Parkirala sva tam kot ob svojem prvem obisku Šaleške planinske poti (ŠPP), nad cesto pri avtobusnem
postajališču Huda luknja (S
46.411801, V 15.177075). Kljub obetavni vremenski napovedi je bilo
parkirišče prazno. Prečkala sva cesto, po kateri sva se pripeljala, pri bližnji hiši po
mostu prestopila Pako in se po mokrem 
travniku mimo vodnega zajetja povzpela proti
gozdu. Ko sva se ozrla, sva videla Tisnik,
hrib, po katerem sva hodila, ko sva bila v jamah Huda luknja, Špehovka in
Pilanca. V gozdu sva zavila levo po markirani blatni stezi ter med zlaticami,
mlečki, skrečniki, jagodami, tevjem, smrdljivkami prečkala dva potočka. Steza, 
zaradi
mokrote marsikje podrta, je rezala strmo pobočje. Na vrhu vzpona naju je pričakal
prečni kolovoz k hišam na desni, midva pa sva zavila levo nanj. Že po nekaj
korakih se je od njega odcepil drug na travnik, a ostala sva v gozdu in nadaljevala
po plitvem jarku. Tudi na vrhu tega vzpona sva naletela na prečni kolovoz. Levo
je tekel mimo vodnega zajetja, midva pa sva zavila desno po njem na travnik s pogledom na Paški Kozjak s Sv. Joštom in Špikom. Kolovoz se
je že po nekaj metrih obrnil levo nazaj v gozd, kjer je cvetelo nenavadno
veliko gozdnih jagod.
Po četrt ure sva sledila kažipotu
ŠPP levo na kolovoz, ki naju je pripeljal na plano in do lesenega gospodarskega
poslopja z markacijo. Za njim sva se obrnila v desno mimo mogočne breze. Na
tamkajšnjem razcepu sva nadaljevala naravnost navzgor. Ob blatnem razritem
kolovozu so cveteli mlečki, ivanjščice, grebenuše, kukavice in 
vse rumeno
zlatic. Med gozdom na levi in strmimi travniki s starim sadnim drevjem na desni
sva čez slabih 20 minut prispela
do domačije Pečovnik (Kozjak 6). Tam je bilo treba odpeti električnega
pastirja, a ni šlo zlahka in oddajal je kar zlovešče zvoke. Pot je tekla prav
čez dvorišče, kjer sva dobila glasno spremstvo: belega psička in velikega
opotekajočega se črnega psa. Gospodinja z dojenčkom in majhnim otrokom je prišla pogledat, kaj
se dogaja. Mali kuža je star, sva izvedela, psica pa je mlada, a zaradi bolezni
težko hodi.
Onstran domačije sva po dovozni cesti odkorakala na makadamsko in zavila
desno po njej. Od vseh strani so se oglašali psi in petelini. Kmalu sva zagledala
Ramšakovo domačijo in nad njo partizanski spomenik. Sestopila sva na asfalt in v
dobrih 10 minutah mimo številnih kažipotov k domačijam prispela na kontrolno
točko (KT) 
5. Od tam se je spet lepo videl Tisnik. Pri Ramšaku (650 m, Kozjak
10) so bili ob skrinjici z vpisno knjigo in žigom trije zbledeli kažipoti ŠPP: naprej
Paški Kozjak koča 1h 30min, nazaj Meh – Legenška bajta 2h 30min
in žig Kmetija Ramšak (kar je malo smešno, saj smo že tu). Pogrešala sem
kako poličko, da bi se bilo laže vpisati 
in si odtisniti žig. V letu 2021 je
bilo do 16. maja pred nama šele 17 vpisov. Žig je bil zelo slab; napis Ramšak
se skoraj ni več videl. Po stopnicah skozi majhen cipresov drevored sva se
povzpela še k partizanskemu spomeniku tik nad dvoriščem, kjer je v skromnem parku
mogoče posedeti na leseni klopci pod lipo. Plošča spominja na 13 borcev 14. in
24 borcev 17. divizije, ki so padli za domovino.
