Za praznik na Šmarno goro

Na 8. februar pred 176 leti je umrl France Prešeren, ki – kot je splošno znano – velja za največjega slovenskega pesnika. Prav tako na 8. februar pred 130 leti – kar je manj znano – pa je izšla prva številka Planinskega vestnika. Jani se je odločil, da se bo po svoje spomnil obeh dogodkov. V tisti številki Vestnika ni našel pravega vabila v hribe. Za silo je tako razumel sedemvrstično novičko, da so Piparji prinesli na Šmarno goro novo »spominsko knjigo«. In se je še on odpravil na ta priljubljeni hrib Ljubljančanov pa tudi Prešerna, saj je tam služboval njegov stric Jakob.

 

Po Šmarni gori je speljanih več kot ducat označenih poti. Meni najljubši sta Westrova pot čez Grmado in Mazijeva steza pod njenim grebenom, obe začinjeni s ščepcem adrenalina. Josip Wester (1874–1960) je bil poleg planinca predvsem pomemben šolnik. Je pa tudi veliko pisal o slovenski književnosti, posebej o Antonu Aškercu. Vilko Mazi (1888–1986) velja v prvi vrsti za pionirja slovenske logopedije, a je bil hkrati strasten zaljubljenec v gore, veliko je pisal o njih, snoval pa tudi leposlovne črtice za več časopisov. Poleg tega je znal na pamet celotne Prešernove Poezije. Skratka, tako Wester kot Mazi sta bila planinca in kulturnika ter imata oba svoje poslednje počivališče na ljubljanskih Žalah.

Westrova pot se začne takoj za nekdanjo gostilno Kovač v Vikrčah. Kot ni težko uganiti, je ureditev poti leta 1926 predlagal Wester, ki se je zavzel za »alpiniziranje« dotlej planinsko komaj odkrite Grmade. Naslednje leto je pot že postala stvarnost. Do Kovača sicer vozi mestni avtobus številka 15, a seveda samo ob delavnikih. Tako sem se moral na kulturni praznik zanesti kar na svoj avto. Ker že dolgo časa nisem hodil tam, nisem vedel, ali me čaka parkirišče in kje. Presenečen sem ugotovil, da so Bačnikovi (Vikrče 22a) na svojem zemljišču uredili velikega malo pred Kovačem (S 46.12794, V 14.44524). Seveda so dobrodošli prostovoljni prispevki, na primer dva evra za ves dan.

 

Začetek poti je 100 m naprej po cesti proti Pirničam. Pravzaprav se tam začneta dve poti, a nemudoma po vstopu v gozd odideta vsaka po svoje: Kovačeva levo in Westrova desno. Na razcepu tudi izvemo, da velja Westrova za zahtevno, in kmalu tudi, da je brez tehničnih varoval. Pot se kar takoj postavi pokonci in na nekaterih mestih skoraj ne gre brez pomoči rok, zato sem moral kar nekajkrat poprijeti za skalo ali se potegniti više s pomočjo drevesa. Po pol ure se je ponudila priložnost za prvi počitek na klopci. Morda je ta bolj namenjena tistim, ki z desne priplezajo po zelo zahtevni Pogačnikovi poti (tudi zamisel zanjo se je porodila v Westrovi glavi). Skoraj skupaj z njo se mi je pridružila še Pot svobode in me samo malce više spet zapustila v levo (pri tej pa je imel prste vmes Mazi). Za nobeno od teh se nisem menil in sem pridno sopihal v breg. Prvič sem si oddahnil 15 minut nad klopjo, ko sem dosegel Koleno (duhoviteži mu rečejo Babje koleno), nekakšno prelomnico v grebenu Grmade, in strmina se je povsem unesla. No, na tistem mestu sem se tudi prvič naletel na Mazijevo stezo.

