Na Visokem Mavrincu brez razgleda

Jani in Tomaž sta se že dolgo dogovarjala za skupen zimski pohod, vendar je zmeraj prišlo kaj vmes. Končno sta določila datum 18. februar, ko je bilo napovedano lepo vreme, in izbrala cilj Visoki Mavrinc, od koder se jima je obetal imeniten razgled. A bliže ko je bil dogovorjeni torek, bolj sramežljivo so vremenoslovci omenjali sonce. Toda Tomaž je obljubil, da bo poskrbel zanj, in sta šla.

 

Cesta na Vršič je bila ne le kopna, ampak tudi suha in sva se brez težav pripeljala do Koče na Gozdu nad deveto serpentino. Med prvo svetovno vojno, ko so Avstrijci cesto gradili, je tam stala vila Karla Rimla, ki je gradnjo vodil. Tudi parkirišče (S 46.44002, V 13.76232) pod kočo je bilo vzorno spluženo. Pošteno sva se zaščitila pred mrazom (termometer v avtu je kazal –6 ºC) in krenila po cesti nazaj. Vedel sem namreč, da se najina pot začne levo v breg kakih 400 m niže. Tam sva prej še stopila čez cesto k osamljeni hiški, ki si jo je postavil še en – tokrat jugoslovanski – graditelj vršiške ceste. Ko se je po vojni kranjski gradbinec Josip Slavec ukvarjal z njeno obnovo, mu je bil kraj tako všeč, da si je ob njej postavil še počitniško hišico. Danes je sicer že malce utrujena, vendar se obita s skodlami lepo ujema z okoljem. Po njej je lokacija dobila ime Slavčevo.

 

Onstran ceste so naju v gozd vabili kar trije kažipoti: rumeni kranjskogorski za pohodniško pot številka 7 na Vršič ter »domača« lesena za dve više stoječi koči, Tonkino in Erjavčevo. Sledila sva jim le nekaj korakov, potem pa zavila desno na zgaženo, a nemarkirano pot proti svojemu cilju. Nekdaj se je ob njej sem ter tja pojavila le kakšna oznaka legendarne poti Planica–Pokljuka (PP), ki tja priteče čez divje police Robičja, zdaj pa po njej – kot se je hitro pokazalo – vodijo že kar na gosto posejane oranžnordeče pike in puščice. Takoj je sledil nov razcep brez oznak. Izbrala sva levo, bolj strmo gaz. Gazi je bilo kmalu celo več, saj so predhodniki v svežem snegu očitno »tipali« vsak malo po svoje. Po 15 minutah se nama je z desne pridružila širša, za katero sva ugibala, da pride s parkirišča, niže od najinega. Sklenila sva, da jo bova preizkusila nazaj grede. Puščica na drevesu je seveda usmerjala naprej navzgor.

 

Pot se je ves čas zložno vzpenjala po pretežno iglastem gozdu, večkrat spretno speljana med velikimi skalami. Potem ko sva prečkala mokro grapo, se je postavila bolj pokonci, a so strmino ublažili kratki ključi. 50 minut nad omenjeno združitvijo poti sva stopila na sedelce med Kumlehovo glavo na levi in Visokim Mavrincem na desni. Presenečen sem ugotovil, da je gaz na sedelce pritekla tudi z druge strani. Od tam pride prav tako neoznačena pot od druge serpentine skozi dolino Za Kumlehom. Spomnim se, kako sva jo z Mojco kar težko izsledila v kopnem, zato nisem pričakoval, da si jo bo kdo izbral v snegu. Saj ga ni bilo nikjer več kot 15 cm, a

čisto dovolj, da skrije pot, ki je že tako ponekod »nevidna«. Samo preverila sva, ali je kdo že zavil proti Kumlehovi glavi. Zdelo se mi je pametno, da ni, kajti na tej poti planinca čaka izpostavljen prestop prepadne grape, ki je v mokrem ali snegu ni pametno izzivati. Ubogala sva torej puščico s pripisom V.M. v desno in v 15 minutah dosegla cilj.

 

 

Visoki Mavrinc (1562 m) nekateri starejši zemljevidi imenujejo Špica v Sedelcih, a to ime očitno izginja. Na vrhu stojita lesen križ s skrinjico in vpisno knjižico ter obvezna klopca. Odlikuje ga razsežen razgled, posebej na gore nad Krnico in proti Mojstrovkam. A ne tega dne. Naju je objemal siv oblak, iz katerega ni bilo slutiti niti enega samega vrha. Med najinim gretjem s čajem je na vrh prisopihal mlajši moški, ki je kljub vsemu vztrajno upiral svoj telefon v sivino. Prosila sva ga, da naju fotografira skupaj pred križem. Doma sem ugotovil, da posnetek ni uspel. Ker je bilo na vrhu precej manj mraz kot spodaj na cesti, sva se na njem zamotila debele pol ure.

Med sestopom ni bilo treba loviti sape, zato sva klepetala še bolj na gosto kot navzgor. Kljub temu nisva pozabila na svet okoli sebe. Tomaž je še posebej navdušen, če opazi kakšno nenavadno igrico narave, na primer drevesa, ki so v svoje korenine ujele mogočno skalo, ali šopek bratskih debel, ki so videti, kot bi vsa zrastla iz enega semena. Po 50 minutah sestopanja sva se znašla na razcepu, kjer sva zjutraj sklenila preveriti drugi krak. Zavila sva torej levo. Nekaj niže se je med drevjem pokazala streha. Ko sva prišla bliže, se je razkrilo, da je hišic celo več, da so ob njih kurišče ter za zimo pospravljene mize in klopi. Najbolj slikovita se mi je zdela sicer opuščena spodnja bajtica, zbita iz desk in preoblečena v lubje, na kateri je bil napis TATJANA. V njej je na njeno nekdanje življenje spominjal le odslužen štedilnik. Hm, zna biti, da je to lokacija, ki jo Tine Mihelič v svojih Severnih pristopih (Sidarta, 1998) omenja kot Široki rovt (S 46.44519, V 13.76642). Dobre pol ure za razcepom sva bila že na cesti. Kot sva pravilno ugibala, je bilo to parkirišče malo pod najinim, tako da naju je od avta ločilo še 750 m asfalta.

Čeprav sva ostala na priljubljenem razgledišču brez razgleda, nisva bila preveč razočarana. Pohod sva si razložila kot »ogledno« turo za Tomaža, da bo poleti poiskal še pristop od druge serpentine in zlezel na Kumlehovo glavo, kar sva z Mojco storila pred skoraj desetletjem.