Srednja peč brez vrha

Na prvi dan (lanskega!) avgusta sva se namenila na Srednjo peč (1920 m) in skoraj natanko po enem letu spet parkirala desno pred ljubeljskim predorom. Samo še eno mesto je bilo prosto, parkirišče onstran ceste pa je od najinega zadnjega obiska postalo plačljivo (3 evre na dan), a je bilo tudi že dokaj polno. Parkomat – nezaslišano – ne vrača denarja, torej pripravite drobiž.

 

Sledila sva kažipotu Dom na Zelenici 1h 15min in levo od poti ugledala še eno novost: sankaško progo. Više sva se s servisne ceste, po kateri je šla večina, preselila na desno pot, saj je že zjutraj pripekalo sonce in nama je prijala gozdna senca. Tisto stezo uporabljajo tudi kolesarji in zato so tam znaki, ki opozarjajo na zanje nevarna mesta. Ob poti sva tokrat prvič opazila ploščo z napisom 14. 8. 1932 se je tod ponesrečil Peter Krainer SPD Borovlje 1981, po Francetu Malešiču (Spomin in opomin gora, Didakta 2005) Krajner, puškar in predsednik Slovenskega prosvetnega društva iz Borovelj. Pri sestopu se je ločil od prijateljev in šel nabirat planike, pri tem pa padel 50 m globoko in podlegel poškodbam glave. Prijatelji so se zanašali na njegovo poznavanje območja in so odšli brez njega, tako da so ga pogrešili šele naslednji dan; našli so ga avstrijski orožniki.

 

 

 

V eni uri sva za zgornjo postajo nekdanje enosedežnice Zelenica II dosegla Planinski dom na Zelenici (1536 m). Videti je bil zaprt, a okrog njega je bilo že nekaj planincev. Nad njim se je sončila lepotica Vrtača. Povzpela sva se desno mimo doma, na 1540 m sledila smerni tablici naprej Dom pri izviru Završnice in Izvir Završnice (desno kažipot Stol 3h 30min in Vrtača 2h – zahtevna pot) in se spustila čez travnike mimo hiške, ki je bila nekoč spodnja postaja smučarske vlečnice Plana. Uživala sva v pogledih na Vrtačo in Može. Po dobre četrt ure sva zavila levo proti Domu pri izviru Završnice na Smokuški planini (na kažipotu Dom pri izviru Završnice 10min je bila nadmorska višina 1540 m, na tistem nazaj Planinski dom na Zelenici 15 min pa 1490 m, čeprav sta bila pritrjena na isto drevo). Brbotanje vode na ograjenem pašniku levo od poti je opozarjalo na izvir Završnice, imenovan Mrzli studenec. Čez pašnik, poln krav, sva bila prej kot v 10 minutah pri domu (1425 m), ki se ponaša s priznanjema družinam in naravi prijazna koča. Ogledala sva si razlagalne table o pokrajini, pohodništvu in botaniki pod Stolom ter o kolesarjenju v Žirovnici.

 

Od doma sva se mimo kažipotov odpravila v smeri sedla Šija po kolovozu, na katerem sva srečala nekaj sila kosmatih in rogatih krav, in pri kažipotu na 1460 m zavila levo (Srednji vrh 1h, Vrtača 2h, Stol 3h) na strmo gruščnato, a tudi s travo poraslo stezo. Niže je bilo več rož kot tukaj, a sem se že od jutra počutila nekam slabo, zato se nisem ukvarjala z njimi. Zdaj sem končno prišla k sebi in čeprav je bilo zaradi vročine vse že precej posušeno, sem opazila marsikaj: male zale kobulčke, smetlike, rmane, skrečnike, zlatice, grintovce, ciklame, marjetice, bele in črne detelje, zvončice, nokote, mlečke, ivanjščice, navadne migalice in druge trave, dlakave sleče ... Po pobočju, posejanem s skalami, sva se vzpenjala v blagih ključih med drevjem in ruševjem, nato čez travnik.

 

V 35 minutah sva dosegla sedlo Šija (1693 m) s kažipoti in klopco. Najina smer je bila leva ‒ ne skrajno leva proti Srednjemu vrhu, ampak naslednja, proti Stolu po spodnji poti (tudi na macesnu ob stezi je pisalo Stol). Spustila sva se po spolzki lapornati in zemljati stezi, na katero sta viseli trava in druga podrast. Prečkala sva peščeno grapico in zavijala v levo, proč od svojega cilja. V naslednji grapici sva se končno obrnila desno in prišla do izvira, speljanega v skrivljeno kad. Kakih 10 minut od Šije sva naletela na betonsko razvalino (nekdaj je bila tam planina Za Šijo) z markacijo, napisoma Šija in Zelenica ter puščico, ki je kazala navzgor. Pod njo je bil razcep: leva steza je vodila v Zagon, tista naravnost pa dalje na Stol. Nad seboj sva slišala živahen »promet«; očitno je šlo precej planincev na Stol po zgornji poti, po najini, spodnji, pa nihče. Steza se je pretikala skozi malinovje in nato ruševje, zaljšali so jo šopi konjskih griv. Potem je svet postal skalnat in treba se je bilo spustiti čez grapo. Gore pred nama je začela zagrinjati megla. Čez čas sva kljub temu zagledala Srednjo peč.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pol ure od razvaline sva prišla do kažipotov v dolini V Kožnah: nazaj Sedlo Šija, Zelenica spodnja pot, Srednji vrh in Dom pri izviru Završnice, desno Vrtača, Planinski dom na Zelenici, naravnost Stol. Z desne je pritekla zgornja pot na Stol in se združila s spodnjo. Tam je bila tudi tablica Via Alpina. Nadaljevala sva proti Stolu. Od priključitve zgornje poti so naju prehiteli trije planinci. Ko se je strmina povečala, sva se vzpenjala v ključih. Levo so bile na ogled stene Srednje peči. Naletela sva na možica, a za odcep v levo se je Janiju zdelo še prezgodaj. Okolica je bila čedalje bolj kamnita, naokrog so ležale velike skale, med njimi pa cvetele že naštete in še druge cvetice, na primer turške lilije in zoisove zvončice. Posebno me je razveselil panonski svišč, saj ga ne vidim prav pogosto.

