»Ob žici« na Orle

Ko sva se 15. julija 2022 odpravila na Orle, sva za Bežigradom pobrala Dušo in njeno psičko Tero in odpeljali smo se proti Rudniku. Z Dolenjske ceste se med hišama 105 in 107 odcepi ozka ulica (še vedno Dolenjka), na začetku katere je kažipot POT s peterokrako sredi črke O. Označuje pot z več imeni, med njimi Pot ob žici in Pot spominov in tovarištva (PST). Malo naprej ob glavni cesti stoji spomenik, postavljen ob 15. obletnici osvoboditve Ljubljane. To so italijanski okupatorji obdali z bodečo žico in po približno isti trasi od leta 1946 teče omenjena pot. Zaznamujejo jo stebrički s simbolično bodečo žico, letnicama 1942 in 1945 ter imeni donatorjev, ki so omogočili njihovo postavitev. Ob spomeniku stoji Slovenijašportov stebriček, na katerem je tudi plošča z imeni 28 padlih borcev in žrtev fašizma. Tisti čas sva ravno raziskovala PST, zato sva »telovadbo« združila s tako imenovano novejšo zgodovino. Zapeljali smo se v omenjeno uličico (tam se je začela cesta, ki so jo ob žici zgradili okupatorji, tako imenovana Italijanka) in kmalu za hišo 105c parkirali na označenem parkirišču (S 46.030778, V 14.534057) pod Golovcem.

 

Na prvem razcepu pri tabli o Golovcu smo se držali desno. Ob ograji iz debelc smo se vzpenjali v dolgih ključih in po 10 minutah zavili levo na prečno pot. Ta nas je pripeljala mimo stebrička PST brez napisa, a se ve, da je bil pokrovitelj SCT – Nizke gradnje. Pri bližnjem stebričku, ki ga je »podpisala« Osnovna šola Ledina, in tabli Jakobove poti se nam je pridružila Petra. V bližini smo našli še stebriček trgovskega podjetja Tekstil. Na razcepu za stebričkom Mestne plinarne smo zavili desno. Pri stebričkih podjetij Kroj in Elektro Ljubljana mesto je bilo nekaj klopc. Na še enem razpotju smo se držali kažipota ORLE, sledila sta stebrička Volnenke in TOS Vega. Na klopeh ob poti so bile oznake za Jakobovo pot, program Barjanska kultura lesa in Gostilnico Orle. Bilo je kar nekaj lesenih stebričkov z napotki in obvestili, QR-kod za PST in knafelčkov.

Po 20 minutah smo na razcepu zapustili PST in zavili desno na gozdno stezo. Na križišču v kotanji čez 10 minut smo se spustili v levo. Razcepov in odcepov je bilo še več, a so nas zanesljivo vodile oznake in Petra. Ko smo po 20 minutah prišli do ceste, imenovane Pot na Orle, in jo prečkali v levo, je morala Tera v naročje. Še nekaj časa smo hodili po gozdu in nato ob cesti mimo krajevne table Orle. Kmalu smo zagledali gostilnico z razglednim stolpom ter po kakih 5 minutah prispeli k njej (Orle 37). V njihovem gozdnem živalskem parku živijo damjaki in ob našem prihodu je košuta zobala koruzo, natreseno na štor ob parkirišču. Ob pijači smo razpravljali predvsem o boju za neodvisnost RTV Slovenija, ki je takrat razburjal javnost (sopotnici sta bili namreč Janijevi sodelavki na televiziji) ter sprejeli sklep, da ob priliki »ponovimo vajo« in pridemo na Orle na menda slavna rebrca.*

 

Vračali smo se po isti poti, le po 25 minutah smo na kratko zavili desno z nje, da smo šli mimo še enega stebrička PST, ki ga je postavila Tiskarna Toneta Tomšiča. Smerna tablica nam je povedala, da čez Golovec teče tudi Oskarjeva pot, poimenovana po narodnem heroju Oskarju Kovačiču. Po dobrih 15 minutah smo bili tam, kjer se nam je zjutraj pridružila Petra (pri stebričku OŠ Ledina) in se je zdaj tudi poslovila od nas. V 10 minutah smo bili pri avtu.

 

 

Na Orlah sva bila pred tem že trikrat: z Litijske ceste, iz Streliške ulice in iz Zadvora. Kljub istemu cilju je bilo vsakič drugače, pa ne le zaradi izhodišča in poteka poti, ampak tudi zaradi družbe, letnega časa in še česa. Tudi PST sva prehodila davnega leta 2009. V nekaterih teh starih objav so iz (meni) neznanega razloga težave s slikami.

 

* Res smo se 26. novembra spet dobili (pridružil se nam je še Petrin Ante), takrat pri Fužinskem mostu. Onstran njega smo nadaljevali po PST med travniki in polji ter prečkali Trpinčevo ulico, Litijsko cesto, Pot do šole in Hruševsko cesto. Med slednjima je čez 20 minut pod drevesom daleč na desni ležal podrt stebriček PST pokroviteljice tovarne Rog (čez štiri mesece je spet stal). Kmalu smo se začeli vzpenjati. Na prvem ovinku je stal stebriček brez napisa (postavil ga je TOZD Chemo), na drugem je žuborel studenček. Čez 15 minut smo prišli do stebrička Veletekstila. Na razcepu čez dobrih 5 minut je bil naš levi krak, kmalu za stebričkom Sadja-zelenjave še čez 5 minut pa smo zavili ostro desno. Prehitela nas je dolga vrsta mladih kolesarjev, ki so nas prijazno pozdravili in se nam zahvalili za prednost. Naslednji stebriček Tiskarne Toneta Tomšiča smo že poznali in od njega nadaljevali po prejšnjikrat prehojeni poti. Po 50 minutah smo prispeli h gostilnici. Pohod čez Golovec je minil v prijetnem klepetu, tokrat predvsem o Petrinih in Antejevih potovanjih. Vrnili smo se  v uri in 20 minut. Celo Jani, ki rebrc nima rad, je priznal, da so v gostilnici Orle dobra. Tako dobra, da je tja ob svojem naslednjem rojstnem dnevu povabil ta mlade.