

Čez 10 minut smo stopili na planino Grohot. Pojavlja se tudi ime Grohat (Andreja Čibron Kodrin je v Večeru zapisala: »Korošci rečemo Grohat, Savinjčani Grohot.« A kažipoti dokazujejo, da Korošci niso ravno dosledni. Ker sem po mami Savinjčanka, se ve, kako rečem.). Na planini je bil na vseh tablicah o (na eni celo z malo: grohot; to me je še bolj spodbudilo k iskanju pomena te besede, pa takega izraza, ki bi dalo ime planini, nisem našla), razen na koči, na kateri sta bila dva napisa, vsak drugačen. Koča na Grohotu (1460 m) iz leta 1991 stoji v slikoviti krnici pod Malo Raduho in Lanežem. V skalnjaku pred njo je kraljeval velikanski rumeni svišč ali košutnik. Volnatoglavi osati še niso cveteli, močvirski osati so se pripravljali na razcvet, ozkolistno ciprje je že pojemalo. Prvi kažipoti so usmerjali po dveh poteh k Bukovniku, naslednji na »drevescu« pa so kazali desno Rogovilec 2h, Robanov kot 3h, nazaj Solčava in Črna, levo Vrh Raduhe 1h 30min (zelo zahtevna pot) in Durce vrh Raduhe 1h 45min (zahtevna* pot), Durce – koča na Loki 1h 30min (zahtevna* pot; razen 30 je že vse zbledelo). Tam je bila tudi zeleno-bela tablica K24. Pod leseno strešico je pisalo Planina Grohot, Župan Grohota (leta 2019 je postal »župan« Viktor Povsod - Fika, nekdanji legendarni oskrbnik Doma na Smrekovcu) in Planinski dom. Z dveh tabel smo izvedeli nekaj malega o planini in koči ter »pastoralni idili«.

 

Kljub napovedi sončnega vremena se je začelo oblačiti. Za znamenjem z »zlatim« Križanim smo odšli skozi leso in mimo dveh brunaric proti gozdu. Pred njim smo prestopili potoček in se pri koritu z vrezano letnico 1991 odžejali. Pot nas je vodila mimo nove brunarice in vodnega zajetja. Na smreki pri slednjem je bil poleg knafelčka že slab belo-rdeč trikotnik. Gozd se je nekajkrat razmaknil in napravil prostor travniku. Veliko ljudi se je kljub razmeroma zgodnji uri že vračalo. Strmina se je povečala in skalnat kolovoz nas je po 10 minutah pripeljal do zavetišča GRS. Na lesenjači ob njem je bil izrezljan napis Stan. Zidana hiška s strohnelo streho kmalu zatem je bila morda ostanek iz časa, ko je bila tam nekje koča iz leta 1973, ki jo je po 13 letih odnesel snežni plaz.

 

 

 

 

 

Deloma skalnata steza z nekaj stopnicami se je vzpenjala med podrastjo. Levo od poti smo videli veliko melišče, posejano s skalami, in na eni črni tablici z napisi Blaž Beškovnik 1986 – 2010 in Tomaž Laznik 1986 – 2010 ter Miklavc Grega - Miki 1974 - 2016 Gorska policijska enota. Beškovnik in Laznik sta bila žrtvi plazu, ki ju je odnesel pod Durce, Miklavc pa se je smrtno ponesrečil na poledeneli zavarovani poti na Raduho. Srečevali smo cele skupine planincev. Prvi razcep še ni bil pravi; naš je bil označeni levi krak s stopnicami, desni pa bližnjica, ki jo planinci baje pogosto uporabljajo. Po četrt ure pa smo prišli do razcepa; zbledela kažipota na steni sta kazala levo Durce – vrh Raduhe Zahtevna* pot in desno Vrh Raduhe Zelo zahtevna pot. Pred tem razcepom smo srečali mladeniča, ki je Janija pokroviteljsko pohvalil: »Dobri ste!« Ko je odbrzel, se je Jani zahahljal: »Dobro, da ne ve, da bomo zavili desno!«

 

Zavili smo torej desno na ozko mehko stezico, ki se je vzpela do roba, se nadaljevala levo po grebenu (nanj se izteče tudi omenjena bližnjica) ter postala bolj strma in kamnita. Pri skalni glavi čez dobre četrt ure smo na desni zagledali Olševo. Ob glavi smo se povzpeli in se na drugi strani spustili. Že tam je bilo treba nekoliko poplezati, predvsem pa so »nagajale« zelo spolzke skale (ker ni bilo napovedane vročine, se niso posušile). Prečkali smo nekaj grap. Slabe pol ure od skalne glave nas je pričakal kažipot levo Vrh Raduhe. Tam je bilo nekaj ravnega prostora in ker se je že napovedovalo plezanje, smo si kar nadeli samovarovalne komplete.

