Na Krim iz Iškega vintgarja čez Dolenje senožeti

Na Krimu sva bila že večkrat, enkrat tudi samo skoraj, a še vedno se najde kaj novega. Tokrat sva v vodničku Iz ižanskih vasi na vrh Krima 1107 m izbrala pot 974 iz Iškega vintgarja čez Dolenje senožeti. Parkirala sva na velikem novem parkirišču (S 45.915225, V 14.504692). Za 1 uro zahtevajo 1 evro (še v središču Ljubljane ne toliko), a ker parkomat ne vrača denarja, »smete« plačati z 2-evrskim kovancem. Sploh so dovoljeni le kovanci. Kako naj planinec, pohodnik, izletnik ve, kako dolgo bo parkiral? Marsikateri pa tudi ne ve, da ga čaka naprava, ki »ne mara« bankovcev. No, naprednejši lahko uporabljajo aplikacijo EasyPark ...

S parkirišča sva se odpravila naprej po cesti, ki je od tam z nekaj izjemami prepovedana za promet. Ob njej so cveteli jetrniki, podlesne vetrnice, spomladanske torilnice, deveterolistne konopnice, trobentice so pojemale, telohov ni bilo več. Mimo počitniških hišic, mostu levo čez Iško, kažipotov in avtobusnega parkirišča (od tam smejo le še kolesarji) sva v slabe četrt ure prikorakala k Domu v Iškem vintgarju (360 m). Pred njim so stali medovarni smetnjaki, ki so naju opomnili, da sva v medvedovi deželi. Ogledala sva si table Poti ob reki Iški – »Okljuk«, zemljevid občine Ig, naravovarstvena opozorila, številne kažipote in smerne tablice. Sledila sva tisti Krim 2h 15min. Na razcepu sva zavila desno po strmem kamnitem kolovozu, na katerega sta usmerjala kažipota Partizanska bolnišnica v Krvavicah 1h (po vodničku je tam nekoč pisalo Bercetova partizanska bolnišnica Krvavice 60 minut) in Krim 2h 15min. Med tevjem, vijolicami in množico spomladanskih torilnic sva brž prišla na neoznačen razcep; pravi je bil desni krak strmo navzgor. Dosegla sva prečni kolovoz, kjer se je videlo, da ga nekateri kar prečkajo za nosom navzgor, midva pa sva zavila za markacijami desno po njem in se priključila na kolovoz, ki je pritekel od spodaj.

 

Čez veliko poseko sva prišla do razcepa ter nadaljevala po ozkem, globokem in dobro označenem jarku. Zdelo se je, kot da so vanj načrtno zmetali veje od sečnje, zato je bil slabo prehoden. Prečkala sva kolovoz in zlezla čez skalnat prehod. Cvetno ponudbo so dopolnili mlečki, zimzeleni, kranjske bunike (kranjski volčiči), beli repuhi so že odcveteli. Pot je postajala čedalje bolj skalnata in ponekod je po njej tekla voda, da se je kar bleščala. Jezile so naju nepotrebne bližnjice, saj označeni poti ni nič manjkalo, le pri boru s »kolenom« je bil zaradi podrtega drevja upravičen obhod. Poleg Knafelčevih markacij so se pojavljale rumene črte in M Ljubljanske mladinske poti. Na nekem odseku so bile markacije zelo slabe, kot bi bile prebarvane ali zdrgnjene. Drevesa so se zredčila, mnoga so bila podrta in polomljena, zato je bil gozd precej svetel. Tako sva zlahka opazila šojo; teh pisanih ptic se vedno razveselim, a žal so zelo plahe in se ne pustijo fotografirati.

 

 

 

Po dobrih 40 minutah sva dosegla greben Orlek (650 m) s kažipoti nazaj Iški vintgar 30min, naprej čez greben Partizanska bolnišnica v Krvavicah 15min, desno Krim 1h 25min. Najprej sva se spustila na drugo stran k bolnišnici. Stezica je bila razločna, a zelo ozka in ponekod viseča. Tudi čez to je ležalo podrto drevje. Spuščala in vzpenjala sva se, dokler nisva za deskami, prislonjenimi ob skale, po dobrih 20 minutah zagledala prve barake z napisom Bol.soba. K drugi, spodnji, z napisom Kuhinja sva prestopila potoček Krvavice (na večini zemljevidov in v Atlasu Slovenije Krvavica) raje po skalah kot po spolzki brvi. Okrog barake so cveteli šopi kranjskih bunik ali volčičev. Krvavice (približno 620 m) je bila prva partizanska bolnišnica v Sloveniji; 20. maja 1942 jo je postavil partizanski bolničar France Berce (sprva se je imenovala Bercetova). Julija so jo Italijani odkrili in požgali, a ranjenci in bolničar so se pravi čas umaknili in v bližini postavili novo barako. Ko so belogardisti uničili še to, so partizani obnovili prvotno. Na skalni steni nad barakama sta dve spominski plošči.

 

Vrnila sva se h kažipotom in zavila po grebenu navzgor. Pojavile so se prve krpice snega. Ob stezi je cvetelo resje in srečala sva kar dve veverici. Mimo številnih odcepov kolovozov in vlak sva po 10 minutah dosegla makadamsko cesto (710 m) in kažipot Krim 1 h 15 min naju je usmeril po njej navzgor. Prej kot v 5 minutah sva prišla do slabega lesenega kažipota nazaj Benko – ustje in markacije s puščico levo. Sledila sva ji s ceste na kolovoz, ki se je rahlo spuščal. In že sva bila pri naslednjih kažipotih; tam sta bili brez vidnega razloga druga za drugo dve označeni poti. Od obilice čemaža se je širil vonj po česnu in cveteli so votli petelinčki. Ob pravcati inflaciji kažipotov sva v naslednjih 5 minutah prispela na travnik s prežo, krmilnico in električnim daljnovodom. To so bile v imenu poti 974 omenjene Dolenje (v vodničku tudi Dolne, na zemljevidih Dolnje) senožeti (po vodničku 730 m, po kažipotih 738 m). Pred daljnovodnim stebrom sva zavila desno in kažipoti so se še kar vrstili. Vstopila sva v gozd, kjer je bilo že malo več snega, pot pa je bila kopna.

 

 

 

 

Čez četrt ure sva se znašla na križišču (770 m). Glavna makadamska cesta proti Rakitni je zavila levo čez mostiček, midva pa sva nadaljevala po tisti desno nad njo. Po nekaj korakih sva prišla v naslednje križišče: levo se je spuščala cesta na glavno, naslednja z leve je bila vlaka, desna (naravnost) pa gozdna cesta, najina. Ob njej sva opazila znak Medvedje šape, blagovne znamke, katere poslanstvo je ohranjanje velikih zveri v naravi. Po zložnem vzponu se je cesta spustila. Markacije so bile redke in slabe, a že čez 15 minut so naju čakali kažipoti (810 m) na stiku dveh poti; po tisti z desne od spodaj sva prišla po novem letu (Iška 1h). Ta kraj se imenuje Žvencelj.

 

Od tu je na Krim le še ena pot, ki sem jo že opisala. V kakih 40 minutah sva dosegla vrh (1107 m). Dom je bil odprt. Pisalo je, da je treba zaradi epidemije po prevzemu hrane in pijače zapustiti dvorišče, pa tega večina ni storila (če sploh kdo). V najbolj oddaljenem kotu terase sva pomalicala svoje, saj nisva pričakovala odprtega doma. Obiskovalcev je bilo kljub oblačnemu vremenu kar nekaj. V razgledih žal nismo mogli uživati. Bilo je hladno, a nekateri kolesarji so prišli gor v kratkih hlačah, enako starejši možak s psom. Kar zmrazilo me je!

 

