Polhograjski posebneži četrtič

Ko je iz Račičeve »ponudbe« v Planinskem vestniku 10/20 prišla 30. novembra na vrsto Savinka, je bilo jasno, da bova zlezla tudi na bližnji Kucelj, dodala pa sva jima še Goljek nekoliko dlje proti severovzhodu, pri roki med vračanjem na izhodišče ‒ na Katarino (uradno Topol pri Medvodah). Tja sva se odpeljala iz Ljubljane skozi Šujico, Gabrje in Osredek pri Dobrovi. Pri tabli, ki označuje začetek občine Medvode, sva zavila ostro levo (smerokaz Belo) in parkirala ob cesti nad tablo na koncu občine Dobrova Polhov Gradec (S 46.091259, V 14.369175). Ob cesti proti Bel(em)u sva si ogledala kozolček z napisoma Na pot po bregovih – Dolomitov vrhovih in Tošč – Grmada – Belo, planinskim kažipotom (651 m) Grmada 1h 10min in Tošč 1h 40min ter belo tablico z risbo hruške in puščico v isto smer. Toda midva si nisva izbrala te markirane poti.
 

Kucelj in Savinka

Vrnila sva se na glavno cesto, po njej napravila nekaj korakov proti Katarini in se ustavila pri spomeniku desetim žrtvam druge svetovne vojne. Lepo izrezljani leseni steber s podobami borcev in trpečih je leta 1978 napravil rezbar France Tavčar. S ceste je bil lep pogled na okoliške Polhograjce, nekatere že rahlo popršene s snegom. V daljavi levo za vasjo sem brž opazila cerkvico sv.Jakoba, ki mi je posebno pri srcu. Tik pred krajevno tablo Topol sva zavila ostro levo na nemarkiran kolovoz z odprto zapornico na začetku. Ob njem so se vrstile skladovnice drv. Tu in tam se je spet pokazal Sv. Jakob. Ostanki ograje ob globoki grapi so pričali o (nekdanji) skrbi za varnost. Od kolovoza se je odcepilo več stez(ic) in kolovozov. Večinoma sva se rahlo spuščala. Čez slabih 20 minut se je kolovoz razširil v obračališče in se prekucnil proti desni. Tam se je levo odcepil slabši in zavila sva nanj. Po opisu na spletu sva pričakovala kažipot za Robeža, pa ga ni bilo. Kmalu po tistem, ko sva prestopila drobcen potoček, ki je tekel čez pot, sva prišla iz gozda na travnik.

 

Ob pašniški ograji sva se povzpela do razpela, kjer se je steza prevesila na drugo stran in tam je bil spet kolovoz. Mimo hiške motokluba Hudobe sorške sva v 10 minutah prispela k izletniški kmetiji Robež. Pred njo sva ob kozolčku z napisom Krajinski park Polh. Dolomiti zavila levo, sledeč kažipotoma 1021 m Tošč in 898 m Grmada. Na kozolčku je bila tudi tablica s hruško (s puščico nazaj). Stezica naju je vodila ob sušilnici mesa in sadja, zavila desno, se razširila in obšla domačijo. Gospodar je povedal, da so tiste hruške oznake učne poti neke šole (ni vedel, katere, zdaj pa sem našla na spletu: Pot suhih hrušk osnovne šole Preska). Opozoril naju je, da prva pot za domačijo ni prava (vodi le v gozd), ampak morava po drugi.

 

Za Robežem so se v daljavi pokazali Kočna in Grintovec, Dolgi hrbet in Skuta ter pod njimi Tehovec s cerkvijo sv. Florjana. Učna pot je zavila desno navzdol, midva pa po drugem kolovozu. Če ne bi bil pomrznjen, bi bil silno blaten. Začela sva se močno vzpenjati, kar glede na dolgo spuščanje niti ni bilo presenetljivo. Na levem ovinku se je kolovoz zravnal. Šla sva mimo nečesa, kar bi lahko bil opuščen kamnolom. Desno skozi drevje sva videla s snegom poprhano Grmado. Strmina je popustila in prišla sva v borov gozd. Vrstili so se položni vzponi in ravnine. Kolovoz je postal dobesedno tekoč (blaten), da sva ga morala zapustiti in se umakniti v strmo pobočje. Pod seboj sva slišala gozdarsko žago. Po silnem trušču sva sklepala, da padajo velika drevesa. V desnem ovinku je z leve pritekla plitva grapa in tam so ležali mizica z žarom, plinska jeklenka in vilice, najbrž za malico gozdarjev. Dobre pol ure od Robeža se je traktorski kolovoz začel strmo vzpenjati in rešila sva se blata, spet je bilo vse pomrznjeno. Gozd je bil popolnoma opustošen – posekan in polomljen.

