Prestreljenik in njegovo okno

Za Prestreljenik sva se odločila predvsem zaradi ferate in naravnega okna. Najprej sva imela obilo težav izvedeti, ali in kdaj vozi kaninska žičnica, nato pa je načrt že skoraj padel v vodo, ker sva na Hribi.net prebrala komaj dober mesec dni staro poročilo o zarjavelih, polomljenih in izruvanih varovalih na zavarovani plezalni poti. Čeprav ta velja za lahko (oglašujejo jo kot prvo družinsko v Sloveniji, primerno tudi za otroke nad 10 let), nisva hotela tvegati. Tik pred zdajci pa je Jani le priklical turistično delavko, ki je vedela povedati, da so pot pravkar obnovili, in tako sva se 21. avgusta odpeljala v Bovec. Parkirala sva pri spodnji postaji Dvor (A, 436 m) krožne kabinske žičnice (S 46.332527, V 13. 538639). Že pred odprtjem se je pred vhodom nabrala dolga vrsta čakajočih, ki se z nekaj izjemami niso obremenjevali z medsebojno razdaljo, primerno za kovidne čase. Kot upokojenca in člana PZS sva za povratno vozovnico plačala po 16 evrov (»normalni« odrasli 20 evrov; v ceniku so še drugi popusti, na primer po 75. letu naju bo vožnja stala le en evro). Peljali smo se mimo vmesnih postaj Čela (B, okrog 980 m) in Skripi (C, 1640 m; v bližini sva opazila kočo Kavka) ter izstopili na Podih (D, 2202 m).
 

Gruščnata uravnava med postajo D in Bum barom je bila posejana z rumenimi kernerjevimi in belimi julijskimi maki, više pa je bilo največ vednozelenih kamnokrečev. Od postaje sva se napotila pod štirisedežnico Prevala navzgor proti Sedlu; tako ga imenujejo domačini in novejši zemljevidi, na starejših in v vodnikih pa piše Škrbina pod Prestreljenikom (blizu 2300 m). Dosegla sva ga čez slabe četrt ure in zaman iskala napotek, kam naprej. Na desni je štrlela v zrak strumna skalnata piramida, midva pa sva se povzpela k žičniški hišici na levi in na skalni steni pred seboj zagledala napis Ferata s puščico levo. O Prestreljeniku pa nič. Sledila sva puščici in po kakih 10 minutah dosegla naslednje sedelce. Krasile so ga triglavske rože in trebušaste zvončice.

 
 

 

 

 

 

Na razcepu čez dobrih 5 minut je stala tabla zavarovane plezalne poti. Sivino skal so poleg trebušastih zvončic poživljali trnati osati, ki so se bratili s spomladanskimi svišči. Tik pod tablo sva dohitela starejšega možaka z vnučkom, ki je izgubil potrpljenje in je hotel kar z nama naprej, ker sva bila hitrejša kot dedek. »A veste, nono se samo dela, da bere tablo, on počiva!« se je pritoževal. Levo je kazal napis Ferata, midva pa sva zavila v nasprotno smer, nad tablo, kamor je kazal zdrsan napis na skali Prest(reljenik). Od spodaj je bilo pobočje videti sila strmo, a pot je bila speljana zelo lepo in varno, le grušč na skalni podlagi je bil nadležen. Po skalnatih stopnicah in policah sva vijugala v ključih. Videla sva cev za umetno proženje plazov, potrebno za varno smučanje. Vso pot sva uživala v razgledih na vrhove od Montaža do Viša in Divje koze, drugih večinoma nisva poznala; na Špiku nad Nosom sva celo razločila bivak Luce Vuericha. Po dobre četrt ure sva na naslednjem razcepu zavila na označeni levi krak in kmalu zatem se je pojavila klavrna jeklenica. Še malo sva poplezala in v 10 minutah dosegla vrh (2499 m).

 

 

S Prestreljenika (italijansko Monte Forato, tudi Monte Prestrelenig) so imenitni razgledi na Julijske Alpe, če omenim le najbolj znane vrhove: Montaž, Viš, Rabeljske špice, Mangart in Jalovec, Triglav, Krnsko in seveda Kaninsko pogorje. Spodaj na Kaninskih podih sva videla Dom Petra Skalarja. Na vrhu sta mejni kamen iz leta 1947 s številko 14 in vpisna skrinjica, ki naj bi bila miniaturni Aljažev stolp, a je ostal le še z nalepkami »okrašen« prazen valj brez stožčaste strešice. Tam je bil še en par in smo drug drugega fotografirali.

