Na Rašico spet čez Reber

Kljub težavam s križem sem bila v petek kos vsaj Rašici. Tja sva »peljala« Janijevo nekdanjo sodelavko. Narekovaji pomenijo, da seveda ni potrebovala vodstva, saj je bila na Rašici najbrž že večkrat kot midva, a iz svojih izkušenj sva ji vendarle lahko povedala kaj novega, predvsem pa sva ji pokazala pot čez Reber.

Parkirali smo na enem »parkirišč« (odmikališč) ob cesti Črnuče-Gameljne (Gameljski cesti). Od tam smo se povzpeli v breg ter sledili kažipotu Rašica – Stolp, Knafelčevi in rumeno-modri markaciji Poti kurirjev in vezistov. Pasji zob je ena mojih najljubših rož in na začetku poti jih je cvetelo obilo (sem v zadregi: pasjih zob ali pasjih zobov?). Na razcepih smo se držali markacij ter po dobre pol ure sestopili na križišče pri znamenju in klopcah. Od tam smo se povzpeli po nekakšnem jarku in se kmalu spustili desno. Pristali smo na cesti, ki priteče iz Srednjih Gameljn, in nadaljevali desno po njej. Po mostu, kjer se združita Pasji potok in Črnušnica (tudi Črnušnjica, Črnuški potok), smo stopili v Sračjo dolino in onstran nje na kratko v gozd. Ves čas so nas spremljali spomladanski žafrani, lopatice, votli petelinčki, vijolice.

 

 

 

 

 

Prej kot v pol ure smo prispeli v vas Rašico. Šli smo mimo cerkve sv. Križa ter na koncu naselja zavili desno s ceste v gozd proti vodnemu zajetju in ob njem levo navzgor v breg. Gozd je bil pisan od jetrnikov, pljučnikov, podlesnih vetrnic, zimzelenov, trobentic, mlečkov, deveterolistnih konopnic. Tokrat se nama je zdela pot bolj uhojena kot prvič. Po dokaj strmi in skalnati stezi smo dosegli Hudičov zic in se kmalu nad njim povzpeli po prečni poti, ki nas je v 35 minutah, odkar smo prišli v vas, pripeljala k planinskemu domu.

 

 

 

Kar zasedeli smo se ob klepetu in pijači, nato pa se povzpeli še na bližnji vrh Staneta Kosca (641 m). Od najinega zadnjega obiska so prenovili stolpič na geodetski točki. Z razglednega stolpa smo Kamniško-Savinjske Alpe bolj slutili kot videli in celo pogled na bližnjo Šmarno goro je kazil mrč.

 

Vračali smo se sprva po cesti; kažipot, ki ga je »snedlo« drevo in nama je razkril pot čez Reber, je bil še vedno tam. Izpustili smo nekaj odcepov, po dobrih 10 minutah pa smo le zavili na neoznačenega levo s ceste. Na razcepu smo se držali desno in zagledali markacije. Prečkali smo gozdno cesto (naprej Gameljne 45min) in se čez čas spustili na drugo (nazaj Vrh Staneta Kosca in Stolp, časa sta bila prekrita). Po 25 minutah smo zakoračili na asfalt v vasi Rašica. Za krajevno tablo smo zavili levo na makadam (kažipot Črnuče 1h). Markacije so nas pripeljale na travnik z daljnovodnim stolpom in izza ograje okrog njega so nas motrili jeleni. Po približno 25 minutah smo bili spet pri znamenju in klopcah. Čez Straški vrh smo se v pol ure vrnili na asfaltno cesto pri gozdarskem delovišču malo pred našim parkiriščem. Ravno takrat je traktorist po kolovozu privlekel dve debli in dvignil oblak prahu, da smo prišli k avtu kar malo posiveli.

 

 

Moj križ je preživel in ker laže hodim kot sedim, se že veselim naslednjega hriba.