Od Ramšaka sva nadaljevala po asfaltni cesti med travniki, pisanimi od
kukavic, skrečnikov, travniških kozjih brad, zlatic, ivanjščic, kislic, spominčic, kukavičjih
lučc, in pri Kozjaku 11b zavila levo na makadam. Za čedno Pezmanovo kapelico pod košato lipo sva se po označenem levem
kolovozu povzpela v 
gozd, kjer je prepevala kukavica. Po 15 minutah sva stopila
na plano. Potem ko se je najinemu kolovozu z leve pridružil še eden, sva prišla
do rožnate hiše z igrali. Pes čuvaj je bil tiho, dokler se nisem spotaknila,
tedaj pa je kar podivjal ‒ ne vem, kateri se je bolj ustrašil. Tamkajšnja Podlesnikova
kapelica je bila popolnoma zaraščena. Pod Špeglom sva
se 
priključila drugi cesti, nad katero je stala še ena klavrna kapelica.
Pri oranžni hiši kmalu za ovčjim pašnikom na levi in gospodarskim
poslopjem na desni se je cesta prekucnila navzdol. Ko se je čez kakih 15 minut desno
odcepila druga, ob kateri so bili kažipoti k domačijam, sva po njej prišla
do odcepa levo navzgor na širok kolovoz. Postal je kamnat; mnogi kamni in skale
so bili pisani, konglomeratni. Po 
skoraj četrt ure se je zravnal in nato spustil
na križišče, s katerega sva nadaljevala po »glavni cesti« navzgor. Čez slabih
10 minut se je z leve priključil ožji kolovoz in tam je stala majhna brunarica
z veliko streho. Na desni se je razprostiral travnik s prežo, nato sva zagledala
veliko kotanjo oziroma več kotanj zaselka Globoka. Mimo nekaj hiš in 
nenavadne kapelice sva
prišla do asfaltne ceste in jo pri Šuklerju (Kozjak 34) z
lepim skalnjakom prečkala. Deklica, ki je sedela na pragu, je povedala, da je
za skalnjak zaslužna babica. Mimo obnovljene Šuklerjeve kapelice
sva se napotila v gozd. Po četrt ure sva se priključila širšemu kolovozu z leve
in ker stičišče ni bilo označeno, sem tja postavila velik kamen, 
da nazaj grede ne bi zgrešila poti.
Nato sva prečkala lepo gozdno cesto. Cvetele so zajčje deteljice, špajke, podlesne
in zlatične vetrnice, dišalo je po gobah. Čez 10 minut sva šla pošev čez isto gozdno
cesto. Na nekem drevesu je bila oznaka ML in poleg narisana smrečica. Strma
pot je postajala čedalje ožja.
Mimo starega in novega znamenja s Križanim sva po dobrih 5 minutah dosegla
naselje Paški Kozjak. Vstopila sva skozi ograjna vrata pri stari šoli (Kozjak 93), ki je že kakih 5 let zaprta,
je povedal domačin, ki se je pripeljal mimo s kolesom. Zdaj naj bi bil v njej
krajevni dom, a ni vedel, ali deluje. Na stavbi sta bili tablici Centra za
usposabljanje, delo in varstvo Dobrna (tudi v angleščini in Braillovi pisavi),
Centra za usposabljanje in varstvo Kozjak.* V brežino ob šoli je bil vgrajen spomenik
I. udarni brigadi Toneta Tomšiča z napisom V spomin na srdite in težke borbe
XIV.divizije od 17.‒19. februarja 1944 z Nemci za posest Paškega Kozjaka. Sosednjo hišo je skušal župnik
preurediti v ne ve se prav kaj, zdaj pa ne zmore več in je že dve leti v domu
za ostarele, sva izvedela. Novega nimajo, zato imajo mašo le enkrat na mesec. Ko
sva povedala, da sva namenjena k 
planinskemu domu, je kolesar omenil, da so ga
nameravali že podreti. Ob
vhodu na pokopališče pod obnovljeno cerkvijo sv. Jošta (okrog 1070 m) je stal
spomenik trem borcem XIV. divizije, padlim v bojih februarja
1944 na Kozjaku. Pozornost nama je vzbudila prav posebna kapela, sestavljena iz različnih starih nagrobnikov. Na parkirišču pred pokopališčem je
bilo več kažipotov; sledila sva tistemu Planinski dom 15min.
