Merjaščeva pot tretjič

Ker mi koleno trenutno ne dovoli v hribe, le pišem o njih. Tako sem popisala še zadnje pohajanje po Merjaščevi poti iz časa, ko se je še nisva lotila zares. Potem bom končno (tole se je dogajalo 7. januarja 2023!) na tekočem in bom Merjasca spremljala natančno in sproti. Vsaj upam, da se bo koleno »poboljšalo«.

 

Pred dobrimi tremi leti sva se torej namenila iz Malega Lipoglava na Pugled, spotoma pa bi obiskala še tri bližnje petstotake, za katere sva tudi izvedela iz vodnička Merjaščeva pot. Ker je bila sobota, sva lahko parkirala pri šoli in vrtcu v Malem Lipoglavu 8 (S 45.992641, V 14.643578). Osnovna šola Lipoglav je podružnica sostrske, katere učitelji in učenci so zaslužni za zamisel, opis (vodniček) in označitev Merjaščeve poti. V bližini stoji lepo obnovljena rojstna hiša skladatelja, orglavca in zborovodje Antona Gruma (1877–1975), kjer še vedno živijo njegovi sorodniki (Mali Lipoglav 7).

 

Od šole sva odšla ne na sever, proti Pugledu, ampak na jug, da bi zlezla še na bližnji Mali boršt in tako del Merjaščeve poti prehodila v smer, nasprotno oštevilčenju njenih točk v vodničku. Z asfaltne ceste pod igriščem sva zavila levo na kolovoz mimo transformatorske postaje proti hišam v bregu. Začetek poti je bil dobro markiran. S kolovoza sva se ob drevju povzpela levo proti hišam. Pod njimi sva spet zavila levo in pri Malem Lipoglavu 34b stopila na cesto, nato pa sledila črno-rumenim Merjaščevim oznakam na asfaltu. Pred hišo 32 sva krenila s ceste navzgor v gozd. Povzpela sva se mimo betonskega stebrička in nato v bližini počitniške prikolice četrt ure od izhodišča dosegla nerazgledni Mali boršt (8 je njegova številka v seznamu vrhov v vodničku; 548 m; tako na tablici, v vodničku Mali Boršt). Tablica je bila tedaj še lesena. Njegov znak je drevo, kot se za boršt spodobi. Z vrha se spusti nekaj kolesarskih prog (Kevdr, Veselica, Greta), naprej pa se nadaljuje steza skozi gozd.

 

 

 

Vrnila sva se k hiši 32 in nadaljevala navzdol po cesti proti središču vasi. Pod hišo 35 se je spust končal in pri 33 sva se začela vzpenjati. Pri številki 41 sta stali leseni hiški s palčki. Mimo smetnjakov, kjer bi se dalo za silo parkirati, sva 10 minut od Malega boršta prispela h gasilskemu domu. Tam naj bi Merjaščeva pot zavila desno, a oznak nisva opazila, ker pa sva bila namenjena na Pugled, sva zavila levo. K sreči je izza streh kukal cerkveni zvonik in tako sva vedela, kam naprej. Čeprav je vreme »že čisto zmešano«, so bile trobentice na začetku januarja vendarle presenečenje. Pr' Jakopc (Mali Lipoglav 10), kjer sva nekoč že bila z vnukinjama, sva zavila desno (tja bi bila prišla po poti severno od šole). Zemljevid Krožne pohodne poti pod Pugledom na hiši je že popolnoma propadel. Dobrih 5 minut od gasilskega doma sva bila že pri cerkvi sv. Nikolaja (župnišče Mali Lipoglav 15). Pri njej je spomenik domobrancem, na pokopališču pa partizansko grobišče.

