12 oktober, 2022

»Označeno brezpotje« na Lisec

Najin izvoljenec 2. oktobra lani je bil Lisec. Najprej je bilo treba v Bohinjsko Bistrico, kjer sva se od krožišča držala oznak za Koblo, pri parkirišču pa sledila kažipotu Ravne 1,4. Parkirala sva na Ravnah nasproti gostilne Janez (S 46.258634, V 13.959303), kjer je konec asfalta.

 

S parkirišča sva odšla po makadamu mimo droga z belo-rumeno markacijo, kažipotom Črna prst / Orožnova koča in na glavo obrnjeno tablo s prepovedjo parkiranja ter propadajočih in zaraščenih stavb nekdanjega smučišča. Na bližnjem travniku so se pasle koze in ena je prišla gledat, ali vlečnica deluje. Na opuščeni žičniški hišici sta bila pritrjena spominska plošča, posvečena tam padlemu borcu Jožetu Štendlerju, in zelo star kažipot za planinski dom dr. Janeza Mencingerja, deloma pokrit z novejšo smerno tablico OROŽNOVA KOČA Planina za LISCEM 1346 m 1½h. Mimo odcepa ožje makadamske ceste sva prišla v gozd in na 790 m naju je kažipot Orožnova koča 1h 30min, Črna prst 2h 45min, Planina za Črno goro 2h usmeril levo na stezo (nazaj Boh. Bistrica, naprej Bohinjska Bistrica 1h). Naprej od tega odcepa sva videla že naslednji (enak) kažipot za tiste, ki pridejo iz nasprotne smeri, iz Bohinjske Bistrice po pešpoti.



 

 

Z izmenično skalnate in zemljate gozdne steze sva kmalu zavila desno na makadam, dober kvečjemu za traktorje, ki se je brž razcepil v levi krak proti seniku in desnega, na katerega sta naju usmerila kažipota Orožnova koča in Črna prst. Na naslednjem razcepu sva opazila prvega knafelčka (naravnost po desnem kraku). V strmi kolovoz so bile globoko vrezane traktorske kolesnice. Šla sva čez majhno jaso z razpelom in počitniško hiško. Pot je postala ožja in bolj strma. Na vrhu vzpona, takoj za markacijo, se je za kratek čas zravnala. Tik pred naslednjim vzponom se je desno odcepilo nekaj kotanjastega, a midva sva ostala na dotedanji poti.






 

 

 

 

Razcep kolovozov na uravnavi Počivalo čez pol ure je bil označen s smerno tablico Orožnova koča / Črna prst (naprej po desnem kraku) in kažipotom Pl. Za Črno goro (levo navzgor). Ker ob desnem kraku ni bilo videti markacij, levi pa je bil markiran, sva zavila na slednjega in od njega se je takoj odcepil desno slabši nemarkiran kolovoz, nato še eden levo. Sledila sva seveda markacijam (nekatere so bile kovinske ploščice, rdeče črte na skalah pa so že zelo zbledele) in kmalu sva gazila po blatu. Smrekov gozd je bil nastlan z debelci in vejami. Na kolovozu so se pojavile korenine, nato skale. Na naslednji kratki uravnavi se je zdaj že kar vlaka zožila v stezo, ki je tekla čez daljše uravnave, vmes pa se nekajkrat pognala v breg. Stopala sva po listnatem gozdu in steza je bila posuta z žirom. Črte na skalah so bile tam razločne.

 

Po 15 minutah sva dosegla dobro gozdno cesto, ob kateri sta bila dva kažipota za Črno prst: naprej čez planino Za Črno goro, desno pa mimo Orožnove koče. Tako sva ugotovila, da bi bila morala iti že na Počivalu po desnem kraku in bi bila prišla na isto cesto kak kilometer više. Nadaljevala sva po cesti desno in šele čez 5 minut opazila prvo markacijo. Od nje so se cepili kolovozi in vlake. Skozi drevje sva desno spodaj na travniku videla lesenjačo. Ko sva prišla na plano, sva za levim ovinkom zagledala kažipot naprej Črna prst / Orožnova koča (k slednji je nekdo dopisal ~45'-1h) in smerno tablico desno Bohinjska Bistrica 1 ½ h. Na skali ob cesti je poleg knafelčka pisalo ~1106 n.m.v. Skale so tvorile pravcato obzidje. Poslej je bila še vedno zelo dobra cesta markirana. Rahlo se je vzpenjala in na obe strani je bilo več odcepov.

 

Čez slabe četrt ure sva pri kažipotih levo Črna prst 1h 45min, Orožnova koča (skozi Snežno konto) 30min, naprej po cesti Črna prst 1h 50min, Orožnova koča (skozi Drčo) 35min zavila levo v breg. Kamnita steza je premagovala strmino v ključih. Više je postala podobna plitvi grapici, ki se je nadaljevala s skalnato stezo. Ugibala sva, ali sta manjša in nato večja kotlina ob poti že Snežna konta. Cveteli so močvirski osati, zvončice, svečniki, bele kobulnice, krvomočnice, a le še po nekaj cvetov, saj je gozd že obarvala jesen. Strmina je ponehala. Čez slabih 15 minut sva pod potjo bolj slutila kot videla zaraščeno globoko kotlino, ki je bila verjetneje Snežna konta. Na ostrem levem ovinku je nizko drevje in grmovje nadomestil pravi gozd. Nekatere smreke so kar »zajahale« skale. Visoko na levi se je dvigala skalna stena. Na razcepu sva se povzpela po levi potki, ob kateri sva našla markacijo v nasprotno smer. Čez četrt ure sva prišla do kažipotov, ki sta nama kazala hrbet: nazaj Bohinjska Bistrica (čas je bil prelepljen), Ravne (skozi Snežno konto), desno Žlan - Polje 2h 15min, Bohinjska Bistrica 2h 30min, Ravne (po Drči) 1h 30min. Na skalnih tleh pa je pisalo B. Bistrica (nazaj) in B. jezero (desno).




 

Že 5 minut od zadnjih kažipotov sva prispela k Orožnovi koči na opuščeni planini Za Liscem (tudi Planini za Liscem, 1346 m). Ogledala sva si razlagalni tabli o zgodovini prve koče SPD v letih 1894‒1944, na katere temeljih stoji sedanja, in o botanični poti Za Liscem s slikami tamkajšnjega cvetja ter zemljevid TNP. Pred nekdanjo sirarno so bili kažipota in smerna tablica z že znanimi napisi, nov je bil le Črna prst 1h15min (levo). Midva sva sledila »neuradnemu« kažipotu naprej Lisec / Označeno brezpotje / Hodiš na lastno odgovornost za sirarno. Povedali so nama, da je oskrbnik označil pot s trakovi, a so jih menda naravovarstveniki odstranili. Mimo zajetja in lokve sva se podala v gozd. Na prvem razcepu sva se spustila po desnem kraku in kmalu zagledala Lisec. Na naslednjem razcepu sva se držala levo (navzgor). Hodila sva po levi strani dolinice in da je tako prav, nama je potrdil rdeč trak na smreki.






 

 

 

 

 

 

 

Po krajšem spustu sva se začela vzpenjati po skalnati stezi in naletela še na stare markacije, ki so nekdaj označevale pot na Črno prst. V dobre četrt ure sva bila pri veliki skali, na kateri je raslo nekaj dreves, na travniku Srednja Poljana. Markacija in trak sta naju usmerila desno od skale. Ko sva prečkala travnik, na katerem je raslo obilo rmana, sva na drugi strani pred gozdom že videla naslednjo markacijo. Na razpotju čez dobrih 10 minut se gre desno okrog Lisca, levo pa nanj (kažipot Lisec, čas prekrit). Zavila sva levo in še vedno nama je bil v pomoč kak rdeč trak, včasih pa tudi možic. Odprl se je pogled na Črno prst in greben Kozje robe (tudi Kozji rob). Pot je bila čedalje strmejša. Po kake pol ure se je gozd razredčil. Najedla sva se malin, na brinovih grmih pa skoraj ni bilo jagod. Čez slabih 10 minut naju je trak na razcepu usmeril levo. Na Črni prsti sva videla in slišala ljudi, pod nama pa je ležala planina Za Liscem.



 


 

 

 

 

 


 

 

 

Po slabe četrt ure sva dosegla Kozje robe med Črno prstjo in Liscem. Razgled s sedla Pekel na drugo stran je baje imeniten, a ga zaradi oblakov nisva bila prida deležna, zato pa so bili pogledi prav romantični, tudi na Triglav, ki je skoraj edini gledal iz beline. Nadaljevala sva desno po grebenu ali tik pod njim gor in dol med skalami in ruševjem. Pobočje obakraj ponekod zelo ozke steze je bilo prav vratolomno. Ko sva se bližala vrhu, ki je bil ravno tako občasno ovit v meglice, se je še greben za nekaj časa postavil pokonci, nato pa sva po debele četrt ure zložno prikorakala na predvrh. Po spustu z njega sva se začela vzpenjati proti 5 minut oddaljenemu glavnemu vrhu. Tik pod njim me je čakal en sam samcat rožnati gadnjak, v pomanjkanju cvetja tisti dan kar lepo presenečenje.




 

 

 

 

 

 

Lisec (po domače Lisc) je visok 1653 m. Na vrhu sta klavrn možic in luknja (nama) neznanega izvora in namena. Razgledi so lepi. Na severu vidimo Bohinjsko dolino z jezerom, zadaj Julijce s Triglavom in Karavanke, na jugu pa Bohinjsko-Tolminske gore (do leta 2018 Spodnje Bohinjske gore), če imamo seveda srečo z vremenom.


 

 

 

 

 

 

Do Orožnove koče sva se v poldrugi uri vrnila po isti poti. Šele med vračanjem sva videla planino Osredki (prej se je najbrž skrivala v oblaku); nanjo bi bila najbrž prišla, če bi bila na razcepu poti na Lisec in okrog Lisca šla desno, ne levo. Srečala sva Štajerca, ki sva ju videla zjutraj na parkirišču. Pri Orožnovi koči jima je bilo tako všeč, da sta se kar zasedela in se jima ni dalo naprej. Potem pa sta sklenila, da le morata na kak vrh, in izbrala sta si Lisec. Na travniku z veliko skalo na Srednji Poljani sva se nazaj grede ustavila še pri dveh lokvah, zelenih od vodnih rastlin.


 

 

 

 

 

 

Koča je bila zdaj zelo polna. Vsakdo je bil vprašan, kako mu je ime, da so ga potem poklicali, naj pride po naročeno jedačo in pijačo. Jota z repo je bila zelo okusna. Ker so nama povedali, da po Drči manj drči kot skozi Snežno konto, sva od koče odšla drugače, kot sva zjutraj prišla do nje, po Drči (kažipot Ravne (po Drči) / Žlan - Polje). Po koreninah, kamnih in skalah je kljub drugačni napovedi kar drčalo. Čez dobrih 20 minut sva se znašla na blatni črni vlaki, domnevno Drči. Spet so naju vodili rdeči trakovi in markacije. Kažipota čez 5 minut sta kazala levo Žlan - Polje 2h in naprej Boh. Bistrica; tam je po maPZS Kopišče (1205 m). Najina smer je bila Bohinjska Bistrica.


 

Prikorakala sva na slabo gozdno cesto ali kolovoz; od domnevne Drče do tu sva opazila eno samo rdečo črto na tleh. Položno sva sestopala in kmalu za nekakšnim skladiščem jeklenk na prostem mimo spuščene zapornice stopila na prečno gozdno cesto. Čeprav je na dveh skalah pisalo Ne parkiraj, je tam stal avto. Spustila sva se desno po tej cesti. Možic na desni naju je opozoril na stezico, ki se je odcepila v breg, in na hlodu, ki je ležal tam, je bila rdeča črta v tisto smer. Malo naprej od možica, nasproti kažipotov na stičišču poti čez Drčo in Snežno konto, naju je kažipot Bohinska Bistrica / Ravne usmeril levo s ceste. Markacij ni bilo, vodili so naju le kažipoti proti Bistrici, še več pa je bilo tistih nazaj proti Črni prsti in Orožnovi koči. Številni odtisi podplatov v blatu so kazali, da je ta pot kar dobro obiskana.

 

Potem ko sva na gozdarskem delovišču zavila na neoznačen odcep desno, še vedno brez markacij, sva se slabih 40 minut od Kopišča končno spet znašla na markirani poti. Gruščnata steza naju je pripeljala na veliko poseko, prečkala sva slab kolovoz in šla še čez eno poseko. V sicer ne prav lepem gozdu je bilo kar nekaj barvitih jesenskih prizorov. Pot je bila strma in skalnata. Štajerca sta se že vračala in naju prehitela; njuno pritoževanje nad (ne)označenostjo poti naju ni ravno presenetilo. Po slabe pol ure sva pri kažipotu in smerni tablici zavila desno (Bohinska Bistrica / Ravne) in kmalu sestopila na zaraščen prečni kolovoz. Najina steza ga je prečkala, a kažipota za Ravne in Bohinjsko Bistrico sta kazala desno po njem. Ubogala sva ju in kolovoz naju je čez slabe četrt ure pripeljal na Počivalo po pravi poti.


 


 

 

 

 

Po slabih 20 minutah že znane poti nisva zavila levo na jutranjo stezo, temveč sva ostala na razdrapani cesti. Po njej mimo strmega odcepa servisne ceste za smučišče je bilo le še 10 minut do avta. Eden planincev, ki sva jih srečala pred Orožnovo kočo, naju je medtem dohitel (tekel je). Povedal je, da je smučišče zaprto že enajst let. Po njegovem mnenju je bilo to najboljše smučišče v Sloveniji. Ko so pripravljali univerzijado (še v Jugoslaviji), je bilo menda edini kandidat za smukaško progo. Neki Avstrijec naj bi bil nameraval združiti smučišče Kobla, katerega del so Ravne, z Voglom. »Smučišče 2864 Bohinj /to naj bi nastalo iz nekdanje Koble/ bo najsodobnejše in največje smučišče v Sloveniji,« je pisalo aprila letos na spletu. Da bi vsaj tisto, kar je že bilo, obnovili in ne bi samo koze hodile gledat, ali žičnica deluje.

 

Prejšnji odstavek je bolj žalosten, zato ne sme biti zadnji. Naj končam s spodbudo, da se le odpravite na Lisec, ker »označeno brezpotje« ni prevelika ovira in boste nagrajeni z lepimi razgledi (samo jasen dan morate izbrati), poleti pa tudi z obilico planinskega cvetja (celo s kraljico alpsko možino!), pravijo.

Ni komentarjev: