Bvaščeva skala za šodrovce

Ko se človek pelje po Zgornjesavski dolini in se pri Dovjem ozre na greben Karavank, tako rekoč ne more spregledati treh pečin, ki štrlijo iz tamkajšnjih gozdov: kraljice Bele peči in njenih oprod Bvaščeve in Urbasove skale. Ko se je 30. novembra na kratko končno odprlo sončno okno, ga je Jani izkoristil, da jih je šel pogledat pobliže.

 

Na Dovje sem zavil po prvem odcepu, gledano z jeseniške strani. Skozi vas sem sledil kažipotom za Kepo, ko je zmanjkalo asfalta, pa sem nadaljeval naravnost proti Dovški Babi. Mimo male hidroelektrarne Mlinca II sem po mostičku, s katerega je lep pogled na Borovlje, prečkal potok in parkiral takoj za njim (S 46.46871, V 13.96044). Tam se začne planinska pot na Dovško Babo, vendar me ta tokrat ni zanimala. Zame sta veljala rumeni kažipot daljinske poti Juliana Trail in modri turnokolesarske Trans Karavanke, ki sta me usmerila po makadamski cesti dalje proti Jesenicam.

 

Ni se mi uspelo še niti ogreti, ko me je samo dobrih 200 m naprej zanikrna lesena tabla na levi opozorila na stezico k Urbasovi skali. Zavil sem nanjo in se en, dva, tri znašel pod lepo urejenim plezališčem, namenjenim tako začetnikom kot za ogrevanje zahtevnejšim plezalcem. Premore skrinjico z zvezkom, kamor se lahko obiskovalci vpišejo, uvodoma pa je v njem plezališče tudi lepo predstavljeno z vrisanimi vsemi opremljenimi smermi. Manjši del plezališča je trenutno zaradi podora zaprt.

 

Ko sem se pripravljal na turico, sem na sloju partizanskih spomenikov na Geopedii za spomenik kurirjema na Rupah prebral: Eden najtežje najdljivih spomenikov ... Take besede v meni vedno prižgo stezosledsko iskrico. No, vseeno sem si za iskanje priskrbel napotke, ki sem jih dobil od domačina Dušana Polajnarja. Vrnil sem se na cesto in samo nekaj korakov naprej zagledal od parkirišča že drugi kolovoz v desno. V rahlem spustu sem šel mimo kozolca in svisli z obnovljenim znamenjem v niši. Aja, na opozorilo na nevarne živali na paši bi pa skoraj pozabil. Na prvem razcepu na planini Vógrija sem zavil desno in jo mahnil po kolovozu do mesta, kjer ga prečka Hudi potok. Takoj za njim sem ga zapustil po bregu navzdol in po brezpotju sestopal ob potoku; prvih 100 m po travniku, nadaljnjih 100 m po zametanem gozdu. Če hodiš ves čas 25 m od levega brega, spomenika v zavetju dveh smrek skoraj ne moreš zgrešiti (S 46.46444, V 13.96585). Posvečen je mladima kurirjema Mirku Pezdirniku in Jožetu Merklju, ki sta tam padla 11. julija 1944. Po dobre pol ure »raziskovanja« sem bil spet na cesti.

Počasi sem lezel navzgor in občudujoče pogledoval proti dolini Vrat z Očakom na koncu. Nenadoma se je ob meni ustavil avto. Bradata glava je pokukala skozi okno: »Boste prisedli?« »Saj ni treba. Grem samo do Bvaščeve skale,« sem se branil. Običajno take ponudbe zavrnem, saj ne grem v hribe, da bi se vozil. Tokrat sem privolil, računajoč, da bom izvedel kaj koristnega za svoje načrte. Šele čez čas se mi je posvetilo, da je moj voznik nekdanji dovški župnik Franc Urbanija. Številne so njegove zasluge, prizadevanje za postavitev nove kapele na Kredarici pa mu je prislužilo celo naziv Aljaževega naslednika. Nadvse zgovoren je navrgel tudi pripoved o mladem pastirčku, ki je med vojno nosil hrano »samozvanim« partizanom, ti pa naj bi ga kasneje pahnili z Bvaščeve skale v smrt. Šlo je za takrat 15-letnega Joža Rekarja, ki je služil za pastirja pri Dovžanovih, po domače Bvaščevih. Njihovima sinovoma, ki sta se s tovariši skrivala v gozdu, je pogosto nosil hrano. Nekega dne se s poti ni vrnil in nihče zares ne ve, kaj se mu je pripetilo. Domačini vedo povedati, da so pod Bvaščevo skalo našli njegov čevelj, in po vasi se je začelo šušljati, da je za njegovo izginotje kriv Bvaščev Ivan. Resnice ne bomo nikoli izvedeli, a dejstvo je, da je povojna oblast izdala listino, ki pravi, da je bil Rekar žrtev nacističnega terorja, in da je njegovo ime med partizanskimi na grobnici pred dovškim pokopališčem. Inštitut za novejšo zgodovina ga na svojem portalu SIstory vodi kot umorjenega civilista, zločinec in dan dogodka pa nista znana.

