Letošnji Macesnovec zame prav nič zlat

Zdaj ko sem prišla na tekoče s potjo XIV. divizije, bodo končno na vrsti še drugi »podvigi«, najprej ta, zaradi katerega tičim doma in Jani hodi sam v hribe. Natanko šest let (no, en dan več) po tistem, ko sva prvič uživala v jesensko pozlačenih macesnih na Macesnovcu, sva tja 21. oktobra peljala še Tomaža. Tudi tokrat smo parkirali pri Lengarjevem rovtu in ubrali že opisano pot (zato bom bolj kratka).

 

 

Gruščnato-skalnata »cesta« po prodišču Kotarice proti Triglavu je bila ponekod silno razdrapana, uničena od vode, a smo se zamotili s pogledi na okoliške Julijce. Po gozdni poti in z zelenim mahom obraščenih skalah je bilo razsuto rdečerjavo listje. Kakih 20 minut od izhodišča smo prečkali široko hudourniško grapo. Za nami je prihitel mladenič v kratkih hlačah in s kratkimi rokavi; sicer smo vetrovke že slekli tudi mi, a ob pogledu nanj nas je kar zazeblo. Dobre pol ure nad grapo so nas pričakali prvi klini. Oznak je bilo malo in bile so še slabše kot prejšnjič. Po 20 minutah so se pojavile jeklenice. En klin je bil že tako zvit, da je bil neuporaben, jeklenicam pa se je videlo, da jih vzdržujejo. Prehitela nas je še mlada ženska, prav tako namenjena na Macesnovec – dlje ne gre, ker potem pridejo že otroci iz šole, je navrgla.

 

 

 

Čez 10 minut smo se ustavili pri studenčku (1340 m) z napisom DRŽI ČISTOČO, okrog katerega so ležali papirnati robci. Tam smo bili že enkrat skupaj: med vračanjem od Doma Valentina Staniča. Kmalu zatem se je naša pot odcepila levo. Tisti, ki gredo na Triglav, tam nadaljujejo desno čez grapo in markacije »odnesejo s seboj«, nas pa je pričakal možic. Pod grebenom Žaga smo stopali po melišču čedalje bliže mogočni steni pod Luknjo pečjo in Dimniki, nekaj časa kar strmo. Četrt ure nad možicem smo prestopili grapo. Gore onstran doline na levi so bile obsijane s soncem, stene nad nami pa so bile v senci. Rastja ni bilo veliko, razen šopov resaste trave. Po kake pol ure smo dosegli ruševje in končno smo bili pri vzpetinici levo pod potjo (pri Stanu, 1551 m) deležni prvega jesenskega zlata. Zdelo se mi je,  da sva pred šestimi leti napredovala hitreje. Jani se je pošalil, da sva se od prejšnjega vzpona na Macesnovec gotovo »postarala za kako uro« (zdaj vem, da sva se do Stana že vsaj za pol ure).

 

Nad Stanom smo se začeli spet bolj vzpenjati in se nato spustili med same macesne. Tam se jih je precej že osulo, a na vrhu so bili videti še zlati, zato sem se že zelo veselila cilja. Veselje pa ni trajalo dolgo – po kake pol ure me je tako neusmiljeno zabolelo desno koleno, da sem klecnila in nisem mogla več stopiti na nogo. Ker imam že štiri leta izkušenj z artrozo kolen, se nisem preveč vznemirjala: sedla sem na deblo in fanta »poslala« na vrh. Ko se bosta vrnila, pa bom že shodila, sem bila prepričana. Tisto poldrugo uro sem večkrat poskusila hoditi, a ni šlo, preveč je bolelo, sploh navzdol. Jani se je oglasil po telefonu in ko je slišal, kako je z mano, se je odločil poklicati reševalce.

 

Sestopajoči, ki so na vrhu slišali Janijev pogovor z reševalci, so se ustavljali pri meni z dobrimi željami in nasveti, eden prepričan, da me bo odpeljal helikopter, čeprav so Janiju rekli, da me zaradi helikopterskega reševanja na Zelenici pridejo iskat peš (to bi trajalo vsaj še dve uri). Kmalu zatem, ko sta fanta prišla dol, je res priropotal helikopter, dvignili so me vanj (hvala Tomažu za slike) in me odpeljali na jeseniško urgenco. Tam sta me »obiskala« tudi policista, ki sta morala pristojnim poročati o reševanju. Vsi so bili zelo prijazni in ko so me »obdelali«, sem počakala Janija in Tomaža, da sta me odpeljala v Ljubljano. Doma sem si lahko le ogledala njune slike z vrha. Nekaj časa sem hodila z berglami, zdaj pa počasi in previdno šepam brez njih. Tik pred novim letom me bodo operirali. Komaj čakam, da se bom na hribovskih poteh spet lahko pridružila Janiju. To je moja največja novoletna želja.