Prvo oktobrsko nedeljo sva začela na
začetku (prejšnjikrat
kar nekje na sredi). Odpeljala sva se v Velenje in parkirala (S
46.362441, V 15.126580) nasproti gostilne Kavčič, Šalek 14, kjer je kontrolna
točka (KT) 1. Že s parkirišča sva lepo videla grajski stolp, ostanek gradu
Šalek. Tako se 
zdaj imenuje tudi ta del Velenja (okrog 400 m). Gostilna je bila
zaprta in žiga nisva našla. Napotila sva se po mostu čez Pako proti gasilskemu
domu na desni. Na zidu pred njim je bil zbledel kažipot nazaj, od koder sva
prišla: Šaleška planinska pot – žig /
Gostilna Verdelj – Kavčič. Ustavila
sva se pri spominski plošči 26 padlim borcem NOV in žrtvam fašizma na gasilskem
domu. Nasproti njega in cerkve sv.
Andreja iz 16. stoletja sva zavila
levo na ožjo ulico.
Za
Šalekom 18 se je markirana pot povzpela levo po spolzkih lesenih stopnicah (kljub soncu je rosilo) sprva čez
travnik, nato ob skalni steni. V dobrih 5 minutah sva bila pri razvalinah gradu
Šalek. Žal je bil zaprt. Pred vhodom sva si ogledala razlagalno tablo Pozojeve
grajske poti okoli Velenja. Tako kot tabla o gradu je bila slovensko-angleška. Grad iz
12. ali 13. stoletja (podatki o gradnji in prvi omembi so v knjigah, na spletu
in na razlagalnih tablah različni) se imenuje po prvem lastniku Bertoldu de
Shalachu, 
nato se jih je zvrstilo še več. Leta 1635 so v edinem kmečkem uporu v Šaleški dolini grad napadli
uporni kmetje; po
nekaterih virih so ga oplenili, po enem pa je tedanji gospodar Erazem Raumschüssel upornikom priskrbel orožje in tako obvaroval svoje imetje. Pozneje je grad pogorel,
leta 1770 pa ga je zadela strela in so ga opustili. Stolp je najstarejši del in
je znamenit tudi zaradi trikotnega tlorisa, kar je menda edini tak primer v
Sloveniji. Legenda pravi, da je hudobno graščakinjo neki kmet preklel, zato se
je udrla v zemljo. Vsakih 100 let naj bi se na silvestrovo v žareči kočiji prepeljala
s Šaleka na sosednji Ekenštajn.
Grad sva zapustila po stopničkah in mimo
ostankov (temeljev) neke stavbe. Vzpenjala sva se po skalnati in koreninasti gozdni
stezi, posuti s pisanim jesenskim listjem. Kmalu se je zravnala. Ravni del je
bil zelo ozek, stisnjen med grmovje, ko pa se je znova razširila, se je začela
strmeje vzpenjati. Ob naslednji uravnavi sta stali naslednja tabla Pozojeve
grajske poti in tabla o gradu Ekenštajn iz 13. stoletja, ki naj bi bil s
podzemnim rovom povezan s Šalekom. Tudi ta grad ni brez legende: v rovu naj bi
bil skrit zaklad, pa ne rova ne zaklada niso nikoli našli.
Od Ekenštajna sva se nekoliko spustila,
nekaj časa hodila po ravnem pa se spet rahlo povzpela. Na razcepu sva nadaljevala
po desni markirani stezi navzgor skozi gozd ter čez 10 minut po stopnicah sestopila na asfaltno cesto.
