Adam in Eva ali v tretje (ne) gre rado

Z Marjano sva se že nekaj časa dogovarjala, da jo popeljeva na Adama in Evo, kjer sva že bila pred skoraj desetimi leti, in končno smo se dogovorili za 6. junij. Dobro znano izhodišče planina Blato (1149 m) se je (kakopak) že spet podražilo (zdaj je treba plačati že 20 evrov na dan). Zraven nas je parkirala Švedinja Izabela s psičko Leksi. Srečali smo se že v Stari Fužini, ko se je zataknilo pri odcepu za Vorančkojco, kjer so gradili cesto, in smo morali kar nekaj časa čakati, da so nas spustili naprej. Izabelin oče je Primorec, zato je dvojezičen in tudi ona zna malo italijansko, slovensko pa ne. Dela na daljavo, iz Izole, a ker je bil tisti dan švedski praznik državnosti, je smela v hribe (švedska disciplina je menda znana).

 

 

Pri odprti zapornici smo zapustili parkirišče. Na koncu planine Blato (od tam do Krstenice pot ni označena) smo zavili desno navzgor po gruščnatem kolovozu, a smo ga kmalu zapustili v levo, še vedno po grušču (temu bi že težko rekli kolovoz), nato pa sledili napisu KRSTENICA na drevesu. Dalje smo se vzpenjali po koreninasti gozdni stezi, ob kateri so cveteli jetičniki, podlesne vetrnice, mlečki, zlatice, smrdljivke, salomonovi pečati, vijolične krvomočnice, marjetice, orlice, jagode. Desno spodaj je tekel kolovoz, ki smo ga zapustili, in po 20 minutah je od njega pritekla k nam še ena pot. Kmalu za odcepom levo in še enim napisom KRSTENICA na drevesu je steza postala za nekaj časa manj strma in na desni smo bili deležni nekaj razgleda.

 

 

Čez 10 minut smo zavili desno na prečni kolovoz, ki se je brž zatem končal in se zožil v strmo stezo. Tam so se pojavili še ranjaki, modre krvomočnice, špajke, trilistne vetrnice, pogačice. Čez čas se nam je z desne po grapici pridružila še ena pot, ožja od naše. Pretikali smo se čez podrto drevje. Prečkali smo še en kolovoz, desno pa je še vedno tekel eden prejšnjih. Ko se ga je naša steza skoraj dotaknila, smo se oddaljili od njega v levo. Po 20 minutah smo naleteli na veliko razdejanje – poseko in nadaljevali navzgor po njej. Tam je bilo vse rumeno smrdljivk. Zavili smo desno čez grapo, po kateri je na poseko pritekel kolovoz in se tam končal. Zakoračili smo med množico kobulnic. Tudi v gozdu na drugi strani poseke je bilo vse polomljeno. Kljub množici barv in oblik ni bilo mogoče prezreti zelenega lovskega pajka. Naslednjo poseko, kjer smo morali preplezati veliko debel, so krasili tudi planinski sroboti in potočne sretene.

 

 

 

 

 

 

 

Po 25 minutah smo se na razcepu odločili za desni krak, ki pa se je takoj staknil z levim. Na še eni poseki so bila čez pot ležeča debla prežagana. Po daljšem ravnem odseku smo se spet vzpenjali. Na razcepu čez dobrih 10 minut smo zavili levo na »obvoz«, ki je nastal zaradi podrtih dreves in je bil že dodobra uhojen, saj so številna debla že razpadala. V minuti, dveh smo se znašli pri lovski koči (1651 m). Klopci pri njej in na razgledišču pod njo sta bili podrti. Razgled zaradi košatega drevja ni bil prida. Okrog koče in v bližini je raslo posebno veliko pogačic.

