05 marec, 2024

Po poti XIV. divizije – 1. etapa

Znameniti 310 km dolgi pohod XIV. divizije (Tomšičeve, Šercerjeve in Bračičeve brigade) na Štajersko, katerega namen je bil v tej pokrajini okrepiti partizansko vojsko, se je začel 6. januarja 1944 v Suhorju v Beli krajini. Po skoraj mesecu dni pohoda čez hrvaško ozemlje je v noči s 6. na 7. februar v Sedlarjevem prispela na Štajersko. Na poti, približno enaki tisti, ki jo je po Sloveniji prehodila večina XIV. divizije, je 28 etap in 29 kontrolnih točk (KT). Na 181,7 km je 13.517 ­m vzponov (vrhov je 11) in 6.742 ­m spustov (ti podatki so iz planinsko-zgodovinskega vodnika Francija Horvata Po poteh XIV. divizije, PZS, 2022). Pot, ki sva se jo odločila prehoditi, je za Slovensko planinsko potjo druga najstarejša taka v Sloveniji. Lotila sva se je 7. februarja, prav na 80. obletnico prihoda Štirinajste nazaj v Slovenijo.

 

Od Sedlarjevega (KT 1) do Pilštanja (KT 2)

Iz Ljubljane do Sedlarjevega (S 46.098881, V 15.616543) na slovensko-hrvaški meji sva se vozila dobro poldrugo uro. Ker nisva našla parkirnega prostora, vas pa je bila kot izumrla, sva se zapeljala do hiše 13, pred katero sva končno zagledala dva človeka. Številka 13 je bila za naju ta dan srečna, saj je prijazna gospodinja zamahnila z roko proti živi meji: »Kele k ograj ga fliknte!« Pa sva ga, prav hvaležna. Pred hišo 10 sva si ogledala spomenik, posvečen prihodu XIV. divizije na Štajersko. Prvotni spomenik, postavljen takoj po vojni, je stal nekoliko južneje in je bil drugačen. KT 1 je na uti na dvorišču Sedlarjevega 9, kjer ni bilo nikogar doma, uta z vpisno skrinjico vred pa je bila ovita v folijo. K sreči sva jo lahko toliko razmaknila, da sva se dokopala do vpisne knjige še iz leta 2012 (pot očitno ni posebno dobro obiskana) in prvega žiga.
 
 



Sledila sva kažipotu (190 m) Pilštanj 2h 50min, Bohor 7h po asfaltni cesti nad betonskim mostom Bratstva in enotnosti, ki prečka Sotlo pri maloobmejnem prehodu Sedlarjevo-Plavić, proti glavni cesti Podčetrtek–Bistrica ob Sotli. Prečkala sva jo in pred prvo hišo onstran nje zagledala dva knafelčka, enega z oznako XIV. Pred seboj sva že videla vas Polje ob Sotli. Asfalta ne marava, zato sva hodila po bankinah, kjer se je le dalo. Kupi gnoja na koruznem strnišču ob cesti so pričali o pripravah na pomlad, pri mostu čez potok Buča pa sva pomlad že doživela: na bregu so cvetele trobentice. Na križišču v Polju ob Sotli čez četrt ure sva sledila kažipotu najine poti desno Pilštanj 2h 40min, Bohor 6h 45min (tja tudi Buče 45min, Virštanj 1h 45min; levo Trebče 1h 30min, Bistrica ob Sotli 2h). Na razcepu za mostom čez pritok Buče sva zavila desno proti Bučam (levo Brezovec pri Polju). Na smreko ob smerokazih je bil pribit majhen lesen kažipot levo PPP. Naju so vodili knafelčki in belo-rumene markacije romarskih poti. Cesta je tekla mimo lepo obnovljenih kapelice in hiše Polje ob Sotli 20. S spominske table sva izvedela, da se je tam rodil Januš Golec (1888–1965), duhovnik, urednik in pisec ljudskih povesti. Potok na levi se razliva v dve »jezerci«, eno prav nasproti domačije. Ob njem sva opazila Interregovo tablico vezi narave (projekt ohranjanja in obnove biotske raznolikosti na območjih Natura 2000, med drugim tudi v Posotelju). Zatem je bilo Polja ob Sotli konec.


 

Markacije so nama povedale, da najina pot tam teče skupaj z evropsko E7 ter tremi romarskimi: Slomškovo, Marijino in Emino. Po dobrih 20 minutah sva prispela v Dolnje Buče, zaselek Vrenske Gorce, zavila desno proti Bučam, prestopila potok Gruska in pri kažipotih (198 ali 225 m?!) za razdrto hišo levo: Pilštanj 2h 10min, Bohor 6h 10min. Cesta se je nekaj časa vzpenjala, pri veliki še ne ometani hiši pa se je klanec končal. Nato je bilo pri Vrenski Gorci 20 konec tudi ceste in stopila sva na travnat kolovoz. Po slabe četrt ure naju je pripeljal do domačije Potrasenček. V gozdu nasproti nje je še gola drevesna debla krasilo živopisno listje bršljana, prav nič v okras pa mu niso bili kupi odpadnih gum. Za domačijo sva prečkala asfaltno cesto ter se spustila med travnike in polja. Obakraj silno blatnega kolovoza je bila napeljana žica, tu in tam označena z belim trakom. Ko se je postavila povprek pred naju, sva nekoliko v levo našla prehod (žica je ležala na tleh). Za ograjo sva se začela vzpenjati, zavila desno mimo nekaj hiš in po slabih 10 minutah spet prečkala asfaltno cesto, ki je bila tako blatna, da se asfalt sploh ni videl. Po njej se je pripeljal traktorist in nama pomahal.
 
 
 
 
 
 
 
 
 


 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Na drugi strani ceste sva se povzpela po blatnem kolovozu mimo gradbišča, kjer so z velike površine posneli rušo. Nadaljevala sva čez travnike, sprva kar za nosom, nato sva na zadnjem količku ob njivi na desni opazila markacijo z nasprotne strani. Po obronkih na obeh straneh so se vrstile gorce. Čez četrt ure sva za domačijo
Vrenska Gorca 13 zavila desno na asfalt pod zanimivo, a že utrujeno hišo 12 in se mimo nje v slabih 5 minutah spustila h glavni cesti Kozje–Buče. Pri avtobusni postaji ob njej stoji s cipresami ter betonskimi stebrički in verigami obdan spomenik prvi zmagi XIV. divizije februarja 1944.
 



 

 

 

 

 

 

Glavno cesto sva prečkala v levo proti Zečam in Zdolam; v daljavi sva že zagledala sleme s kapelo, kamor sva bila namenjena. Cesta se je najprej spustila, potem ko je prečkala izvir Zečka, pa se je začela vzpenjati. Kakih 5 minut od spomenika se je v levo odcepil neoznačen kolovoz, po katerem sva se nameravala vračati (desno kažipot za Zeče pri Bučah 3, 6, 8–13, 20). Na razcepu po dobrih 5 minutah sva se držala desnega kraka (smerokaz Lesično; nazaj Buče, levo Zdole, Turistična kmetija Pirš), in se povzpela mimo dozdevno nenaseljene hiše. Kmalu zatem se je vzpon za nekaj časa unesel in šla sva mimo domačije Pristušek. Ob cesti so že cveteli jetičniki, a ob njej so ležali tudi ogorki, plastenke, pločevinke in druge smeti, žal ne prve ta dan. Četrt ure od razcepa sva dosegla sleme – najvišjo točko 1. etape (445 m) in Zmajškovo kapelo iz leta 1873, potrebno obnove.




Cesta se je spustila na drugo stran proti Klakam. Pri kmetiji Čepin (Klake 6) sva videla star obcestni kamen z napisom 5 km. Po 10 minutah sva se ustavila na križišču (407 m) pri razpelu in kažipotih nazaj Sedlarjevo 2h 30min, desno Partizanska bolnica Javoršica 1h 30min, Velika Rudnica – Plešivec 3h 30min, levo Pilštanj 30min, Bohor 4h 40min. Zavila sva levo mimo Klak 2 s stensko »ilustracijo« sv. Dominika Savia, zavetnika cerkvenih pevčkov, ministrantov, mladoletnikov in po krivem obdolženih. Na razcepu za kmetijo Turk (Klake 1) s kapelo  po dobrih 5 minutah sva sledila knafelčku in markaciji Slomškove poti desno. Kmalu sva prišla do še nekaj hiš, večinoma brez številk, neka stara, zapuščena pa jo je imela: Pilštanj 69. Torej sva se bližala cilju. Družbo so nama delali črni in blagodišeči telohi, trobentice, jetrniki. Mimo popolne podrtije in uboge hiške z letnico 1940 sva četrt ure od Turka pristala v središču Pilštanja (377 m). Med številnimi kažipoti je bil tudi tisti za KT 2, a je kazal v napačno smer. K sreči sva vedela, da je pri nekdanji gostilni Zakošek (Pilštanj 22). V skrinjici sva našla vpisno knjigo tudi še iz leta 2012 in žig. Vaški vodni zbiralnik z letnico 1940 pred Zakoškom še vedno služi za zalivanje in kot rezervni vir za gašenje.
 