 

 

 

Možic slabe pol ure nad kažipoti V Kožnah pa bi že lahko bil pravi (pred odcepom proti Celovški koči). Pri njem sva zavila levo v brezpotje, a k sreči so bili možici dovolj pogosti. Nato so za kratko izginili. Držala sva se roba ruševja in čez čas zagledala nove. Po skalah sva stopala zelo pazljivo, ker so se nekatere pod stopinjami iznenada nagnile ali celo prevrnile. Ob »poti« so cvetele redke planike. Po 10 minutah sva dosegla sedlo, posejano z nekaj pomladanskimi svišči, in v oči so bodli živo oranžni lišaji. Možici so naju po stezici v levo v 5 minutah pripeljali na greben, ki se je nadaljeval v strme krušljive stene. Poskusila sva po njem navzgor, a je bilo za naju kar pretežko. Tedaj sva zagledala, da se stezica pravzaprav nadaljuje po melišču pod stenami, in sva se spustila nanj. Ko je tudi ta potka zavila strmo levo v trave, sva odnehala. Zaradi dolgega dostopa in hude vročine sva bila precej utrujena, zadnji vzpon pa je bil videti strm in zdrsljiv (in še nazaj bo treba priti!). Povrhu nisva bila čisto gotova, kje je vrh in kod se pride nanj, zato sva začela cincati. Nazadnje sva se strinjala: kdaj drugič. In si oddahnila. Posebno jaz, ker se takih krušljivih strmin bojim in če me je strah, seveda ne uživam. Pravzaprav sva si oddihovala kar lep čas in pasla zijala.

 

 

 

Vračala sva se sprva po poti vzpona, pri kažipotih V Kožnah po približno 40 minutah pa zavila levo na zgornjo pot. Spustila sva se v ruševnato dolino. Čez 10 minut sta naju puščica in markacija usmerili levo navzgor v skale in po 5 minutah sva dosegla razločno stezico, vzporedno s pobočjem. Tam so bile zoisove zvončice še posebno številne in lepe. Del poti je bil podrt in ko sva se vlekla gor, držeč se za kamne, sva morala biti kar pazljiva, ker mnogi niso bili trdni. Šele ko sva s težavo dosegla sedelce vrh grape, sva od zgoraj zagledala jeklenico ob steni proč od podrte poti. S sedelca sva nadaljevala vzporedno s pobočjem in z Begunjščico pred seboj. Brž za kažipotoma nazaj Stol, levo Vrtača čez 20 minut sva pri kažipotih na 1725 m zavila levo (Planinski dom na Zelenici 45 min; nazaj Stol 2h 15min, Vrtača 1h 15min, naprej Dom pri izviru Završnice 30min). Ozka stezica se je pretikala med bujnim rastjem. Prej kot v četrt ure sva bila nad Domom pri izviru Završnice, kmalu nato pa na 1750 m pri kažipotih nazaj Stol 3h, levo Vrtača 1h (zahtevna pot) in Stol čez Vatelco 2h 45min. Midva sva seveda nadaljevala naravnost. Čez veliko poraščeno melišče sva v dobrih 5 minutah prikorakala do strmega odcepa proti Završnici (Dom pri izviru Završnice 15min). Tam so cveteli gorski glavinci. Med dvema pasoma gozda sva prečila še manjše melišče. Dobrih 20 minut od steze k Završnici se je levo odcepila neoznačena pot v krnico Suho ruševje, ki sva jo že spoznala, ko sva šla na Palec in Zelenjak; kažipota ni bilo, le možici, pri odcepu pa je bil na skali sredi steze napis Vrtača s puščico nazaj. Pozornost so mi vzbudili navadni volčini, bogato obloženi z rdečimi plodovi, in ciklame s posebno temnimi cvetki.

 

 

 

Čez četrt ure sva pristala na Zelenici. Okrog koče so bili gostje brez mask, a primerno vsaksebi, notri pa razen naju tudi vsi brez mask, da sva se počutila kar malo hecno. Po okrepčilu sva odšla v dolino po markirani poti, speljani po nekdanjem smučišču. Nekaj časa sva hodila po servisni cesti, nato so oznake obdržale na njej le kolesarje, nas hodce pa usmerile desno po gruščnati stezi. Po 25 minutah sva se rešila napornega grušča in si oddahnila na »normalni« peščeni stezi. Takoj zatem sva šla mimo koče Vrtača (1288 m, na kažipotu 1280 m), srednje postaje nekdanje žičnice. Ob poti so se košatile posebno lepe šopaste zvončice. Pri kažipotih na 1130 m sva zavila desno v gozd (Ljubelj (m.p.) 10min) in po slabe pol ure prispela k avtu.

 

 

 

 

 

 

 

Odnehati tik pod vrhom se nama ne zdi nekaj »groznega«, bolj me grize, ker zaradi hudih težav s koleni ne morem več tako optimistično kot doslej zapisati, da bova poskusila znova. Bomo videli.