Trikrat na Kotel, a le enkrat na vrh

Da sva med potjo na lanski Jazz Cerkno poiskala mejni kamen LW 60 iz druge svetovne vojne, sem že poročala, da sva festivalu dodala drugi poskus vzpona na Kotel, pa še ne. Potem ko 21. maja 2016 nisva prišla na vrh, je bilo samo vprašanje časa, kdaj bova spet poskusila. Zgodilo se je 18. julija lani.

Kotel še drugič brez vrha

Ponovno sva parkirala pri gasilskem domu na Grahovem ob Bači (S 46.157772, V 13.865215) in se odpravila po isti poti (na zemljevidih PZS nobena pot na Kotel ni markirana). Obetala sva si vsaj eno novost, za katero prejšnjič še nisva vedela. Približno 20 minut nad izhodiščem sva po strmi stezici v levo dosegla manjšo čistino, posejano z nageljčki, s katere sva zagledala bunker, ter se povzpela do vhoda in nato na »streho« s pogledom na okolico. Nadaljevala sva kar iznad bunkerja in kmalu dosegla prejšnjo pot, ki pa je bila tam že zelo zaraščena. Zavila sva desno na razločnejšo, nekdaj menda pošten kolovoz, po katerem so spravljali v dolino seno, a zdaj je le še stezica. V Grahovem je bila peklenska vročina, v gozdu pa je prijetno pihljalo. Markacije so pričale o nekdanji označeni poti, vendar so bile redke in slabe, steza pa zametana s podrtimi debli, da sva morala plezati čeznje in se plaziti pod njimi.

 

 

 

 

 

Nisva bila čisto gotova, kje je bilo tisto mesto, kjer sva prvikrat obrnila – uro od izhodišča ali že nekaj prej, vsekakor v neki kamniti strmini. Ko bi bilo treba levo čez grapo, sva zaradi podrtega drevja raje zagrizla kar naravnost navzgor ob njej. Pot naprej je bila še slabša. Po skoraj brezpotju sva približno poldrugo uro nad bunkerjem dosegla greben in nadaljevala levo po njem. Tudi ta je bil čedalje bolj zametan in strm, da me je skrbelo, kako bodo moja kolena zdržala vrnitev, za nameček pa se je pooblačilo in začelo divje pihati. Tako sva po kake četrt ure znova odnehala. Med vračanjem se mi je pod nogami zlomilo tanko drevo, da sem se kar nekaj metrov dričala po zadnji plati.

 

V poldrugi uri sva bila spet v vasi. Pri vodnjaku sva se odžejala. Mimoidoči domačin je pripomnil, da je ta voda najboljša, saj ni klorirana, tista iz vodovoda pa je. Od njega sva še izvedela, da je bunker iz druge svetovne vojne in da pot na Kotel dobro pozna – da je namreč ni. Ko sva prišla k avtu, se je ulilo. Jani je vse skupaj označil kot »čisto zanimivo mini avanturo«, a po tej poti ne bo več poskušal, je bil odločen. Ni pa rekel, da ne pojde več na Kotel!

 

Kotel tretjič ‒ končno na vrhu

In čez teden dni sva šla spet, tokrat iz Granta. Parkirala sva v bližini hiške št. 7 (mlekarne)  in spomenika 13 borcem 1. bataljona 17. (Gregorčičeve) brigade, ki so padli 21. decembra 1943 (S 46.207466, V 13.877879).

 

Od vaškega korita sva se spustila mimo garaže z markacijo in levo po kolovozu. Za zadnjo hišo, tudi z markacijo, sva stopila v gozd oziroma hodila po njegovem robu nad grapo na levi. Pod toplarjem ob poti so se senčile ovce. Za razcepom čez 10 minut sva se pri neregistriranem avtu z nalepko GRZS iz leta 2009 spustila po desnem kolovozu. Škarpa ob njem je bila ponekod podrta in preraščena. Posebno veliko je bilo kopriv. Na levi se je občasno pokazal gozdnat greben s Kotlom na koncu, a svojega cilja še nisva videla. Levo spodaj je šumel potok Žventarska grapa in vanj se je stekalo več pritokov. Videla sva celo markacijo.