 

Po dobrih 10 minutah smo res začeli plezati. Kmalu so se pojavili prvi klini in kratka jeklenica, potem pa dalj časa ni bilo varoval. Precej je bilo plezanja brez njih. Čez dobrih 5 minut je bila na steni ob poti pritrjena črna spominska plošča z belim napisom Zadnja pot Joško Baša 15. 6. 1935 † 16.8.1998 ter risbama plezalca in šopka planik. Baša je bil slovenski alpinist iz Trsta. Po Malešiču (Spomin in opomin gora, Didakta 2005) se je smrtno ponesrečil v smeri Palček v Srednji Raduhi. Za ploščo smo prečili še eno grapo. V kratkih ključih smo premagovali strme skale; stopov ni manjkalo, a so bili spolzki. Nekatere skale so se majale. Dobro nadomestilo za jeklenice so bile marsikje korenine ruševja. Naslednje jeklenice smo dočakali šele 20 minut od prvih. Prehitela sta nas dva neopremljena plezalca, eden tudi brez čelade. Prečkali smo grapo in po njeni desni strani nadaljevali ob jeklenicah. Grapo smo zapustili ob klinih, levo na grebenu pa smo se spet lahko oprijeli jeklenice. Pa spet po klinih do naslednje. Na levi je bil lep pogled na koničasto Malo Raduho.

 

 

 

Po 50 minutah smo dosegli kažipote na 2014 m: levo Durce 45min, Grohot 1h 30min, Koča na Loki 1h 15min, desno Velika Raduha 5min. Na vrhu smo bili res že čez 5 minut. Z (Velike) Raduhe so zaradi njene osamljenosti lepi razgledi, vendar ozračje ni bilo dovolj jasno. Na severozahodu smo videli Olševo in na severu Peco, bolj oddaljenih gora pa žal ne. Na zahodu naj bi se deloma prekrivale Karavanke in Julijske Alpe, za Olševo pa se v jasnem vremenu menda vidijo avstrijski tritisočaki, tudi Grossglockner. Pri malici so nas zamotile živahne (in požrešne!) kavke, zato nismo preveč žalovali za razgledi. Na Raduhi je več planin, kjer pasejo živino, in res smo videli nekaj ovc. Ob našem prihodu je bilo na vrhu veliko planincev, nazadnje pa smo ostali sami. Pred odhodom sta se nam pridružila dva Korošca, nas slikala in nam razložila razglede, kolikor se je pač dalo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Spustili smo se nazaj k bližnjim kažipotom in zavili desno, proti Durcam. Skalnata steza je vijugala med ruševjem. Ob njej so se barvito družili dlakavi sleči in zvončice. Pri kažipotih na 1957 m čez slabe pol ure (levo Durce 30min, Grohot 1h 15min, desno Koča na Loki 1h ‒ po tej poti sva se vračala leta 2005, gor pa sva prišla iz Robanovega Kota) smo se obrnili  levo navzgor. Na neki skali je bil poleg markacije bel K. V 20 minutah smo prišli na Durce (1912 m); to je prehod (vrata, duri) med planinama Loka in Grohot. Videli smo, kje je tekla stara pot, po kateri so hodili do leta 2010 in se je štela za zahtevno (zbledeli napisi na skali). V grozdu kažipotov sta bila dva skoraj enaka: naprej Koča v Grohotu 45min (PD Mežica) in Koča na Grohotu 45min (PD Luče ob Savinji); v zvezi z Grohotom sta pokazala še eno zadrego in razliko med Korošci in Savinjčani: prvi rečejo v Grohotu, drugi na Grohotu. Ker je Grohot krnica, je v razumljiv, a ker je tudi planina, je na prav tako na mestu. Težko je biti pameten.

 

Pri naslednjih kažipotih (Lanež 20min), kjer se sestopa danes, pa smo se ubadali z »resnejšim« vprašanjem: gremo še na Lanež, ko smo že tu in je tako blizu? Toda to je dodatnih 40 minut, saj se je treba vrniti na Durce. Kaj bi tisto! Sledili smo kažipotom in markacijam po travnatih vrzelih med ruševjem, posutih s skalami. Ko smo bili še daleč pod vrhom, smo že videli »Aljažev« stolpič. Vrh Laneža (na kažipotu 1920 m, na zemljevidih 1925 m) smo res dosegli v kakih 20 minutah. Miniature Aljaževega stolpa nismo mogli odpreti. Nekaj mogočnih osatov se je pripravljalo na razcvet, preobjede pa so jih že prehitele.

