Na Krim iz Iškega vintgarja čez Dolenje senožeti

Na Krimu sva bila že večkrat, enkrat tudi samo skoraj, a še vedno se najde kaj novega. Tokrat sva v vodničku Iz ižanskih vasi na vrh Krima 1107 m izbrala pot 974 iz Iškega vintgarja čez Dolenje senožeti. Parkirala sva na velikem novem parkirišču (S 45.915225, V 14.504692). Za 1 uro zahtevajo 1 evro (še v središču Ljubljane ne toliko), a ker parkomat ne vrača denarja, »smete« plačati z 2-evrskim kovancem. Sploh so dovoljeni le kovanci. Kako naj planinec, pohodnik, izletnik ve, kako dolgo bo parkiral? Marsikateri pa tudi ne ve, da ga čaka naprava, ki »ne mara« bankovcev. No, naprednejši lahko uporabljajo aplikacijo EasyPark ...

S parkirišča sva se odpravila naprej po cesti, ki je od tam z nekaj izjemami prepovedana za promet. Ob njej so cveteli jetrniki, podlesne vetrnice, spomladanske torilnice, deveterolistne konopnice, trobentice so pojemale, telohov ni bilo več. Mimo počitniških hišic, mostu levo čez Iško, kažipotov in avtobusnega parkirišča (od tam smejo le še kolesarji) sva v slabe četrt ure prikorakala k Domu v Iškem vintgarju (360 m). Pred njim so stali medovarni smetnjaki, ki so naju opomnili, da sva v medvedovi deželi. Ogledala sva si table Poti ob reki Iški – »Okljuk«, zemljevid občine Ig, naravovarstvena opozorila, številne kažipote in smerne tablice. Sledila sva tisti Krim 2h 15min. Na razcepu sva zavila desno po strmem kamnitem kolovozu, na katerega sta usmerjala kažipota Partizanska bolnišnica v Krvavicah 1h (po vodničku je tam nekoč pisalo Bercetova partizanska bolnišnica Krvavice 60 minut) in Krim 2h 15min. Med tevjem, vijolicami in množico spomladanskih torilnic sva brž prišla na neoznačen razcep; pravi je bil desni krak strmo navzgor. Dosegla sva prečni kolovoz, kjer se je videlo, da ga nekateri kar prečkajo za nosom navzgor, midva pa sva zavila za markacijami desno po njem in se priključila na kolovoz, ki je pritekel od spodaj.

 

Čez veliko poseko sva prišla do razcepa ter nadaljevala po ozkem, globokem in dobro označenem jarku. Zdelo se je, kot da so vanj načrtno zmetali veje od sečnje, zato je bil slabo prehoden. Prečkala sva kolovoz in zlezla čez skalnat prehod. Cvetno ponudbo so dopolnili mlečki, zimzeleni, kranjske bunike (kranjski volčiči), beli repuhi so že odcveteli. Pot je postajala čedalje bolj skalnata in ponekod je po njej tekla voda, da se je kar bleščala. Jezile so naju nepotrebne bližnjice, saj označeni poti ni nič manjkalo, le pri boru s »kolenom« je bil zaradi podrtega drevja upravičen obhod. Poleg Knafelčevih markacij so se pojavljale rumene črte in M Ljubljanske mladinske poti. Na nekem odseku so bile markacije zelo slabe, kot bi bile prebarvane ali zdrgnjene. Drevesa so se zredčila, mnoga so bila podrta in polomljena, zato je bil gozd precej svetel. Tako sva zlahka opazila šojo; teh pisanih ptic se vedno razveselim, a žal so zelo plahe in se ne pustijo fotografirati.

 

 

 

Po dobrih 40 minutah sva dosegla greben Orlek (650 m) s kažipoti nazaj Iški vintgar 30min, naprej čez greben Partizanska bolnišnica v Krvavicah 15min, desno Krim 1h 25min. Najprej sva se spustila na drugo stran k bolnišnici. Stezica je bila razločna, a zelo ozka in ponekod viseča. Tudi čez to je ležalo podrto drevje. Spuščala in vzpenjala sva se, dokler nisva za deskami, prislonjenimi ob skale, po dobrih 20 minutah zagledala prve barake z napisom Bol.soba. K drugi, spodnji, z napisom Kuhinja sva prestopila potoček Krvavice (na večini zemljevidov in v Atlasu Slovenije Krvavica) raje po skalah kot po spolzki brvi. Okrog barake so cveteli šopi kranjskih bunik ali volčičev. Krvavice (približno 620 m) je bila prva partizanska bolnišnica v Sloveniji; 20. maja 1942 jo je postavil partizanski bolničar France Berce (sprva se je imenovala Bercetova). Julija so jo Italijani odkrili in požgali, a ranjenci in bolničar so se pravi čas umaknili in v bližini postavili novo barako. Ko so belogardisti uničili še to, so partizani obnovili prvotno. Na skalni steni nad barakama sta dve spominski plošči.

