Triglav drugič in zadnjič – Drugi dan: na vrh Slovenije

Naslednje jutro sva še v mraku pogledala proti Očaku in videla lučke, ki so migotale navzgor. Nekateri so se namenili na vrhu pričakati sončni vzhod. Naredil se je lep sončen dan in dobro spočita sva bila za vzpon nared tudi midva. Za Planiko, kjer se ločita poti na Triglav (levo) in na Kredarico (desno), sva sledila zdelanemu kažipotu Triglav (čez Mali Triglav) 1h 30min z znakom za zelo zahtevno pot. Kažipot Triglav (čez Triglav. škrbino) 1h 30min je kazal še bolj levo, na tudi zelo zahtevno pot, ki nama jo je izkušeni sogovornik prejšnji dan odsvetoval.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Od doma sva se nekoliko spustila, nato se je pot začela dvigovati, sprva blago. Visoko gori se je utrgalo nekaj kamenja, najbrž zaradi planincev, ki so se vzpenjali proti Malemu Triglavu. Kmalu sva zavila levo na nekoliko izpostavljeno polico s pogledom na Planiko, sledil je dolg(očasen) gruščnat odsek, nato pa sva se povzpela čez skale do prve jeklenice na začetku grape Stopce (tudi Stope, Triglavska vrata) čez kakih 40 minut. Nad njo sva šla mimo razgledišča (pogled nazaj seže zelo daleč, prepoznala sva tudi Krn), nad katerim se je nadaljevalo kar strmo skalovje. Na težavnih mestih so nama pomagala varovala in kmalu sva prvič uporabila samovarovalni komplet. Potem ko sva po desni obšla skalnato glavo, se je pokazala Kredarica in nato pod Visoko Vrbanovo špico še bolj daleč Dom Valentina Staniča.

 

Kakih 50 minut nad Stopcami sva dosegla stičišče s potjo od Triglavskega doma na Kredarici z desne. Nadaljevala sva levo proti Malemu Triglavu ter se mimo dveh spominskih plošč žrtvam strele (pet mladih fantov iz Gorenjske je zadelo 29. julija 1972, 16-letno dekle iz Dabra pri Tolminu pa 29. avgusta 1991) ter plošče, posvečene Milošu Teju Macegi (1985–2022) s pripisom MASTER OF THE UNIVERSE ... in vponko (ali je tam ležeča cigara povezana z vzdevkom Tejo, nisem ugotovila) v 10 minutah povzpela na vrh Malega Triglava (2725 m). Z njega sva lepo videla cilj in tudi greben, ki naju je še ločil od njega. Srečala sva gospo, ki je prejšnji dan odnehala prav tam, in široki nasmeh nama je povedal, da ji je vdrugo uspelo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 Mimo plošče v spomin Marku Pernhartu (1824–1871), krajinskemu slikarju, ki je med drugim naslikal panoramo s Triglava (94 cm x 704 cm), katere kopijo je dal Jakob Aljaž leta 1895 namestiti v svoj stolp na vrhu Očaka, sva se spustila na najnižjo točko grebena med Triglavoma. Preden sva zagrizla v dolgo zadnjo strmino, sva počakala nekaj sestopajočih. Čakanja in prepuščanja prednosti je na vrhuncu sezone in v tako lepem vremenu na tej poti kar precej, a smo bili vsi potrpežljivi in prijazni, pripombe o prikladnem izgovoru za kratek počitek pa pogoste.

 

 

 

 

Začel se je zelo strm, a dobro zavarovan vzpon na vrh Slovenije. Visoko na levi sva opazila Triglavsko okno (2806 m). Ob poti so se vrstile spominske plošče: tista ob stoletnici vzpona Valentina Vodnika na Triglav (v resnici samo na Mali Triglav) 20. avgusta 1795 ter tri v spomin na ponesrečene planince: 16-letnega Kranjčana Janija Krča iz že omenjene gorenjske skupine, častnika hrvaške vojske Zagrebčana Petra Mandića (1958–2014), ki se mu je odlomila skala in je padel v prepad, ter 28-
letnega Ludvika Bunderlo (1950–1978), košarkarja, z 214 cm najvišjega Slovenca. Tudi Bunderla je bil 10. avgusta 1978 žrtev strele. Ob jeklenicah in klinih sva približno 45 minut nad Malim Triglavom dosegla Aljažev stolp na vrhu. Namesto »predpisano« poldrugo uro sva hodila skoraj dve in pol.

 

 

 

V časih, ko so v naših gorah vladali Nemci, je dovški župnik Jakob Aljaž od dovško-mojstranske občine za goldinar kupil 16 m² zemljišča vrh Triglava in na njem postavil kovinski stolp. Po njegovih načrtih ga je izdelal kleparski mojster Anton Belec iz Šentvida pri Ljubljani. Nepobarvani valjasti stolp s premerom 125 cm, visok 190 cm, so pokrili s stožčasto streho, vrh katere se je vrtela kositrna zastavica z napisom 1895. Nad vrati je pisalo ALJAŽEV STOLP, kar je bil prvi slovenski napis v triglavskem pogorju. V preteklosti je bil stolp deležen številnih nestrokovnih posegov, jeseni 2018 pa so ga končno strokovno obnovili. Za leto 2024 je bila napovedana namestitev nove barvne triglavske panorame slikarke Maje Šubic v stolp. To je bil tudi povod, da sva se odpravila na Triglav ravno letos, vendar 4. septembra panorame še ni bilo tam. Fotografiranje pri stolpu terja veliko potrpežljivost. Našo je najbolj preizkušal francoski par, ki se je obnašal, kot bi bil sam na vrhu: kar sedela sta tam, okrog stolpa razpostavila svojo opremo in menda sploh nista opazila, da bi tudi drugi radi pokukali vanj in se slikali pred njim. Poleg stolpa, simbola slovenstva, je plošča v spomin na 22. oktober 1944, ko so partizani, kulturniki in mladinci podrli mejnik med Italijo in Nemčijo ter na stolpu izobesili slovensko zastavo.

 

Preden sva se odpravila nazaj proti Planiki, sva se tik pod vrhom spustila še v Staničevo zavetišče približno 50 m pod stolpom. Živo skalo je dal razstreliti že Aljaž in votlino zapreti z lesenimi vrati (zdaj je odprta). To je edini kraj na Triglavu, kamor se lahko zatečemo ob slabem vremenu. Na Malem Triglavu smo se planinci srečali z vojaki na urjenju v gorah. Z enim sva poklepetala in ko sem na njegovo »poročilo«, kaj vse morajo prehoditi, da bi bili pripravljeni za morebitno delovanje v gorskem svetu, pripomnila »Zato vas pa imamo,« je bil kar malo ganjen: »To je pa lepo slišati!« Planinka s krvavo odrgnino ga je vprašala, ali ima kak obliž, pa ga ni imel, ker ima prvo pomoč pač za to »pristojni« v enoti. No, dobila ga je od mene.

 

Za vrnitev v Planiko zaradi utrujenosti, Janijevih poškodb in mojih artroznih kolen nisva porabila nič manj časa kot za vzpon na vrh. A bila sva zadovoljna: bil je lep sončen dan in uspelo nama je doseči cilj. Z rožami se tokrat nisem ukvarjala, a na koncu sem si vendarle privoščila šopek zvončic, julijskih makov in smiljk.