Ob Mostnici skozi Voje in čez Uskovnico v Knafelčevi družbi

Ta mesec mineva 100 let od uvedbe Knafelčeve markacije kot enotnega znaka, ki nas vodi po planinskih poteh. Alojz Knafelc (fotografija je iz Priročnika za markaciste PZS) se je rodil 23. junija 1859 v tedanjem Šmihelu pri Novem mestu. Po šolanju in vojaščini se je leta 1884 zaposlil na železnici ter služboval v Trstu, Beljaku, Ljubljani in Zagrebu. Leta 1922 se je upokojil. Bil je strasten planinec in borec proti ponemčevanju naših gora. Prijateljeval je že s piparji, čeprav ni bil član njihovega društva. Potem ko je 4. marca 1922 postal član osrednjega odbora SPD kot načelnik markacijskega odseka, je v Planinskem vestniku 7/22 objavil Navodila za markiranje potov in v njih med drugim zapisal: »Markacije naj bodo okrogle; z belo barvo v sredi in okrog rdeče.« Iz odsečnega poročila je razvidno, da so markacisti že tisto leto na novo označili več kot 20 poti, med njimi šest v smeri Triglava. Knafelčeva markacija je od leta 2007 zaščitena z zakonom, od leta 2016 pa tudi kot blagovna znamka. Knafelc je bil od leta 1928 do smrti gospodar Koče pri Triglavskih jezerih.  Umrl je v Ljubljani 26. aprila 1937.

 

Knafelcu oziroma njegovi markaciji sva posvetila svoj planinski 6. marec malo po svoje: iz seznama prvih markiranih poti sva pobrala Staro Fužino in Uskovnico, dodala »svojo« Mostnico, o kateri sva razmišljala že nekaj časa, in pričakovala prav lepo nedeljo. »Markirani potje sladijo užitek,« je zapisal Knafelc, računala pa sva tudi na sodelovanje vremena.

 

Parkirala sva nad Staro Fužino, na Vorančkojci (546 m; S 46.290267, V 13.887012), in se odpravila za kažipotom Korita Mostnice na majhni brunarici. Po kolovozu mimo razlagalnih tabel Stara Fužina, Bohinj in Dolina Voje in korita Mostnice ter več kažipotov sva prišla do ograje. Na njej je bila modra tablica Opozorilo! Pot je zaprta! (tudi v angleščini) z vpraskanim »dopolnilom« FALSE (morda je nekdo ugotovil, da so pozabili odstraniti tablico, čeprav nevarnosti ni več, kar se je tudi nama že zgodilo). Odločila sva se nadaljevati do morebitnega vzroka za zaprtje.

 

 

 

 

Nisva začela ravno s knafelčki, ampak so naju vodile belo-rumene markacije. Po skalni steni na levi je polzela voda, ki so jo v vrste postavljeni kamni usmerjali čez stezo. Pred nama sta jo pretekli srni. Mimo klopce na nerazglednem mestu in skozi ograjo sva v slabih 5 minutah prišla k Hudičevemu mostu. Ta enoločni most iz klesanega kamna, ki se boči 20 m nad Mostnico, je dal leta 1777 zgraditi baron Žiga Zois, da bi laže prevažali železovo rudo čez Voje v Staro Fužino, kjer je imel pri svoji graščini železarno. Od zgoraj mostu sploh nisva mogla fotografirati, toliko vejevja so nametali tja. Klopce še nisva potrebovala, kažipote pač in tudi tablo Willomitzerjeve botanične poti sva si ogledala.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po stopnicah sva se povzpela na gozdno cesto. Levo od nje je ob izviru in trhlem koritu stala klopca. Vrh kratkega vzpona je bila še ena poleg table o skrbi za gozd, že druge o Vojah in Mostnici, kažipotov in cenika za vstopnino v korita Mostnice. Tam je križišče, označeno na skali: levo navzgor Vogar, desno Voje. Spustila sva se desno. Občasno skalnata pot je vijugala visoko nad strugo Mostnice in je bila ponekod ograjena, saj je pobočje zelo strmo. Tu in tam je bila še poledica in led se je skrival tudi pod listjem, a se je dalo taka mesta popolnoma varno obhoditi. Prej kot čez 10 minut sva po brvi prečkala pritok Mostnice in prišla do hiške pri Ukčevem (Urščovem) mostu, kjer od aprila do oktobra pobirajo vstopnino oziroma prispevek za urejanje poti. Tam je bilo še eno opozorilo, da je zaprta. Ali to pomeni, da je zaprta v času, ko ne pobirajo prispevka? Pri Ukčevem mostu je soteska najožja. V mostni ograji manjkajoči drog je ležal v strugi.                                       

 

 

 

 

 