 

Vrnila sva se h kažipotom in zavila po grebenu navzgor. Pojavile so se prve krpice snega. Ob stezi je cvetelo resje in srečala sva kar dve veverici. Mimo številnih odcepov kolovozov in vlak sva po 10 minutah dosegla makadamsko cesto (710 m) in kažipot Krim 1 h 15 min naju je usmeril po njej navzgor. Prej kot v 5 minutah sva prišla do slabega lesenega kažipota nazaj Benko – ustje in markacije s puščico levo. Sledila sva ji s ceste na kolovoz, ki se je rahlo spuščal. In že sva bila pri naslednjih kažipotih; tam sta bili brez vidnega razloga druga za drugo dve označeni poti. Od obilice čemaža se je širil vonj po česnu in cveteli so votli petelinčki. Ob pravcati inflaciji kažipotov sva v naslednjih 5 minutah prispela na travnik s prežo, krmilnico in električnim daljnovodom. To so bile v imenu poti 974 omenjene Dolenje (v vodničku tudi Dolne, na zemljevidih Dolnje) senožeti (po vodničku 730 m, po kažipotih 738 m). Pred daljnovodnim stebrom sva zavila desno in kažipoti so se še kar vrstili. Vstopila sva v gozd, kjer je bilo že malo več snega, pot pa je bila kopna.

 

 

 

 

Čez četrt ure sva se znašla na križišču (770 m). Glavna makadamska cesta proti Rakitni je zavila levo čez mostiček, midva pa sva nadaljevala po tisti desno nad njo. Po nekaj korakih sva prišla v naslednje križišče: levo se je spuščala cesta na glavno, naslednja z leve je bila vlaka, desna (naravnost) pa gozdna cesta, najina. Ob njej sva opazila znak Medvedje šape, blagovne znamke, katere poslanstvo je ohranjanje velikih zveri v naravi. Po zložnem vzponu se je cesta spustila. Markacije so bile redke in slabe, a že čez 15 minut so naju čakali kažipoti (810 m) na stiku dveh poti; po tisti z desne od spodaj sva prišla po novem letu (Iška 1h). Ta kraj se imenuje Žvencelj.

 

Od tu je na Krim le še ena pot, ki sem jo že opisala. V kakih 40 minutah sva dosegla vrh (1107 m). Dom je bil odprt. Pisalo je, da je treba zaradi epidemije po prevzemu hrane in pijače zapustiti dvorišče, pa tega večina ni storila (če sploh kdo). V najbolj oddaljenem kotu terase sva pomalicala svoje, saj nisva pričakovala odprtega doma. Obiskovalcev je bilo kljub oblačnemu vremenu kar nekaj. V razgledih žal nismo mogli uživati. Bilo je hladno, a nekateri kolesarji so prišli gor v kratkih hlačah, enako starejši možak s psom. Kar zmrazilo me je!

 

Vrnila sva se po isti poti, le čez 55 minut sva se spustila desno pri kažipotu (725 m) Iški vintgar 35min, po drugi stezi kot gor grede. Ko sva se po dobrih 10 minutah spustila z Orleka, sva srečala edinega človeka na odseku med izhodiščem in Žvencljem. V 40 minutah sva pristala pri Domu v Iškem vintgarju. Preden sva odšla k avtu, sva se še sprehodila ob Iški. Čez dobrih 5 minut sva se ustavila pri partizanskem spomeniku: Tu je zemlja sprejela vase kar je ostalo za neznanim junaškim borcem s partizanskim imenom – Maharadža – ki so ga fašisti leta 1942 v Iškem vintgarju ujetega mučili in na grmadi živega sežgali ker ni maral izdati svojih tovarišev in za veliko prihodnost bojujoče se domovine Slava njegovemu spominu! Na kamnitem kvadru za spomenikom je pisalo Tu je bil pokopan do leta 1960 Šturm Franc. To je bil skladatelj, pianist in dirigent (1912‒1943), ki se je na začetku vojne vključil v OF, avgusta 1943 odšel v partizane in novembra padel v Iškem vintgarju. Nadaljevala sva ob rečici. Čeprav je na tabli na začetku poti pisalo, da je kurjenje prepovedano, je ob poti stalo iz kamnov sezidano ognjišče z rešetko na vrhu. Ob strugi in sredi nje sva videla nekaj zidanega ‒ ostanek žage (nekoč je bilo na Iški več mlinov in žag)? V skalni steni so svedrovci in vrv pričali o plezališču, pogrešala pa sem zabavna imena smeri, kakršna so v plezališčih pogosta. Slapu skoraj ni bilo, voda je le polzela po steni. Sprehajalcev je bilo kar precej, a sicer prijazna sprehajalna pot je bila na žalost zelo zanemarjena. Pritoki so bili vsi zasuti z vejevjem, prav tako obrežje Iške. Po kake tričetrt ure sva prišla do naravnega kopališča, imenovanega Grabljice, in konca sprehajalne poti.

 

 

Nazaj grede sva na neki skali onstran vode opazila markacijo; tam teče markirana pot.  Ko sva se vračala k avtu, sva na parkirišču za avtobuse videla osebna avtomobila, ki sta dobila redarjevo »obvestilo«, midva pa k sreči ne, čeprav sva prekoračila čas plačanega parkiranja. Potepala sva se skoraj 8 ur (čiste hoje tja 2.25 + 0.40 k bolnici, nazaj 1.45 + ob Iški 1.30).