Soteska Kloma le do polovice, Borovlje pa z dodatki

Za letošnji poletni pohod s Tomažem 15. julija je Jani izbral sotesko Kloma in hrib Borovlje, kamor sva že peljala tudi Marjano. Z Dovjega smo sledili kažipotom za Dovško Babo in Kepo, sprva po asfaltu, nato po makadamu, in parkirali ob 8. serpentini (S 46.474948, V 13.956694) pri kažipotih Dovška Baba in Kepa desno.

 

Ob gozdni cesti s pogledom na Mežaklo in greben od Črne gore do Mlinaric ter Mali Draški vrh, Macesnovec, Luknjo peč, Rjavino, Triglav, Stenar v ozadju je bilo vse rumeno na levi primožkov, na desni svečnikov. Cveteli so tudi lepki osati, ciklame in druge rože. V slabe četrt ure smo mimo cevi, iz katere je tekla voda (po zraven poveznjenem lončku sodeč pitna), prispeli na Tromostovje (1065 m), imenovano po nekdanjih treh brveh. Ob parkirišču – izhodišču za Dovško Babo in Kepo – ob sotočju Mlince in njenega največjega pritoka Žaklja se je na skali pod grmom skrivala plošča v spomin na partizanskega kurirja Franca Knafliča z Dovjega, ki je tam padel tik pred osvoboditvijo.

Kažipotu (1067 m) Kepa 3h 30min (zahtevna pot), Dovška Baba 3h smo sledili mimo klopce in prestopili Žakelj. Na razcepu je bil pravi desni krak, od katerega se je kmalu odcepila pot desno na Babo in Kepo, mi pa smo se vzpenjali naprej po nemarkirani poti mimo še ene klopce in med množico kukavic. Čez dobre četrt ure smo se kmalu za mostom čez Žakelj na razcepu držali njegove struge, ki po vzhodni strani obide hrib Stanič, in jo prečkali. Vode je bilo malo, zato ni bilo težko. Na drugem bregu nas je čakala steza in nas povedla po soteski Kloma (nemško die Klamm = vintgar, tesen, soteska). Nekaj časa smo hodili nad potokom, potem pa je steze zmanjkalo. Morali smo splezati čez veliko skalo v strugi, pri čemer nam je pomagala vrv. Na naslednji taki oviri so nam bili v oporo lestvena klina in spet vrv. Nato smo napredovali izmenično po strugi in ob njej. Bilo je približno tako, kakor sva se spominjala te poti od prej, po kakih 40 minutah pa nam je zaprlo sapo: čez kline, kjer se je nekdaj nadaljevala pot, je drla voda, skalna stena, čez katero je nekoč padal najvišji slap, pa je bila suha. Očitno se je više nekaj »zataknilo« in spremenilo tok vode.

 

 

 

Ker se nismo hoteli okopati v mrzli vodi, se je Tomaž povzpel proti vrhu nekdanjega slapa gledat, ali lahko zlezemo naprej kako drugače. Presodil je, da je »obvoz«, ki ga je našel, prenevaren, zato smo obrnili in se v dobrih 40 minutah vrnili k razcepu. Tokrat smo se povzpeli levo na nekdanji kolovoz (zdaj le še stezo), po katerem so v preteklosti spravljali seno z rovtov v dolino. Ta obkroži Stanič po jugozahodni strani. Desno pod potjo je tekla suha struga, ki smo jo kmalu prečkali in se vrnili v gozd. Steza se je vztrajno vzpenjala po pobočju Staniča in se širila, da je že spet postala skoraj kolovoz, na debelo pokrit s suhim listjem. Po 25 minutah smo naleteli na domnevni ostanek mostu čez grapo (morda je preprečeval zdrs senenih vozov s preozkega kolovoza vanjo) in 5 minut zatem po zadnjem strmem vzponu dosegli sedlo. Z njega se nam je odprl pogled na Lepo Plevelnico. Od številnih mravljišč, ki smo jih videli ta dan, nam je bilo najbolj všeč tisto, ki je objemalo drevo ob sedlu.