Vrnila sva se po isti poti, le čez 55 minut sva se spustila desno pri kažipotu (725 m) Iški vintgar 35min, po drugi stezi kot gor grede. Ko sva se po dobrih 10 minutah spustila z Orleka, sva srečala edinega človeka na odseku med izhodiščem in Žvencljem. V 40 minutah sva pristala pri Domu v Iškem vintgarju. Preden sva odšla k avtu, sva se še sprehodila ob Iški. Čez dobrih 5 minut sva se ustavila pri partizanskem spomeniku: Tu je zemlja sprejela vase kar je ostalo za neznanim junaškim borcem s partizanskim imenom – Maharadža – ki so ga fašisti leta 1942 v Iškem vintgarju ujetega mučili in na grmadi živega sežgali ker ni maral izdati svojih tovarišev in za veliko prihodnost bojujoče se domovine Slava njegovemu spominu! Na kamnitem kvadru za spomenikom je pisalo Tu je bil pokopan do leta 1960 Šturm Franc. To je bil skladatelj, pianist in dirigent (1912‒1943), ki se je na začetku vojne vključil v OF, avgusta 1943 odšel v partizane in novembra padel v Iškem vintgarju. Nadaljevala sva ob rečici. Čeprav je na tabli na začetku poti pisalo, da je kurjenje prepovedano, je ob poti stalo iz kamnov sezidano ognjišče z rešetko na vrhu. Ob strugi in sredi nje sva videla nekaj zidanega ‒ ostanek žage (nekoč je bilo na Iški več mlinov in žag)? V skalni steni so svedrovci in vrv pričali o plezališču, pogrešala pa sem zabavna imena smeri, kakršna so v plezališčih pogosta. Slapu skoraj ni bilo, voda je le polzela po steni. Sprehajalcev je bilo kar precej, a sicer prijazna sprehajalna pot je bila na žalost zelo zanemarjena. Pritoki so bili vsi zasuti z vejevjem, prav tako obrežje Iške. Po kake tričetrt ure sva prišla do naravnega kopališča, imenovanega Grabljice, in konca sprehajalne poti.

 

 

Nazaj grede sva na neki skali onstran vode opazila markacijo; tam teče markirana pot.  Ko sva se vračala k avtu, sva na parkirišču za avtobuse videla osebna avtomobila, ki sta dobila redarjevo »obvestilo«, midva pa k sreči ne, čeprav sva prekoračila čas plačanega parkiranja. Potepala sva se skoraj 8 ur (čiste hoje tja 2.25 + 0.40 k bolnici, nazaj 1.45 + ob Iški 1.30).

Sveti Mohor nad Moravčami

Čeprav je Limbarska gora gotovo bolj »razvpita« kot Sv. Mohor nad Moravčami, sta 9. aprila pri naju zamenjala vlogi. Odpravila sva se namreč na Mohorjev hrib nad Moravčami čez Limbarsko goro. Nekateri pišejo, da je Sv. Mohor pod Mohorjevim hribom, drugi, da je na njegovem nižjem vrhu. Kakorkoli – na nekaterih zemljevidih sta označena oba: cerkev (511 m) in hrib (529 m). Začela sva v središču Moravč (379 m; S 46.135321, V 14.743062), pri cerkvi sv. Martina, spomeniku Juriju Vegi in več spomenikih žrtvam vojn.

 

Odpravila sva se po Vegovi cesti mimo kulturnega doma in knjižnice z doprsjem pesnika Daneta Zajca (1929–2005), rojenega v Zgornji Javoršici pri Moravčah. Pred godbenim in kulturnim domom sva si ogledala predstavitev kraterja na Luni, poimenovanega po Juriju Vegi (1754–1802), rojenem v Zagorici pri Dolskem, torej v moravški župniji. Nasproti doma, pri smerokazih in kažipotih, sva sledila tistemu Gaberje 30min (na zemljevidu in krajevni tabli pravilno Gabrje), Limbarska gora 1h 30min po pločniku ob Šlandrovi cesti mimo gasilskega doma in podjetja IMP. Pri kapelici je bilo Moravč konec in prišla sva v Zalog pri Moravčah. V ozadju nad naseljem so se belile Kamniško-Savinjske Alpe. Prečkala sva Drtijščico, po katere obeh bregovih so uredili sprehajalno pot. Za Vehovčevo žago se je cesta vzpela (desno smerokaz Ribniki) in naju za kratko pripeljala v gozd, kjer je bilo vse belo podlesnih vetrnic. Onstran gozda se je cesta nadaljevala mimo Bratuna, kjer se ukvarjajo s sečnjo in spravilom lesa, pri naslednjih hišah pa se je vzpon nehal. Za znamenjem, preden sva spet zakorakala med drevje, je bilo dobrih 20 minut od izhodišča konec Zaloga.

Mimo odcepov s smerokazoma desno Straža in levo Selce sva prišla v Gabrje pod Limbarsko goro. Pot nama je lepšalo pomladno cvetje. Pod daljnovodom se je gozd končal, cesta se je prekucnila navzdol ter naju pripeljala do znamenja, kamnoseka in drugih hiš. Pri kapelici sva zavila levo z glavne ceste na ožjo asfaltno. Po dobre četrt ure sva se ustavila pri naslednji kapelici (439 m), kjer se je cesta nadaljevala desno na Limbarsko goro (tja tudi planinski kažipot 1.20), midva pa sva zavila levo, tudi proti Limbarski gori (po kažipotu 1 h). Čeprav sva cesto (končno!) zapustila v manj kot minuti, je na tamkajšnji smerni tablici pisalo že Limbarska gora 45'.

