Na Špilk malo po grebenu in malo po svoje

Še vedno zaprta v osrednjeslovensko regijo sva se spomnila na Špilk, ki sva ga v aprilu 2013 obiskala v popolnoma zimskih razmerah, tedaj iz Blagovice. Za izhodišče dosti manj zimskega 30. januarja letos sva si izbrala Trojane čisto na vzhodnem robu regije. Ko sem v zborniku Skala 2019 prebrala prav mikavno vabilo Gorniškega kluba Savinjske doline na ta hrib, sem poklicala vodnika Bojana Okrogarja. Rade volje mi je razložil, kje na Trojanah naj začneva, opozoril, da pot ni označena in ponekod tudi ne prav razločna, ter svetoval, kako naj se drživa grebena (na razcepih praviloma navzgor). Parkirala sva pri Konšku za zadnjo črto parkirišča, ki je namenjeno le gostom, upajoč, da ne bova kaznovana. Ko se je ob naju ustavil avto, je bila moja prva misel, da naju bo voznik posvaril pred kaznijo, pa nama je s širokim nasmehom le zaželel varen korak (najbrž ker je videl nahrbtnika in palice). Šele ko sva prečkala regionalno cesto, sva videla, da je pred Konškom (iz ljubljanske smeri) tudi javno parkirišče.

 

Onstran ceste sva se povzpela po stopicah levo od avtobusne postaje. Nisva se spustila mimo vpisne skrinjice z nalepkama Rokovnjaške poti PD Blagovica in Domžalske poti spominov za hišo s podobo divjega petelina (mesnico), ampak sva šla še nekoliko naprej in po strmi cesti navzgor. Za zadnjo hišo je bilo pri »obglavljenem« drevesu konec asfalta in stopila sva na poledenel kolovoz. Bril je mrzel veter. Čez travnik sva se mimo plinovodnih naprav in vodohrana pod prežo rahlo povzpela na drug kolovoz, ki je pritekel z desne. Zavil je okrog vodohrana in se, »tlakovan« z zdrobljenimi ostanki gradbenega materiala, nadaljeval proti gozdu. Na razcepu na drugi strani električnega pastirja sva izbrala levi kolovoz navkreber po dokaj globokem jarku. Tudi na naslednjem razcepu sva se držala levega kraka navzgor; ta je bil že poprhan s snegom. Širok razrit kolovoz se je čez čas položil, v snegu so se videle sledi srnjadi, luže so bile poledenele.

Po pol ure sva pri rumeni palici zavila desno na prečni kolovoz. Na naslednjih dveh razcepih sva zavila prvič levo, drugič desno, obakrat navzgor. Jarek, po katerem sva hodila, je bil čedalje bolj zametan. Na sušici ob njem je visela bela plastična kanta. Podoben jarek je pritekel z leve od spodaj in se združil z najinim v še globljega. Po slabih 10 minutah, na stičišču s še enim z leve in z dvema z desne, sva zlezla iz njega. Takoj je sledil razcep in odločila sva se za desni krak, označen z rdečimi dvojnimi gozdarskim črtami (na začetku so bile tudi tri bele pike). Po temnem gozdu sva gazila blato, luže niso bile več zamrznjene. Več dreves je bilo označenih z rdečim P. Po kratkem spustu in razcepu sva šla spet navkreber, in sicer levo. Tam so bili rdeči K (najbrž oznaka drugega lastnika gozda).

 

 

 

 

 

Na razcepu čez približno 25 minut sva sprva zavila levo, ker se je stezica vzpenjala, a je bila tako zaraščena, da je je skoraj zmanjkalo, zato sva poskusila po širši desni rahlo navzdol. Prečkala sva potoček in pred seboj zagledala rob. Je to »najin« greben? Zavila sva desno na moker kolovoz in prečkala vodnato grapo. Po kakih 5 minutah sva se znašla na zasneženi poseki; višinomer je pokazal 825 m. Ker se je kolovoz od tam spuščal, sva se povzpela po pobočju na levi. Pod vrhom sva dosegla jarek in nadaljevala po njem. Vsenaokrog so bile živalske sledi, človeških pa nič. Od razcepa tik pred gozdom se je desni krak spuščal, levi rahlo vzpenjal. Najina smer je bila severovzhod, kar je bilo ravno med njima. Najprej sva preverila levega, navzgor. Tam sva našla človeško sled: na drevesni štrcelj nataknjeno plastenko. Pričakovala sva, da bo razmočena pot zavila desno. Dvema možicema je sledil odcep levo, kamor je kazal nenavaden bel znak, midva pa sva se spustila desno po kolovozu, označenem z rdečimi puščicami. Pristala sva na širokem prečnem kolovozu in zavila desno po njem, še vedno navzdol. To sicer ni bilo v skladu z vodnikovim napotkom, a sva zaradi nepreglednega pleteža poti in »poti« odnehala in se obrnila proti cesti.