Ker Tomaž ne more mimo hriba, ne da bi se povzpel nanj, smo se vrnili nekaj korakov in ubrali stezo na bližnji Stanič (1274 m, po zemljevidu z ledinskimi imeni Stanәč z naglašenim polglasnikom, torej stanìč = majhen stan, po Klinarju pa Stanč), neoznačen vrh sredi gozda nad sedlom. Ko se je steza prevesila navzdol, smo se kar na pamet povzpeli v desno in brž dosegli vrh.

 

 

 

 

Vrnili smo se na sedlo in pod njim po poti prihoda do odcepa desno, »obrobljenega« z debli. Po kratkem vzponu se je steza nagnila na drugo stran in nas slabih 5 minut od odcepa pripeljala iz gozda na poraščeno strmo melišče. Prečkali smo ga in pri možicu spet vstopili v gozd. Onstran njega nas je po strmem vzponu čakal zdrsljiv prehod čez grapo. V nekaj ključih smo se povzpeli skozi k sreči senčen gozd in se čez 20 minut ustavili na sedlu Šija 2 (1362 m). Tam je Tomaž naznanil, da »mora« še na bližnji hrib brez imena, zato sva po 5 minutah vzpona zapustila stezo v desno proti vrhu, Jani pa naju je počakal ob stezi. Po 5 minutah grizenja kolen sva dosegla greben, nato pa v desno še neoznačen nerazgleden vrh.

 

 

 

 

Pot, ki se je zmerno spuščala vzporedno z zelo strmim pobočjem, je bila sicer prijetno mehka, a ozka in viseča. V dobrih 10 minutah nas je pripeljala na sedlo Šija 1 (1353 m). Nadaljevanje proti Borovlju je bilo bolj strmo, kot sva imela v spominu, in številne korenine so bile dobrodošle »stopnice«. Tudi nekaj pravih stopnic je bilo in steza je bila ponekod podprta z debelci, markirana pa ne. Ob njej je zelenelo obilo borovničevja, a brez borovnic. Pogled nazaj je pokazal Kepo, Dovško Malo Kepo, Gubno in Visoki Kurjek. Čez slabe četrt ure smo stopili na greben in nadaljevali desno po njem mimo zanimivega votlega macesna. Po »stopnišču« pod skalno steno smo prej kot v 10 minutah dosegli cilj s klopco, vpisno skrinjico v obliki hiške in križem. Trigonometrična točka  Borovlje (na zemljevidih tudi Borovje, 1476 m) se ponaša z imenitnim razgledom, na jug na Debelo peč, Brda, Mali Draški vrh, Macesnovec, Luknjo peč, Rjavino, Triglav, Stenar, Križ, Kukovo špico, Oltar, Ponce, Špik, v ospredju pa Mežaklo in pod njo Mojstrano.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Z vrha smo sestopili nazaj do 5 minut oddaljenih stopnic v levo in po njih zapustili pot vzpona. Spust je bil dolg in strm, da je bilo treba ves čas gledati pod noge. Ustavili smo se le pri »romu« ali »ramu« (nemško Rahmen = okvir) ‒ bukvi, kjer se mimoidoči menda radi fotografirajo. Po približno pol ure smo zagledali kažipot nazaj Do KRIŽA 30.MIN. Tam smo v preteklosti zavili levo po robu gozda, zdaj pa je bilo videti, da hodijo bolj desno po grapi, in tako smo storili tudi mi. V 10 minutah smo pogledali iz gozda. Pr' Hartman' na Vrsah ni bilo nikogar doma. Izposodili smo si mizo in klopi pod mogočno smreko. Po kratkem počitku, prebiranju napisov, namenjenih pohodnikom, in vpisu v Korlov zvezek smo nadaljevali levo po notranjem robu gozda. Na razcepu smo šli naravnost, pristali na precej zaraščenem in mokrem kolovozu ter pri smešnem možicu zavili desno navzdol mimo opuščenega korita. Številni močvirski osati se še niso razcveteli. Kolovoz smo zapustili po stezi levo navzdol, ki nas je dobre četrt ure od Vrs po strmem sestopu odložila na makadamsko cesto. Po njej smo se v dobrih 20 minutah vrnili k avtu.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Malo me je grizlo, da Tomažu nisva mogla pokazati vse Klome, ko pa sem videla, kako ga je navdušil razgled z Borovlja, se mi je zdelo, da je naš poletni pohod vendarle lepo uspel.