 

 

 

 

 

 

 

Ob vrnitvi na Durce smo dva, ki sta se pravkar vrnila z Raduhe, pregovorili še za Lanež – pravzaprav smo pregovorili njo, ona pa potem še njega. Nadaljevali smo po novi poti z Durc proti Grohotu, s katere smo videli tudi podrto staro. Ker se je nova prav tako podirala, je bila podprta in opremljena s stopnicami. Začelo je grmeti. Med sestopanjem sta nas prehitela znanca z Durc, saj se zaradi vremena nista upala še na Lanež in sta obrnila. Prekoračili smo obsežno melišče in se združili s staro potjo z Durc z leve. Gruščnata steza nas je pripeljala v macesnov gozd. Tudi tam smo opazili oznako K. Po strmem spustu v ključih in po stopnicah smo pol ure od Durc pristali na jutranjem razcepu, seveda z druge strani. Pri zidani podrtiji smo tokrat le našli (verjetno) ostanke nekdanje koče in se 25 minut pod razcepom vrnili k sedanji. Tam smo govorili z reševalcema, ki sta zjutraj odpeljala planinko z zlomljeno nogo.

Grohot smo zapustili po makadamski cesti in nismo izkoristili bližnjice čez travnik, na katero je usmerjal kažipot. Ob cesti je tekel potoček. Obakraj nje so rasli izredno visoki močvirski osati in tudi volnatoglavi so že cveteli. Po 20 minutah je z leve od spodaj pritekla gozdna cesta. Od tam smo lepo videli, kje smo bili – v takih primerih se vedno čudim, kako je mogoče, da sem bila še pravkar tako daleč in visoko. Cesta se je začela precej vzpenjati in po četrt ure nas je pri odcepu gozdne steze, po kateri smo gor grede nad Bukovnikom zapustili cesto, »zaustavil« električni pastir (zjutraj ga še ni bilo – najbrž ukrep zaradi množic, ki pridejo tja za konec tedna). V dobrih 5 minutah smo bili pri avtu. Skoraj vsi so se že odpeljali.

 

Z dnevom smo bili zadovoljni. Na Raduho smo sicer hodili precej dlje (tri ure in četrt), kot piše na kažipotih in drugod, in vračanje (dve uri in pol) smo si še podaljšali z Lanežem (za 40 minut), a saj smo šli vendar hodit.

 

* Stara pot (do leta 2010) je bila zahtevna, sedanja pa ni več, toda kažipoti so ostali.

Srednja peč brez vrha

Na prvi dan (lanskega!) avgusta sva se namenila na Srednjo peč (1920 m) in skoraj natanko po enem letu spet parkirala desno pred ljubeljskim predorom. Samo še eno mesto je bilo prosto, parkirišče onstran ceste pa je od najinega zadnjega obiska postalo plačljivo (3 evre na dan), a je bilo tudi že dokaj polno. Parkomat – nezaslišano – ne vrača denarja, torej pripravite drobiž.

 

Sledila sva kažipotu Dom na Zelenici 1h 15min in levo od poti ugledala še eno novost: sankaško progo. Više sva se s servisne ceste, po kateri je šla večina, preselila na desno pot, saj je že zjutraj pripekalo sonce in nama je prijala gozdna senca. Tisto stezo uporabljajo tudi kolesarji in zato so tam znaki, ki opozarjajo na zanje nevarna mesta. Ob poti sva tokrat prvič opazila ploščo z napisom 14. 8. 1932 se je tod ponesrečil Peter Krainer SPD Borovlje 1981, po Francetu Malešiču (Spomin in opomin gora, Didakta 2005) Krajner, puškar in predsednik Slovenskega prosvetnega društva iz Borovelj. Pri sestopu se je ločil od prijateljev in šel nabirat planike, pri tem pa padel 50 m globoko in podlegel poškodbam glave. Prijatelji so se zanašali na njegovo poznavanje območja in so odšli brez njega, tako da so ga pogrešili šele naslednji dan; našli so ga avstrijski orožniki.

