Merjaščeva pot prvič

Zdaj ko sem popisala začetek Merjaščeve poti, se bom lotila še treh odsekov, ki sva jih prehodila pred skoraj poltretjim letom. Takrat (12. decembra 2022) sva se iz Ljubljane odpeljala proti jugovzhodu v Podlipoglav, kjer sva zavila levo in na naslednjem križišču spet levo proti vasi Javor. Po poldrugem kilometru se je desno odcepila makadamska cesta. Parkirala sva pri prostoru za piknike (S 46.011701, V 14.670312) ob sotočju Javorske in Panške reke.

 

 

S parkirišča sva se napotila mimo nekdanjega kamnoloma, kjer je zdaj strelišče. Na razpotju za njim sta bila oba kraka označena z okroglo črno-rumeno markacijo Merjaščeve poti. Začela sva po levem, vrniti pa sva se nameravala po desnem. Razrit kolovoz se je zmerno vzpenjal. Snega je bilo premalo, da bi prekril blato. Kmalu sva pod seboj zagledala strelišče. Na razcepu 10 minut od izhodišča je bil pravi desni krak, označen s črno-rumeno črtno markacijo. Markacije (nekatere na lesenih ploščicah, nekatere narisane na debla) so bile samo na razcepih, kjer so se odcepile manjše steze, pa jih ni bilo in sva se držala kolovoza. Više je bilo dovolj snega, da naju je rešil blata.

 

Vzpenjala sva se po pobočju Cirja, v katerem so tako imenovani Mačkovi rovi (po vplivnem in tudi spornem prvoborcu, generalu in politiku Ivanu Mačku - Matiji) – podzemni hodniki in zaklonišča, zgrajeni v letih 1949–1951 za slovensko politično vodstvo. Po četrt ure sva dosegla označen razcep in zavila levo nazaj proti vrhu. V 10 minutah sva stopila nanj (512 m). Cirje (12 je njegova številka v seznamu vrhov na tej poti) je nerazgleden gozdnat vrh, vendar je bil pozimi ravno zaradi zasneženega drevja kar pravljičen. Njegov znak je gosenica. Na pogled najvišja točka je bila kakih 30 m od tablice (tedaj so bile še lesene).

Vrnila sva se na razcep in zavila levo. Skozi drevje sva ujela lep pogled na javorsko cerkev. Po kakšni poti – kolovozu ali stezi – hodiva, se ni več videlo, saj je bilo že kakih 20 cm snega. Zasneženo vejevje se je upogibalo čez pot. Vzpenjala sva se tik potoka na levi. Dobrih 20 minut od vrha sva ga prečkala, na drugi strani zavila levo na dozdevno ožjo stezo in v kakih 5 minutah stopila na še en nerazgleden vrh, Vrh za Apnišem (13; 583 m). Tablico je bilo treba očistiti snega (tisti dan sva ometla tudi kar precej markacij), a ker takrat še nisva vedela, da ima vsak vrh svoj simbol, je nisva očistila dovolj, da bi se pokazal (na sliki nove tablice na spletu je medved).

 

 

Z vrha sva se spustila nazaj k potoku in si šla ogledat še izvir. Od njega sva se vzpenjala dalje po gozdu. Čez slabih 10 minut sva zagledala ograjo in objekte – prispela sva na Ravno Brdo. Ko sva stopila iz gozda, sva pred hišo 18 po slabi makadamski cesti zavila ostro desno nazaj v gozd (Merjaščeva pot je zavila levo, a najin namen je bil skleniti krog v nasprotno smer, kjer je tekla Slovenska turnokolesarska pot – STKP). Ob cesti je bila tabla s prošnjo, naj vozimo počasi, da ne bomo dvigali prahu. No, tokrat ni bilo te nevarnosti, pač pa se je »prašilo« z vrha, saj se je zaradi sonca z vej usipal sneg. Cesta naju je vodila mimo počitniške hišice. Čez 10 minut sva na blagem levem ovinku zapustila cesto in nadaljevala naravnost naprej. Zemljevid maPZS je pokazal, da je nad travnikom na desni Debeli vrh. Ni bilo ne oznak ne poti, a sva vseeno poskusila. V četrt ure sva dosegla dozdevno najvišjo točko in GPS je potrdil, da sva na vrhu (616 m). Ta je gol in zato ponuja vsaj nekaj razgleda.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se na STKP, na križišču čez 5 minut očistila kažipota in sledila tistemu PANCE desno navzdol (nazaj MALI VRH). Tam sva opazila prve gazi; dotlej sva bila ves čas »prvopristopnika«. Prej kot čez 5 minut sva prišla spet na križišče, kjer sva zavila levo na prečno cesto, a takoj desno z nje (kolesarski znak in puščica). Na levi se je kmalu pokazal travnik in nadaljevala sva ob njem. Kolovoz se je začel spuščati in zavijati v levo. Na desno se je najprej odcepilo nekaj stez, midva pa sva zavila v gozd šele po širokem kolovozu (kolesarska markacija). Odprl se nama je pogled proti Javoru. Potem je šlo gor in dol po kamniti, celo skalnati poti, široki kot kolovoz, izmenjevali so se kamni in blato. Kakih 20 minut od zadnjega križišča sva prišla na glavnejši kolovoz in sledila kolesarski markaciji desno. Nato sva ob drugem odcepu tik pred prvimi hišami v Pancah na desni končno zagledala črno-rumeno oznako, a na tako tenki veji, da sva jo skoraj zgrešila. Ko pa sva zavila desno, se je pokazala še rumena puščica na skali. Na razcepu po dobrih 5 minutah sva se držala levo in čez slabih 10 minut prispela na naslednji vrh, Treščak (9; 566 m). Tam tablica izjemoma ni bila zasnežena; na njej je pisalo Trešček, a na spletu vidim, da je na novi že pravilno. Znak: živalske stopinje (divje mačke?).

