Tavanja po slovenskih hribih: Vranja peč in Sevčnik

Ker že od 21. oktobra ne morem hribolaziti, sem vsaj utegnila popisati vse najine pohode v preteklem letu. Zdaj pa se bom lotila let 2022 in 2023, iz katerih mi je ostalo še precej »dolgov«. Čeprav je zima, začenjam z 2. julijem 2022, ko je bil najin cilj Sevčnik, hrib jugovzhodno od Andraža nad Polzelo. Na Sevčniku sva sicer že bila, ko sva hodila Po poteh Andraža (PPA), žulilo pa naju je nekaj drugega: že dvakrat sva bila pred Vranjo pečjo, v njej pa še ne.

Parkirala sva ob asfaltni cesti Polzela–Velenje, kjer priteče cesta iz Andraža k partizanskemu spomeniku v Pirnih Lokah (S 46.330980, V 15.09674). Tudi tega sva že poznala s PPA in Šaleške planinske poti (ŠPP). Skupina starejših pohodnikov je k njemu prinesla sveče. Kmalu za

spomenikom sva za kažipotoma omenjenih dveh poti zavila desno s ceste ter v slabih 10 minutah prišla na travnik z majhnim betonskim objektom in kažipoti. Sledila sva tistemu za Vranjo peč in se po strugi Arnaščice, ki jo je izdolbla, spustila v jamo. Vhod je na 328 m v bližini domačije Vranjek (Ložnica 12a) in morda sta imeni povezani,

po ljudskem izročilu pa se jama imenuje po vranah, ki so nekoč prebivale v njej (ima še eno ime: Vračna peč). To je jama v obliki črke S, dolga okrog 60 m. Je zelo razgibana in razčlenjena. Ni turistična, a je prosto dostopna; o obiskovalcih pričajo tudi ostanki kurišča. Tokrat je bilo zaradi poletnih temperatur komaj kaj vode (brez potrebe sva se preobula, lahko bi jo bila prehodila v gojzarjih), v notranjosti pa je bilo hladno. Kar precej časa sva se zadržala v njej. V bližini je opuščen rudnik boksita; vhod je odprt, vendar domačini vedo povedati, da je hoja po rovu nevarna.

Iz jame sva izstopila na drugi strani pri plezališču. Sicer je bilo opremljeno, a je pisalo, da je plezanje prepovedano. Pod 14 m visoko skalno iglo sva se spustila na drugo stran in se v 10 minutah vrnila na travnik. Po betonski brvi sva prečkala potok Arnaščico ter se onkraj njega povzpela po skalnati in koreninasti markirani stezi skozi grmovje v strm gozdnat breg. Čez vrsto ne prav visokih skalnih pragov nama je pomagala jeklenica. Po dobrih 10 minutah sva prišla iz gozda pri stari hiši Jelenove

domačije (Andraž 231). Zapomnila sva si jo po veliki sušilnici hmelja. Mimo nove hiše 230 sva nadaljevala navzdol po

cesti.

Že čez 5 minut sva prispela v zaselek Jajče k domačiji Vaga (400 m; Andraž 234), kontrolni točki (KT) 2 PPA in 18 ŠPP, ki se je nekoč imenovala Jajčnik. Desno spodaj sva opazila kamnolom, v ozadju pa se je dvigala Gora Oljka. Zavila sva levo na asfaltno cesto med

poslopja domačije. Onstran nje sva se spustila do razcepa s

kapelico ter kažipoti PPA in ŠPP, tam pa se obrnila desno proti gozdu. Kakih 10 minut od Vage sva zapustila asfaltno cesto levo v breg. Ob prijazni, lahno vzpenjajoči se stezi so bile oznake obeh poti (A in Š). Ko sva iz gozda stopila na nepokošen travnik, sva zgoraj zagledala domačijo Zgornja Koška (465 m, Andraž 238), KT 3 Andraške poti. Po 10 minutah sva prišla do toplarja, na katerem je visela umazana vpisna skrinjica, obdana s pajčevinami, žig je bil ves požrt.

