K novemu bivaku Za Akom

Za cilj jesenskega skupnega hribolazenja s Tomažem smo 19. novembra izbrali bivak Za Akom, ki so ga letos postavili na novo. Parkirali smo pri hotelu Triangel v Gozdu - Martuljku (Zgornje Rute 9; S 46.48228, V 13.83739). S parkirišča z lepim pogledom na Špik, ki ga je pravkar poljubilo sonce, smo se od spomenika padlim za svobodo napotili proti jugovzhodu mimo Zgornjih Rut 1 ter lepe lesene hiše s številkama Zgornje Rute 5 in Gozd 47, za katero je bilo konec asfalta. Makadamska cesta nas je pripeljala k potoku Martuljek. Upali smo, da ga bo mogoče prestopiti in začeti po nemarkirani poti ob njegovem desnem bregu. Tako nam ne bi bilo treba tja in nazaj ves čas po isti poti. Čakalo nas je prijetno presenečenje: brv malo pred izlivom v Savo. Bila pa je tako poledenela, da smo si morali natakniti dereze.

 

Onstran potoka smo zavili desno na črno cestico med gozdnato vzpetino na levi in strugo na desni. Kakih 20 minut od izhodišča smo pri možicu ob poti levo zagledali izvir s »prilogo«: dvema lončkoma. Na Mapy.com piše, da se izvir imenuje Lut pramen (no, piše tudi Maturljek, čeprav je ta zemljevid sicer precej natančen). Za bližnjo lesenjačo je črno cestico nadomestila široka peščena pot. Potem ko se je začela rahlo vzpenjati, je postala skalnata, se zožila in se čisto približala Martuljkovi strugi. Čez 5 minut smo se pred še enim potočkom, ki je pritekel čez cesto, povzpeli levo po strmem plazu in ob komaj opazni stezici naleteli celo na dva možica. Te poti na nobenem nama znanem zemljevidu ni. Ko je stezica odvijugala proti desni, se je visoko zgoraj pokazal skalnat rob, zaradi katerega se najbrž območje na vrhu imenuje Na peči. Pogled nam je pritegnilo nekaj zaplat posebno lepega mahu. Pod skalno strmino smo zagledali odvrženo polomljeno leseno lestev in Janija, ki je po tej poti nekoč že hodil, je zaskrbelo, kako bomo strmino premagali. A za ovinkom se je izkazalo, da nam bosta čez skalni skok pomagali jeklenica in nova kovinska lestev. S Tomažem nisva pričakovala takega »alpinizma« in tudi Jani je po štirinajstih letih že pozabil, kako strma je ta pot.

 

 

Po še nekaj plezanja ob jeklenici smo čez pol ure dosegli rob in zagledali spomenik alpinistu in partizanu Miranu Cizlju (1915–1944). Kot pred sedmimi leti je še vedno ležala na tleh stara razbita kamnita plošča, čeprav so k spomeniku že postavili novo kovinsko. Nadaljevali smo po gozdni stezi, ki je sčasoma postala kolovoz. Poseke so bile bele, v gozdu pa ni bilo skoraj nič snega. Potem ko smo zavili desno čez suh potoček, smo se začeli vzpenjati pod skalovjem, poraščenim z mahom. Z višino je postajal bolj zasnežen tudi gozd. Za veliko poseko čez 15 minut smo prispeli k Lipovčevi koči (okrog 930 m) in pri njej stopili na gozdno cesto, zasuto s suhim listjem. Pri PD Jesenice so nama povedali, da se koča imenuje po Ljubljančanu, čigar počitniška hišica je bila nekoč. Na skali pod kočo smo postali pri spomeniku bratom Jožetu, Milanu in Ivanu - Vanču Uršiču ter Hinku Morausu in Francu Karnerju, ki so se med 3. in 5. majem 1952 smrtno ponesrečili v Špikovi steni.

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko smo z gozdne ceste zagledali most čez Martuljek na desni, smo zavili levo in po boljši gozdni cesti čez dobrih 5 minut prikorakali k ta čas zaprti brunarici Pri Ingotu na planini Jasenje (Na Trati 7, 917 m) z lepim pogledom na bližnje vršace. Od koče smo nadaljevali ob pašniku in kjer je čez pot tekel potoček, smo na skali na desni opazili spominsko ploščo, posvečeno veliki slovenski alpinistki Pavli Jesih (1901–1976). V bližnjem gozdu smo si ogledali mamo Lipo in njenih sedem hčera.

 

 

 

Na drugi strani gozda smo se čez kakih 5 minut ustavili pri kapeli Marije Snežne iz leta 1926. Imenuje se tudi Finžgarjeva kapela, ker je duhovnik in pisatelj Fran Saleški Finžgar po vojni tam preživljal počitnice in imel leta 1961 biserno mašo. Nad vhodom je lep vitraj akademske slikarke Veselke Šorli Puc, podobe Marije Snežne akademskega slikarja Tomaža Perka iz leta 2017 v notranjosti pa žal nismo mogli videti. Poleg kapele je spomenik številnim ponesrečenim planincem.

 

 

Nedaleč za kapelo smo po brvi prestopili Martuljek in odtlej nadaljevali po markirani poti. Od kažipotov (940 m) ob gozdni cesti smo sledili tistemu z znakom za zahtevno pot Za Ak 55 min navzgor v gozd. Na njegovem razdejanem začetku smo zavili levo s ceste, kamor sta kazala markacija (rdeč obroč brez bele sredice) in puščica na štoru. Sledil je zelo strm vzpon. Potem ko smo zavili levo čez Martuljkov pritok, so nas markacije še vedno vodile med podrtim drevjem. Spotikali smo se čez korenine in skale. Čez bolj sitna mesta naj bi nam slabih 25 minut nad 940 m pomagala jeklenica, a je bila ponekod predaleč od steze. Desno pod njo se je pojavil studenček in kmalu smo prišli do njegovega izvira. Nedaleč nad njim se je desno odcepila pot k Mahovju; tam je bil možic, steze pa ni bilo videti. Sledilo je še nekaj jeklenic in pot je bila ponekod »obrobljena« (podprta) z debelci. Po 10 minutah nas je ob jeklenici in po stopnicah pripeljala h kažipotom (1090 m); rumena kranjskogorska pohodniška sta kazala nazaj 6 Gozd Martuljek in naprej 2. Slap 6, rdeč planinski z znakom za zahtevno pot pa desno Za Ak 30min proti skali z napisoma nazaj SLAP II. in levo ZA AK.

 

Nekaj metrov nad skalo smo res zavili levo in prečili zelo strmo pobočje. Zaradi podrtega drevja smo za kratko zapustili markirano pot, nato pa se vzpenjali v ključih pod strmim skalovjem, ki so ga ponekod krasile ledene sveče. Iz skalnega skokca je zaradi ledu in snega nastal skok. Kar naporna strmina. Vzpon so nam olajšali stopnice, mostič in seveda jeklenice. Stopni klini so bili skriti pod snegom. Tega sicer ni bilo veliko, a smo se zavedali pasti, ki jih je skrival, zato smo hodili zelo počasi in previdno, za vsak razgled ali pogovor smo se ustavili. Večkrat smo naleteli na živalske sledi, človeških ni bilo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kako uro in četrt nad kažipoti na 1090 m smo pod seboj zagledali potok Martuljek v krnici Za Akom, se še malo povzpeli v desno po grebenu, nato pa se rahlo spustili mimo velikega balvana. Na njem je še bila markacija, poslej pa naj jih po zemljevidih ne bi bilo več. Vendar smo videli še dve. Ko smo šli mimo prve, nismo vedeli, da bi bili morali tam zaviti v krnico, in smo se vanjo spustili nekoliko kasneje. Ker je bil spust strm in zdrsljiv, smo si nadeli dereze. Čez četrt ure smo kakih 50 m pred zadnjim balvanom, kjer se krnica razširi, zavili iz nje desno v breg. V snegu komaj vidna stezica nas je po 10 minutah pripeljala k bivaku.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Bivak III Za Akom so letos naredili iz več kot 117.000 recikliranih pločevink. Je enake oblike in velikosti kot prvotni iz leta 1946. Konstrukcija in lupina sta aluminijasti, notranjost pa lesena. V njem so ležišča za do pet oseb, klop (na njej je lahko dodatno ležišče), mizica, dva stolčka (štokrla), skrinja in štedilnik na drva. Na dvorišču je nadstrešek – drvarnica. Za bivak skrbi PD Jesenice in je stalno odprt. Izpred njega je lep pogled na Kukovo špico, Škrnatarico, Široko peč, Mali Oltar, Veliko (Martuljško) Ponco.  Pod steno Široke peči smo videli tudi tri macesni, znani orientir plezalcem.

 

Po ogledu, malici in počitku smo se vrnili po poti prihoda. Ko smo zapuščali krnico, smo našli še drugo markacijo na mestu, kjer bi bili morali sestopiti v krnico (nekaj metrov prej, kot smo v resnici). V težavnih razmerah smo do 1090 potrebovali kar 2 uri. Od tam smo se spustili levo po turistični poti 6 proti Gozdu - Martuljku. Čez 25 minut smo si sneli dereze in poslej kljub utrujenosti nekoliko laže sestopali. V naslednjih slabih 10 minutah smo prestopili Martuljkov pritok in se spustili na gozdno cesto. Od kažipotov na 940 m smo se vračali po drugi poti. Po kamnih smo prestopili še en pritok, čez 10 minut pa zavili levo po brvi še čez tretjega. Hitro se je mračilo, a pot je bila razločna in ne več težavna. Sledili so še kažipoti na 915 m, prestopili smo Bučanov graben, na 920 m je z leve pritekla pot od bivaka pod Špikom (tam je še vedno pisalo, da je Bivak III »v rekonstrukciji«), na 770 m pri oglarskih kopah pa je bil kažipot nazaj Za Ak 1h 40min  (mi smo potrebovali skoraj še enkrat toliko!). Tomaž je skrbel za svetlobo (fotografirali nismo več) in po dobrih 50 minutah smo se v čisti temi vrnili k avtu.

 

 

 

 

 

Pred odhodom smo s seboj povabili tudi Marjano, ki ji je tisti konec bolj domač, pa ni utegnila in tudi nam je odsvetovala. Zaradi zimskih razmer. Čeprav snega ni bilo veliko, priznam, da je pot kar otežil – bila je napornejša in tudi nevarnejša kot ob najinem prvem obisku tistega konca. Tedaj je bilo precej drugače: ne le da je bila pot kopna, ampak sva bila tudi petnajst let mlajša ...