Po njej sva zavila levo navzgor, kamor je kazala puščica na nasprotni strani,
in zagledala hiše. Takoj za znakom, ki opozarja na divjad na cesti, se je desno
nazaj odcepil kolovoz k antenskemu stolpu, »preoblečenemu« v smreko. Nadaljevala
sva ob 
asfaltni cesti (bankine so še vseeno boljša izbira kot asfalt) mimo
razpela in med hiše. Pri Šaleku 62b je ob ograji ležal kamen s komaj še vidno
markacijo. Na neoznačenem razcepu asfaltnih cest nisva vedela, katere je prava,
zato sva vprašala domačina iz bližnje hiše, ki naju je usmeril na desno,
spodnjo. Povedal je, da ljudje veliko sprašujejo, ker je ta del ŠPP slabo
označen. Pri kapelici vrh vzpona je bilo konec Velenja.
Ob pogledu na bližnjo gozdno stezo sva se že
razveselila, da bo konec tudi ceste, pa nama je markacija pokazala naprej po
asfaltu. Pripeljal naju je do novih gradenj, ki so kazile okolico: skladišč
velenjskega trgovskega podjetje. Na naslednjem asfaltnem razcepu naju je kažipot
ŠPP usmeril levo navzgor (po srednjem kraku, tja tudi Veternik, Goršek in Stropnik). Pri odcepu levo h Goršku in
Stropniku sva vstopila v temen mešani gozd na desni, kjer so bile vsaj bankine
ob asfaltu mehke. Skozi drevje na desni sva videla travnike in domačije. Na
razcepu pri hišici, ki je tičala 
med drevjem na levi, se je najina cesta obrnila
v desno in asfalt se je končal. Naslednjič sva zavila levo, nato pa se dobrih
20 minut od sestopa na asfalt
končno rešila ceste: pri zadnji hiši z veliko škarpo sva zavila desno na precej
kamnit kolovoz, blaten od rdeče zemlje. Na desni sva videla naselje Bevče. Najprej
sva napredovala vzporedno s pobočjem Dobrača, nato sva se začela strmeje
vzpenjati. Številna drevesa so bila po(d)pisana. Šla sva mimo več odcepov na
obe strani, a zaradi primerne označenosti nisva bila nikoli v dvomih.
Preden sva dosegla najvišjo točko, se je
pot obrnila navzdol. Levo spredaj se je kazal naslednji hrib, Radojč. Po 25
minutah sva prečila velik travnik s prežo in nato na razcepu nadaljevala po
levem kraku. Kmalu sva se priključila ozki gozdni cesti (Šentjanški poti). Po
njej sva napravila le kakih 20 korakov v levo in pri kažipotu ŠPP 
zavila desno
z nje na kolovoz. Razveselili so me prvi jesenski podleski. Čez dobrih 10 minut
sva se znašla pri gospodarskem poslopju s tablico Pozor hud pes (ni bil hud) in markacijo ter razpadajoči hiši. Čez
dvorišče in mimo vrta sva prišla na asfalt, ob katerem je stala velika lepa
hiša. Prispela sva na Tuševo (Lopatnik 11, 618 m). Okrog hiše je bilo nekaj
dodatnih poslopij, žerjav, bager, prav na dvorišču pa velika preša. Od domačije
je lep pogled na Velenje. Na koncu posesti sva po nekaj metrih makadama
zakoračila na glavnejšo asfaltno cesto (nazaj čez dvorišče Šentjanška pot, levo navzgor po asfaltu kolesarska pot KP-1) in se spustila po njej (markacija
in Š).
Po slabih 10 minutah sva vrh klančka stopila
iz gozda. Ob cesti je stal ograjen (zaklenjen!) spomenik: V boju za svobodo sta na tem kraju 7. 2. 1945 padla borca 3. bat. VDV *
1985 ZB Vinska Gora. Pri nekaj hišah so rasle palme, a najlepše drevo je
bila navadna bodika s prikupno krošnjo in pravcatim bogastvom rdečih plodov (in
domačih imen za Ilex
aquifolium: božikovina, božje drevce, božji les, bodičje, bodič, črnec, črnika,
lesec, ostrolistnica, rosi konj, rusikonjevina, zimzelen). Pri
Lopatniku 7c sva se spustila k »zgovornemu« kažipotu za ŠPP (naprej). Gor in dol po
cesti oziroma bankini (po najinih izkušnjah bi tukajšnja utegnila priti v Guinnessa kot bankina z največ pasjimi
drekci na svetu) sva prikorakala do kažipotov pred naslednjimi hišami (640 m):
desno Gonžarjeva peč (učni poligon)
in Kranc (mimo Grilove domačije),
naprej Radojč »Po poteh Vinske Gore«
in Šaleška planinska pot Kmetija Gonžar.