 

 

 

 

Od cerkve sva nadaljevala po cesti in za manjšo podrtijo zavila na kolovoz nasproti hiše 9.  Imela sva srečo, da sva na tleh sploh opazila zbledelo črno-rumeno oznako za ovinek desno. Na drevesu ob kolovozu sta bila Merjaščeva markacija in kažipot Grosupeljska pot. Pred nama se je že kazal najin naslednji cilj, Žernovec. Kmalu za markacijo in kažipotom sva zavila z gruščnatega kolovoza desno na travnatega, ki je tekel čez travnik pod hišami. Nazaj je bil lep pogled na Mali Lipoglav, pred nama pa je bil že Veliki. Po okoliških vaseh je »muziciral« Pečjakov kombi; najbrž nimajo trgovin.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dobrih 10 minut nad Sv. Nikolajem sva pri hiši 7 stopila na asfalt v Velikem Lipoglavu. Oblajalo naju je več psov, med njimi morda tudi tisti, ki je pred leti razveselil najini vnukinji. Mimo hiše 8 z razpelom sva prikorakala na križišče s kapelico in zavila levo. Na razcepu, kjer je kažipot Grosupeljske poti ležal na tleh, smerna tablica Krožne pohodne poti pod Pugledom pa je kazala nazaj SELO, levo BREZJE, sva zavila levo, kamor naju je zvabila Knafelčeva markacija. Nisva se zavedala, da sva za nekaj časa zapustila Merjaščevo pot.

 

  

Za zadnjo hišo je bilo konec asfalta in nadaljevala sva po makadamski cesti, bolj kolovozu, v gozd. Ob vhodu vanj sva le dočakala Merjaščevo markacijo, ki naju je usmerila na srednji krak (zdaj veva, da je tam z leve pritekla pot od Povšnika in da od razcepa nisva več hodila v nasprotno smer). Povzpela sva se mimo hiše 20 in brunarice, zatem se je pot zravnala, tekla mimo antene in se na kratko vzpela po jarku z zemljato-skalnatima bregoma. Za naslednjo uravnavo je šlo navzdol. Spremljali so naju knafelci.

 

 

Na razpotju približno 20 minut od prihoda v Veliki Lipoglav so se markacije razšle: Merjaščeve levo, knafelci desno. Zavila sva levo. Stopala sva rahlo navzgor pa spet po ravnem. Nekaj časa ni bilo markacij, po dobrih 5 minutah pa so se z desne od zadaj prikazali knafelci. Očitno sva zgrešila pot na Žernovec, še en Merjaščev vrh, ki sva ga hotela obiskati spotoma, pred Pugledom – ali ni bilo oznake ali pa sva jo prezrla, sva ugibala in zavila ostro desno. Zdaj veva: če bi bila na razcepu v Velikem Lipoglavu nadaljevala po desni, spodnji cesti, bi bila prišla gor po tej poti. Pojavile so se tudi Merjaščeve markacije. V 2 minutah sva pri skladovnicah drv zagledala spomenik 2. partizanskemu bataljonu, ki je tam 23. marca 1942 ustavil italijanske napade.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Od spomenika sva po razločni stezi sledila oznakam Merjaščeve poti. Potem ko sva kar strmo sestopila na prečno stezo in nadaljevala levo navzdol po njej, se je razleglo streljanje kot v kaki bitki in lep čas ni potihnilo. Steza se je razširila v kolovoz, ki naju je odložil na križišču, od koder so naju oznake usmerile naprej navzgor. Prej kot v 10 minutah sva bila na vrhu Žernovca (7; 559 m), še enega gozdnatega vrha brez razgleda. Tudi tamkajšnja tablica Merjaščeve poti je bila še lesena, znak na njej pa želod.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se na križišče pod vrhom in se spustila v levo na široko stezo, skoraj kolovoz. Po dobrih 5 minutah sva prestopila potoček in zakoračila že po poštenem kolovozu. Pot nama je prekrižal še en potoček. Levo spodaj se je skozi drevje videlo nekaj, kar bi bilo lahko strelišče. Vzpenjala in spuščala sva se daleč naokrog proti Velikemu Lipoglavu. Kar nekaj časa že ni bilo markacij. Kolovoz je bil posut s kostanjevim listjem in ježicami. Na razcepu čez slabe četrt ure je bil označen desni krak, na naslednjem razcepu pa sva zavila proti makadamski cesti. Pred naseljem se je začel asfalt in čez 5 minut sva bila znova v Velikem Lipoglavu. Tako sva prehodila tudi prej izpuščeni del Merjaščeve poti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na že znanem razcepu naju je pričakala razvajena muca. Šele tedaj sva opazila bledo črno-rumeno črto na cesti, po kateri sva prišla. Ker sva jo prvič spregledala, sva zavila levo in se tako nisva držala načrta. Zaradi vse te zmede in ker sva vendarle hotela na Pugled, sva se še enkrat podala po isti (napačni) poti. Po četrt ure sva na razpotju tokrat zavila desno, sledeč knafelcu. Za mogočnim drevesom se je steza močneje vzpela in naju v 5 minutah še enkrat pripeljala k spomeniku 2. bataljonu. V smeri proti Pugledu naj bi bil še en spomenik, ki sva ga iskala precej na pamet. Spustila sva se levo na kolovoz in še navzdol z njega. Takoj zatem je Jani zagledal spomenik, posvečen zaprisegi I. mladinske partizanske čete II. grupe odredov 22. marca 1975.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Poiskati sva »morala« še en spomenik. Vrnila sva se na pot proti Pugledu. Zadnji strmi skalnati in koreninasti vzpon je že napovedoval glavni vrh, ki sva ga dosegla čez dobrih 5 minut. Pugled (6; 615 m) je označen s skalno piramido in zastavo. Na piramidi je plošča v spomin štirim partizanom, padlim 23. marca 1942. Tam so tudi vpisna skrinjica, žig in številni kažipoti ter tablici Grosupeljske poti (smer Magdalenska gora) in seveda (takrat še lesena) Merjaščeve poti z znakom lisico. Na Pugledu sva bila sicer že večkrat, tudi ko še ni bilo tegale dnevnika, pa z vnukinjama in še enkrat po Merjaščevi poti (takrat je bila tablica že rdeča pločevinasta).