 

 

 

 

 

Za mostičem čez Žventarsko grapo po slabih 10 minutah se je kolovoz začel vzpenjati. Pri prikolici sredi gozda je zavil ostro desno (levo se je odcepil drug). Mimo ostanka ograje ali lese in drevesa, od katerega se je odlomila veja, tolikšna kot drevo samo, sva čez dobrih 10 minut prišla na naslednje križišče in zavila ostro levo. Naokrog je ležalo veliko izruvanega, polomljenega in požaganega drevja. Vzpenjala sva se čedalje strmeje. Za ostrim desnim ovinkom čez slabih 20 minut se je strmina unesla in kolovoz se je celo rahlo spustil. Na uravnavi ob naslednjem desnem ovinku se je levo odcepil slabši na Grantarsko planino. Na drevesu sva opazila zbledelo rdečo puščico v najino smer, nato sva se začela spuščati, za kratko uravnavo pa spet rahlo vzpenjati. Kolovoz je rezal zelo strmo pobočje ter se izmenično vzpenjal in spuščal med mogočnimi drevesi. V suhem listju je ves čas nekaj šumelo – videvala sva miške in martinčke. Opazila sva še eno rdečo puščico naprej, markacij pa ni bilo več. Kolovoz je ponekod razgalil skalnato pobočje. Če se ozremo, vidimo del spodnjebohinjskega grebena.

 

Pri dveh dražnicah čez kakih 25 minut se je začel daljši spust. Na nekem deblu sta bili veliki rdeči črki P in S. Sledilo je še več dražnic. Prej kot v 10 minutah sva prišla do droga na okroglem podstavku brez kake table ali kažipota; levo je vodil nekakšen greben do travnika s prežo, najin kolovoz pa se je nadaljeval desno navzdol. Ob njem je stala srna in naju opazovala, a ko sva se približala, je seveda zbežala. Čez dobrih 5 minut sva levo pod potjo zagledala hiško z luknjo v strehi in razločno markacijo na vogalu (na zemljevidu je mimo nje narisana pot do neke vode, do katere se pride tudi mimo omenjene preže), nato pa desno na skali ploščo TEMLJINSKA PLANINA 918 m Pot iz Granta izdelal: ŠOPLI MIRKO‒KAPINČ Investitor: LD PODBRDO. Kmalu za njo se je pokazala lovska koča. Na škarpi je bila plošča z napisom 1938, na stavbi pa je pisalo Lovska koča na Temljinski planini. Lovci so v letih 2009 in 2010 stan na opuščeni pašni planini (980 m) preuredili v svojo kočo. Privoščila sva si malico s pogledom na Kotel in Koriško planino pod njim.

 

Od koče sva se spustila po kolesnicah travnatega kolovoza v gozd. Na prvem levem ovinku sva se povzpela desno v Škrbino (965 m) na grebenu (kolovoz se je nadaljeval na Koriško planino). Na drugi strani so bile levo Temljine, desno opuščen zaselek Podorehi, midva pa sva zavila levo po grebenu. Na deblih so bili napisi, nekateri že slabi (Kotel, Tem.). Mogočna drevesa desno od poti so stala točno na grebenu in med njimi je bila napeljana bodeča žica. Po tleh je ležalo veliko dreves in vej; debla, ki so padla čez pot, so bila zasekana. Stezica je sitno visela in se včasih izgubila. Kadar se je valoviti greben bolj dvignil, se je umaknila levo z njega. Tako sva prvi vrh obhodila po levi, šla čez drugega, nato pod tretjim, se vrnila na greben in se nato spustila še pod četrti vrh. Včasih je pot tekla pod grebenom, markacije pa so bile na njem. Rdeče črte najbrž niso bile planinske oznake, ampak gozdarske. Med zadnjim vzponom sva gazila visoko travo, da se je iz latja kar kadilo in se je cvetni prah lepil na naju. Potem sva stopila na travnik in 55 minut od Temljinske planine precej po ravnem prispela na cilj.