Steza v gozd je najprej vijugala, nato se je pognala naravnost navzgor in spet prišla na asfaltno cesto. Po slabih 10 minutah sva dosegla levi ovinek pri Limbarski Gori 2, kjer sva cesto znova zapustila. Sledila sva kažipotu (526 m) desno Limbarska gora 50min (»neuradni« Limbarska g. 1^h (lažja pot) je kazal naprej po cesti). Ob gozdni stezi so naju pričakala kar tri opozorila: na sečnjo, da niso dovoljeni motorji in Tudi mi si zaslužimo mir in brez žrtev zaradi vaših psov. Zavila sva levo na stezo »nadstropje« više, nadaljevanje dotedanje pa je bilo zastavljeno z vejami. V kakih 10 minutah sva se znašla na kolovozu, ki je razrit od traktorjev tekel po še ne dokončno pospravljeni poseki.

 

Ko sva prišla iz gozda, sva v bregu pred seboj zagledala hiše zaselka Globočíca. Ko sva pred neko hišo zavila levo, markacij ni bilo, a je gospodar potrdil, da sva na pravi poti. Po slabi cesti ali kolovozu sva se vzpenjala proti gozdu. Čez četrt ure sva prišla v naslednji zaselek. Na koncu vrta Limbarske Gore 7a je z desne od spodaj pritekel travnat kolovoz, nato pa sva na velikem drevesu pri naslednji hiši po dolgem času zagledala prvo markacijo, nekoliko zakrito z bršljanom. Očitno sva zgrešila označeno pot in bi bila morala priti sem po tistem travnatem kolovozu. Na stari hiši št. 7 sta bila prepleskana napis Ravne in markacija. Na naslednji, novi hiši je bila prav tako št. 7. Nad tem zaselkom sva se spet povzpela proti gozdu. Srečala sva par iz nove hiše 7; povedala sta nama, da se njun zaselek imenuje Ravne. Kuža Bonzo ni hotel z njima, čakal je svojo punco; psička menda vsakič zavije k bližnji hiši, kjer je bila rojena, ker tam še živi njena mama. Čudila sta se, da sva prišla od tako daleč, iz Moravč; ko sva povedala, kam vse še greva, pa je moža celo zaskrbelo, ali imava s seboj dovolj hrane. Saj ni mislil resno!

 

 

Kmalu sva dosegla asfaltno cesto in po slabe četrt ure pri kažipotu (730 m) nazaj Gabrje pod Limb. goro 50min, Moravče 1h 30min stopila na prečno glavnejšo. Izpod naselja s cerkvijo sv. Valentina sva videla eno kapelico na levi in eno na desni. V naslednje četrt ure sva šla najprej k desni, kjer sva se sledila kažipotu (758 m) Golčaj 1h, Doline 3h, Reber 3h 15min. Spustila sva se k bližnji domačiji (med potjo sva naletela na markacijo E6), si pri Trdinovih na Pristavi ogledala spomenik Šlandrovi brigadi, nato pa se vrnila h kažipotu in se podala proti Sv. Valentinu (okrog 770 m).

 

 

 

 

 

 

Limbarska gora je znana izletniška točka (tudi tokrat je bilo tam precej ljudi) in nekdaj priljubljen romarski cilj. Ime naj bi bila dobila po gradu Limberg (tudi Lilienberg in še več različic, izvirajočih iz besede lilija) iz 12. stoletja, že v 17. pa so bile tam menda le še ruševine. Cerkev sv. Valentina iz 17. stoletja je zaradi številnih romarjev postala premajhna, zato je znani ljubljanski baročni stavbenik Gregor Maček okoli leta 1735 zgradil novo. Samostojni zvonik je nekdaj služil kot obrambni stolp. V bližnjih Spodnjih Lokah se je rodil častnik in pisatelj Fran Maselj - Podlimbarski (1852‒1917), najbolj znan po romanu Gospodin Franjo, realističnem opisu hudih razmer v Bosni po avstro-ogrski okupaciji. Zaradi te knjige je bil obsojen kot izdajalec in so mu odvzeli čin.