Po kažipotih se gre v Voje tako naravnost naprej po levem kraku mimo mize in klopi (po maPZS nemarkirano, a belo-rumena markacija je) kot tudi desno mimo hiške po Ukčevem mostu (po maPZS markirano). Zavila sva desno. Čez naslednji pritok ni bilo treba uporabiti brvi, ker vode skoraj ni bilo. Pritokov je bilo še več in kjer so tekli čez pot, so bili spet ograjeni s kamni. Širina poti se je spreminjala, včasih je bila skalnata, včasih peščena, ob njej je levo nad strugo spet stala klop. Tudi Mostnica se je zelo spreminjala: večinoma je bila poskočna, včasih tudi mirna, ves čas pa sva lahko občudovala njeno klesarsko delo: skale, plošče, pragove, korita, draslje, tolmune, slapiče. Po nasprotnem bregu potoka je tekla leva pot. Čez 10 minut, preden se je pot pognala navzgor, naju je kažipot opozoril na Slončka. To je potopljeno naravno okno, katerega lok je videti kot rilec, ki ga kamniti slonček namaka v vodi. Kmalu za njim naj bi bil kovinski most s pogledom na 20 m globoka korita, a odcep sva zgrešila. Opazila pa sva ostanek knafelčka. In spet klop. Nekje je drevo, ki je padlo čez pot, podrlo tudi ograjo.

 

 

 

 

V kakih 10 minutah sva prispela k Češenjskemu mostu, zgrajenem na skali, zagozdeni nad strugo. Tudi tja so postavili mizo in klopi. Onstran mostu je pritekla leva pot, tudi označena kot zaprta. Ker z njo ni bilo videti nič narobe, sva zavila nazaj po njej, upajoč, da bova prišla do zgrešenega mostu. Prestopila sva pritok Suho in prej kot v 10 minutah res zagledala zelen most, h kateremu so po nasprotnem bregu pripeljale stopnice, ki jih s poti ni opaziti. Pogled na sotesko je bil res imeniten. Vrnila sva se k Češenjskemu mostu in ga šele s te strani malo bolje videla. Od njega sva sledila kažipotu za Voje in belo-rumeni markaciji. Šlo je gor in dol, tudi po stopnicah. Opazila sva (šele!) drugi ostanek knafelčka ta dan. Po 10 minutah sva se spustila še čez eno trenutno nepotrebno brv, postavljeno za bolj mokre čase. Sledil je nekoliko daljši vzpon po koreninasti, skalnati, peščeni poti, spet po stopnicah.                                  

 

 

 

 

 

 

 

Kmalu sva zagledala tablo Planinski dom 200 m s puščico desno. Pri njej sva stopila na asfaltno cesto ter se mimo kažipotov, tabel, ki oglašujejo 25 minut oddaljeno okrepčevalnico Slap Voje, in spomenika partizanu Avgustu Gašperinu, padlemu 13. marca 1942, v dobrih 5 minutah spustila k Planinski koči bohinjskih prvoborcev na Vojah (690 m, Stara Fužina 233). Tako še vedno piše na lepi novi tabli ob vhodu v decembra 2020 obnovljeno kočo, na tablici PZS pa ne, saj so bohinjski prvoborci že od pomladi 1994 uradno izpuščeni iz imena. Na spletni strani PZS izvemo, da so takrat »koči dali ime, ki ga uporabljajo obiskovalci«. Tam je asfalta konec.

 

 

 

 

 

V koči sva vprašala, kakšna je pot k bližnjemu izviru Krope, pritoku Mostnice, a osebje ni vedelo nič o njej. Pa nam svetujejo, naj se pozanimamo o poteh, preden se podamo nanje! Na začetku stezice za kočo naju je čakalo dvojezično opozorilo Turizma Bohinj, da pot ni urejena, torej se podajava nanjo na svojo odgovornost. Po strmem spustu naju je poledenela stezica pripeljala v smrekov gozd, kjer sva po trdnem mostu prečkala grapo in po kake četrt ure prispela na opuščen rovt z razvalinami vsaj dveh objektov in s prevrnjeno lesenjačo, najverjetneje krmilnico. Za njimi sta lesena kažipota kazala nazaj Koča in desno St. Fužina, midva pa sva nadaljevala naravnost naprej v gozd nekaj časa po ravnem, nato navzdol. Morala sva si nadeti derezice. Potem ko sva pristala ob živahni in slikoviti Kropi, sva nadaljevala v desno proti izviru. Ker so bila tla trda in tudi poledenela, je šlo počasi, a po kake pol ure sva le zagledala tolmun. To je izvir, sva sklenila. V resnici je še više, sva spoznala na Gore-ljudje, a tokrat vode ni bilo toliko, da bi iz izvira v tolmun padal slap.

 

Kropo sva zapustila kar po grebenu. Naletela sva na temelje še nečesa in se takoj zatem znašla na rovtu, torej je tista zgradba gotovo spadala k njemu. V slabe pol ure sva bila spet pri planinski koči in razlagalni tabli o ledeniški dolini Voje ter nadaljevala desno po poledeneli makadamski cesti (obdržala sva dereze). Šla sva mimo hišice na desni, skozi leso in po mostu čez Snedčico, ki izvira v bližini kot slap in se kmalu izlije v Mostnico. Čez še en pritok sva prišla do nekaj hiš. Ob travniku na desni je stala preža, na levi pa se je dvigala stena, ki sva jo gledala že vse dopoldne, le da je bila zdaj obsijana s soncem.

