Klobuk in Krašec

Trenutno sem »opravilno nesposobna«, zato se je Jani 30. oktobra sam odpravil na potep. Pri njem ne traja tako dolgo, da pohod popiše, kot pri meni …

 

Če pogledamo natančneje, obdaja Ljubljano presenetljivo veliko kucljev. Pustolovec Rajd jih na svojem spletnem seznamu naniza kar 215 (pustimo ob strani njegovo definicijo hriba), a ker nobeden ne preseže višine 800 m, večine niti ne opazimo. No, Klobuk (441 m), na nekaterih zemljevidih tudi Veliki vrh, je kljub skromni višini med Ljubljančani z zahodnega konca mesta eden bolj priljubljenih. Z Mojco sva nanj zlezla enkrat samkrat, in sicer s Prevala pod Toškim Čelom, 28. oktobra pa sem se nanj odpravil z Bokalc. Tako sem se na izhodišče lahko odpeljal kar z mestnim avtobusom, saj se tam konča LPP-jeva proga številka 14. 

 

Izhodiščno lokacijo sem izkoristil tudi za to, da sem stopil do graščine Bokalce, ki mi je že tolikokrat padla v oko med vožnjo po avtocestni obvoznici okrog mesta, a si je nikoli nisem ogledal od blizu. Po Janezu Vajkardu Valvasorju je bila njegova prvotna lastnica rodbina Egkh. Valvasor jo je kot Stroblhof dobro poznal prek prijateljevanja z Volkom Žigom Stroblom, čigar oče jo je kupil leta 1657. Z dedovanjem ali prodajo je v naslednjih stoletjih zamenjala številne lastnike. Med njimi je bil tudi Leopold Karl Lamberg, ki je njeno glavno stopnišče okrasil z Narcisovim vodnjakom hvaljenega Francesca Robba. Vodnjak je po sekvestraciji graščine na srečo kupila mestna občina in sedaj stoji v atriju magistrata. Sama graščina pa se danes spreminja v ruševino, čeprav je je del še vedno videti naseljen. Najbrž zato morebitne obiskovalce odganjajo zapornica na dvoriščnem vhodu in opozorili »Zasebno«, »Brez prehoda«.

 

Od graščine sem po Cesti na Bokalce krenil nazaj proti avtobusnemu postajališču, a že prej na prvem križišču zavil levo v slepo makadamsko ulico Grič. Na začetku ulice je markacija, in sicer knafelček z modrim kolesarskim »podčrtajem«. Zame dvojno presenečenje. Pot namreč ne spada v register pohodniških poti PZS in knafelčkov nisem pričakoval. Glede »podčrtaja« pa zato, ker je to menda šele čisto prva oznaka Slovenske turnokolesarske poti, čeprav se ta uradno začne več kot 7 km prej na Ljubljanskem gradu. Pri hiši Grič 1c se je luknjasta ulica spremenila v širok blaten kolovoz in vstopila v zgodnjejesensko svetal gozd. Očitno je blato tu pogosta nadlega, saj so pohodniki že povsem uhodili suho pot desno od kolesarske. Kar nekaj minut sta družno potrebovali, da sta se začeli vzpenjati na koreninast hrbet Utika. Po dobrih desetih minutah sta se ločili, a ne za dolgo. Kolesarska naredi v levo malce daljši ovinek, pešpot pa jo mahne naravnost navzgor. Spet združeni sta me po 25 minutah privedli na trojni razcep. Kdor hoče na vrh, mora izbrati srednjo pot. Sicer pa se z razcepa tako in tako vidi streha lovske koče tik pod vrhom Klobuka.

 

Prikupna zidana kočica, ki se trudi biti prijazna otrokom in starejšim, je last lovske družine Dobrova. Zadnja štiri leta jo ima v najemu mlajši par, ki skrbi, da se lahko obiskovalci okrepčajo s čim hladnim ali toplim vse dni v letu, razen ob ponedeljkih in torkih. Tokrat je bila zaradi krompirjevih počitnic odprta celo v ponedeljek, a je za mizami sedela ena sama pohodnica. Tudi na noč čarovnic je bila koča že pripravljena. Še enega obiskovalca sem zalotil sredi vaj iz joge na vrhu hriba, ki je oddaljen le nekaj korakov iz gozda. Vrh je lep travnik, s katerega pa kljub odsotnosti drevja ni omembe vrednega razgleda.

 

 

 

V načrtu sem imel še obisk sosednje vzpetine v smeri severozahoda, za katero nisem prepričan, kako se imenuje, če se sploh kako. Na maPZS piše Brdo, na njem pa je označen tudi moj končni cilj – domačija Krašec. K njej ne vodi nobena označena pot, torej sem bil poslej odvisen od lastnih občutkov, ki sem jih lahko popravljal z navigacijo na telefonu. Začel sem na širokem kolovozu med vrhom in kočo. Kmalu sem naletel na kažipot nazaj za lovsko kočo, kar mi je dalo vedeti, da ljudje hodijo na Klobuk tudi s te strani. Vsekakor jih mora biti tu manj, saj sem celo na poteh naletel na številne gobe. Večina jih je bila samo lepih, a našla se je tudi kaka užitna. Sestopa na to stran ne znam uporabno opisati. Kakorkoli že, v 25 minutah sem pristal v dolini na mokrotnem travniku z lovsko prežo na desni. Po mostičku sem prestopil Čepski graben in se znašel na robu ceste Podutik–Stranska vas.

 

 

Onstran ceste sem pričakoval kolovoz, ki naj bi me popeljal h Krašcu. A glej si ga no, tam se je začela nova asfaltna cesta in ob njej je bil znak »Prepovedan prehod« in »Zasebno zemljišče«. To pa že ne bo pravi odcep, sem si mislil in zakoračil po cesti proti Stranski vasi. Nekaj deset metrov niže sem v travi res zaslutil kolovoz. V upanju, da je pravi, sem mu sledil. Kolovoz se je že po nekaj korakih spremenil v stezo, malo za tem pa je izginila še ta. Ne, ne dam se. Pogumno sem se zagnal v gosto zaraščeno brezpotje, češ saj lahko tudi tako pridem do Krašca. Ko se je okoli mene ovijalo vedno več suhega robidovja, je začela moja volja popuščati. A nenadoma se je svet odprl in znašel sem se na asfaltu. Nekaj korakov više me je ustavila zapornica in enake prepovedi kot spodaj ob glavni cesti. Zato sem zavil desno na nov kolovoz. Kmalu sem levo zgoraj zagledal streho in jasno mi je bilo, da je to Krašec. Kar čez travnik sem jo na pamet mahnil k njemu.

 

Domačija je zapuščena, po njej plezajo ovijalke. Tako sem na pročelju kar s težavo odkril ploščo, ki spominja na dogodke med drugo svetovno vojno. Že doma sem v Vodniku po partizanskih poteh (Borec, Ljubljana, 1978) prebral: »Novembra 1942 je bil pri Vidu Omejcu sedež Centralnega komiteja KP Slovenije. Tu je bilo več sestankov in posvetovanj, sprejetih več sklepov o nadaljnjem razvoju narodnoosvobodilnega boja po italijanski ofenzivi. V posebej zgrajenem bivališču v tej hiši so se novembra zadrževali tudi člani CK KP Slovenije in člani Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet«. Ugotovil sem, da so vrata v hišo vlomljena, in sem vstopil še sam. Tistega skrivališča ni več, prepoznavna pa je ostala kuhinja, pod katero je bilo urejeno. Z zasilne klopce na travniku nad hišo (393 m) se odpira pogled proti Toškemu Čelu.

 

 

Šele ko sem se pogumno vračal kar po asfaltu, sem ugotovil, da sem večino časa nepooblaščen hodil po »prepovedanem« zemljišču. Po poti prihoda sem se brez morebitnih stranpoti vrnil na Klobuk. Nazaj grede sem tudi spoznal, da je sestop v Čepski graben povsem preprost: zastavil sem pravilno, le pri kažipotu za lovsko kočo bi bil moral zaviti desno na tam slabo opazno pot. Pri koči sem skušal izvedeti, zakaj je območje okrog Krašca tako skrivnostno. Ljudski glas pravi, da je posest kupil novodobni povzpetnik, ki je obogatel s kriptovalutami. Zdaj ga je že komunalno opremil in namerava na njem zgraditi naselje vil. Krašcu so torej šteti dnevi. Z nekaj slabe vesti sem sestopil na Bokalce in se zamišljen odpeljal domov.