Čeprav imamo pri nas po Atlasu
Slovenije v tako imenovanem vzpetem svetu kar 35 Črnih vrhov, sva se tokrat
odločila za italijanskega. Da, že drugič v dobrem mesecu sva se odpravila k
zahodnim sosedom: 13. februarja 2022 na Stari grad in Pungrat, 20. marca pa
na Črni vrh. Kot prejšnjikrat sva se odpeljala v Belo Peč ali Fužine/Fusine in
Valromana/Weissenfels. Pri več smerokazih, med njimi Laghi di Fusine,
sva zavila levo in se pripeljala na precejšnje brezplačno parkirišče v naselju
Pod Klancem/Villa alta.
S parkirišča sva odšla naprej po cesti,
po kateri sva se pripeljala, in pod mostom, čez katerega so brzeli smučarji
tekači. Na drugi strani sva se povzpela desno s ceste v gozd. Snega je bilo
obilo, a k sreči je bil trd, da se ni udiral. Pot ni bila markirana, zato sva si
pomagala z GPS in starimi gazmi. Steza je zavila levo in naju po
kratkem, a
dokaj globokem jarku pripeljala do velikega vodnega zajetja. Pojavile so se
črno-bele markacije. Prelezla sva nekaj podrtih dreves ali se splazila pod
njimi. Znova sva zagazila v globok jarek, prav usek. Po skoraj 20 minutah sva
na križišču kolovozov
nadaljevala levo. Tik preden sva se strmeje vzpela, je z desne pritekel
potoček. Spet sva zakoračila v jarek. Visoko pred nama se je že
risal najin cilj.
Slabe četrt ure od križišča sva dosegla
cesto iz kraja Aclete. Kažipot Ai Laghi / JEZERO / ZUM SEEN
je usmerjal naprej po cesti, na skali je bila oznaka Alpe-Adria Trail
(AA) in na drevesu prva belo-rdeča markacija. Ponekod je bila cesta zametana z
vejami. Priključila se ji je tista od Spodnjega
Belopeškega jezera/Lago
inferiore/Unterer See in tam so bile smerne tablice
(942 m). Cesta se je začela kmalu vzpenjati.
Črni vrh se je že lepo videl. Belo-rdečih markacij ni bilo več, le nekaj rdečih
črt. Čez dobre četrt ure je bil na 947 m odcep levo k Zgornjemu Belopeškemu jezeru (kažipot Lago superiore/oberer
See/upper Lake je bil »duhovito dopolnjen«).
Če bi torej parkirala
pri katerem od jezer, bi prišla na to pot pri 942 ali 947 m.
Snegu se je pridružila huda poledica. Zdaj
sva stopala že ob Črnem vrhu in bil je videti precej strm. Na drevesih so se
začele pojavljati rumene tablice agencije za divjad in lov; razumela sva, da
sva na zaščitenem območju. Mimo še enega kažipota proti Zgornjemu Belopeškemu jezeru (tam sva
stopila na pot CAI 514) in poseke na levi sva
prišla do betonskega mostu in
ograje. V pobočju Črnega vrha se je pokazala strma grapa. Po kakih 20 minutah sva
prispela na Jezersko planino/Alpe del Lago/Seealm (1006
m) z nekaj stanovi. Na tabli z reliefno sliko območja sva si ogledala vrisane
poti in imena gora, ki se vidijo s planine, seveda kadar je vidljivost dobra.
Nadaljevala sva ob
desnem robu planine, kjer je stala strešica s še eno tablo s
štirijezičnim opisom planine. Slovensko besedilo je bilo nekoliko »nenavadno«,
a sva razumela, da je to zadružni pašnik 51 začasnih lastnikov, na katerem še
vedno od junija do septembra pasejo krave in konje. Besedilo so dopolnjevali
zemljevid ter fotografije rastlin in živali (po njih sodeč tam lomastijo celo
medvedi). Na planini je bilo kar nekaj sprehajalcev ali pohodnikov in glasna
skupina smučarjev tekačev.
Planino sva zapustila za stanovi pri
tablah, ki sta nepooblaščenim prepovedovali dostop, a ker se domorodci niso
ustavili, se tudi midva nisva. Na razcepu na začetku gozda sva zavila desno po
poti CAI 514 (PÍCCO DÍ MEZZODÍ / VAL ROMANA; levo Forcella
della Lavina 2.45 516). Pot se je
vztrajno vzpenjala – najbrž kolovoz, a
pod snegom se ni videlo. Čez 10 minut sva zavila desno na ožjo pot (markacija s
514 in puščica) in po nekaj deset metrih stopila na travnik. Da bi se ognila
globokemu snegu, sva nadaljevala po desnem robu mimo krmilnice, kjer je bilo
skoraj kopno in so iz zemlje že kukali telohi. Končno sva si morala nadeti
gamaše. V gozdu, kjer je bilo
manj snega, sva se povzpela levo čez hudourniško
strugo, nato se je ozka stezica kot polička vzpenjala vzporedno z zelo strmim
pobočjem. Napredovala sva v ključih. Ko se je stezica razcepila v dve
vzporedni, sva se držala spodnje. Druga je samo sekala ključ in kmalu sta se
spet staknili. Na naslednjem neoznačenem razcepu je bil desni krak bolj strm in
se je
izkazal za nemarkirano bližnjico. Nadaljevala sva levo pod grebenom, le
kratek čas po njem.

Po kakih 45 minutah sva dosegla rob brez
znamenja, ali morava desno ali levo po njem, zgažen pa je bil v obe smeri. Prepričala
sva se, da je prava desna. Čez četrt ure sva stopila na Sedlo pod Črnim
vrhom/Sella Colrotondo (1400 m). Pot 514 se je nadaljevala naravnost (CAP.
FONTANAFREDDA 0.40 in ORTIGARA
1.40), levo je kazal kažipot za Poldnik/Picco
di Mezzodì (Bivio sent. 519 1.40, 515 Picco di Mezzodì 2.00), midva
pa sva zavila desno po nemarkirani poti. Deležna sva bila razgledov na Rateške
Ponce in okoliške gore. Povzpela sva se nad erodirano grapo in čez slabih 5 minut
zagledala leseno hiško. Nad njo so bili
»sedeži« (štori) za ljubitelje lepega
razgleda. Žal sta nama nagajala tako mrč kot nasprotna svetloba, zato pogled na
gore od Rateških Ponc do Poldnika ni bil tako navdušujoč, kot bi si želela.

Od hiške sva sestopila na zasneženo
gozdno cesto in se povzpela po njej. Od tam ni bilo nobene gazi. Potem ko je bilo
ceste konec, sva dosegla nerazgleden gozdnat vrh, kjer je bila videti najvišja
točka (1459 m) pri drevesu z vrezanim križcem. Po kratkem spustu sva se spet
povzpela in celo jaz, ki sem lažja, sem se pogrezala do kolen. V 35 minutah sva
prispela na razgledni severni vrh, tisti »pravi« Črni vrh/Colrotondo (1486 m),
čeprav 10 m nižji od najvišjega južnega (1496 m). Lovska preža, uporabna
kot
razgledni stolp, nama je prišla prav tudi kot zavetje pred vetrom in mrazom.
Notranjost je bila popisana s protilovskimi gesli, med katerimi je bilo najbolj
»aktualno« CACCIATORI COVIDIOTI, eno pa posebej zlovoljno. Razgledi so bili z vrha nekoliko širši kot
dotlej.
Mraz naju je kmalu prepričal, da je bolje hoditi kot mirovati. Prek srednjega vrha in mimo južnega sva po dobrih 25 minutah
pristala v bližini lesene hiške in se od tam vračala po gozdni cesti tik pod Sedlom. Kmalu
sva stopila na pot 514. Prečkala sva precejšen snežni plaz, nato pa še jaso s prežo na levi in krmilnico na desni.
Malo pod jaso (1280
m) je
markirana pot zavila levo, najina pa se je strmeje spustila. Na
razcepu čez 35 minut, kjer se je cesta nadaljevala desno, sva sledila gazem levo.
Po 10 minutah se je ta kar strma bližnjica vrnila na cesto. Prestopila sva potok,
se spustila desno in kmalu zatem še enkrat tako. Nato je cesta tekla naravnost
navzdol, levo ob njej pa potok; domnevala sva, da pritok Črnega potoka/Rio Nero/Schwarzenbach.
Po
slabe četrt ure sva se ustavila pri bivaku CAI, imenovanem Klek/Capanna Clee (1100
m). Zaradi kovida je bil zaprt. Z desne je pritekel še en potok, Klek/Clee. Nekajkrat sva prestopila suho
oziroma zasneženo strugo. Čez dobrih 10 minut sva bila, sodeč po zemljevidu, v
bližini izliva Kleka v Črni potok. Poslej je bil potok res večji in
glasnejši,
a kje je zares sotočje, zaradi snežne odeje nisva ugotovila. Nekje je kukala iz
snega precej dolga leseno-kamnita obcestna škarpa. Po 20 minutah sva se na
podlagi zemljevida veselila bližnjice (cesta se je res zelo vlekla), a v snegu
je niti zaslutila nisva. Vrstile so se velikanske betonske dražnice, kakršnih
še
nisva videla. Zavila sva levo čez betonski most, ob katerem je bil nečitljiv
zarjavel okrogel znak (morda je kdaj določal, kako težak tovornjak se sme
peljati čez most). Zdaj sva imela Črni potok na desni. Na levi je tekel
betonski zid z luknjami, skozi katere je odtekala voda s pobočja. Pod obsežnim
saniranim plaziščem je bil potok reguliran z zapornicami. Pred nama se je
pojavila rdeča skalna stena. Na eno od debel mogočnega drevesa je nekdo
pritrdil rdeče srce.
Ob še
enem betonskem mostu čez 25 minut je bil spet zarjavel znak, ki ga ni bilo mogoče
prebrati. Kmalu zatem naju je presenetila planinska markacija, nato pa sva visoko
v bregu na desni skozi drevje razločila hiše. Prekoračila sva Črni potok in se povzpela proti njim. Na
neki planinski markaciji je pisalo A.V.A.T in morda še kaj,
kar je
prekrila poškodba debla. Tik pod prvo hišo je bila še ena markacija. Po 20
minutah sva prispela v naselje. Komaj sva našla hišo s hišno številko in imenom
kraja Aclete, da sva izvedela, kje sva: v Ahlétah, ki imajo poleg italijanskega
in slovenskega imena še nemško: Aichletten (Pavle Merkù: Slovenska krajevna
imena v Italiji/Toponimi sloveni in Italia, Mladika, Trst 1999),
tudi Eichletten. Povzpela sva se po ozki asfaltni cesti skozi vas (na neki hiši
je pisalo Ai Laghi = K jezerom). Na zgornjem koncu sva šla mimo
precejšnje razvaline.
Nekateri
deli ceste so bili »čudni«, najbrž ukrep zoper poledico. Pred gozdom je bilo asfalta
oziroma betona konec in začel se je makadam. Pri kažipotu ai LAGHI / JEZERO
/ ZUMSEEN in tablici AA sva zavila desno. Od tam se je videl Črni vrh. Mimo zapornice
in znaka za prepoved vožnje (razen za pooblaščene) sva vstopila v gozd.
S planinskimi
markacijami označena cesta se je čedalje bolj vzpenjala. Tudi v gozdu je bila
betonska. Na križišču čez četrt ure je z desne pritekla pot iz doline Črnega
potoka, ki je tam nisva našla. Bila sva na zaščitenem in nadzorovanem območju Aclete in še
vedno tudi na poti AA. Nadaljevala sva naravnost proti jezerom.
Cesta je tekla mimo planine z gospodarskim
poslopjem in krmilnico, preže ter table, na kateri sva si lahko ogledala, kako
daleč od avta sva še. Na drevesih so bile na levi modre, na desni rdeče črte. Držala
sva se planinskih markacij in AA. Mimo travnika in hišice, skrite v gozdu, sva prikoračila do velike
poseke, čez katero je bilo še vedno videti najin hrib; obhodila sva ga okrog in
okrog. Po dobre četrt ure sva prispela na znano križišče, se spustila levo in prej kot v pol ure prispela
k avtu.

Bil je poseben dan: začetek pomladi, mednarodni dan sreče, frankofonije, pripovedovanja, svetovni dan žab, ustnega zdravja, gledališča za otroke in mlade, socialnega dela, makronov … Kako naj človek praznuje vse to hkrati? Po moje najbolje na kakem (mednarodnem) hribu. Pa sva. In to le tri dni pred 20. obletnico »pohoda« k Sveti Ani v Tunjicah. To je bil najin prvi hrib (če ne upoštevam Triglava iz časa, ko še nisva planinarila) in odtlej sva zapisana hribolazenju.