 

Pot po grebenu je tako rekoč sprehajalna, manjkajo ji le razgledi. Od Mazijeve steze me je spremljala tudi gozdna učna pot, označena z rumeno-zelenimi markacijami, ki ima vsega skupaj štirinajst postaj. Med njimi je šesta na prvem Grmadinem razgledišču. Za ta del poti sem potreboval še 20 minut. Razgledišče bogati panoramska fotografija pogleda na jug, ki pa ne naredi večjega vtisa, saj na tisti strani ni mogočnejših gora. Pravi vrh (676 m) je nekaj korakov naprej, kjer je prav tako postavljena klopca, poleg nje pa še skrinjica z vpisno knjigo in žig. Rekel bi, da se večina obiskovalcev zanju ne meni. Po kratkem postanku sem nadaljeval po grebenu in se v četrt ure spustil na Sedlo (573 m) med Grmado in Goro, kamor s severa pripelje tudi Vozna pot. Tam so se pojavili listi s Prešernovimi verzi, pritrjeni na drevesa. Z njih sem razbral, da je zanje poskrbelo društvo Blaž Potočnikova čitalnica iz Šentvida. Za hišo Ledinekovih, ki že debelega pol stoletja skrbijo za gostilno na Gori, sem Vozno pot zapustil v desno in se na vrh (669 m) povzpel mimo kapelice sv. Sobote. Legenda pravi, da je tam sv. Ahacij neko soboto po Marijinem naročilu z ognjem in mečem rešil pribežnike pred Turki.

 

V oblačnem vremenu je pred taborskim obzidjem posedalo manj ljudi kot običajno. Jaz sem stopil v notranjost in navdušen odkril, da je cerkev Roženvenske Matere Božje odprta, saj se je pripravljala za mašo (sicer so ob nedeljah ob 11. uri). Bilo je še ravno dovolj časa, da sem si lahko ogledal njeno baročno okrasje. Najbolj me je zanimala velika freska na stropu ladijske kupole, ki jo je v letih 1846/47 naslikal Matej Langus. Njen osrednji motiv je Marijino vnebovzetje, med Marijinimi častilci pa je upodobil nekaj resničnih oseb, med njimi sebe. Nekateri želijo v paru v spodnjem krogu desno od orgel videti Franceta Prešerna in Julijo Primic,  a za to razen prijateljstva med pesnikom in slikarjem ni tehtne podlage. Seveda se je na Prešernov dan spodobilo, da sem obiskal še tamkajšnje malo pokopališče, kjer je med šmarnogorskimi duhovniki pokopan tudi njegov stric Jakob. Še lonček vročega čaja in sem se odpravil navzdol.

 

Mimo Antonovega zvončka želja sem se na Sedlo spustil kar po Vozni poti. Pri tem sem ugotovil, da so listi s Prešernovimi pesmimi razporejeni po drevesih ob vsej cesti. Med pohodniki so vzbujali kar nekaj pozornosti. Zdaj pod Sedlom nisem zavil na Grmado, temveč sem stopil naravnost navzdol po Romarski poti. Ob njej je stala še ena kapelica, povezana s kar dvema legendama. Po eni naj bi tam počivala Marija, po drugi pa naj bi tam turški napadalci okameneli. Le od kod vse te šmarnogorske legende, povezane s Turki, če pa Turkov na Gori v resnici nikoli ni bilo? Že na prvem ovinku sem Romarsko pot zapustil in se spustil desno proti Zgornji Kuhinji in Zatrepu. Ker je na nekaj mestih pot pošteno strma, so pohodnikom v pomoč zasilne stopničke. Z nekaj orientacijskega ugibanja sem v slabe pol ure spuščanja spet naletel na gozdno učno pot, in sicer na stojišče številka 3 z infotablo Vpliv človeka na gozd. Tam sem zagledal kažipot za Mazijevo stezo.

 

 

 

 

Idejni oče tudi te poti je v resnici Wester, a je leta kazalo, da ne bo nikoli dočakala uresničitve, dokler ni po vojni zamisli posvojil Mazi. Takole je sam zapisal v vodničku iz leta 1974: »Krampal sem več let ob koncu zime, ko je bila zemlja na domačem vrtu še pomrznjena, tam gori pa so se že spreletavali zlati citrončki in je prigrevalo božansko sonce. Samo med tednom, ko sem se nadejal, da me nihče ne bo motil, sem vzel s sabo rovnico in kopal, kjer in koliko se mi je pač zahotelo, za kratek čas tako rekoč. Le oba konca sem pustil nedotaknjena, da bi tako nikomur z Westrove ali s Poti svobode ne lezla v oči.« In je dokopal. Leta 1953 jo pot predal v uporabo in jo posvetil planinski zvezi za njen 60. rojstni dan. Po njej sem se ves čas dvigal, saj sem moral do Westrove premagati dobrih 40 višinskih metrov. Ker je lepo razgledna, je ob njej postavljenih več klopc. Za prvo je pot speljana skozi skalna vrata, ki jim pravijo Aljažev preval (773 m),  nato vodi mimo 4. stojišča gozdne učne poti in se ob drugi klopci razide s Potjo svobode. Bolj ko se je bližala izteku, strmejša je bila. Malo pred koncem sem bil pozoren na skalo, v katero je vklesano posvetilo planinski zvezi. Mnogi trdijo, da je to sploh najlepša pot na Gori. V dobre pol ure sem bil spet na Kolenu in Westrovi poti.

Navzdol mi je šlo po strmini bolj počasi; po pravici povedano, sestop po Westrovi poti ni ravno za ljudi mojih let. A kakorkoli, čez pol ure sem spet varno stal na pločniku ob vznožju Grmade. Medtem se je pokazalo nekaj sonca in šele med potjo k avtu sem zaznal, kako lepo se s ceste vidijo razgibani turnci Grmade, če je drevje golo.

 

Zdaj ko zaradi kolena že toliko časa ne morem hoditi v hribe, niti na Šmarko ne, sta prva verza Prešernove pesmi Šmarna gora tudi moja mantra: »Vi, ki hodite na sveto / Šmarno gôro, blagor vam!«

Neznani Slevec

Po uspešnem Golovcu je Jani previdno sklenil, da se preizkusi še na prvem tisočaku. Zaradi starega dolga (še ne najdene lokacije partizanske bolnišnice Pod bukvijo) se je spet ozrl v Tuhinjsko dolino in si za cilj 2. februarja izbral 1070 m visoki Slevec, v širših planinskih krogih bolj ali manj neznan hrib v južnem predgorju Menine.

 

Na Slevec ne vodi nobena markirana pot. Pač pa je iz Gradišča v Tuhinju v njegova pobočja speljana kar poštena cesta, katere en krak pripelje v dveh dolgih ovinkih do partizanskega spomenika in drugi do Kostavske planine. Ker mi ceste pri hribolazenju seveda ne dišijo, sem brskal dalje po zemljevidih. Na spletni Karti tematskih pohodnih poti v Tuhinjski dolini sem našel kolovoz, ki vodi s Starih sel pod vrh Slevca mimo ceste. V upanju, da ga bom našel tudi na terenu, sem sklenil, da bo ta moja izbira. Ker sem na Starih selah pričakoval težave s parkiranjem, sem se še malo posvetoval s spletom. Googlov zemljevid pravi, da tamkajšnja hišna številka 4 pripada pašni skupnosti Biba planina. Sklepal sem, da pozimi in še na nedeljo »pastirji« ne bodo dejavni, zato se mi je prostor ob njihovi hiši (S 46.224474, V 14.756789) zdel povsem primeren, da me na njem počaka moj jekleni konjiček.

 

Takoj za hišo sem zagledal kamnit kolovoz in si oddahnil, da je gotovo pravi. A kaj, ko me je samo nekaj korakov više presenetilo križišče. Jasno mi je bilo, da je treba zaviti desno, vendar sta tja vodila dva kraka. Med njima sem izbral levega, bolj vzpenjajočega se. Že kmalu mi je pot zaprlo podrto drevo. Pod njim sem se splazil na travnik in čezenj spet v gozd. Po 20 minutah se je – tako kot na zemljevidu – kolovoz zasukal ostro levo. Od tam dalje je bil vedno bolj zaraščen, na delu bi bilo najbrž najbolj prav reči, da se je spremenil v stezo po kolovozu. Ko se je spet razširil, sem v četrt ure stopil na levi ovinek prej omenjene ceste. Ampak res samo stopil, saj sem jo takoj zapustil v desno na nov kolovoz. Tega sem se nato držal kakih 40 minut, ves čas naravnost navzgor, ne meneč se ne za leve ne za desne odcepe. Iztekel se je na veliko križišče, kjer se je stikalo kar sedem poti, vse razločne in široke. Ob njem je stal spomenik šestnajstim partizanom Kamniškega bataljona, padlim v spopadu z Nemci na predbožični večer leta 1942. Med njimi je bil tudi komandant Matija Blejc, po vojni razglašen za narodnega heroja.

Spomenik stoji tik pod vrhom Slevca. Čeprav je ta očitno poraščen, torej brez razgleda, se mi je zdelo skoraj nujno povzpeti se nanj. Ker ni bilo očitno, ali katera od poti vodi na vrh, sem jo tja mahnil kar na pamet. Ponekod je bila podrast težko prehodna, a kljub temu sem bil v 5 minutah na vrhu. Med vzponom sem ugibal, ali bo označen vsaj z geodetskim kamnom. A glej ga zlomka! Vrh je krasila kar spodobna kamnita piramida s slovensko zastavico in križcem na konici, zraven pa še škatla z ličnim vpisnim zvezkom in celo umetelnim žigom. Torej vsaj domačini Slevec obiskujejo, toda, sodeč po vpisnem zvezku, v tem ravno ne tekmujejo. Vpisi so se začeli z datumom 17. september 2023, jaz pa sem se vpisal šele kot 43. Medtem je – v nasprotju z vremensko napovedjo – začelo rahlo rositi, vmes je padlo celo kakšno zrno sodre, a ker sem bil v gozdu, ni bilo vredno niti kapuce izvleči.

 

 

Ker sem vedel, da se nedaleč pod vrhom razteza Kostavska planina, sem se odločil obiskati še to. Spet sem kar po občutki krenil po brezpotju proti severovzhodu. Kmalu sem naletel na eno tistih poti, ki so se stikale pri spomeniku, in po njej sestopil na križišče. Tam stoji tudi drevesna rogovila s celo vrsto kažipotov domače izdelave in tablico POLINOVA TRATA. Kaj početi s tem imenom, nisem vedel in tudi še zdaj ne vem. Med kažipoti pa sem izbral smer proti sv. Miklavžu, kamor je kazal tudi napis POT SPOMINOV NOB (tega doslej prav tako nisem razvozlal). Blago sem se spuščal in že čez nekaj minut skozi drevje zapazil planino. S te strani je vsa zagrajena, tako da sem moral nanjo splezati čez ograjo. Na obsežnih travnikih sem izsledil kar tri kale. Najlepši je skrit v plitvi kotanji, vsi trije pa so bili zamrznjeni. Ob tistem pri stanu sta ležali hudomušni tablici RIBOLOV PREPOVEDAN in KOPANJE NA LASTNO ODGOVORNOST. Ko sem se vzpel nad stan, se mi je tudi edinkrat razkril pogled na Slevec, čeprav v protisvetlobi bolj v obrisih.

 

 

Sklenil sem, da se bom na Stara sela vrnil kar večji del po cesti. Planino sem torej zapustil po »uradnem« kolovozu skozi leso in se znašel na pravi cesti. Zakoračil sem levo navzdol. Še preden se je sešla z onim krakom, ki priteče od spomenika, sem na levi opazil še eno leseno bajto; verjetno spada prav tako k planini. Monotono korakanje po blago spuščajoči se cesti sem si skušal popestriti z opazovanjem prvih cvetk teloha in trobentic,  ki so prehitevale pomlad. Tudi leske so že vzcvetele. Levo nad cesto je rasel lep bukov gozd, nekatera suha debla so krasile še lanske lesne gobe. Po 2 km sem dosegel ovinek, kjer sem zjutraj prvič stopil na cesto. Do avta sem se v dobrih 20 minutah vrnil po že znanem kolovozu.