V četrt ure sva prispela h Gonžarju
(Lopatnik 5; na kažipotu 641 m, v vodniku enkrat 620 m, drugič 602 m), kjer je
KT 2, in sva si odtisnila žig. Skrinjica je bila kar prislonjena na gospodarsko
poslopje. Ob cesti je stal »šopek« kažipotov in najin je kazal čeznjo. Onkraj
nje sva se prek travnika Puša odpravila proti Jurku (po 
podatku na kažipotu in
v vodniku je do tja dve uri hoda, a midva sva ‒ komaj verjetno ‒ hodila le
dobro uro). Naslednji kažipot (644 m) naju je usmeril desno na kolovoz (levo Radojč »Po poteh Vinske Gore«), ki naju
je pripeljal v gozd. Desno pod potjo je stal zanemarjen vodnjak oziroma zajetje
s koritom. Po temnem, hladnem gozdu sva se 
vzpenjala proti soncu. Po dobrih 10
minutah sva se znašla na asfaltni cesti med sončnimi travniki s hišami na vrhu,
na planoti Polglava (na maPZS napačno Poglava). Jablane v sadovnjakih so bile
polne sadežev. Pri kapelici sva se povzpela desno po makadamski cesti in šla
mimo Vodoškove domačije, kjer imajo – po svarilni tablici sodeč – posebno
hudega psa. Na obsežnem travniku sva videla samo dve kravi; počivali sta,
najbrž ker sta morali toliko popasti. Hodila sva pod Ramšakovim vrhom na levi
in na prostranih travnikih pod njim so se vrstili razpelo, počitniška hišica,
vodnjak. Lepoto narave sta kazila avtomobilski odpad in kup razlomljenega
asfalta.
Na vrhu vzpona slabih 10 minut od Gonžarja sva
se bala iti mimo domačije Osredčan (Lopatnik 1), ker naju je s praga motril
velik pes. Pomirili so naju, da se nama ne bo nič zgodilo, ker ni lajal (ljudska
modrost sicer uči ravno nasprotno). Ko sva vstopila v temen mešani gozd, je
kljub drugačni napovedi začelo deževati. Po slabih 20 
minutah se je desno
navzdol odcepila stezica, označena s klobučki. Na tleh so ležali narobe
obrnjena pločevinasta tabla Pozor
strelišče. Prehod prepovedan (če bi imeli strelske vaje, bi morala nazaj
domov, ali kaj?!) in rdeče-beli trakovi, s katerimi verjetno zapirajo pot.
Skozi drevje sva videla travnik, kjer je bilo najbrž strelišče lovcev, 
katerih
koča je stala v bližini. Kažipoti so kazali nazaj k lovski koči, levo proti Ramšakovem
vrhu in naprej po ŠPP k Jurku. Na vrhu klanca se je kolovoz prekucnil na drugo
stran med travnike, na desni ograjene. Ponekod je bil razrit od vode in posut z
zdrobljeno opeko. Tudi tam so cveteli jesenski podleski. Na drugi strani
»prepovedanega območja« je opozarjala na strelišče še ena tabla. Pot se je vzpenjala
in spuščala ter je bila označena tudi s klobučki.