Spustila sva se po kar strmi stezi, s katere je voda
sprala prst in pesek čisto do skal. Knafelčkom so delali družbo klobučki (markacije
Poti od Miklavža do Miklavža) in oznake Poti XIV. divizije. Skozi presledke v
drevju sva videla Visoko s šopkom smrek, pod katerimi je spomenik XIV.
Čez 10 minut sva sestopila na makadamsko cesto in zagledala hiše. Brž zatem sva
prispela k Planinskemu domu na Paškem Kozjaku (960 m, Paški Kozjak 61). Žiga
ŠPP (KT 4) nisva našla, zato sva uporabila tistega 
od planinskega doma, ki je
bil zaprt. Pod nadstreškom z nekaj mizami in klopmi, imenovanim planinska okrepčevalnica,
sva se lahko okrepčala le iz nahrbtnika. O razgledu s Paškega Kozjaka, katerega
najvišja vrha sta Basališče
(1272 m) in bližnji Špik (1108 m), sva se poučila na panoramski sliki.
Najin naslednji cilj je bil prav Špik. Po kolesarjevem
nasvetu sva se odpravila po stopnicah čez škarpo za domom in pri kažipotih (med
njimi Špik 30min nazaj, od koder sva prišla, po markirani planinski poti)
vstopila v gozd po stezi, ki jo je nadelal njegov prijatelj in jo celo označil
s Knafelčevimi markacijami, a so jih planinci 
»likvidirali«. Na eni prvih smrek
je visela nenavadna ptičja hišica z napisom Veseli
se majhnih stvari. Majhne sreče odpirajo
vrata velikim, ki vstopajo neopazno. Mimo
zajetja sva se povzpela po ozki, a razločni strmi stezici z nekaj ostanki »likvidiranih«
markacij. Po slabe četrt ure se je spustila v ključih. Na neoznačenem razcepu sva
imela na izbiro spust levo ali vzpon desno. Na desni sva opazila ostanek oznake
in sledilo je grizenje kolen po skalnatem svetu. Ponekod naju je oviralo podrto
drevje. Ko sva dosegla nekakšen greben, sva nadaljevala desno po njem navzgor. Še
malo plezanja in prej kot v 20 minutah sva bila na vrhu Špika, kjer se je dvigal mlaj z
dvema vencema in zastavo, pod njim pa je 
plapolala še ena. Na majhni betonski ploščadi
so stale miza in klopi, pri vpisni skrinjici pa še zasilna klopca. Skrinjica je
bila grdo zarjavela, zato naju je še toliko bolj presenetila vsebina: lična
vrečka z izvezenim napisom ŠPIK 1108 m nv pod podobami gora, srca in
planike. Pot, po kateri sva se povzpela na Špik, sva našla edino na OpenStreetMap.
S Špika sva se spustila po drugi
strani, za »legalnimi« markacijami. Cveteli so votli 
petelinčki. Pot naju je
vodila mimo jase na levi in nato še ene s prežo. Pod drugo jaso sva zagledala
košarkarsko igrišče, ki je napovedovalo naselje: že po slabih 10 minutah sva
bila spet pri Sv. Joštu na Paškem Kozjaku. Od tam sva se vračala po poti vzpona.