 

 

V dobrih 25 minutah sva prišla do naslednjih hiš in razcepa (677 m). Lesena smerna tablica je kazala naprej (po desnem kraku) Okrepčevalnica Slap 15 min, planinska kažipota levo Pl. Sp. Grintovica 1 h 30 min, Vodnikov dom na Velem polju 3 h, Triglav 7 h (z znakom za zelo zahtevno pot) in desno Planinska koča na Uskovnici 2 h, turistična za pot 5 pa nazaj Korita Mostnice ter levo in naprej (desno) Slap Mostnice (krožna pot). Desno ob cesti je ležala skala z napisom Škrbenci, smejčkom in puščico naprej. Nadaljevala sva po cesti in že sva bila pri Beraškem mostu (675 m) iz leta 1903; v napisu sta bila š in s obrnjena narobe. Pri bližnjem lesenem razpelu iz 19. stoletja je cesto prečkal še en potoček.

 

Stopila sva iz gozda na travnike senožetne planine Voje, kjer pasejo le še jeseni. Prevladovali so seniki, bivalnih hiš ni bilo veliko. Napotila sva se proti okrepčevalnici Slap. Dotlej sva bila sama, ta pot pa je bila precej obljudena. Po betonskem mostičku sva prestopila suho strugo in se po daljšem času začela rahlo vzpenjati. Više je bilo več počitniških hišic. Po slabe pol ure sva se ustavila pri okrepčevalnici. Pred tremi stavbami je ležala velika skala z zbledelima markacijama in s kipcem tovornega oslička na vrhu. Na velikih svetlih deskah je pisalo Srce B ♥hinja in Voje – 732. Eno vabilo k slapu je bilo prisrčno, drugo pa ne preveč. Nisem se mogla odločiti, ali so tam nakopičeni predmeti muzej na prostem ali odlagališče. Kaj pomeni na skalo pritrjena kovinska tablica Tina & Pavli 19. junij 2013 z obilico srčkov, najbrž vedo samo posvečeni. Za postrežbo pritisni na gumb Če ni odgovora naredi sam! je bil le eden bolj ali manj duhovitih napisov.

 

 

 

 

Od okrepčevalnice sva mimo počitniške hišice na levi in razvaline na desni v dobrih 5 minutah prišla do slapu Mostnica (773 m), imenovanega tudi slap Voje ali Šum. Z 21 m je najvišji na tem potoku. Iz njegovega tolmuna se spušča še kakih 5 m visok slap Konjski rep. Berem, da je približno 100 m pod izvirom, ki je nad slapovi, še en 5-metrski slap, zelo lep.

 

Snela sva derezice, se vrnila k omenjeni razvalini in za njo zavila levo v breg za kažipotom Uskovnica. Markacije – zdaj končno Knafelčeve – so bile redke, zato je bilo zelo strmo in nerazločno stezico kar težko najti. Potem ko sva v desno prečkala grapo, je pot postala opaznejša, a še vedno tako zasuta z listjem, da sva kar bredla po njem. Gozd je bil poln že davno podrtega drevja. Spravljanje hlodov in vej iz take strmine gotovo ni mačji kašelj, toda ali to pomeni, da je ves ta les zapisan propadu? Tu in tam so nama pomagale stopnice, a nekatere sva odkrila, šele ko sva brcnila vanje. Tudi ob skale in korenine, skrite pod listjem, sva se spotikala. Pobočje je bilo sončno in listje tako suho, da je bilo kar svilnato, zato je na njem drčalo. V tisti naporni strmini je bila klopca z razgledom na dolino prav mikavna.

Skoraj uro od slapu sva prečkala stopničasto grapo, v kateri je bilo kljub sončni legi še nekaj ledu, in onstran nje sva naletela na prvi sneg na tem pobočju. Četrt ure zatem naju je presenetila lovska ali počitniška hišica Zlati rep (Stara Fužina 233b). Za kratek počitek po grizenju kolen sva si »izposodila« klop in mizo pod nadstreškom, nato sva nadaljevala po široki stezi v gozd. Posuta je bila s češarki in odgriznjenimi smrekovimi vršički. Tekla je mimo kažipotov nazaj Voje, naprej Uskovnica in se sprva večinoma spuščala, potem pa vztrajno vzpenjala. Bila je utrjena, podprta, a brez markacij, čeprav bi po maPZS morale biti. Garažo čez slabe četrt ure sva pripisala Zlatemu repu; v njej je bil voziček, s katerim verjetno od avta do hiše prepeljejo, kar je treba. Od tam sva se spet nekoliko spustila. Bilo je čedalje več snega.

Čez 10 minut sva prišla do dveh brunaric in tam sva že gazila. Po ravnem sva prikoračila do še ene brunarice. Pred skladovnicami drv in leseno hiško čez slabih 10 minut nama je pot pretekla srna. Onkraj ograje v gozdu na desni je bilo še več hiš. Prispela sva na Uskovnico. Kažipot nazaj Voje nama ni povedal nič novega, markacij pa še kar ni bilo. Pred ograjami in glavnino naselja sva se spustila v levo in takoj desno. Prišla sva do druge ceste in zavila desno nanjo (tja Koča na Uskovnici). Bila je popolnoma ledena. Ob lepih pogledih na gore naju je mimo sirarne Jerom ob Turistični sirarski poti in drugih hiš v 25 minutah pripeljala pod novo planinsko kočo (1154 m, Srednja vas v Bohinju 137; staro so podrli, nova pa še ni odprta). Od tam sva se povzpela še k sirarni (Srednja vas 143) 100 m nad kočo, kjer stoji spomenik štirim žrtvam NOV.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se med hiše ter se mimo znamenja in velike markacije na hiši Srednja vas v Bohinju 141 spustila skozi pas gozda v zaselek Lom, kjer sva po kakih 20 minutah stopila na makadamsko cesto Srednja vas‒Uskovnica. Tam sta stala še eno znamenje in stebriček Turistične sirarske poti. Vsi kažipoti so kazali levo (na Uskovnico, h koči in kapeli), midva pa sva zavila desno in mimo parkirišča (na Uskovnico se smejo peljati le lastniki zemljišč). Kmalu za ostrim levim ovinkom čez 25 minut sva na desnem cesto zapustila in se pri koritu vrnila nanjo. Nato se je levo odcepil kolovoz v Srednjo vas, midva pa sva nadaljevala po cesti. Za drugim levim ovinkom čez 15 minut sva sestopila z nje (kažipot Stara Fužina, Boh. jezero) in se v 5 minutah po strmi stezici pridričala na Preval (893 m) z dvema hišama, kjer se začne ali konča, kakor pogledamo, planina Blatce (tudi Blatca, 888 m). S travnika sva zavila desno v gozd. Slab kolovoz, zasut z listjem, je nekajkrat kar izginil. Ob njem je samevala kolesarska skakalnica.

 

 

 

 

 

 

Čez pol ure sva v levo prestopila grapo. Zmračilo se je. V 10 minutah sva se znašla na gozdni cesti, kjer ni bilo označeno, kam morava zaviti, ali pa se v temi ni videlo. Cesto sva prečkala in jo ubrala po strmi stezi brez oznak naravnost navzdol. Nataknila sva si čelki in opogumljalo naju je čedalje glasnejše šumenje Mostnice. Na srečo sva vsaj vsake toliko razločila katero izmed markacij, ki so bile narisane bolj desno kot na maPZS. Čez četrt ure sva pristala pri Hudičevem mostu. Do parkirišča je bilo le še 5 minut, tam pa naju je čakal hud račun za parkiranje: 33 evrov.

 

Nedelja je bila res lepa, kakor sva pričakovala, pot pa ne ravno prava za slavljenje Knafelčeve markacije. Mož je v Navodilih za markiranje potov zapisal: »Če se bodo ti moji nasveti, plod večletnih izkušenj, vpoštevali, bodemo dosedanja naša pota zopet v red spravili, a nova zgledno zaznamovali.« Nad marsičim, kar sva videla ta dan, najbrž ne bi bil navdušen.

 

Danes moram omeniti še eno obletnico: natanko pred 20 leti sva po »vzponu« k Sveti Ani nad Tunjicami začela redno hoditi v hribe. Zdelo se mi je, da na stara leta ‒ kaj pa naj rečem zdaj?! Ob desetletnici sem naštela 460 »izletov«, odtlej pa še okroglo 530. Upoštevala sem le take, ki obsegajo vsaj en grič, hrib, planino, goro, seveda pa je vrhov še precej več, saj pogosto zlezeva na več kot enega. Upala sem, da bova danes po dolgih letih spet obiskala Sveto Ano, pa me tako neznansko boli križ, da nisem za nikamor. Ampak konec tedna pojdeva spet!