 

Pri kupu skal na travnatem vrhu (1175 m) je stala vpisna skrinjica. Kažipot za Temljine je kazal naprej 1^h, nazaj pa 1^h 30. Razgledovala sva se po Tolminsko-bohinjskih gorah in skušala ugotoviti, katere so Žabiški kuk, Vogel, Rodica, Črna prst. Spoznala sva Ratitovec, Porezen in Kojco, da se vidijo tudi Šentviška planota, Jalovnik in Kobilja glava, Matajur ter gore od Krna do Podrte gore, pa sem prebrala pri drugih, a tako daleč se tisti dan sploh ni videlo. Vpisna knjiga nama je razkrila, da pridejo gor z Grahovega ne le domačini, ampak tudi Mengšani in Ljubljančani. Kako da nama ni uspelo?! Toda priimek Stritar me je »pomiril«: z njima se res ne moreva primerjati.

 

Vrnila sva se sprva po isti poti. Po dobrih 40 minutah sva iz Škrbine sestopila na kolovoz. Najprej sva zavila desno, ker sva se namenila še na Koriško planino (približno 960 m). Čez kolovoz je ležalo deblo, tako da ni bil prevozen. V dobrih 10 minutah sva prišla na planino z nekaj kopicami sena. Od kamnite stavbe ni ostalo skoraj nič, od opreme  pa le krmilnica, lestev in posode.

 

Ko sva se spet znašla pod Škrbino, sva nadaljevala po kolovozu in čez 10 minut spet prišla na Temljinsko planino. Kmalu za njo sva po komaj opazni stezici zavila desno pri hiški z luknjo v strehi in markacijo ter v desno prečkala blatno grapo. Nato sva po udobni stezi prečila strmo pobočje. Gozd je bil precej razdejan, a k sreči senčen kot večina te poti, ki je zato kot nalašč za poletno vročino. Po slabih 10 minutah sva se znašla v suhi kotanji (tam sva po zemljevidu pričakovala vodo), poleg katere je bila nama neznana naprava (ugibala sva, da od tam v manj sušni dobi teče voda). Podobno kot na Koriški planini je v travi ležalo več posod. Na zgornji strani kotanje sva mimo preže vstopila v gozd in prej kot v 10 minutah zagledala znani drog na okroglem podstavku.

 

 

 

 

 

 

Nadaljevala sva po kolovozu in čez pol ure se je desno odcepila pot proti Grantarski planini (približno 930 m). Ker do nje ni bilo daleč, sva si jo šla ogledat. Čez 10 minut sva stopila na travnik, kjer sva zagledala prežo in streho, pokrito z valovitkami. Ob stavbi, zunaj in znotraj precej razdejani, dolgi kot kaka vojašnica, je bilo korito brez pipe in z letnico 1936. Na betonski plošči je pisalo Planina 28-5-1936 Grant, nerazločni »podpis« pa je bil morda BT. Vrnila sva se na kolovoz in čez 25 minut zavila desno na slabo gozdno cesto, ki naju je v četrt ure pripeljala na mostič. Pri slapiču enega izmed pritokov Žventarske grape sva pila vodo. Verjetno je od tam tekla cev, ki je tu in tam ob poti pogledala iz zemlje. Potem se je pokazal Grant in čez približno 20 minut sva bila pri avtu.

 

 

 

 

 

Med vožnjo iz Granta sva srečala par ‒ domačina iz Ruta, ki sta povedala, da so planine, ki sva jih obiskala, živele do 60. let prejšnjega stoletja. Takrat je bilo še dve tretjini ali celo tri četrtine sveta pod travo. V Grantu sta stalno naseljeni le dve hiši – eno ima direktor Kmetijske zadruge Tolmin, ki se od tu vsak dan vozi v službo, drugo pa njegova hči, ki oddaja apartmaje. Preostale hiše so počitniške. Ustavila sva se še v Rutu, kjer imajo lovski dom (št. 28a) in spominsko ploščo prvoborcema bratoma Koder (št. 40), ob mlinčkih pri Koritnici in v Grahovem v gostilni pri Brišarju, kjer imajo stare fotografije kraja (tudi na njih se vidi, da so nekoč prevladovali travniki, ne gozdovi). Nasproti Brišarja sva pogrešila spomenik filmu Na svoji zemlji. Zaradi plazenja tal so parkirišče podprli z več kot 100 piloti, spomenik pa je v tolminskem muzeju, kjer ga bodo obnovili.