Na Blegoš čez Ožbirjeve robe

Ko hodiva v hribe, združujeva ne le prijetno s koristnim, ampak skušava oboje tudi z zanimivim. Tokrat sva nameravala najti Ožbirjeve robé in v njih dve partizanski spominski plošči, kar nekaj najinim »sotrudnikom« v že več poskusih ni uspelo. Ker so Ožbirjeve robe ob eni izmed poti na Blegoš, ki sva ga že malo pogrešala, saj ga lani nisva obiskala, sva si ga izbrala za tokratni cilj.

 

Odpeljala sva se v Poljansko dolino, za Gorenjo vasjo desno v Hotavlje in na razcepu za njimi po desni cesti proti Suši. Tam sva sledila smerni tabli Pot na BLEGOŠ / Avtomobilska pot. Ozka ovinkasta asfaltna cesta se je vlekla večinoma skozi gozd do Jelovice. V bližini Ožbirjeve domačije (Jelovica 1), kjer je kažipot Blegoš / Črni kal kazal desno, sva zavila levo in parkirala ob cesti (S 46.152110, V 14.133114).  Ko sva se vzpenjala proti hišam, je nad nama glasno završalo in pogled navzgor je bil prav osupljiv: nebo so prekrile stotine pinož.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pr Grohc (Jelovica 4) čez slabe četrt ure, kjer je nekoč »vladal« hud pes, imajo zdaj prav prijaznega. Nad domačijo sva se povzpela mimo stika s potjo iz Suše z leve, na travniku z nekaj skuštranimi sadnimi drevesi pa se je kolovoz zravnal. Pri brezah na drugi strani travnika sva vstopila v gozd po srednjem kolovozu, na razcepu takoj zatem pa zavila na levega, na debelo preraščenega s suho travo. Za kratek čas naju je popeljal iz gozda čez strm travnik. Vsi kolovozi so bili tako razmočeni, da se nama je kar udiralo. Pot se je čedalje bolj vzpenjala in ob njej je cvetelo že precej telohov, popkov pa je bilo sploh veliko. Pojavile so se prve zaplate snega in se sčasoma strnile v ponekod še prosojno belo odejo.

 

 

Kake pol ure nad Grohcem je pot zavila ostro levo. Poslej sva sledila napotkom najinih predhodnikov. Za ovinkom sva prišla do manjše uravnave (S 46.153931, V 14.124171), ki je bila videti kot nekakšen plato, pripravljen za gradnjo, velik približno 4 m × 5 m. Desno nad uravnavo so ležali ostanki možica in tam sva stopila na lovsko stezo, ki se je večinoma rahlo spuščala. V 10 minutah naju je pripeljala k skalovju sredi gozda, imenovanemu Ožbirjeve robe (vrh okrog 1120 m; S 46.15594, V 14.12588). Debelo uro sva plezala po tistih skalah in pod njimi, pa plošč žal nisva našla. Pobočje je bilo tako strmo, da ni bilo samo naporno, ampak sva odnehala predvsem zaradi nevarnosti, ki jo je povečeval še sneg. Tako se bova, upam, pridružila drugim, čakajočim na pomlad in domačina lovca, ki pozna s spominskima ploščama označeni kraj, kjer sta padla partizana Franc Bajt - Bojan in Bogomir Lukman - Bogo.

 

 

Vrnila sva se na označeno pot. Tam je bilo že vse belo, a prav veliko snega še vedno ne. Po slabih 20 minutah se je strmina unesla in čez 5 minut sva stopila na Prvo ravan. Pri spomeniku tamkajšnjemu delovanju gorenjskega političnega vodstva NOB in kažipotih (1277 m) sva zavila desno na gozdno cesto proti Blegošu, na naslednjem razcepu pa sva jo pri kažipotih (1274 m)  Koča na Blegošu 40min, Blegoš 45min zapustila v levo (naprej po cesti Črni kal 30min). Ko sta se pri kažipotih (1324 m) ločili poti na vrh (desno 40 minut) in h koči (naravnost naprej 35 minut; tja kaže tudi smerna tablica za Rupnikovo linijo, ki je še vedno upnikova, kažipoti pa so novi), sva bila soglasna: greva h koči. Tam naju je dohitel mlad par in on si je nadel dereze, da ne bo imel tolikšnega musklfibra. Seveda sta zavila desno.

 

 

Na vseh odcepih in križiščih sva se nato držala dobro označene glavne poti, ki teče mimo več bunkerjev Rupnikove linije. Dobre pol ure nad spomenikom se je desno v breg odcepila še ena pot na Blegoš (kažipot VRH 15'). Čez dobrih 5 minut sva kmalu za leso Leskovške planine za nekaj časa stopila iz gozda in zagledala Kočo na Blegošu. Zasneženi gozd je ponujal kar pravljične prizore. Ko sva čez 10 minut naslednjič izstopila iz njega, je bilo do koče še manj kot 5 minut. Tam je bilo okrog 30 cm snega, na Blegošu pa gotovo še več. V tisti megli je bilo očitno, da ga ta dan tudi od daleč ne bova videla. Tedaj se je prikazal mladi par, ki je prej zavil na vrh. Sta bila pa res hitra! Potrdila sta, da je zgoraj vse v megli, zato na vzpon sploh nisva več mislila

 

 

V koči je bilo bučno kot še nikoli: preglasna glasba, klepetanje, vpitje, krohot. V neznanski gneči sva imela srečo, da sva lahko prisedla k nekemu paru. Ker je bila nedelja, sva zaradi podobne izkušnje na Kofcah najprej pomislila, da zdaj tudi na Blegoš ne bova več zahajala konec tedna, pa je bil vzrok le enkraten dogodek: srečanje škofjeloške podeželske mladine. In tudi čakati nama ni bilo treba preveč na moje odlične štruklje in Janijev ne tako imeniten ričet.

 

 

Zaradi mojih težav s kolenom sva se odločila za vrnitev po cesti čez Črni Kal. Kočo sva zapustila skozi ograjo pri kažipotu (1391 m) Črni Kal 45min in dveh markacijah: knafelčku in belo-rumeni rožici pohodne poti, po Tavčarjevem delu poimenovane Cvetje v jeseni (to je močvirska samoperka, po domače kristusova srajčka iz Tavčarjeve povesti). Spustila sva se skozi gozd, spočetka kar strmo, mimo kažipota (1353 m) Črni kal 40min in odcepa levo Potok 1h, Davški most 2h. Po slabih 20 minutah sva pristala ob gozdni cesti. Markirana pot se je spustila v desno in sekala cestni ovinek, a zaradi snega sva se zdrsljivi bližnjici na mojo željo ognila in nadaljevala kar po cesti, ob kateri so bile oznake Cvetja v jeseni. Kolesnice so bile poledenele, zato sva hodila po sredini cestišča. Ko se je na cesto iztekla omenjena markirana bližnjica, se je zaslišal otroški vrišč – po njej so se spustili mali sankači in jo gotovo napravili še bolj spolzko.

 

Kmalu za marmorno ploščico na skalni steni desno ob cesti z napisom FRANC OZEBEK / 26. 3. 2022 / PRIJATELJI naju je prehitel možak, ki je kljub poledici tekel. Na najino začudenje se je odzval s pojasnilom, da ima Jani srečo, ker sem jaz z njim, njega pa žena čaka doma, zato se mu mudi. Po pol ure sva levo spodaj zagledala avtomobile na Črnem Kalu. Desno v breg se je odcepila markirana pot na Blegoš, levo pa so se spustile zasnežene stopnice na polno parkirišče (očitno se ne bojijo poledice – nobeno vozilo ni imelo verig). Pri spomeniku II. grupi partizanskih odredov in številnih kažipotih sva zavila desno po vojaški cesti nad hiško Gorenja Žetina 16. Tokrat so pinože v več valovih »zavzele« gozd. Le kako lahko v tisti gneči med gostim vejevjem švigajo z vso hitrostjo, ne da bi se zaletavale med seboj ali v drevje? Po pol ure sva šla mimo zaprtega peskokopa na desni. Kmalu zatem se je desno odcepil zaraščen kolovoz (S 46.15476, V 14.13032), ki po Mapy teče mimo Ožbirjevih robov. Potem ko sva levo pod cesto zagledala Ožbirjevo domačijo, sva bila slabe četrt ure od peskokopa spet pri avtu.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Najin enaindvajseti Blegoš je bil torej brez vrha in raziskovanje Ožbirjevih robov ni bilo uspešno. Kapitulacija ali modrost? Odnehala ne bova, z glavo skozi zid pa tudi ni modro.