 

Od koče smo se povzpeli naprej po gozdu, nato smo se spustili na travnik, poln spomladanskih sviščev, volčjih jagod, marjetic, zlatic, clusijevih sviščev, kalužnic, spominčic. Po levi strani travnika smo se vrnili v gozd, a ne za dolgo: 10 minut od lovske koče smo bili že na planini Krstenici (1668 m). Tam je bilo še posebej veliko telohov, ki seveda niso več cveteli, a so jih odlično »nadomeščali« regrat, resje, clusijevi svišči, mračice, alpske mastnice in alpske velese. Pred nami se je dvigal Krsteniški Stog. Kažipoti so kazali v več smeri: proti Velemu polju, Vojam, planinam Grintovici, Lazu in Blatu (naša smer Velo polje, proti severu). Nekatere bajte so bile že v slabem stanju, korito trhlo.

 

 

Na razcepu nad planino smo se držali desno, malo tipali in nato pri rogovilastem macesnu prišli na boljšo pot. Od planine naj bi bila markirana, a nismo videli nobene markacije. Dotedanjemu cvetju so se pridružili navadni slečniki in rumeno milje. Nad planino smo zagledali svoja izbranca, ki sta kukala izza Jezerskega Stoga na desni. Pot je bila očitno nadelana (lesene stopnice ali pragovi), markacij pa še vedno ni bilo videti. Prečili smo manjše melišče in ob njem so cvetele meni neznane kobulnice. Nič čudnega, saj me je Alenka poučila, da je planinski štrbec pri nas precejšnja redkost. Šli smo še čez dve manjši melišči z lepim pogledom na Ograde. Tam je bila pot kar udobna, skoraj ravna. Poleg visokih jegličev in avrikljev so se zlatile še zlatice, kakršnih tudi nisem poznala – imele so »čudne« liste. Pa me je spet razsvetlila Alenka: to je izrodna zlatica.

 

 

 

Po kakih 40 minutah smo prispeli na planino Jezerce (1730 m). Pipa pri koritih (dveh lesenih in enem kovinskem) je bila zaprta, na skali nad njo pa je bil napis 1988 / JEZERCE. Na dnu lesenih korit je bilo nekaj vode, po kateri so repkali planinski pupki, nekateri že kar veliki. Od korit smo se povzpeli mimo skale z edino dotlej opaženo markacijo (pa še ta je bila že tako rekoč bivša) proti Jezerskemu prevalu. A že po nekaj korakih smo markirano pot zapustili v levo in pod ruševjem ujeli stezico, ob kateri so rasli šopi rožnih korenov, vendar še niso cveteli. Marjana in Jani sta splašila gamsa, jaz pa sem ga zamudila.

 

 

 

 

Vedeli smo, da bo nekje treba zaviti desno, zato je Marjana, ki je imela s seboj kopijo zapisa s Hribi.net, že oprezala v tisto smer. Ker je bilo dotlej kar nekaj možicev, smo ga ob odcepu vsekakor pričakovali. Pod sedelcem kakih 10 minut nad planino je Marjana zagledala domnevno pravo potko in zavili smo ostro desno navzgor na melišče. Po hudi strmini smo čez 20 minut dosegli majhno uravnavo in iskali pot naprej. Še čez 20 minut smo onstran dolinice zagledali Jezerski Stog – bili smo že predaleč. Ko smo po 5 minutah dosegli rob, a z njega nismo videli cilja, smo spoznali, da smo na napačni strani Adama, s katere zaradi stene ni dostopen. Jani, ki je bil tam pravzaprav že drugič (enkrat sam), se je jezil nase, da se spričo očitno slabega spomina ni bolje pripravil na to pot. Odločili smo se obrniti.

 

 

Po dobri poldrugi uri poskusov in napak (beri tavanja med ruševjem in alpskimi zvončki) smo končno spet pristali na stezi že visoko nad sedelcem. Ugotovili smo, da smo jo tja grede zapustili mnogo prekmalu. Čez skoraj tričetrt ure smo bili znova na Krstenici, dobro uro pod njo pa smo ob sicer že prehojeni poti šele zdaj opazili na drevesu strešico in pod njo ploščico z napisom GRINTOVICA; tam se je levo odcepila stezica proti tej planini. Prej kot pol ure zatem smo bili spet na parkirišču.

