Unška koliševka

Kolišévka je velika kotanja, nastala z udorom stropa kraške jame. Pri Uncu se je udrl strop podzemne dvorane, ki jo je izdolbla reka Rak. Unška koliševka  (približno 580 m) ima premer 150‒200 m in je globoka 100‒125 m (podatki so različni). Zanjo je značilen temperaturni in zato tudi rastlinski obrat. V njej rasteta poleg drugih rastlin dve pri nas redki vrsti: tisa in justinova zvončica. Tam prebivajo tudi številne živali: krokarji, kuščarji, modrasi, pajki, hrošči; v jamo se včasih zateče celo kak medved ali gams. Zanimiva pa je ne le kot naravni pojav, ampak tudi zaradi ostankov italijanskih obmejnih vojaških utrdb Alpskega zidu iz časa med svetovnima vojnama. Od nekdanjih približno 15 km hodnikov in drugih prostorov naj bi bilo dostopnih še 1,5 km. V jugovzhodnem delu, utrdbi Raggi (poročnik Decio Raggi je bil leta 1915 ranjen in komaj 21-leten umrl), so bili štirje bojni bloki, v severnem delu, utrdbi Brunner (23-letni podporočnik Guido Brunner je padel leta 1916), pa trije. Drugo marčno nedeljo 2021 sva se odpravila tja.

 

Primorsko avtocesto sva zapustila pri izvozu Unec in nato zavila levo. Na Uncu pred gostilno Portus (za njo stoji spomenik borcem in žrtvam fašizma) sva zapeljala desno mimo trgovine in ograjene mogočne bele stavbe Unec 21 s travnatim dvoriščem in s ploščo v spomin Rudolfu Maistru - Vojanovu na pročelju. To je hiša s konca 20. stoletja, podobna stari, ki je bila last Maistrovih sorodnikov in v kateri je general in pesnik leta 1934 umrl. V naselju sva videla nekaj opozoril na nevarnost srečanja z volkovi. Za zaselkom Hribce je bilo konec asfalta in na razcepu makadamskih cest sva zavila levo po glavni (desna vodi k Haasbergu). Parkirala sva ob njej (S 45.816749, V 14.264722) poleg madžarskega avtodoma, iz katerega je dišalo po ocvrtih jajcih.

Nadaljevala sva nekaj korakov po makadamu in na prvem križišču zavila desno. Ob cesti, prepovedani za promet, so bile zelene markacije Vie Dinarice. Na obe strani so se odcepljali kolovozi. V 5 minutah sva bila pri lovski koči, nekdanji italijanski stražarnici. Mimo vodnega zajetja s pipo in napisom S.T. 1997 sva brž prišla do križišča z razlagalno tablo o Unški koliševki. Po cesti, ki je tekla naprej, se je nadaljevala Via Dinarica.

 

Pri tabli sva zavila levo na stezo, od katere se je navzdol odcepila ožja, a sva šla najprej po prvi, označeni z rdečimi črtami, dokler se ni onkraj koliševke na levi pokazala stena z odprtino, očitno delom človeške roke. Zaradi obilice drevja je bila koliševka od tam slabo vidna. Še naprej sva prišla do ceste in se po njej skozi križišče s kažipotom za grad Haasberg napotila nazaj k tabli. Med potjo sva pod cesto opazila razvalino, malo naprej pa je bilo še več ostankov utrdbe Brunner. Kljub deloma podrtim stopnicam se je bilo mogoče sprehoditi po podzemnih hodnikih, a ne daleč, saj so bili zaliti z vodo. Ponekod so s stropa že viseli majhni kapniki. K tabli sva se vrnila po cesti, kjer je bila nekoč zapornica. Tudi tam sva opazila ostanek objekta.

 

 

Pri tabli sva se zdaj spustila po stezici in visokih stopnicah proti počečkanim stenam. Napis nad vhodom je grozil s peklom. Notranjost, kjer ne bi bilo šlo brez svetilke, je bila deloma skalnata, deloma pozidana, zabetonirana, z oboki in stopnišči, ter prav tako precej počečkana. Ko sva prišla do odprtine, ki sva jo gledala z nasprotnega roba koliševke, se je izkazala za nevaren »balkon« (brez ograje!) z osupljivim pogledom na kotanjo in tisti rob nad njo. Iz stene so štrlele in se iztekale številne cevi in napeljave. Na koncu dolgega stopnišča sva izstopila pri razdejani vojašnici tik nad lovsko kočo, od katere se vrh te stavbe vidi, a ga zaradi drevja prej nisva opazila. V gozdu za vojašnico je bilo še nekaj razvalin.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kar od tam sva se spustila k lovski koči in tako po kaki uri končala ogled. K sreči nisva naletela na volka. Ko sva se vrnila k avtu, so Madžari čistili šipe svoje hišice na kolesih. Šele med vožnjo nazaj v »civilizacijo« sva opazila dolg protitankovski zid, zdaj seveda s presledkom za cesto, pozneje pa na robu gozda nad njo še velik betonski blok s podstavkom – ostanek spomenika finančnemu stražniku Lorenzu Grecu, ustreljenemu leta 1924 v pretepu z jugoslovanskimi civilisti.

 

 

 

 

 

 

Ni bilo »zaresno« hribolazenje, malo sva se pa le razmigala. In zanimivo je bilo. Če tudi vas zanimajo take stvari, posezite po knjigah Aleksandra Jankoviča Potočnika Rupnikova linija – odkrivanje utrdb ob rapalski meji (Ad Pirum 2009) in Dušana Škodiča Meja na razvodnici (PZS 2021).