 

Po slabih 5 minutah se je svet zravnal. Prejšnje delovišče sva samo slišala, naslednje pa tudi videla, saj je bilo tik kolovoza. Kam naprej? Drevje je podiral en sam gozdar. To je kar nevarno delo – kaj se zgodi, če gre kaj narobe? Možak ni vedel, kateri kolovoz je pravi: levi, desni ali tisti naravnost navzgor. Odločila sva se za slednjega. Tedaj sva na grebenu zagledala ljudi, zato sva se kar za nosom povzpela nanj. Na grebenu Lipja sva našla prijetno markirano pot, katere začetek sva videla na izhodišču. Mimo je prišel možak s psom in šele ko ga je spodbudil »Poli, a boš šel kaj pozdravit?«, je pes pritekel k nama in naju ovohal. Dobra vzgoja. Na skali ob poti sva prebrala spominsko ploščo: Mimoidoči, zaustavi korak / V Belški grapi je dne 19. 3. 1943 v borbi z Italijani, Nemci in belogardisti padlo 22 borcev I. bataljona Dolomitskega odreda NOV in POS med njimi komandant bataljona narodni heroj Lado Dolničar - Rudi.

 

Lepo nadelana pot naju je po kakih 20 minutah pripeljala na križišče s klopcama in kažipoti (777 m): nazaj Katarina 50min, Medvode 3h 30min, naravnost navzgor Grmada 20min, levo Polhov Gradec 1h 30min, desno dol Gonte 10min, Tošč 50min. Zavila sva levo rahlo navzdol. Koreninasta stezica, postlana s suhim listjem, je prečila kar strmo pobočje. Podrta drevesa so bila prežagana, da niso ovirala hoje. Svet je postal peščen in skalnat; spet sva bila v borovem gozdu. Nato sva stopala po travnatem pobočju in prečkala nemarkirano strmo stezico. Čez 15 minut sva pri kažipotih na 762 m nadaljevala proti Polhovemu Gradcu (desno Grmada, levo Belica). Kamnita in peščena steza je sčasoma postala kar mivkasta. Saj ne vem, kaj je bilo lepše ‒ velike zaplate cvetočega resja ali slikovita skalnata pobočja Grmade.

 

V 10 minutah sva kmalu za borno klopco prispela h koči SLD (Slovenskega lovskega društva) Dobrova. Pred kočo je stala slikovita rogovila s ptičjo hišico na vrhu. S spominske plošče sva izvedela, da je bil dom postavljen v spomin na boje 18. marca 1943, ki jim je posvečena tudi plošča na Lipju. Mimo klopi pod kočo in kažipotov sva odšla po kolovozu v smer Dvor in Polhov Gradec. Naslednji kažipoti (700 m) so naju pričakali že čez 5 minut; še zmeraj sva sledila smeri Dvor (desno Polhov Gradec). Od travnika na desni sva se rahlo spuščala in še prej kot čez 5 minut je markirana pot pri belo-rdeči puščici zapustila kolovoz.