 

 

 

 

 

 

 

 

S Treščaka sva sledila markaciji in puščici. Strm spust se je po dobrih 5 minutah končal na križišču, kjer sva nadaljevala po drugi (glavni) gozdni cesti desno navzgor. Na naslednjem razcepu sva šla naravnost po desnem kraku (ne desno navzgor). Čez 10 minut je bilo konec dolgega položnega vzpona in začela sva se rahlo spuščati. Sestopila sva na večje križišče, obakraj katerega sta bila na levi klopca in na desni razpelo. Ob klopci je bila smerna tablica Krožne pohodne poti pod Pugledom, ob razpelu, ki je opozarjalo na deset povojnih grobišč v bližini, pa je kažipot GROBOVI kazal desno. V tisto smer se je nadaljevala tudi najina pot, a najprej sva morala še na eno točko Merjaščeve poti. Med klopco in razpelom sva se podala v breg in prej kot v 5 minutah dosegla Jazbine (10; 563 m). Na posebno lep bor pritrjena tablica je bila »kopna« in tako je bil dobro viden tudi znak: zajčja glava.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se na križišče in tokrat sledila kažipotu GROBOVI. Mimo znamenja za eno od grobišč sva prišla do razcepa, kjer je bil desni krak označen z Merjaščevo markacijo. Po 10 minutah sva zavila desno s ceste in se zaradi snega znašla v »brezpotju«, a k sreči je bilo dovolj markacij. Prej kot v 10 minutah sva bila na Vodicah (11; 605 m). Vrh je označen z geodetskim kamnom. Znak na tablici je bil zasnežen, kolikor lahko razberem z nove tablice na spletu, pa je to jelen.

 

V 10 minutah sva se proti severozahodu vrnila pod vrh Vodic in sledila markacijam desno. Sestopila sva desno na kolovoz in ko se je končal, nadaljevala po stezi. Ta naju je čez slabe četrt ure »odložila« na drug kolovoz in nanj sva zavila ostro levo. Po 15 minutah sva se strmo spustila v desno, kjer je zelo drčalo. Čez 10 minut sva se na desnem ovinku držala levo. Po četrt ure sva spodaj zagledala potok Panška reka, ga prečkala, šla mimo zapornice in prišla na cesto.

 

Preden sva se vrnila levo k avtu, sva zavila desno pogledat tako imenovane manjše Mačkove rove. Hodila sva ob Panški reki in oprezala v desno, vedoč, da so tam nekje. Zagledala sva desko čez potok – najbrž so tam. Stezica naju je po približno 15 m pripeljala pred betonski vhod v podzemlje (S 46.00739, V 14.67331). Prazna notranjost, obdana z betonskimi oboki, je bila popisana z imeni in »domislicami« obiskovalcev. Vrnila sva se k razpotju, kjer sva šla zjutraj levo, in bila prej kot v 5 minutah spet pri avtu

 

 

 

Potem sva se zapeljala še kakih 800 m naprej proti Javoru in se ustavila pri zapornici pred odcepom v desno nasproti škarpe (S 46.015869, V 14.678096). Onstran zapornice sva šla desno ob gozdu po kolovozu, ki je čez čas zavil levo, za naslednjim ovinkom pa sva zagledala vrata – še en vhod v rove (S 46.015774, V 14. 677866), a je bil zaklenjen. Tam so glavni Mačkovi rovi, ki so bili včasih odprti in po pripovedovanju očividcev niso kar tako: več kot 500 m rovov, dobrih 1.000 m² dvoran in še nekaj manjših sobic – dovolj prostora za vsaj 100 ljudi.

 

To je bila pravzaprav četrta etapa Merjaščeve poti. Zdaj ko sva opravila že tudi prvo in drugo, bova morda nekoč prehodila vso pot.