 

To je bil za Malim Grintovcem in Velikim Selišnikom že tretji cilj zapored, ki ga nisva dosegla. Še en odgovor na vprašanje, kaj pomeni, da gre v tretje rado: da se v tretje vendarle posreči ali da se v tretje zgodi, kar se je že dvakrat. Nahodili smo se pa pošteno!

Dan cvetja in sodre – Veliki Selišnik brez vrha

Pred leti, ko sem okrevala po operaciji in je Jani hribolazil sam, je bil med drugim tudi na Velikem Selišniku (1956 m). Prvo junijsko nedeljo sva se nanj podala skupaj. Parkirala sva na Pokljuki, na Rudnem polju, ki je izhodišče za številne cilje, tudi za Triglav. Plačljivo parkirišče je bilo še precej prazno, po cesti mimo vojašnice Rudolfa Badjure pa so že švigali rolkarji, najbrž smučarski tekači na poletnem treningu.

 

Pri kapelici sv. Barbare sva vstopila v gozd in prej kot v 10 minutah prišla pod smučišče Viševnik (1410 m). Med tamkajšnjimi kažipoti je bil tudi Viševnik 2h, Srenjski preval 1h 30min, ki sva mu sledila po robu gozda na levi strani smučišča. Dosegla sva gozdno cesto in jo po nekaj korakih v desno zapustila pri kažipotu (1445 m) levo, še vedno proti Srenjskemu prevalu in Viševniku. V gozdu je cvetelo še precej podlesnih vetrnic, telohi in smrdljivke pa so že odcveteli. Skale in korenine so bile prijazne stopnice, le zemlja med njimi je bila po dežju spolzka. Čez 20 minut sva zapustila gozdno senco in se povzpela ob ograji ob smučišču. Cvetelo je veliko regrata, spominčic, grebenuš, nokot, marjetic, potočnih sreten, pogačic, posebno pa sem se razveselila alpskih kosmatincev. Nekaj planincev se je že vračalo.

Po 10 minutah sva desno od žičniške postaje znova vstopila v gozd. Vrstili so se razcepi in ponovne združitve vzporednih stez. Visoki jegliči so se zlatili v prav razkošnih šopkih, čedalje več je bilo alpskih kosmatincev, družbo so jim delali pljučniki, alpski zvončki, špajke, lapuhi. Potem ko sva zapustila gozd, sva nadaljevala po sončni plitvi, a široki grapi. Ob množici macesnov sem pomislila, kako lepo mora biti tam jeseni.

 

 

 

 

 

 

 

Čez 20 minut sva pod Plesiščem dosegla uravnavo z ostanki preže in kažipotoma nazaj RUDNO POLJE, naprej VIŠEVNIK. Spustila sva se pod izvir Zlata voda. Ne vem, po čem se imenuje, ampak prav lahko bi se po obsežnem rastišču kalužnic. Ob potočku Zlata voda, ki jih napaja, sva nadaljevala navzgor mimo zajetja. Pojavili so se še alpski zvončki in zaspančki (spomladanski svišči). Pri kažipotih na 1715 m nazaj Rudno polje 1h, levo Viševnik 1h, Srenjski preval (čez vrh) 1h 30min, desno Srenjski preval 1h 30min, Blejska koča na Lipanci 2h sva se vrnila v gozd; smrekam in macesnom so se pridružili bori. Tam je cvetelo posebej veliko deveterolistnih konopnic in podlesnih vetrnic pa tudi špajke in celo še telohi. Ko sva se ozrla, sva zagledala vrh Plesišča.

 

Pot se je za krajši čas nekoliko zravnala in gozd se je razredčil. Košati šopi pogačic in grmički navadnih slečnikov so bili še v popkih, cvetele pa so alpske mastnice in spomladanska resa. Alpske zvončke sem kljub številčnosti komaj opazila, saj so večinoma rasli posamič in se skrivali v suhi travi. Videlo se je, da ruševje obrezujejo in tako vzdržujejo pot. Pobočje je bilo čedalje bolj skalnato. S stranskega grebena Viševnika Kačjega roba (1552 m) pol ure nad uravnavo sva prvič zagledala Veliki Selišnik, pogled nazaj pa je pokazal planino Javornik na Pokljuki. Dotlej modro nebo z belimi oblaki je začelo siveti, temneti. Pot se je kmalu začela spuščati tja, kjer je Jani pred leti videl svizce, toda tokrat se niso prikazali, morda tudi zato, ker je bilo še precej snega. Na prvem delu poti nama je bilo – razen seveda v senci – vroče, zdaj pa naju je malodane zeblo. Nekoliko naju je »ogrel« razgled na Viševnik, Veliki in Mali Selišnik, greben nad Lipanco, Mali Draški vrh.