 

Ko sva prišla pod hribček na levi, sva zlezla nanj pogledat, ali je to katera od tistih obskurnih vzpetin, ki jih iščeva, pa ni bila. Na tamkajšnjem velikem travniku sva po Račičevih napotkih oprezala za »stezico skozi nekaj nizkih iglavcev«, ki vodi na Kucelj. Ko je nisva našla, sva nadaljevala proti Dvoru in prišla na še en travnik. Ker sva imela opis iz nasprotne smeri, nisva pa vedela, da sta travnika dva, se je izkazalo, da sva iskala na napačnem. Kakih 5 minut pod prvim se je na naslednjem res odcepila steza desno. Takoj se je razcepila in oprijela sva se desnega kraka. Vstopila sva v iglasti gozd in se začela vzpenjati. V 5 minutah sva stala na neizrazitem Kuclju (705 m). S klopce nekoliko naprej od vrha je bil lep razgled na Dvor in druge kraje v dolini. Na njej sva pomalicala, čeprav je kljub lepemu sončnemu vremenu ledeno pihalo. Mimo je prišla domačinka in se čudila, da veva za Savinko. Potrdila je, da prideva tja, če bova nadaljevala navzdol.

 

 

 

 

S Kuclja sva se spustila po drugi strani proti naslednjemu »vrhu«, s tega pa še niže in po dobrih 5 minutah pristala na Savinki (693 m). Tam je ležal hlodec ‒ klopca. Razgleda ni bilo, zakrivalo ga je grmovje. Vrh je bil na desni in onstran njega se je nadaljevala steza. Tudi levo se je spustila ena, menda v vas Podreber. Tokratni »glavni hrib« res ni bil kaj posebnega, razen da je očitno malokomu znan. Jani je podvomil, da je že kdo šel s Katarine na Savinko, torej je bila za nama tako rekoč »prvenstvena smer«.

Goljek

Savinko sva zapustila po poti vzpona. Na travniku z odcepom na Kucelj sva šele nazaj grede opazila prežo. Tam sva se vrnila na markirano pot. Pri križišču na 777 m na začetku grebena Lipja čez 40 minut sva srečala prijaznega kolesarja, ki se je umaknil in počakal, da sva šla mimo. Zatem naju je kot blisk prehitel tekač s palicama v eni roki. Še vedno je hrumela žaga in so padala drevesa. Po 20 minutah, brž za partizansko spominsko ploščo, kjer sva zjutraj prilezla na greben, sva tokrat kar nadaljevala po njem, ker sva imela v načrtu še Goljek. Kmalu sva prikoračila do kažipota levo Robež (tam bi bila tja grede prišla na greben, če bi bila pri gozdarju zavila levo) in spet so se pojavile smerne tablice Poti suhih hrušk. Čez čas se je levo nazaj odcepila neoznačena ozka stezica, malo naprej pa je bilo več popisanih dreves: Knafelčeva in vezistična markacija, M Ljubljanske mladinske poti, desno navzdol Belo (z belo-rdečo markacijo namesto o) in Žirovnik (na kažipotu) ter še nekaj že zabrisanih napisov. Poleg knafelčkov so se pojavile rumeno-črne markacije. Še sva ostala na grebenu in takoj zatem prišla do klopce, za njo pa po dobrih 10 minutah pri še eni klopci sestopila na gozdno cesto, ki se je tam končala. Levo navzdol po njej naj bi tekla planinska pot nazaj na Katarino, vendar nisva videla nobene markacije.

 

Onstran ceste sva se povzpela po gozdni stezi, označeni z rumeno-črnimi markacijami in rumenimi puščicami. Na nekem drevesu sva opazila komaj še čitljiv rumen napis Goljek Privat Mark. Po slabih 15 minutah sva stopila na Goljek (809 m) z nizko, a prikupno klopco. Na vrhu so stali temelji nemškega stražnega stolpa na italijansko-nemški meji iz časa druge svetovne vojne. Raziskovalci po razmikih med temelji sklepajo, da je bil visok okrog 20 m. Spodaj sva videla vas Belo.

 

Z Goljeka sva odšla po drugi strani. Steza je bila zelo strma, a k sreči mehka in speljana v ključih, paziti je bilo treba le na korenine. Po dobrih 5 minutah naju je na desni sredi gozda presenetil pogled na dozdevno zapuščeno hišo, zatem pa sva zagledala še druge. Mimo drvarnice in skladovnice drv sva sestopila na kolovoz. Tam ni bilo markacij. Čez dobrih 5 minut sva se pri kamnolomu spustila k cesti, kjer je parkiralo nekaj avtomobilov. Na prvem ovinku (681 m) je planinski kažipot kazal levo nazaj Grmada 1h, Tošč 1h 30min (to je planinska pot, ki sva jo zapustila, ko sva se s konca ceste podala na Goljek) v bližini pa so bili še lokalni kažipoti Grmada (v isto smer), Belo in Pr' Lenart (desno). Nadaljevala sva po asfaltni cesti Belo‒Topol in se v 5 minutah po cesti in bližnjici vrnila k avtu.

 

 

Prejšnji dan je deževalo, v Pograjcih pa, vsaj po takihle prizorih sodeč, vsaj malo snežilo. Z belino poprhani listi telohov so zame eni najlepših napovedovalcev zime. In res, čez dva dni smo bili deležni prvega snega tudi v Ljubljani.

Čez Kamniškega Dedca v Repov kot

Zdaj se bo očitno večkrat zgodilo, da bom ostala doma. Tako je bilo tudi 20. junija. Objavljam Janijevo poročilo.

V severni steni Rzenika je 26. februarja prišlo do velikega podora in ogromna gmota skal je med drugim zaprla priljubljeno planinsko pot na Presedljaj. Sam ne vem, zakaj sem si vbil v glavo, da bi si rad posledice zrušitve – seveda z varne razdalje - ogledal na lastne oči. Pravi kraj za to se mi je zdel Kamniški Dedec. Ker sem pot nanj že poznal in se mi vsaj sestop ni zdel primeren za Mojčina kolena, sem se nanj odpravil s Tomažem. Vsa parkirišča pred in za Domom v Kamniški Bistrici so bila že ob osmih zjutraj polna. Pač pa sem presenečen opazil, da ob cesti proti Jermanci ne stoji več znak za prepoved vožnje v tisto smer. Odpeljala sva se naprej in z višjim izhodiščem prihranila okroglo uro hoda. Čeprav je cesta do Jermance še vedno v zadnjem delu zelo slaba, je bilo tudi tam ogromno avtomobilov, a z iskanjem prostora vseeno ni bilo težav.

Po 10 minutah sva že stala na stiku z običajno markirano planinsko potjo iz doline proti Kamniškemu sedlu. Seveda se je promet v trenutku močno zgostil. Ampak do razcepa V Klinu (po novem 1067 m), kjer so vsi zavili levo, ni bilo več niti četrt ure. Midva sva se tam poslovila od knafelčkov in krenila desno proti Repovemu kotu. A samo nekaj minut naprej naju je že pričakalo novo neoznačeno razpotje. Lovska steza naravnost vodi v Repov kot, desni odcep pa se spusti v običajno suho strugo Sedelščka in se vzpne proti Kamniškemu Dedcu. Trenutno je križišče označeno s kar postavnim možicem, ki ga ni težko opaziti. Šele onstran struge je postala pot bolj strma in naju v 20 minutah pripeljala do lovske koče. Kot običajno je bila zaprta. Z bližnjega razgledišča z mizo in klopmi se ponuja lep pogled na Kamniško sedlo, prvič pa sva med vejami razbrala tudi svoj cilj.

Za kočo je treba bolj resno zagristi v kolena. Kratkih strmih ključev kar ni hotelo biti konec. Skoraj celo uro so preizkušali najino zdržljivost, dokler se končno niso unesli na grebenu Črnega vrha. Toda predah je bil kratek. Steza se je spet hitro postavila pokonci. Ko se je začel gozd redčiti, se je pokazal skalnati vrh Kamniškega Dedca že čisto blizu. A preden se človek povzpne nanj, je treba z nekaj pomoči rok preplezati še kratek skalni odsek tik pod vrhom.

Razgled z vrha (1583 m) je razkošen. Najbolj imenitni se kažeta Brana in Planjava (pod njo idilični Repov kot), Zeleniške špice s Staničevim vrhom so tako in tako nadaljevanje grebena, ki ga začenja Dedec, sledijo Vršiči, Konj in Rzenik ter na zahodni strani dolg greben od Mokrice do Skute s poglavarjem Grintovcem na čelu. Seveda se je kot na dlani ponujala tudi sveža rana v Rzenikovi steni, a žal v protisvetlobi in močnem mrču ni bila najbolje vidna.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ker je bila ura še zgodnja celo za malico, sem Tomaža nagovoril, da bi se odpravila še malo po Repovem kotu navzgor. Kadar grem z njim v hribe, mu želim pokazati kak skrit kotiček, za katerega mislim, da sam vanj ne bi zašel. In slapiči in kotliči, ki jih dela brezimni hudournik v Repovem kotu, se mi zdijo pravi biserčki.

 

Vrnila sva se po poti vzpona. Tudi navzdol sva do lovske koče potrebovala več kot uro. Malo pod njo se je z najine poti odcepila druga v desno. Iz literature sem sklepal, da je to tista, ki pripelje v Repov kot pod stenami Zeleniških špic, a ker nisva vedela, v kakšnem stanju je, sva nadaljevala kar po že znani vse do možica nad Sedelščkom. Tam sva zdaj zavila navzgor. Kmalu sem prepoznal mesto, kjer je treba z lovske steze kreniti k strugi, če želiš obiskati spominsko ploščo partizanskemu kurirju Ivanu Robleku - Petru. To danes pozna bolj malo kdo in če ne veš, kje je, je zaraslo stezico k njej res težko izslediti.

 

Repov kot je dobra 2 km dolga dolinica med Planjavo in Zeleniškimi špicami. Ker je zgrajena pretežno iz dolomitov, zadržuje vodo, ki ob ugodnih razmerah priteka izpod Srebrnega sedla. Med vzponom je treba paziti le, da človek ne zaide na levi krak, ki se kmalu vrne na pot na Kamniško sedlo, ali pa na tistega, ki vodi k Pastirjem čez Macesnovec. Že pred slednjim, približno tri četrt ure nad Klinom, sva spodaj v desni grapi opazila razločno potko, verjetno tisto, na katero nisva upala pod lovsko kočo. Jaz sem sopihal kot stara parna lokomotiva; že tako imam težave z dihanjem, ta dan pa me je še dodatno zdelovala vročina. Skoraj brez sape sem prilezel do mesta, kjer se v Repov kot izpod Planjavskih zelenic spusti grapa. Pozimi in spomladi po njej grme snežni plazovi. Tudi ta dan je bilo v dnu še zbito snežišče, ki sva ga previdno prečkala. Na stiku zapira Repov kot navpičen skalni prag, prek katerega pada več kot 30 m visok slap (Bojan Pollak mu v svojih Naravnih znamenitostih Kamniško-Savinjskih Alp na kamniškem območju pravi celo Slap). Ob najinem obisku je bilo vode že bolj malo, tako da na naju ni naredil večjega vtisa. Ko sva bila pred leti tam z Mojco jeseni, pa o slapu sploh ni bilo ne duha ne sluha.

V rušju nad slapom, kjer se pot najbolj približa vodi, je skrit odcep v desno, ki v nekaj korakih pripelje do izjemno slikovitih kadunj s kristalno čisto zeleno vodo (1400–1500 m). To se zgodi ravno pri verjetno najlepši in najgloblji. V kakšna 2 m globok tolmun pridrsi po skalnih ploščah 10-metrski slap. Nato voda pade še precej globlje v plitvejšo kadico, deloma zasuto z gruščem, ki ji zato Pollak reče kar »mini plaža«. Prav do nje vodi posebna stezica. Niže sta nanizana še dva kotliča: k privlačnosti prvega nekaj prispeva posušeno deblo, ki se je ujelo vanj, za drugega pa ni potrebno veliko domišljije, da dobi srčasto obliko. Medtem ko sem jaz počival pri najlepšem, je šel Tomaž pogledat še malo po strugi navzgor. Našel je še nekaj slapičev in kotlič, v katerega se je zvalilo več zajetnih skal.

 

Najini duši sta bili potešeni. Vrnila sva se po poti vzpona in bila v poldrugi uri spet pri avtu. Z Jermance so se tako rekoč vsi že odpeljali, gneča pri izviru Kamniške Bistrice pa je bila še vedno nepopisna.

Seveda jima ta čuda narave od srca privoščim, a ni lahko biti doma in potem opremljati spletni dnevnik s fotografijami (nekaj je tudi Tomaževih) lepot, za katere sem bila prikrajšana. Ampak trdno upam, da ne za vedno.