  

Na vrhu sva srečala domačina*, ki sta naju bila pripravljena popeljati k spomeniku, o katerem sva ju spraševala, in še k zemljankam, za katere sploh nisva vedela. Začeli smo po poti, po kateri sva prišla na vrh, pri odcepu levo na manjši vrh pa smo se spustili v desno. Na stiku s prečno stezo čez slabih 10 minut smo zavili desno nanjo, pred naslednjim hribčkom, ki sta ga imenovala Mali Pugled, pa levo navzdol. Ozka stezica, podprta z debelci, je rezala strmo pobočje. V dolini pod njo smo že zagledali spomenik. Čez 5 minut sva malo naprej prepoznala spomenik stražarskemu mestu 1, a nismo nadaljevali po stezi proti njemu, temveč smo zavili ostro levo nazaj in sestopili k spomeniku taboru 2. partizanskega bataljona. Poleg njega sva z nekaj domišljije našla sledove tabora, niže pa je tekel potoček, saj so v taboru potrebovali vodo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrnili smo se proti Pugledu in čez dobrih 5 minut na stiku s potjo z njega nadaljevali kar naravnost. Spustili smo se k mlinčku ob izviru tistega potočka, ki smo ga videli pod taborom. Potoček smo prestopili in prej kot v 5 minutah prišli še do skromnih ostankov partizanskih zemljank. Kmalu zatem smo se razšli, midva pa sva se vrnila na vrh Pugleda. Zapustila sva ga po drugi strani, mimo vpisne skrinjice, in z njim tudi Merjaščevo pot. Spust je bil sprva strm, ko pa se je steza razcepila, sva izbrala nekoliko širši in manj strmi levi krak. Po slabih 10 minutah sva sestopila na prečno stezo in nadaljevala desno po njej, brž zatem pa še enkrat tako. Po poti, ki sva jo že prehodila z »vodnikoma«, sva levo pod Malim Pugledom in mimo odcepa k spomeniku taboru čez 10 minut nadaljevala k bližnjemu spomeniku stražarskemu mestu 1. Zdaj sva našla vse spomenike z Janijevega seznama (glej zemljevid). Na zelo strmem pobočju pod zadnjim so nama pomagali ključi in koreninaste »stopnice«. Ko sva naletela na kolesarsko špuro, sva se spustila levo po njej, a sva jo brž zapustila desno po stezi. To sva sprva bolj slutila kot videla, nato pa je bila celo podprta z brunci in pojavil se je bled knafelček.