 

 

 
 
Pilštanj je bil nekoč ugleden trg. Od srednjeveškega gradu, ki je v 19. stoletju začel propadati, je ostalo komaj kaj. Pod njim so domačini leta 2004 postavili kapelo sv. Eme (Heme), katere kip je izdelal obsotelski umetnik Franci Černelč. Kdaj se je rodila, ni zares znano, slovenska legenda pa pravi, da okoli leta 980 prav na
pilštanjskem gradu graščaku Engelbertu in ženi Tuti. Starši so jo poslali na bavarski dvor, da se izobrazi in nauči lepega vedenja. Tam je spoznala premožnega mejnega grofa Savinjske marke Viljema II. in se z njim omožila. Ko so ji moža umorili, se je posvetila dobrodelnosti. Leta 1043 je zgradila cerkev in benediktinski samostan v Krki na avstrijskem Koroškem, kjer je – čeprav ne redovnica – dve leti kasneje umrla. Leta 1938 jo je papež razglasil za svetnico. Še en njen kip stoji v bližnji cerkvi sv. Mihaela. Ta je bila prvič omenjena leta 1167, a današnja stavba je pretežno iz 18. in 19. stoletja. Ker velja sv. Ema za zavetnico nosečnic in porodnic, je njen kip tudi v zastekljeni niši varne hiše (Pilštanj 17). V vasi je več nekdaj razkošnih hiš, ki žal propadajo. Ogleda vredni so še srednjeveški pranger, stara šola (Pilštanj 12) s stalno razstavo o krajevnem šolstvu in Ajdovska žena. To je 12 m visoka skala, katere oblika je nekdaj spominjala na žensko z otrokom v naročju. Po legendi so tam v davnini živeli ajdi. Ena od njihovih žena se je z otrokom vzpenjala od Bistrice, kamor je šla po vodo. Sonce je močno pripekalo, zato ga je žena v strmini preklela. Za kazen je okamenela. Otrok se je pred časom odkrušil od skale, ki jo je že prerasel bršljan. Dostop je zelo strm, a izpod bližnjih hiš na zahodu vasi (S 46.09916, V 15.52415) je Ajdovska žena kar dobro vidna.




Dolina Gruske

Vrnitev si je Jani zamislil po svoje (na zemljevidih je poiskal sicer neoznačene poti), ker sva si želela ogledati še dolino potoka Gruska. Po približno 50 minutah sva zapustila pot, po kateri sva prišla v Pilštanj, in zavila desno na neoznačeni kolovoz, bližnjico do ceste Kozje–Buče. Bil je tako moker, da je kar cmokalo pod nogami. Splašila sva nekaj srn, ki so se pasle na bližnjem travniku. Tako hitro so jo ucvrle navzgor proti cesti in čeznjo v gozd, da jih nisem ujela s fotoaparatom, midva pa sva do ceste potrebovala skoraj 10 minut. Nadaljevala sva desno po njej. Levo nad njo je bilo okrog vinotoča Gruska sredi Mramorjevih vinogradov precej živahno. Pri avtobusni postaji Gruska jama čez 5 minut sva zavila na odmikališče z mizo in klopmi. Na razlagalni tabli o Kozjanskem regijskem parku sva si ogledala zemljevid ter opise parka, jame Gruske in Puščavnikove jame. Skrbniki teh naravnih vrednot prosijo obiskovalce, naj pobirajo odpadke, ampak tolikšne, kot sva jih videla midva, bi težko.

Odmikališče sva zapustila po ograjeni poti in nato levo po asfaltni cesti navzdol. Kmalu naju je puščica na stebričku usmerila levo po travniku ob robu gozda. Ob brvi čez potok Gruska je stala tabla o potoku, rastlinah ob njem (kalužnici, trpežni srebrenki, vodni meti, močvirski preslici, močvirski spominčici, studenčnem jetičniku, telohu in premenjalnolistnem vraničniku, nič pa o zvončkih, ki so pravkar množično cveteli) ter živalih v njem in ob njem (vodnem drsalcu, kačjem pastirju, raku koščaku in močeradu). Mimo table o tleh, deževnikih in krtih ter še čez eno brv sva mimo stopnic desno navzgor po dobrih 10 minutah prikoračila do mlake, ob kateri so stale klopce ter tabla o mlakah, njihovih prebivalcih (pupkih, rjavih žabah in krastačah) in prehranjevalnih verigah. V zatrepu doline minuto stran naju je razveselil slap, ki sicer ni bil posebno vodnat, a spričo gladke, 30 m visoke previsne stene v ozadju kljub temu slikovit. Iz tiste stene izvira potok Gruska. Šla sva nazaj k stopnicam, da bi si ogledala še Puščavnikovo jamo.