Nad Zgornjo Koško sva na razpotju v gozdu zavila desno po PPA (ŠPP je zavila levo). Sicer precej skalnata pot je bila široka kot (traktorski) kolovoz. Tla so bila kakor že večkrat tisti dan posuta s »kačicami« (v mačice združenimi moškimi cvetovi) pravega kostanja. Čez slabih 10 minut sva krenila desno na prečno stezo (kažipot

ANDRAŠKA POT). Po 5 minutah sva zavila desno na gozdno cesto; ta kraj se po maPZS imenuje Na apnencah. Cesta se je vztrajno spuščala in prej kot v 5 minutah sva jo zapustila v levo. Markacije so naju zanesljivo vodile navzgor mimo številnih odcepov. Na sicer ozkem in skalnatem kolovozu so bile vidne kolesnice. Na nekem drevesu je bil precej svež globoko vrezan »podpis« TAJA. Srečala sva družino s psom in gospa ga je takoj privezala, jaz pa sem ga kljub temu počohala in se je navdušeno povzpel k meni. Gospod je pripomnil: »Ima rad to.«

Po dobrih 5 minutah sva dosegla vrh. Sevčnik je nerazgleden hrib, na katerem je KT 4 PPA. Na vrhu so zavetišče, vpisna skrinjica, mize, klopi in razpelo. Tam so ležali kupi desk, ki so najbrž ostali od obnove zavetišča. Pridružila sta se nama mladenič Valentin in njegov pes Majki. Skupaj smo šli še malo nazaj k mlaki Velenjščici, ki se nama jo je gor grede »posrečilo« zgrešiti. Kuža je ubogal prav vse, tudi kar mu očitno ni bilo najbolj všeč, a da ne bi zabredel v vodo, ni zdržal.

Od mlake smo se vrnili na vrh in po drugi strani nas je PPA v dobrih 5 minutah pripeljala k vodohranu Sevčnik s še eno vpisno skrinjico (490 m, KT 5), na kateri je pisalo Vodni hram nad Janom. Kmalu pod vodohranom se je začel asfalt. Čez dobrih 5 minut smo se pred Andražem 401 poslovili; midva sva nadaljevala naprej, Valentin in Majki pa levo. Na desnem ovinku, kjer se je PPA odcepila levo, sva ostala na cesti. Vodila naju je mimo lepo obnovljene kapelice in skozi skrbno urejeno naselje z obilico cvetja. Spuščala se je, na ostrem levem ovinku po dobrih 10 minutah pa se je od nje odcepila ožja, po kateri sva se povzpela v desno.

Pod stanovanjsko hišo na desni sva po kolovozu sestopila levo na spodnjo asfaltno cesto in nadaljevala desno po njej. Na razcepu za Marijinim oltarčkom v škarpi sva zavila levo in takoj zatem še enkrat levo. Spustila sva se mimo prečrpališča Sevčnik, pri Andražu 326 pa se je cesta začela vzpenjati skozi ozek pas gozda proti

naslednjim hišam. Nad škarpo na desni sva opazila klopi, mize in ognjišče. Nad hišo 345 se je asfalt končal. Na razcepu za znamenjem z napisom POPOTNIK TU POSTOJ sva se spustila v levo. Šla sva mimo dveh klopc ter od druge zagledala Andraž in hribe za njim. Čez 25 minut, ko sva spet stopila na asfalt, se je pod nama pokazala brunarica in za njo še nekaj hiš. Nasproti brunarice se je desno odcepila gozdna cesta, po besedah domačinov k Zgornji Koški. Do tja sva prišla že v dobrih 5 minutah in tako zašpilila klobaso. Mimo Vage in Jelena sva čez 20 minut prispela do betonske brvi čez Arnaščico in dobrih 20 minut zatem k avtu.