Ko sva zapuščala vrh, so prišli gor trije mladci s čeladami, čeprav (še) niso bili na ferati, nato pa sva srečala madžarsko družino z majhnimi otroki ‒ malčki so bili v copatkih, starši v supergah. V 20 minutah sva se vrnila k tabli, si nadela plezalno opremo in se odpravila v nasprotno smer kot prej. Tam se je začela 750 m dolga lahka (A) zavarovana plezalna pot, ki so jo odprli 8. julija 2017, najdaljša po dolžini in med najkrajšimi po času pri nas. Speljana je po južnem pobočju Prestreljenika. Plezanje naj bi trajalo 40 minut in tudi midva tega časa nisva presegla za več kot 5 minut. S to sicer res dovolj lahko potjo pa nisem imela posebnega veselja, kajti dihanje za ovratnik in nenehno srečevanje mi gresta na živce, čeprav sem na tako lep počitniški petek seveda lahko pričakovala gnečo. Vsaj srečevanju bi se lahko izognili, če bi se vsi držali priporočene smeri. Strmo pobočje od Sedla do Prestreljeniškega okna smo prečili večinoma po policah. Ne morem pozabiti nerazsodne mame, ki je pripeljala plezat hčer in sina. Z dekletom ni bilo težav, s fantom pa je bilo nekaj narobe – telesno, duševno ali »samo« vedenjsko, vsekakor se je hudo bal, ne le kjer je bila pot ozka in je visela, ampak celo tam, kjer je bila čisto sprehajalna. Mama mu ni nič pomagala, še spodbujala ga ni. Zelo počasi je napredoval in ves čas ponavljal, da ne pojde z njo nikoli več v hribe. Niti na morje ne! Na vsej ferati je samo ena zares plezalna navpičnica, a je dobro opremljena z lestvenimi klini in jeklenico.

 

Na koncu te res ne pretežke poti pa čaka sijajna »nagrada«: Prestreljeniško okno (2390 m), veliko 10 m x 7,5 m. Nastalo je zaradi preperevanja skalnega oboka v Prestreljeniku, po legendi pa je zanj zaslužen Hudič, ki si je skozi goro omislil bližnjico, in po drugi Bog, ki je napravil luknjo, da bi Noe ob gori lahko privezal svojo barko. Tako kot na vrhu je bila tudi tam skrinjica prazna, če seveda ne štejem smeti. Gneča je bila kar precejšnja, saj smo k oknu prihajali z dveh strani, zato so morali biti tisti, ki so hoteli na fotografiji sinjega neba v skalnatem okviru le sebe, zelo potrpežljivi. Jaz nisem bila tako vztrajna. Še pogled na italijansko stran in sva se umaknila novim navdušencem.

 

Okno sva zapustila po drugi strani, po napornem melišču. Jeklenice na začetku spusta so bile slabe in po grušču je zelo drčalo, tako da bi se bilo skoraj laže vrniti po plezalni poti. Mnogi so prihajali k oknu s te strani, med njimi največ tujcev, številni dobesedno po vseh štirih, tudi zaradi neprimerne obutve. Kar kmalu sva se ustavila na »balkončku« in si snela plezalno opremo. Pod spodmolom visoko nad potjo (a pod ferato, zato ga z nje nismo videli) se je senčila čredica kozorogov z mladiči. Pogleda nazaj proti oknu se zlepa nisem naveličala. Zdi se mi, da še nikoli nisem videla toliko gorskega cvetja različnih vrst rasti v skupnih »šopkih«, na tem pobočju na primer trebušaste zvončice in trnate osate.

 

 

 

Bližala sva se Podom. Čez dobrih 20 minut sva prišla do skale z napisoma Kanin in Okno (nazaj navzgor), okrog katere so ležale zarjavele jeklenice, in po skalnih ploščah sestopila na uravnavo. Ogledala sva si še sedem štirijezičnih razlagalnih tabel naravoslovne učne poti Prestreljeniški podi – Kanin z zemljevidi, slikami in besedili o Kaninskem pogorju.

 

 

 

 

Kot rečeno, s ferato nisem imela posebnega veselja, ampak zaradi okna, razgledov in cvetja je bil dan zelo lep. In tudi nič kaj naporen (če ne upoštevam vročine): v štirih urah sva zares hodila le dve in pol. Navsezadnje je bila tudi vožnja z žičnico čisto zanimiva (razgledna!) sprememba, saj se zelo redko peljeva tako visoko.