 

Nisva se dolgo zadrževala, saj, kot rečeno, Limbarska gora tokrat ni bila najin cilj. Zapustila sva jo po drugi strani, mimo leve kapelice in kažipotov (po PD Moravče na 750 m, po PD Blagovica pa na 773 m). Še po mesecu dni sta tam stala tradicionalna mlaja z dobrodošlico ženskam za dan žena. Po 5 minutah sva na levem ovinku pri znamenju in kažipotih (701 m) levo Serjuče 25min, Moravče 1h, desno Vinje 55min, Sv. Mohor 1h 45min zavila proti slednjemu po kolovozu v gozd, iz njega čez travnik in na drugi strani spet v gozd. Čez 5 minut naju je čakalo presenečenje: Palčkov klanec. Od vsepovsod ob razmeroma strmi skalnati, koreninasti in blatni stezi so kukali raznovrstni palčki. Na tablici je pisalo Varen korak vsem vam ki tu mimo hitite želi Snegulčica in njeni palčki, na listu nad njo pa Hvala vsem, ki prispevate za razvoj palčkov! (mišljeno je, da v šparovček vržete kak kovanec). Pri smerni tablici naprej Vinje, Krašnja in kažipotu nazaj Limbarska gora na dnu Palčkovega klanca sva stopila na travnik, sredi katerega sta bila še dva kažipota (663 m); najina smer je bila Vinje. Sicer lep pogled na Kamniško-Savinjske Alpe so žal zakrivali oblaki. Zavila sva desno proti gozdu, kjer je bil na razcepu označen levi krak. Tam sva našla še dva palčka in velikega polža ter vabilo domžalskih rotarijancev, naj prispevamo za rejniške družine.

 

 

 

 

 

Po dobre četrt ure, kmalu za drugim razcepom, sva se ustavila pri velikanskem Pepelkinem čeveljčku. Sledila sta še dva razcepa. Dohitela naju je družina z deklicama, ki sta prepevali Mojstra Jaka. Prišli smo do gozdne ceste in nadaljevali desno navzdol po njej ter nato na razcepu cest Mojster Jaka desno, midva pa naravnost navzdol, kjer sta levo na travniku stala hišica z nenavadno ograjo in kozolček. Pri smerni tablici Vinje, Gradišče, Krašnja sva prečkala asfaltno cesto in po kolovozu na drugi strani prišla do kažipotov (470 m); najin je kazal naprej Vinje 25min. Levo nad kamnolomom se je že videl Sv. Mohor. V pol ure sva prispela v Négastrn (464 m), na asfaltno cesto. Iz tega kraja sem si najbolj zapomnila na pogled ne posebno hudega psa. V zaselku se je vzpon nehal in cesta se je spustila na drugo stran. Spodaj levo sva zagledala Vinje. V tisto smer se je ponujal kolovoz, a markirana je bila cesta, zato sva ostala na njej.

 

 

Čez dobrih 15 minut sva prikorakala v križišče cest z znamenjem in kažipotom levo Vinje. Zavila sva tja in pri Klemenovi kapelici prišla v vas, ki »se je do leta 1955 imenovala Svinje /.../. Ime je menda nastalo, ker so graščaki iz bližnje graščine Rožek v dolini gojili prašiče. Ker se je domačinom zdelo ime poniževalno, so odvzeli črko S in nastale so Vinje,« sem prebrala v Vzajemnosti 6/18. Pri krajevni tabli sva opazila vpisno skrinjico Rokovnjaške poti. Na kažipotih se PD Blagovica (370 m) in PD Moravče (412 m) spet nista strinjala glede nadmorske višine. Spustila sva se v levo in pri Maseljnovi kapelici še enkrat levo, proti Drtijščici. Na potočku ob cesti so postavili mlinčke in za mlinska kolesa uporabili kolesne obroče. Onkraj Drtijščice na desni se je ob ogradi s kozami zbralo nekaj radovednežev.