 

 

 

V eni uri sva za zgornjo postajo nekdanje enosedežnice Zelenica II dosegla Planinski dom na Zelenici (1536 m). Videti je bil zaprt, a okrog njega je bilo že nekaj planincev. Nad njim se je sončila lepotica Vrtača. Povzpela sva se desno mimo doma, na 1540 m sledila smerni tablici naprej Dom pri izviru Završnice in Izvir Završnice (desno kažipot Stol 3h 30min in Vrtača 2h – zahtevna pot) in se spustila čez travnike mimo hiške, ki je bila nekoč spodnja postaja smučarske vlečnice Plana. Uživala sva v pogledih na Vrtačo in Može. Po dobre četrt ure sva zavila levo proti Domu pri izviru Završnice na Smokuški planini (na kažipotu Dom pri izviru Završnice 10min je bila nadmorska višina 1540 m, na tistem nazaj Planinski dom na Zelenici 15 min pa 1490 m, čeprav sta bila pritrjena na isto drevo). Brbotanje vode na ograjenem pašniku levo od poti je opozarjalo na izvir Završnice, imenovan Mrzli studenec. Čez pašnik, poln krav, sva bila prej kot v 10 minutah pri domu (1425 m), ki se ponaša s priznanjema družinam in naravi prijazna koča. Ogledala sva si razlagalne table o pokrajini, pohodništvu in botaniki pod Stolom ter o kolesarjenju v Žirovnici.

 

Od doma sva se mimo kažipotov odpravila v smeri sedla Šija po kolovozu, na katerem sva srečala nekaj sila kosmatih in rogatih krav, in pri kažipotu na 1460 m zavila levo (Srednji vrh 1h, Vrtača 2h, Stol 3h) na strmo gruščnato, a tudi s travo poraslo stezo. Niže je bilo več rož kot tukaj, a sem se že od jutra počutila nekam slabo, zato se nisem ukvarjala z njimi. Zdaj sem končno prišla k sebi in čeprav je bilo zaradi vročine vse že precej posušeno, sem opazila marsikaj: male zale kobulčke, smetlike, rmane, skrečnike, zlatice, grintovce, ciklame, marjetice, bele in črne detelje, zvončice, nokote, mlečke, ivanjščice, navadne migalice in druge trave, dlakave sleče ... Po pobočju, posejanem s skalami, sva se vzpenjala v blagih ključih med drevjem in ruševjem, nato čez travnik.

 

V 35 minutah sva dosegla sedlo Šija (1693 m) s kažipoti in klopco. Najina smer je bila leva ‒ ne skrajno leva proti Srednjemu vrhu, ampak naslednja, proti Stolu po spodnji poti (tudi na macesnu ob stezi je pisalo Stol). Spustila sva se po spolzki lapornati in zemljati stezi, na katero sta viseli trava in druga podrast. Prečkala sva peščeno grapico in zavijala v levo, proč od svojega cilja. V naslednji grapici sva se končno obrnila desno in prišla do izvira, speljanega v skrivljeno kad. Kakih 10 minut od Šije sva naletela na betonsko razvalino (nekdaj je bila tam planina Za Šijo) z markacijo, napisoma Šija in Zelenica ter puščico, ki je kazala navzgor. Pod njo je bil razcep: leva steza je vodila v Zagon, tista naravnost pa dalje na Stol. Nad seboj sva slišala živahen »promet«; očitno je šlo precej planincev na Stol po zgornji poti, po najini, spodnji, pa nihče. Steza se je pretikala skozi malinovje in nato ruševje, zaljšali so jo šopi konjskih griv. Potem je svet postal skalnat in treba se je bilo spustiti čez grapo. Gore pred nama je začela zagrinjati megla. Čez čas sva kljub temu zagledala Srednjo peč.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pol ure od razvaline sva prišla do kažipotov v dolini V Kožnah: nazaj Sedlo Šija, Zelenica spodnja pot, Srednji vrh in Dom pri izviru Završnice, desno Vrtača, Planinski dom na Zelenici, naravnost Stol. Z desne je pritekla zgornja pot na Stol in se združila s spodnjo. Tam je bila tudi tablica Via Alpina. Nadaljevala sva proti Stolu. Od priključitve zgornje poti so naju prehiteli trije planinci. Ko se je strmina povečala, sva se vzpenjala v ključih. Levo so bile na ogled stene Srednje peči. Naletela sva na možica, a za odcep v levo se je Janiju zdelo še prezgodaj. Okolica je bila čedalje bolj kamnita, naokrog so ležale velike skale, med njimi pa cvetele že naštete in še druge cvetice, na primer turške lilije in zoisove zvončice. Posebno me je razveselil panonski svišč, saj ga ne vidim prav pogosto.

