Z dežnikom na Toško Čelo in Katarino

Prejšnjikrat je bila Katarina izhodišče, 5. decembra pa cilj, na katerega sva se namenila s Prevala nad Podutikom prek Toškega Čela. No, to s Prevala nama ni uspelo, ker v snegu ni bilo prostora za parkiranje. Zapeljala sva se nekoliko više, do spomenika kurirjem Dolomitskega odreda iz leta 1961 kiparja Staneta Keržiča in arhitekta Marka Šlajmerja z lepim posvetilom: Tihim junakom kurirjem, drznim perutim naših besed. Niso se bali umreti, tiho so pali za boljši svet. Snega je bilo precej, ponekod poledica, drugod plundra, da je bila mera polna, pa je še deževalo. Kljub temu sta tudi tam že stala dva avtomobila.

 

S parkirišča sva se napotila v gozd, v križišču naravnost naprej in nato mimo vodohrana. Pri njem je steza zavila desno navzgor. Po njej je tekla voda in poznavalci so zgazili manj mokre »pomožne« poti. Markacije so bile redke, zato sva morala biti pozorna pri odcepih. Med vzpenjanjem po spolzkih tleh sva pogrešala palice, ki jih zaradi dežnikov nisva imela. Po dobrih 10 minutah sva pri vezistični in planinski markaciji prečkala cesto. Markirana steza je le presekala ovinek in se vrnila na cesto. Nato sva jo znova zapustila, se še enkrat vrnila nanjo in se takoj spet podala v gozdnati breg. Čez pol ure sva prispela na Toško Čelo. Pri lovski koči so bila opozorila, da (zaradi epidemije) ni dovoljeno uživanje hrane in pijače na javnih površinah ter da je prepovedana uporaba miz in klopi. Nadaljevala sva po cesti navzgor mimo parkirišča, kjer je najvišja točka (Toško čelo, 590 m). Tam z desne priteče markirana pot iz Šentvida, po kateri sva štiri leta prej prišla z vnukinjama). Ko se je cesta prekucnila, se je spustila proti glavnini naselja. Pri Toškem Čelu 2 se je iztekla na glavno skozi vas. Pri hiši 2a z majcenimi jaslicami v čedni niši (tudi sicer je bilo dan pred miklavžem že kar nekaj božično-novoletnega okrasja) so smerokazi kazali nazaj k lovski koči in desno proti Katarini, cesta levo proti Podutiku pa ni bila označena. Zavila sva proti Katarini.

Za gospodarskim poslopjem, znamenjem in čebelnjakom sva slabe četrt ure od lovske brunarice zapustila naselje. Pri visokem zlatem macesnu, razpelu in napisu Krajinski park Polh. Dolomiti je bilo konec asfalta. Med sicer redkimi markacijami sva opazila tudi M Ljubljanske mladinske poti in TV Poti kurirjev in vezistov. Za rumenima puščico nazaj in napisom Podutik 4 km (taki napisi so nato sledili vsak kilometer) se je od makadamske ceste levo odcepila gozdna. Vzpenjala in spuščala sva se mimo več odcepov kolovozov. Kmalu za poseko, poraščeno z malinovjem, se je cesta pognala v klanec. Po slabe pol ure je levo ob njej kukal iz snega križ z letnicama 1954 in 2008 z nekaj umetnimi rožami. Na križišču vrh strmega klanca čez 5 minut sta kažipota Slovenske turnokolesarske poti kazala nazaj in desno, kamor je zavila najina cesta. Levo se je odcepila druga z znakom za prepoved prometa. Markacije ni bilo nobene, za ovinkom pa sva vendarle zagledala »bivšega« knafelčka. Za križiščem se je potegnil dolg klanec.

Mimo precejšnjega peskokopa in kamnoloma, iznad katerega se je po hudi strmini sankala mlada družina, sva čez 25 minut prikorakala na Katarino (in na asfalt). Zgovorna domačinka je bila zelo razumevajoča: »To sta pa pridna! Človek mora malo ven, hodit, posebno tisti iz blokov.« Na vprašanje »Kako ste pa vedeli?« se je samo zasmejala. Smerokazi so kazali na križišču sredi vasi nazaj Toško Čelo 5 in Ljubljana 16, pri Dobnikarju pa levo Dobrova 8, desno Medvode 10. Med kažipoti je bila poleg smerne tablice za Pot suhih hrušk, ki sva jo spoznala prejšnji teden, še ena, morda za Pot divjega petelina (petelin na tablici sicer ni bil ravno divji). Od Dobnikarja sva se odpravila v smer Medvode in pri bližnji podružnični osnovni šoli (kake četrt ure od začetka vasi) stopila pod streho, da bi se pogrela s čajem, četudi »na javni površini«. Na oglasni deski so bila obvestila o obnašanju med epidemijo.

 

Topol pri Medvodah (738 m) je po cerkvi bolj znan kot (Sv.) Katarina, kakor se je tudi uradno imenoval do leta 1955. To je eden najbolj obiskanih izletniških krajev v Polhograjskem hribovju, a tokrat sva se skozenj le sprehodila, saj vreme ni bilo ravno naklonjeno raziskovanju. Vas sva zapustila po cesti prihoda. Tik pred kamnolomom sva na drevesu ob cesti šele zdaj opazila rdeč kažipot desno Gabrje Žirovnik (na zemljevidih Žerovnik). Med potjo nazaj na Toško Čelo sva srečala veliko ljudi (precej več kot tja grede), ki se niso ustrašili dežja; najbrž so se že naveličali tičati doma. Pri hiši 2a (debelo uro od šole na Katarini; zaradi vremena in mojega kolena so časi (pre)dolgi) se nisva povzpela levo nazaj mimo lovske koče, ampak sva ostala na glavni cesti. Ko sva po slabe pol ure zagledala parkirišče, je bilo polno avtomobilov, še ob cesti so stali.

 

Kakor je že noro, da zaradi obupnih zaostankov sredi poletja popisujem zimske pohode (no, tale je bil po sili razmer bolj sprehod), je v tokratnem vročinskem valu po svoje blagodejno gledati fotografije zasnežene pokrajine. In zakaj sva se potepala v dežju? Ker nimava vedno časa ravno takrat, ko je lepo vreme, čeprav sva upokojenca (ali pa ravno zaradi tega).