 

 

 

Po četrt ure sva pri razpelu nasproti gospodarskega poslopja zavila desno po brvi, na katere ograji sta bila markacija in kažipot Sv. Mohor 30min. Gospodar domačije Vinje pri Moravčah 1 naju je povabil, naj greva kar čez dvorišče, ker je pot podrta in je planinsko društvo še ni uredilo (treba bi bilo zamenjati trhlo lestev). Po cesti nad domačijo sva se mimo kozolca in stare hiše povzpela do znamenja, kjer se je cesta zravnala ter naju v 10 minutah pripeljala k domačiji Rožek s št. 3 ter z letnico 1899 in napisom Jožef Vrankar No. 11 1895 nad vhodnimi vrati stare hiše. Vedela sva, da so nekje nad domačijo razvaline gradu Rožek (Rudolfseck, iz 13. ali 14. stoletja), a nisva našla nobenega znamenja, kje. Podala sva se v breg za gospodarskim poslopjem mimo stare hišice s št. 11 in razvaline kar hitro našla. Od gradu je ostalo komaj kaj, pa še tisto je vse zaraščeno.

 

 

 

 

 

 

 

Spustila sva se nazaj k hišam in sledila smerni tablici Sv. Mohor (nazaj Grad Rožek ‒ tega ob prihodu nisva opazila). Markirana steza se odcepi desno v gozd že kmalu za domačijo, a ker naprej teče precej širša travnata, pravo zlahka prezremo, prav tako prvo markacijo, ki ni čisto ob odcepu. Vzpenjala sva se čez Kozjek. Na desni se je skozi drevje videlo umetno Gradiško jezero. Sledila sva oznakam in kmalu zagledala cerkev, a kakšno razočaranje: obdajali so jo gradbeni odri. Potem ko sva pri toplarju in kozolcu (na njegovem stebru je pisalo Prikrnica v obe smeri) stopila iz gozda, sva kakih 20 minut od Rožeka dosegla makadamsko cesto pri kažipotih (497 m), med njimi levo Sv. Mohor – žig 5min. Najprej sva zavila desno po cesti ter z nje levo na travnik z vrtom, čebelnjakom in kapelico. Pod visoko smreko na robu gozda sva postala pri partizanskem spomeniku, posvečenem uspešnemu boju Mengeško-moravške čete in njenemu padlemu borcu.

 

 

Vrnila sva se h kažipotom in se odpravila k cerkvi sv. Mohorja (po nekaterih virih sv. Mohorja in Fortunata). Spremljale so naju lepe slike križevega pota, dela slikarja Alojza Čemažarja, tesarja Janeza Marije Irnerja in arhitekta Vladimirja Brezarja iz leta 2006, s po tremi razlagami vsake postaje. Pod cerkvijo stoji Dom duhovnih vaj Sv. Mohor (na tablici Sv. Mohor 9, na spletni strani doma Podstran 9a; Sv. Mohor je zaselek Podstrani), namenjen duhovnim vajam ministrantov, prenovljen leta 2014. Obhodila sva svetišče oziroma gradbišče. Od njega je bil lep pogled na Limbarsko goro.

 

 

 

 

 

V Moravče sva se hotela vrniti po krajši poti in ko sva iskala, kako nazaj, se nama je za vodnico ponudila prijazna devetošolka Neli, ki je pripeljala psa na sprehod. Pri njih je glavni za v hribe dedi, je povedala. Bila je že pri Vodnikovi koči, na Triglavu pa še ne. Vračali smo se po cesti mimo peskokopa in vodohrana Pógled ter skozi vasi Pogled in Soteska. Tam smo pri kapelici zavili levo. Nato se je spust končal in na križišču z znamenjem smo nadaljevali po desni cesti oziroma naravnost ter hitro prispeli v Moravče. Pri šoli nama je Neli pojasnila, da srčki na pločniku pomenijo varno pot v šolo. Po drugi strani gasilskega doma kot zjutraj smo bili že kmalu v središču Moravč, kjer smo se poslovili. Vrnitev po cesti (slabe 3 km)  je trajala le 35‒40 minut.

 

Očitno ima Nelin dedi pri vnukinji več uspeha s planinstvom kot midva pri najinih. Od njiju za rojstne dneve vedno dobiva v dar risbice in čeprav dekleti ne hodita več z nama v hribe, me je letos Vesna presenetila: narisala naju je kot hribolazca. Nastopava na zelo strmem hribu, a ni pozabila na drevje in rože, ki krasijo sredogorje, na sonce in oblak, saj se potepava v vsakem vremenu, ter na Pegaza na vrhu ‒ krilati konj je njen ljubljenec, je pa tudi simbol poezije in me je opomnil, da že dolgo nisem napisala nobene pesmi. Sicer najbrž ni mislila na vse to, se ji je pa lepo posrečilo.