 

 

 

Možic slabe pol ure nad kažipoti V Kožnah pa bi že lahko bil pravi (pred odcepom proti Celovški koči). Pri njem sva zavila levo v brezpotje, a k sreči so bili možici dovolj pogosti. Nato so za kratko izginili. Držala sva se roba ruševja in čez čas zagledala nove. Po skalah sva stopala zelo pazljivo, ker so se nekatere pod stopinjami iznenada nagnile ali celo prevrnile. Ob »poti« so cvetele redke planike. Po 10 minutah sva dosegla sedlo, posejano z nekaj pomladanskimi svišči, in v oči so bodli živo oranžni lišaji. Možici so naju po stezici v levo v 5 minutah pripeljali na greben, ki se je nadaljeval v strme krušljive stene. Poskusila sva po njem navzgor, a je bilo za naju kar pretežko. Tedaj sva zagledala, da se stezica pravzaprav nadaljuje po melišču pod stenami, in sva se spustila nanj. Ko je tudi ta potka zavila strmo levo v trave, sva odnehala. Zaradi dolgega dostopa in hude vročine sva bila precej utrujena, zadnji vzpon pa je bil videti strm in zdrsljiv (in še nazaj bo treba priti!). Povrhu nisva bila čisto gotova, kje je vrh in kod se pride nanj, zato sva začela cincati. Nazadnje sva se strinjala: kdaj drugič. In si oddahnila. Posebno jaz, ker se takih krušljivih strmin bojim in če me je strah, seveda ne uživam. Pravzaprav sva si oddihovala kar lep čas in pasla zijala.

 

 

 

Vračala sva se sprva po poti vzpona, pri kažipotih V Kožnah po približno 40 minutah pa zavila levo na zgornjo pot. Spustila sva se v ruševnato dolino. Čez 10 minut sta naju puščica in markacija usmerili levo navzgor v skale in po 5 minutah sva dosegla razločno stezico, vzporedno s pobočjem. Tam so bile zoisove zvončice še posebno številne in lepe. Del poti je bil podrt in ko sva se vlekla gor, držeč se za kamne, sva morala biti kar pazljiva, ker mnogi niso bili trdni. Šele ko sva s težavo dosegla sedelce vrh grape, sva od zgoraj zagledala jeklenico ob steni proč od podrte poti. S sedelca sva nadaljevala vzporedno s pobočjem in z Begunjščico pred seboj. Brž za kažipotoma nazaj Stol, levo Vrtača čez 20 minut sva pri kažipotih na 1725 m zavila levo (Planinski dom na Zelenici 45 min; nazaj Stol 2h 15min, Vrtača 1h 15min, naprej Dom pri izviru Završnice 30min). Ozka stezica se je pretikala med bujnim rastjem. Prej kot v četrt ure sva bila nad Domom pri izviru Završnice, kmalu nato pa na 1750 m pri kažipotih nazaj Stol 3h, levo Vrtača 1h (zahtevna pot) in Stol čez Vatelco 2h 45min. Midva sva seveda nadaljevala naravnost. Čez veliko poraščeno melišče sva v dobrih 5 minutah prikorakala do strmega odcepa proti Završnici (Dom pri izviru Završnice 15min). Tam so cveteli gorski glavinci. Med dvema pasoma gozda sva prečila še manjše melišče. Dobrih 20 minut od steze k Završnici se je levo odcepila neoznačena pot v krnico Suho ruševje, ki sva jo že spoznala, ko sva šla na Palec in Zelenjak; kažipota ni bilo, le možici, pri odcepu pa je bil na skali sredi steze napis Vrtača s puščico nazaj. Pozornost so mi vzbudili navadni volčini, bogato obloženi z rdečimi plodovi, in ciklame s posebno temnimi cvetki.

 

 

 

Čez četrt ure sva pristala na Zelenici. Okrog koče so bili gostje brez mask, a primerno vsaksebi, notri pa razen naju tudi vsi brez mask, da sva se počutila kar malo hecno. Po okrepčilu sva odšla v dolino po markirani poti, speljani po nekdanjem smučišču. Nekaj časa sva hodila po servisni cesti, nato so oznake obdržale na njej le kolesarje, nas hodce pa usmerile desno po gruščnati stezi. Po 25 minutah sva se rešila napornega grušča in si oddahnila na »normalni« peščeni stezi. Takoj zatem sva šla mimo koče Vrtača (1288 m, na kažipotu 1280 m), srednje postaje nekdanje žičnice. Ob poti so se košatile posebno lepe šopaste zvončice. Pri kažipotih na 1130 m sva zavila desno v gozd (Ljubelj (m.p.) 10min) in po slabe pol ure prispela k avtu.

 

 

 

 

 

 

 

Odnehati tik pod vrhom se nama ne zdi nekaj »groznega«, bolj me grize, ker zaradi hudih težav s koleni ne morem več tako optimistično kot doslej zapisati, da bova poskusila znova. Bomo videli.