Na neoznačenem razcepu 
nama je prišla prav moja skalca, pri kateri sva zavila levo,
sicer pa nama je bila pot že znana. Na pašniku pri Podlesniku so se ovce tokrat
postavile lepo v vrsto in naju opazovale. Ko je bilo treba zaviti levo navzdol
po travniku, sva prezrla markacijo in nadaljevala naravnost po »glavnem«
kolovozu (toliko o poznavanju poti). Tako sva bila deležna pogleda na razkošen šop
belih 
mrtvih kopriv in oduren kup živalskega drobovja. Slednje naju je opozorilo,
da sva zgrešila pot, saj ga tja grede nisva videla – težko bi ga bilo prezreti. Očitno teže kot puščico in markacijo. Pri hiši z dvema psoma naju je spet ogovorila gospodinja. Opozorila naju je, da
je elektrika v električnem pastirju precej močna (zato je tako prasketalo!). O
psici pa sva izvedela še 
to, da je zelo pametna in skrbno nadzoruje svoje
ozemlje. Če se s sosedovim psom sreča na njegovem, je čisto tiho, če pa on pride
sem, tako laja, kot je na naju. V Hudi luknji naju je kar presenetilo, da je
najin avto kljub večinoma sončni nedelji še vedno sameval. Če štejem za cilj
Špik, sva hodila gor dve uri in 50 minut, dol le dve.
Vožnjo domov sva si popestrila z
dvema postankoma. Najprej sva se zapeljala na Graško Goro (S 46.416983, V 15.123316),
saj sva se končno
dogovorila
za obisk spominskega parka in sobe XIV. divizije, kjer sva se ustavila
že dvakrat.
Ključ imajo na domačiji Štumpfel (Branka Štumpfel, 041/983-424, Plešivec 62,
3325 Šoštanj). Poleg naju je prišel na ogled še en par. Prebrali in ogledali smo
si lepo urejeno gradivo o XIV. diviziji iz časa, ko se je bojevala na
Štajerskem.
Garmin
naju je na poti z Graške Gore proti Velenju kmalu za
Klančnikom v Završah usmeril desno v Škalske Cirkovce. Sredi vasi na križišču pri
cerkvi sv. Ožbolta sva presenečena opazila lično smerno tablo za Izakovo bolnico
(S 46.40581, V 15.13742), in to z avtom ali peš. Po 2 km sva se pripeljala do
zadnje kmetije (Černar, 
Škalske Cirkovce 18). Malo nad njo sva po kolovozu dosegla
rob travnika in parkirala. Spustila sva se naravnost po travniku, mimo izvira
Lepene in desno v gozd. Kmalu naju je smerna tablica usmerila levo navzdol k potoku.
Nad njim sva zagledala informacijsko tablo za bolnico in bel stebriček z zvezdami. Čez dobre tri
mesece (21. avgusta) pa so postavili še macesnov posnetek bolnice. Tja se pride tudi od Klančnika, celo veliko
bliže je, a nisva našla.
* Radovednost mi ni dala miru, zato sem se pozanimala v Dobrni, od koder so mi takoj pojasnili, da je njihov Center od septembra 2020 uporabnik šole na Paškem Kozjaku. »Iz Dobrne se dnevno pripelje na ta čudovit kraj 22 otrok z učitelji, kjer se izvaja pouk za otroke s posebnimi potrebami. Ti
otroci in mladostniki imajo poleg lepega objekta tudi čudovito naravo, s
katero se ob vseh letnih časih srečujejo in se iz nje tudi učijo. Res
je, da vsi domačini še ne vedo, da smo dnevno prisotni v tej šoli, to
vrzel bomo popolnili, ko nekoliko pojenja epidemija,« mi je napisala direktorica mag. Zlatka Srdoč Majer. Rada verjamem, da Paški Kozjak dobro dene ne le nam »hribovcem«, ampak tudi mladeži s posebnimi potrebami.
Ni komentarjev:
Objavite komentar