 

Urbanija me je odložil pri Radu, kot domačini pravijo polleseni hiški Rada Baloha na senožeti nad četrto cestno serpentino in kamor se je sam pripeljal maševat na prostem. Menda je bila nekdaj tam za cesto celo smerna tabla za Bvaščevo skalo, zdaj pa sta orientir samo še dovozna zapornica in prva postaja kratkega križevega pota, speljanega ob kolovozu do hiške. Baloh ga je postavil v spomin na svojega v prometni nesreči umrlega sina. Za hišo je urejen nekakšen mašni prostor, kjer je bilo že vse pripravljeno za Urbanijo. Verniki so se še zbirali. Eden je, kot sem videl kasneje, k maši priletel kar z jadralnim padalom.

 

Napotil sem se levo od hiške čez travnik v gozd. Na njegovem robu je kolovoz zavil ostro desno in z ovinka sem končno na veliki skali zagledal prvi in edini kažipot Bvaščeva skala. Za njim sem se povzpel strmo levo, kjer so me pričakale deloma zidane in deloma nadelane stopnice celo z ograjo. Potka, ki jo je bilo v debeli plasti listja težko razpoznavati, je zavila levo in malo gor, malo dol prečila pobočje. Obrnila se je desno v breg po plitvi dolinici, više izplezala levo iz nje in me v 20 minutah pripeljala na rob skale z zasilno klopco. Do vrha ni bilo več niti pet minut.

 

Bvaščevo ali Blažčevo skalo z neuradno izmerjeno višino 1107 m sestavljajo tri samostojne stene, visoke okoli 90 m. Polajnar me je opozoril, da bi se pravzaprav morala imenovati Bvaščeva peč. Toda ko so v začetku 90. let prejšnjega stoletja začeli opremljati plezališče na Urbasovi peči, so o obeh pečinah brez pravega razloga govorili kot o skalah. In se je prijelo. Tako danes vsi uporabljajo imeni Urbasova in Bvaščeva skala, le Bela peč je ostala peč. Starejši imeni za Bvaščevo skalo sta še Granšica in Grajščica. Leta 2004 je Urbanija na vršni uravnavi dal postaviti velik lesen križ, 12 let kasneje pa ga je njegov naslednik Franc Juvan nadomestil s kovinskim, bolj ali manj enakim, kot je bil prvotni na Škrlatici. Skrinjica z vpisnim zvezkom je lesena domače izdelave in jo krasi podoba Naše Gospe iz Fatime. Seveda spodoben vrh ne more biti brez klopi, s katere se ponuja lep razgled na ravenske senožeti, z Radovo vred, Julijci pa se v glavnem skrivajo za Mežaklo. Na drugi strani je podobno sramežljiva Bela peč, ki pa jo je jeseni mogoče razločiti vsaj skozi veje golih dreves.

 

Ko sem se vrnil na travnik pri Radu, maša še ni bila končana. Že takoj na gornjem robu sem zavil desno in se sklenil prebiti še do vznožja svojega nedavnega cilja. Polajnar nama je namreč poslal imenitno fotografijo pečine prijatelja Aleša Robiča. Na njej se spodaj desno jasno vidi skalni
čok, ki je prava Bvaščeva skala, ne peč. V
njej zeva odprtina v
jamo, za katero stari ljudje pravijo, da sega vse dol do savskega mostu. Morda je to navdihnilo še enega Dovžana – upam, da lahko tako rečem – mladinskega pisatelja Mirka Kunčiča, da je napisal pravljico Zmaj v Blaščevi jami. Toda videti je, da se jamarji s pripovedmi ne strinjajo. V svojem spletnem katastru jamo imenujejo preprosto špranja in navajajo, da je dolga komaj 10 m. Jaz nisem našel ne jame ne obetavne skale in ker me je malce skrbelo, da bi v tisti težko prehodni strmini, polni vsega mogočega pečevja, sam zdrknil v kakšno nevidno luknjo, sem po slabi uri iskanje opustil. 

 

 

Ostal mi je le še sestop do avta po cesti, tokrat seveda peš. Za ta del ceste »stric« Google pravi, da je dolg komaj 2,3 km, zaznamujejo pa ga predvsem štiri ostre serpentine. Med seboj so oddaljene pet do deset minut hoda, a sem sam ta čas z veseljem malenkost podaljšal. Že na tretji serpentini me je namreč premamilo počivališče z mizo in klopmi, s katerih se ponuja čudovit pogled na Dovje, Mojstrano in dalje proti Vratom. Le malo naprej se cesta povsem približa spodnjemu robu Bvaščevega rovta. Še dobro, da sem stopil na travnik, saj se z njega pokaže Bvaščeva skala tako mogočna kot od nikjer drugje. Na drugi serpentini sem še preveril, kje se začne zahodna pot na Bvaščevo skalo, tako da je mogoče narediti krog. Potem pa sem brez nadaljnjih »motnjav« odkorakal do svojega jeklenega konjička.