 

 

  

 

 

 

 

 

1 Stražarsko mesto 1

2 Tabor

3 Padli v boju 23. 3. 1942 (piramida)

4 Zaprisega mladincev

5 Bitka 23. 3. 1942

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kjer je po slabih 20 minutah steza prečkala majhen jarek, je stal možic iz velikih kamnov. To območje se imenuje Trsnek. Na razcepu čez dobrih 5 minut sva se odločila za desni krak in kmalu zatem prestopila potoček. Kolovoz onstran njega naju je pripeljal k Podlipoglavu 34, kjer sva zapustila gozd. Čez 10 minut sva zavila levo na asfaltno cesto. Slabih 10 minut zatem je pri hiši 37 cesta zavila v desno, midva pa levo z nje navzgor po kolovozu v gozd. Tam sva bila spet na Merjaščevi poti (ta del sva med petim obiskom prehodila še enkrat). Na naslednjih dveh razcepih sta se za prava izkazala desna kraka; drugi je tekel po precej blatnem jarku. Nekatera drevesa ob njem so imela lepe zelene »nogavice«. Jarek se je zožil in z obeh strani je nanj viselo grmovje, v katerem so ležale smeti, tudi gume in kozarci za vlaganje. Pot je bila kar strma ter posejana s kamni in skalami. Čeprav je bila videti pozabljena od vseh, je bilo smeti čedalje več, ščavja pa tudi. Jarka je bilo konec, saj je bil breg le še na desni, v levo pa se je svet spuščal.

 

 

 

Manj kot 20 minut, odkar sva zapustila asfaltno cesto, naju je levo ob poti »pozdravil« odpad, desno nad njo pa je stala bivalna prikolica in pod njo so ležale številne pločevinke. Takoj zatem sva pri neki hiši s še enim odpadom stopila na kolovoz, ki je vodil desno k omenjeni prikolici. Zavila sva levo. Pri Brezju pri Lipoglavu 10 se je začel razpokan asfalt in kmalu sva na njem zagledala Merjaščevo markacijo. Na razcepu naju je črno-rumena lomljena črta usmerila levo navzgor mimo kapelice, ki so jo v zahvalo za zdravje postavili Zakojčevi. Proč od naju obrnjena smerna tablica Krožne pohodne poti pod Pugledom je kazala proti Velikemu Lipoglavu (levo navzgor) in proti Repčam (desno navzdol). Črno-rumene oznake na asfaltu so še kar vztrajale.

 

 

 

 

 

 

 

 

Za veliko ograjeno hišo 34 je bilo konec asfalta. Šla sva še mimo lesene počitniške hiške desno pod cesto in pod vodnim zajetjem levo nad njo, nato pa vstopila v gozd. Tudi ob gozdni cesti so ležali odpadki. Slabe pol ure, odkar sva prišla do prve hiše, sva se z najvišje točke ceste povzpela levo v breg, kjer sva videla markacijo. Kar gazila sva po hrastovem listju. V 3 minutah sva stopila na ravno teme gozdnatega Povšnika (5; 538 m), še enega nerazglednega vrha. Tablica je bila še lesena, ko pa sva ga čez dobri dve leti obiskala še enkrat, je bila že rdeča kovinska. Njegov znak je polž (zmotno sem mislila, da je Povšniku dal ime polh).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

S Povšnika sva sledila rumeni puščici v desno in nato obojim markacijam, Merjaščevim in knafelcem. Prvič ta dan sva naletela na nekaj, kar bi bili lahko sledovi merjascev. Na gozdno cesto sva sestopila na drugem mestu. Na križišču čez 10 minut je zavila desno navzdol in sledila sva ji, čeprav se je markirana pot odcepila levo. Po dobrih 10 minutah se je na levi pokazal travnik in na njem domačija. Večinoma ravni poti je sledil kratek strmejši spust. Ko sva izstopila iz gozda, sva zagledala Sv. Nikolaja v Malem Lipoglavu. V dobre četrt ure sva bila pri avtu.

 

 

 

Čeprav je bil tale potep mišljen kot »ena kratka za rekonvalescenta« (Jani je bil pred tem namreč teden dni bolan), je trajal skoraj 8 ur (5 ur in pol čiste hoje). Seveda predvsem zato, ker sva tavala in brez potrebe kar nekaj poti prehodila po dvakrat. Ampak hoja je zakon.

 

* Iz vpisne knjige sem izvedela, da sta naju vodila Dragica in Franci Vrečar, s spleta  pa, da sta leta 2024 dobila priznanje, ki ga Turistična zveza Slovenije podeljuje najzaslužnejšim turističnim prostovoljcem. Nič čudnega!