Vaja v hoji okrog Petelinovih dolin in v petju partizanskih pesmi

Zdaj ko jaz ne morem hoditi v hribe, Jani pa ne sme, a hojo oba močno pogrešava, sva se odločila poskusiti bolj ko ne po ravnem okrog Petelinovih dolin pod Mokrecem, kjer je bila za 25. april opoldne napovedana proslava ob dnevu upora proti okupatorju. Odpeljala sva se v Škrilje (S 45.918758, V 14.537486), tam pa sva sledila smerni tabli za Spominski park NOB Petelinove doline. Po gozdnih cestah za vasjo so naju usmerjali kažipoti, ki jih je najbrž postavilo društvo Odmev Mokrca, in naju pripeljali k Petelinovim dolinam (okrog 880 m; S 45.88646, V 14.50708). Vhod vanje »stražita« dve zvezdi; na desni piše PARK SPOMINOV BORCEV NOB PETELINOVE DOLINE / DOM PARTIZANOV MOKREC. Bila sva dovolj zgodna, da sva zlahka parkirala lepo v senci. Preden sva se podala na pot, sva si ogledala še partizanski muzej v mali brunarici.

Od avta sva se spustila desno mimo odprte zapornice po gozdni cesti pod Smrekovcem. V dobrih 10 minutah sva prišla do razcepa. Na drevesu ob levem kraku navzdol sta bila markacija in napis SKED. (mišljen je spodmol Skedenc, ki bo počakal, da se najino zdravje popravi). Od domačinke sva izvedela, da se leva cesta slepo konča, kjer so nekdaj, dokler jim niso prepovedali, krmili medvede, da bi jih odvrnili od obiskovanja vasi. Midva pa sva nadaljevala po desni cesti, položno navzgor. Označena je bila z rumenimi črtami, katerih pomena ne poznava. Cesta se je približala robu nad Kozlovimi stenami na levi in skozi drevje sva bolj zaslutila kot videla dolino Iške. Še čez dobrih 10 minut se je levo odcepila steza, ki po Mapy prav tako vodi k Skedencu, a odcep ni bil označen. Zatem je bilo konec vzpona, cesta se je začela rahlo spuščati in po nekaj metrih sva se razveselila razgledišča (S 45.89467, V 14.50330). Uživala sva v pogledu na Iški vintgar in Krim. Za desnim ovinkom nekoliko naprej me je navdušilo obsežno rastišče kranjskih volčičev ali bunik. Žal sva bila nekoliko prezgodna, saj rdečerjavih cvetov še ni bilo veliko. Tudi sicer je bilo mnogo rož, posebno peterolistnih konopnic, spomladanskih torilnic in dvodomnih špajk. Manj kot 5 minut za razglediščem je z leve od zadaj pritekel kolovoz od samotnega Ranča prekletih, kakor je označen na Googlovem zemljevidu. Še vedno so naju spremljale množice bunik. Kakih 10 minut od odcepa k Ranču naju je pričakala druga zapornica in za njo sva stopila na gozdno cesto, po kateri sva se pripeljala k Petelinovim dolinam. Onstran nje je bil na kraju, kjer je taboril Lukov bataljon, le še zaraščen betonski bivak, spominske plošče na bližnji skali pa že dolgo ni več (obnovljeno sva videla v muzeju). Nadaljevala sva po gozdni cesti, po kateri se je kadilo za čedalje več avtomobili in celo avtobusom z udeleženci proslave. V dobre četrt ure sva bila spet pri Petelinovih dolinah, pred katerimi je parkiralo že precej vozil.

 

 

 

Proslava se je začela z nekaj zamude, saj smo počakali številne udeležence pohoda Golo–Mokrec–Petelinove doline. Klopi ob mizah pod nadstreškom v spominskem parku so bile že precej zasedene. Sedla sva k mizi pred odrom. Potem ko smo pozdravili praporščake, spominsko partizansko enoto in pohodnike, se je proslava začela. Tedaj sva presenečena ugotovila, da Jani sedi prav med gostoma, ki so ju prireditelji posebej predstavili: Rudijem Vavpotičem, dolgoletnim predsednikom črnuške borčevske organizacije, ki je pred nekaj dnevi dopolnil 95 let in je bil že pri trinajstih partizan, ter slavnostnim govornikom zgodovinarjem dr. Martinom Premkom. V kulturnem programu so nastopili mladi recitatorji in harmonikar ter Partizanski pevski zbor, ki smo mu pritegnili tudi mnogi obiskovalci. Srečanje se je končalo s piknikom.

 

 

Tako sva z dobro uro hoje in kulturnim dogodkom lepo praznovala dan upora proti okupatorju. Seveda upava, da bo hoje kmalu spet čedalje več.