 

 

 

Po 20 minutah sva res sestopila na poledenelo gozdno cesto in tako prispela na markirano pot na Špilk; nadaljevala sva levo po njej. Čeprav nisva šla ves čas po grebenu, kakor sva načrtovala, se vsaj izgubila nisva. Na križišču treh cest čez 5 minut je bilo več planinskih, pohodniških in kolesarskih kažipotov, tudi smerna tablica Motniške poti. V najino smer je kazal kažipot Pašnik Lipovc 870m. Hoja po poledeneli cesti je bila kar »zabavna«; kopnih bankin ni bilo, že »samo« zasnežene so bile dobrodošle, da ni preveč drselo. Na tem odseku sva hodila po Motniški poti.

 

Čez 10 minut sva se ustavila pri ograji planine Lipovec (790 m) z istoimenskim vrhom v ozadju (848 m), kjer sva že bila pred leti. Med tamkajšnjimi kažipoti sta bila tudi nazaj Trojane 1h 15min in naprej Špilk 1h 15min, torej sva bila natanko na sredini poti. Poleg običajnih opozoril o hoji med živino na lastno odgovornost in o varovanju narave naj omenim še poučno pesmico:  Ker ljubim naravo / in gost sem v njej, / pustil bom ta avto tu / in šel peš naprej. / Pobiral odpadke, / metal jih v koš, / nad menoj, prijatelj, / razočaran ne boš. Na planino tokrat nisva šla. Na križišču s kažipoti čez 5 minut sva sledila tistemu levo Špilk. Na večini ostrih ovinkov so bile pod cesto grape s potoki. Lesene ograje in podporniki naj bi branili cestišče pred škodo, ki jo povzroča voda. Po približno pol ure sva kmalu za peskokopom postala pri znamenju v spomin na nasmejanega moškega na sliki (ime ni bilo napisano). Drevje je zastiralo pogled na lepo zasnežene gore daleč na desni. Na drevesu pri studenčku čez 10 minut je bil poleg markacije D (Domžalska pot spominov). Pri kažipotih na 843 m sva zavila levo (Špilk 15min, Gabrje 30min, Blagovica 1h 25min, Češnjice 1h 40min). Pot naju je vodila mimo travnika s prežo in lepim »šopkom« ‒ bogato razvejenim drevesom. Po slabih 10 minutah sva stopila na plano.

 

Pri kažipotih ob robu gozda (863 m) se je levo odcepila steza proti vrhu Špilka. Nekaj korakov naprej je stal nadstrešek za konje. Čez travnike na desni sva videla na hribčku spomenik, pri katerem sva že bila, ko sva šla prvič na Špilk. V Partizanskih spomenikih vidim, da je dobil novo napisno ploščo. Po koreninasti in blatni stezi sva se pognala proti vrhu. Sprva sva se vzpenjala strmo naravnost navzgor, nato so strmino omilili ključi in stopnice. Po dobri polovici vzpona se je desno spustila široka steza, midva pa sva zavila levo navzgor. V 10 minutah sva dosegla gozdnati vrh (po zemljevidu Domžale in okolica 956 m, v drugih virih in na bivaku pa meter več) z geodetskim kamnom, majhnim bivakom, razgledno ploščo (razgled moti drevje), mizo in klopmi. Na vrhu je bil še en par. Ves čas sta bila v bivaku, tako da midva nisva mogla vanj. Ko sta odšla, sta zaprla vrata (težko se zaprejo), ne da bi bila pozdravila ali vprašala, ali hočeva tudi midva noter. Z druge strani so se nama pridružile štiri ženske in trdile, da so prišle po grebenu. Jani je preveril: so šle mimo znamenja? So. Pa čez Reznarco? Da. Torej so res prišle po grebenu. Na vprašanje, ali je Reznarca označena, so odkimale. Poizvedovanje, kako potem veš, da si na njej, jih ni nič zmedlo: kar odločiš se! Pot jim je bila zelo všeč. Videle so celo dve markaciji. Tri so bile iz Ljubljane, ena pa iz Komende, kjer sva dolgo živela, in je ugotovila, »čigava« sem.
 