Čez četrt ure sva stopila na prečno gozdno
cesto (840 m): levo Paški Kozjak 1h
(tudi klobučki in AED pri Rednaku), desno Dobrna
1h. Levo po cesti sva čez 10 minut prišla mimo peskokopa do asfaltne ceste
in številnih kažipotov (820 m): levo Paka
pri Velenju 1h 15min in Škalske
Cirkovce 2h 15min, naprej (desno) Strmec
nad Dobrno h.š. 3,4, Paški Kozjak
45min (tudi Jurko), Basališče 2h 30min. Tam sva izvedela, da
so klobučki markacije Poti od Miklavža do Miklavža. Pri naslednjih kažipotih
minutko, dve naprej sva bila v dvomih: tistemu za Paški Kozjak je bilo z roko
pripisano ŽIG (desno), na tistem za
Jurka pa sta bili markacija in puščica naprej. Ker naju žig za Paški Kozjak ni
zanimal, Jurko pač, sva se kljub tablici z napisi Prepovedan prehod, Privat
zemljišče in Pozor hud pes po
krajšem obotavljanju napotila k Jurku (Strmec nad Dobrno 4, po vodniku 860 m).
Imela sva srečo, da je gospodar zelo priljuden in prijazen človek; pojasnil
nama je, da bi bila pri kažipotih pod domačijo res morala zaviti desno in nato po
kolovozu nad njo do žiga ŠPP (KT 3). Ne le da nama ni navil ušes, ampak naju je
k žigu usmeril kar čez svoje dvorišče. Zakaj na kažipotih piše Jurk (ne Jurko)? Nekoč so se tu pisali
Jurko, po domače pa se je reklo pr Jurk,
od tod oba zapisa, je pojasnil (zdaj se pišejo Ramšak).
Pri kozolčku z vpisno knjigo in žigom so
bili kažipoti (nadmorska višina 830 m na njih se tepe s podatkom iz vodnika)
nazaj za Dobrno, Jurka in ŠPP (pri ŠPP piše žig,
torej je bil njega dni res na kmetiji), levo in desno od kozolčka za Paški
Kozjak (v obe smeri 40 minut), levo od kozolčka Visoko (20 minut) ter desno od
kozolčka za kočo na Paškem Kozjaku (1 h) in ŠPP. Zavila sva levo po širokem
kamnitem in še kar strmem kolovozu, da bi k tokratni etapi ŠPP dodala še
Visoko. Močerad, ki se nama je umaknil pod mokro 
podrast, je bil gotovo bolj zadovoljen
z vremenom kot midva. V dobre četrt ure sva dosegla travnat rob. Hodila sva po
Poti od Miklavža do Miklavža (ne več po ŠPP). Na vrhu sva v zavetju »šopka«
smrek našla partizanski spomenik, posvečen XIV. diviziji, s klopco in že
nekoliko utrujeno leseno ograjo. Visoko (991 m) premore vpisno skrinjico in
razgledno točko, a vreme razgledom žal ni bilo naklonjeno. Od tam je le 20
minut do Doma na Paškem Kozjaku.
Vrnila sva se po isti poti in se tako
vzdržala novega raziskovanja, ki nama je sicer tako pri srcu. Ker zjutraj
gostilna Kavčič še ni bila odprta, sva se morala namreč podvizati, da ne bi
zamudila šeste ure, ko jo spet zaprejo. Pri Jurku seveda nisva šla čez
dvorišče, ampak sva se 
tokrat pravilno držala oznak. Med vračanjem je posijalo sonce,
a potem spet začelo deževati, tako da sva bila deležna celo mavrice. Tudi Gonžarjeve
peči nisva šla pogledat, ker sva lovila šaleški žig, sva se pa spraševala, kje
parkirajo tisti, ki pridejo tja plezat. Na Tuševem sva šele zdaj opazila, da v
to smer ni nobenega znamenja, da je treba s ceste in mimo domačije. Že blizu doline
sva videla prve pohodnike ta dan, družino in mlad par. Ko sva prispela v
Velenje, je obenem lilo in močno sijalo sonce. H Kavčiču sva prišla dovolj
zgodaj (z Visokega 2.40). Da žig ni dostopen, kadar imajo zaprto, se jim ni
zdelo nič takega. Pridite pač drugič. In blazinico morate imeti s seboj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar