Čez Kamniškega Dedca v Repov kot

Zdaj se bo očitno večkrat zgodilo, da bom ostala doma. Tako je bilo tudi 20. junija. Objavljam Janijevo poročilo.

V severni steni Rzenika je 26. februarja prišlo do velikega podora in ogromna gmota skal je med drugim zaprla priljubljeno planinsko pot na Presedljaj. Sam ne vem, zakaj sem si vbil v glavo, da bi si rad posledice zrušitve – seveda z varne razdalje - ogledal na lastne oči. Pravi kraj za to se mi je zdel Kamniški Dedec. Ker sem pot nanj že poznal in se mi vsaj sestop ni zdel primeren za Mojčina kolena, sem se nanj odpravil s Tomažem. Vsa parkirišča pred in za Domom v Kamniški Bistrici so bila že ob osmih zjutraj polna. Pač pa sem presenečen opazil, da ob cesti proti Jermanci ne stoji več znak za prepoved vožnje v tisto smer. Odpeljala sva se naprej in z višjim izhodiščem prihranila okroglo uro hoda. Čeprav je cesta do Jermance še vedno v zadnjem delu zelo slaba, je bilo tudi tam ogromno avtomobilov, a z iskanjem prostora vseeno ni bilo težav.

Po 10 minutah sva že stala na stiku z običajno markirano planinsko potjo iz doline proti Kamniškemu sedlu. Seveda se je promet v trenutku močno zgostil. Ampak do razcepa V Klinu (po novem 1067 m), kjer so vsi zavili levo, ni bilo več niti četrt ure. Midva sva se tam poslovila od knafelčkov in krenila desno proti Repovemu kotu. A samo nekaj minut naprej naju je že pričakalo novo neoznačeno razpotje. Lovska steza naravnost vodi v Repov kot, desni odcep pa se spusti v običajno suho strugo Sedelščka in se vzpne proti Kamniškemu Dedcu. Trenutno je križišče označeno s kar postavnim možicem, ki ga ni težko opaziti. Šele onstran struge je postala pot bolj strma in naju v 20 minutah pripeljala do lovske koče. Kot običajno je bila zaprta. Z bližnjega razgledišča z mizo in klopmi se ponuja lep pogled na Kamniško sedlo, prvič pa sva med vejami razbrala tudi svoj cilj.

Za kočo je treba bolj resno zagristi v kolena. Kratkih strmih ključev kar ni hotelo biti konec. Skoraj celo uro so preizkušali najino zdržljivost, dokler se končno niso unesli na grebenu Črnega vrha. Toda predah je bil kratek. Steza se je spet hitro postavila pokonci. Ko se je začel gozd redčiti, se je pokazal skalnati vrh Kamniškega Dedca že čisto blizu. A preden se človek povzpne nanj, je treba z nekaj pomoči rok preplezati še kratek skalni odsek tik pod vrhom.

Razgled z vrha (1583 m) je razkošen. Najbolj imenitni se kažeta Brana in Planjava (pod njo idilični Repov kot), Zeleniške špice s Staničevim vrhom so tako in tako nadaljevanje grebena, ki ga začenja Dedec, sledijo Vršiči, Konj in Rzenik ter na zahodni strani dolg greben od Mokrice do Skute s poglavarjem Grintovcem na čelu. Seveda se je kot na dlani ponujala tudi sveža rana v Rzenikovi steni, a žal v protisvetlobi in močnem mrču ni bila najbolje vidna.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ker je bila ura še zgodnja celo za malico, sem Tomaža nagovoril, da bi se odpravila še malo po Repovem kotu navzgor. Kadar grem z njim v hribe, mu želim pokazati kak skrit kotiček, za katerega mislim, da sam vanj ne bi zašel. In slapiči in kotliči, ki jih dela brezimni hudournik v Repovem kotu, se mi zdijo pravi biserčki.

 

Vrnila sva se po poti vzpona. Tudi navzdol sva do lovske koče potrebovala več kot uro. Malo pod njo se je z najine poti odcepila druga v desno. Iz literature sem sklepal, da je to tista, ki pripelje v Repov kot pod stenami Zeleniških špic, a ker nisva vedela, v kakšnem stanju je, sva nadaljevala kar po že znani vse do možica nad Sedelščkom. Tam sva zdaj zavila navzgor. Kmalu sem prepoznal mesto, kjer je treba z lovske steze kreniti k strugi, če želiš obiskati spominsko ploščo partizanskemu kurirju Ivanu Robleku - Petru. To danes pozna bolj malo kdo in če ne veš, kje je, je zaraslo stezico k njej res težko izslediti.

 

Repov kot je dobra 2 km dolga dolinica med Planjavo in Zeleniškimi špicami. Ker je zgrajena pretežno iz dolomitov, zadržuje vodo, ki ob ugodnih razmerah priteka izpod Srebrnega sedla. Med vzponom je treba paziti le, da človek ne zaide na levi krak, ki se kmalu vrne na pot na Kamniško sedlo, ali pa na tistega, ki vodi k Pastirjem čez Macesnovec. Že pred slednjim, približno tri četrt ure nad Klinom, sva spodaj v desni grapi opazila razločno potko, verjetno tisto, na katero nisva upala pod lovsko kočo. Jaz sem sopihal kot stara parna lokomotiva; že tako imam težave z dihanjem, ta dan pa me je še dodatno zdelovala vročina. Skoraj brez sape sem prilezel do mesta, kjer se v Repov kot izpod Planjavskih zelenic spusti grapa. Pozimi in spomladi po njej grme snežni plazovi. Tudi ta dan je bilo v dnu še zbito snežišče, ki sva ga previdno prečkala. Na stiku zapira Repov kot navpičen skalni prag, prek katerega pada več kot 30 m visok slap (Bojan Pollak mu v svojih Naravnih znamenitostih Kamniško-Savinjskih Alp na kamniškem območju pravi celo Slap). Ob najinem obisku je bilo vode že bolj malo, tako da na naju ni naredil večjega vtisa. Ko sva bila pred leti tam z Mojco jeseni, pa o slapu sploh ni bilo ne duha ne sluha.

V rušju nad slapom, kjer se pot najbolj približa vodi, je skrit odcep v desno, ki v nekaj korakih pripelje do izjemno slikovitih kadunj s kristalno čisto zeleno vodo (1400–1500 m). To se zgodi ravno pri verjetno najlepši in najgloblji. V kakšna 2 m globok tolmun pridrsi po skalnih ploščah 10-metrski slap. Nato voda pade še precej globlje v plitvejšo kadico, deloma zasuto z gruščem, ki ji zato Pollak reče kar »mini plaža«. Prav do nje vodi posebna stezica. Niže sta nanizana še dva kotliča: k privlačnosti prvega nekaj prispeva posušeno deblo, ki se je ujelo vanj, za drugega pa ni potrebno veliko domišljije, da dobi srčasto obliko. Medtem ko sem jaz počival pri najlepšem, je šel Tomaž pogledat še malo po strugi navzgor. Našel je še nekaj slapičev in kotlič, v katerega se je zvalilo več zajetnih skal.

 

Najini duši sta bili potešeni. Vrnila sva se po poti vzpona in bila v poldrugi uri spet pri avtu. Z Jermance so se tako rekoč vsi že odpeljali, gneča pri izviru Kamniške Bistrice pa je bila še vedno nepopisna.

Seveda jima ta čuda narave od srca privoščim, a ni lahko biti doma in potem opremljati spletni dnevnik s fotografijami (nekaj je tudi Tomaževih) lepot, za katere sem bila prikrajšana. Ampak trdno upam, da ne za vedno.