Ko se nama že gor ni posrečilo priti po grebenu, kakor sva se namenila, sva se na spodbudo četverice sklenila vsaj vrniti po njem. Spust z vrha je bil sprva zelo strm, nato izmenično ne in spet bolj. Videla sva več starih markacij kot sogovornice. Dokaj razločna stezica se je iztekla na kolovoz in nadaljevala sva levo po njem. Tistih, ki pridejo do sem, ne čaka nobena oznaka – morajo pač sklepati, da je treba navzgor. Na razcepu po dobre četrt ure sva zavila levo (kraka sta se kmalu staknila). V nobeno smer nisva videla sledi štirih planink. Kmalu zatem sva se združila s kolovozom z leve in takoj za tem stikom zagledala razpelo. Vsega napisa na deščici nisva mogla prebrati, le besede Lisjakovo, gorenjsko /.../ znamenje /.../ v letu 2005 LD Trojane - Ožbolt. Po zemljevidih se ta kraj imenuje Na Kočni (873 m). Nekaj časa ni bilo markacij. Čez slabe četrt ure je levo ob poti stala voda, prevelika za lužo, in na razcepu za njo sva zavila desno po starih sledeh v snegu (na levi jih ni bilo). Na poseki, s katere sva videla vrhove Kamniško-Savinjskih Alp od Krvavca do Planjave, nisva zasledila nobene poti, našla pa sva stopinje. V gozdu sva naletela na nekaj stezi podobnega, bolj majhen jarek, nenadoma pa sva zagledala pošteno stezo. Na razcepu sva izbrala levi jarek. Nekoliko se je bilo treba pretepati z vejami ob zaraščeni »poti«. Desno ob njej je stal rdeče pobarvan kol.

 

Na razcepu čez pol ure ni bilo nobenega namiga, a če sva hotela na Reznarco, sva morala desno. Skozi pas košatih iglavcev je vodila kar razločna in dovolj široka steza. Ob tej je bil rdeč kol na levi. Po 5 minutah sva se pri velikem in majhnem rdečem kolu ter rdeče pobarvanem kamnu, sledeč odločnemu stališču sogovornic s Špilka, odločila, da sva na vrhu Reznarce (913 m). Do tja sva se vzpenjala, poslej pa je šlo navzdol – dodaten »dokaz«, da sva bila na vrhu. Sledili so še trije količki. Na velikem križišču čez 5 minut je bila leva pot označena z belimi črtami. Tudi na njej ni bilo sledov najinih predhodnic, torej sva že spet izgubila greben. Na prečni kolovoz sva zavila levo, kjer je bil pravcati bajer. Ponovno sva bila na grebenu; sicer je bil precej širok, a svet se je na obe strani res spuščal. Pot je bila označena z že znanimi tremi belimi pikami. V grmovju je ležala plastična kanta, kasneje še dve, nato tri pločevinke. Že dolgo nisva videla v gozdu toliko smeti. Naletela sva na možica ali vsaj njegov ostanek. Na razcepu takoj za njim, dobre četrt ure od velikega križišča, pa možica na žalost ni bilo, čeprav bi bil bolj potreben. Jani je sklenil, da je kljub stopinjam na desnem kraku »varneje« iti levo. Spustila sva se po temnem smrekovem gozdu, kjer so bile znova bele črte. Prestopila sva prečni kolovoz, gazila po rdečem blatu in se otepala smrekovih vej.

 

Po slabih 10 minutah sva ostrmela: pred nama je bilo razpotje pri nenavadnem belem znaku, od katerega sva se tja grede spustila proti cesti. Tudi zdaj sva sestopila nanjo, tokrat seveda levo navzdol. Samo ta odsek od čudnega znaka do ceste sva prehodili dvakrat. Po dobre pol ure je cesta zavila v desno. Mimo preže ob njej s kažipotom nazaj Lipovc 4km in še ene ob robu gozda sva v dobre četrt ure prikoračila do odcepa desno navzgor proti mesnici na Trojanah. Vendar nisva zavila tja, temveč sva nadaljevala naravnost. Za gasilskim domom sva prišla do partizanskega spomenika levo ob Bolski. Napis je že čisto zbledel: Srečanje borcev VI. SNOUB Slavko Šlander ob 40 – letnici Trojane 10. 9. 1983. Po vsej vasi je dišalo po krofih. Od Bolske sva se povzpela po stopnicah nad gasilski dom (na ograji je bila evropska markacija) ter si onkraj regionalne ceste ogledala še spomenik šestim padlim borcem in devetnajstim žrtvam nasilja med drugo svetovno vojno pri trgovini in ploščo v spomin padlim borcem na območju (nekdanje) občine Trojane na njej. Do avta je bilo le še nekaj korakov. Niso nama ga odpeljali!