Kot strela naju je prehitel mladenič in nama ravno tako hitro izginjal izpred oči. Pa ni tekel – sva res tako počasna? Padle so prve dežne kaplje. Na dnu kotanje pod Viševnikom čez četrt ure je markirana pot zavila desno mimo Velikega Selišnika proti Lipanci. Tam sva zapustila markacije in nadaljevala po neoznačeni bližnjici proti Srenjskemu prevalu, da bi poiskala ploščo v spomin partizanoma Poldetu Stražišarju in Ivanu Bernardu. Nenadoma mi je zaprlo sapo: vse vijolično wulfenovih jegličev! Ko se je bližnjica spet staknila z markirano potjo, sva zavila desno po njej. To je bila najvišja točka, ki sva jo dosegla tisti dan (po maPZS 1926 m). V daljavi se je pokazala Debela peč. Pot je bila na začetku med skalami težko opazna, od markacij pa tudi ni več veliko ostalo. Dozdevna skalno-kamnita pustota je premogla precej življenja: poleg ruševja tudi rože, med katerimi so po lepoti in množičnosti izstopali lepi jegliči ali avriklji in rdeči popki rožnih korenov. Sčasoma je pot postala razločnejša in tudi označenost se je izboljšala.

 

 

 

Ko sva šla dobre četrt ure od kotanje mimo velike stene, ozaljšane z avriklji, sva za vogalom zagledala ploščo v spomin na komandanta in kurirja Gorenjskega odreda, ki sta tam 8. avgusta 1942 padla v boju z Nemci.

Kmalu zatem sva spet zagazila v sneg, se jezila na čedalje močnejši dež in se kar globoko spustila. Z dna spusta sva po nekaj metrih vzpona dosegla slaba kažipota (1910 m) nazaj Srenjski preval 35min (če sem prav razbrala), naprej Blejska koča na Lipanci 1h 40min. Pred nama se je dvigal koničasti Veliki Selišnik. Čedalje huje je deževalo, zato sva si nadela vetrovki in nataknila kapuci ter oblekla nahrbtnika. Ko se je po 10 minutah usula sodra, sva počepnila pod ruševje, vendar nama ni dalo pravega zavetja. Sodra je skoraj pojenjala, dež pa se je še okrepil in bila sva že precej mokra, zato sva se sklenila vrniti, čeprav sva imela cilj tako rekoč pred (no, nad) nosom. Prva misel: ko bi bilo počakalo vsaj pol ure! In druga: potem bi naju utegnilo doleteti na vrhu ... Vremenarji so sicer napovedali padavine, a le ponekod in šele za popoldne, naju pa je »zalilo« že kmalu po enajsti.

 

Ko je vendarle nehalo deževati, sva se na dnu kotanje ustavila za malico. Pa tudi od te naju je pregnal dež; spet je tolkla sodra in rože so se zapirale. Visoko na snežišču pod Viševnikom sva zagledala človeško postavo. Najprej sva se ustrašila, potem pa sva videla, da se sila spretno driča navzdol. Hitri mladenič, ki naju je prej prehitel, se je vračal z Viševnika. Po 50 minutah sva pri kažipotih na 1715 m nad zajetjem Zlata voda srečala dve poljski družini z majhnima deklicama; obuti v superge so se kar vozili po blatu in spolzkih skalah, deklici vidno preplašeni. Res neodgovorni starši. Srečala sva še več planincev, saj je dež dokončno ponehal. Čez eno uro sva bila spet na Rudnem polju. Pohod je bil sicer brez vrha, ampak cvetoč.