Povzpela sva se po dolgem in strmem stopnišču, zavarovanem z jeklenico. Pri kažipotu levo sva ga zapustila, se spustila proti jami in dobrih 10 minut nad slapom zagledala vhod vanjo. Dolga je 22 m in v njej je bil nekoč izvir. Na koncu jame živijo kobilice, včasih tam domuje tudi kak netopir. Midva nisva srečala nič živega, le skromna postelja je spominjala na nekdanjega stanovalca. Puščavnikova se imenuje, ker se je vanjo leta 1935 naselil Albin (tako na tamkajšnji tabli, pravilno Valentin) Podstenšek (1901–1936), med ljudmi znan kot Puščavnik. Pred jamo je pridigal in bral svoje pesmi, napisane v Hudi luknji, kjer je živel prej. Na njegovo pretresljivo zgodbo sva naletela že na Šaleški planinski poti. Na tabli ob jami je slika njegove pesniške zbirke in tako sem jo našla v Cobissu (16 strani, ilustrirana, založnik Koziker Konrad, 1935). Vrnila sva se k stopnicam in se povzpela po njih do razgledišča, s katerega nisva videla čisto nič, ker sva gledala natanko proti soncu.

 

Prej kot v 5 minutah sva bila spet na odmikališču. Še enkrat sva se podala po že prehojeni cesti. Tokrat nisva sledila puščici levo, temveč sva nadaljevala po asfaltu, za prvim ovinkom pa je cesta postala makadamska in čez čas že bolj kolovoz. Ko sva izstopila iz gozda, sva šla mimo zapuščenih hiške in gospodarskega poslopja (Vrenska Gorca 60). Na razcepu za njima sva izbrala levi krak, blaten, razrit, ponekod še zasnežen in poledenel. Spustil se je k potoku in ga prečkal. Na drugi strani sva nadaljevala navzgor k nekaj razpadajočim hišam (Vrenska Gorca 54, 55). Od njih naju je široka pot pripeljala do še ene zapuščene domačije, nato pa sva se povzpela v »civilizacijo«, ki so jo napovedovali smeti in zoprno brenčeč daljnovod, k Vrenski Gorci 70, do katere pripelje celo asfaltna cesta.



Mimo gospodarskega poslopja sva se spustila po kolovozu s pogledom na velik vinograd in staro stavbo v njem. To območje se imenuje Brezovške njive. Ko sva zavila desno okrog trt, naju je na ovinku presenetila popolnoma nova in precej slikovita hiša na kraju, kjer je nekoč stala Petkova domačija. Na drugi strani stare
stavbe sva opazila obledelo markacijo, torej je tod nekoč tekla označena pot. Po kakih 40 minutah sva pri razpelu stopila na prečno makadamsko cesto. Tam je nazaj kazal kažipot PPP, kakršnega sva videla že v Polju ob Sotli (tista stara markacija na stavbi v vinogradu je najbrž povezana z njim). Zavila sva desno proti Brezovcu pri Polju, kjer naju je seveda spet čakal asfalt. Od domačinov, treh prijaznih fantov srednjih let, ki so moževali ob pijači, sva izvedela, da je PPP kratica za Poljsko pešpot, poimenovano po vasi Polje ob Sotli. Skozi vas sva se spustila na glavnejšo cesto in levo po njej. Po kake četrt ure sva zašpilila klobaso pri jutranjem PPP.

 

Ker nama je ostalo še nekaj dneva, v Polju nisva takoj zavila levo proti Sedlarjevemu, ampak sva nadaljevala v slabih 10 minut oddaljeno središče vasi k cerkvi in nekdanji šoli. Za tako vas nenavadno velika šola je bila obdana z zidarskimi odri. Na vprašanje, kje je spominska plošča s pročelja, ki sva si jo hotela ogledati, sva dobila presenetljiv odgovor delavcev: pravkar (!) so jo sneli in odnesli noter. Ploščo, hudo potrebno obnove, posvečeno kar 1.447 prebivalcem Polja in Buč, 11. novembra 1941 izgnanim v nemška izseljenska taborišča, nama je pokazala prijazna gospa, ki že 30 let stanuje tam (ves ta čas že ni več šole). Obiskala sva še spomenik v izgnanstvu umrlim domačinom na pokopališču in spominsko ploščo na gasilskem domu, prav tako posvečeno izgnancem iz Polja, ki so ji leta 2021 dodali ploščo v zahvalo udeležencem osamosvojitvene vojne za Slovenijo. Lahko sva si ogledala tudi lepo notranjost cerkve sv. Nikolaja.
 

 

Čez slabe pol ure sva bila deležna občudovanja in pohvale lastnice najinega »parkirišča«. Res je trajalo več kot 9 ur (čiste hoje le kakih 5 in pol, če ne štejem »postopanja« po vaseh), a ni bilo posebno naporno, le (asfaltnih) cest je bilo preveč.

Ni komentarjev: