Tudi stara lovska podrtija je lahko cilj

Pred slabim poldrugim letom sva se z vzponom na Očaka potihem poslovila od dvatisočakov. Nanj sva se povzpela po najlažji, čeprav dolgi poti iz doline Krme. Zdaj pa je Jani že podvomil, ali sva v enem dnevu sposobna zlesti vsaj do Zgornje Krme in nazaj. Ker mene še kar naprej muči koleno, se je odpravil iskat odgovor spet sam.

 

Parkirišče Pri lesi (S 46.385807, V 13.907364) na koncu makadamske ceste v Krmo je eno redkih, do katerih se je še mogoče z avtom pripeljati globoko pod vršace in parkirati brez plačila. Ko sem tam ugasnil motor, je bilo parkiranih trinajst avtomobilov. Slabo znamenje? Tik pred menoj je parkiral mladenič, se na hitro opremil in odtekel v gozd. No, jaz sem za pripravo potreboval malce več časa, potem pa le zakoračil za njim.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Že na parkirišču se je slišalo klokotanje vode. Le nekaj korakov naprej je bil res zajezen in speljan v korito kar močan izvir pitne vode. Priročno za tiste, ki jim med sestopom s Triglava zmanjka osvežila. Na drugi strani je na bližnji jasi stal slabo vzdrževan objekt, ki ga planinci poznamo kot garaže. Čigave in za kakšen namen, ne vem, vem pa, da nič več ne služijo garažiranju. Kot je bilo videti skozi okna, je v njih polno neuporabne ropotije. Pot je še po ravnem zavila na široke nanose hudourniškega proda, po četrt ure pa se je začela vzpenjati, sprva blago in potem bolj strmo, a nikoli huje. Na tem delu je bilo malo cvetja, prevladovale so orlice, med katerimi mi je pozornost vzbudila posebna – popolna albinka.

 

 

V gozdu je pot prestopila suho strugo, a se hitro vrnila na prejšnjo stran. Po slabi uri sem približno na višini 1180 m prisopihal do kraja, ki mu pravijo Pri debeli bukvi. Nekdaj je tam nekje rastla mogočna bukev, pri kateri se je končal znameniti Triglavski smuk. Prvega so skalaši priredili 25. aprila 1927. Takrat se je s Kredarice spustilo petnajst tekmovalcev in jih do bukve prismučalo osem. Zmagal je Edo Deržaj, ki je za 6,5 km dolgo progo potreboval 18 minut. Bukev je v tistem gozdu ogromno, a nobena ni nič posebnega. Pravo so iskali tudi že nekateri udeleženci tekmovanja, a je ni našel nihče. Očitno je ni več, ohranilo se je le nekdanje ime kraja.

 

Še petdeset višinskih metrov više je drevje zamenjalo rušje in odprli so se prvi razgledi: na levi veriga dvatisočakov od Debele peči do Tosca, na desni prepadne stene Pršivca, spredaj pa sta se, ko se je pot zravnala, kot prva postavila na ogled Vernar in Činkelman (tako sodobni zemljevidi, a najbrž je pravilno Čikelman). Vmes se je na primernem mestu vsekakor vredno ozreti, saj se večkrat ponudijo lepi pogledi na značilno ledeniško obliko doline Krme. Ko mi je pot malodane zaprla skala, sem glavno pozornost namenil severni steni Malega Draškega vrha. Pred skoraj šestimi desetletji se je z nje utrgal velik podor in mogočne skale so se privalile vse do poti. Rana v steni je še vedno dobro vidna.

Tri četrt ure nad gozdno mejo sem stopil na prikupno travno uravnavo, ki jo iz vseh mogočih planinskih virov poznam kot Vrtačo (ok. 1425 m). No, tokrat sem iz radovednosti pogledal še, kaj pravi spletni zemljevid Mapy, in presenečen ugotovil, da kraj imenuje Malo Polje. Moram priznati, da se poimenovanje sliši razumno, a zakaj mu pri nas nihče ne reče tako. Kakorkoli, meni se je zdel predvsem zelo primeren za krajši oddih. Posedel sem na zasilni klopci ter užival v pogledih na gore in travnik okrog sebe, ki je cvetel od regrata, čmerik, pogačic, marjetic in vetrnic, vmes pa sem našel tudi nekaj spomladanskih sviščev.

 

Onstran Vrtače me je pot spet odvedla v redek gozd in se v približno pol ure iztekla na novo, tokrat precej večjo travno ravnico. Eni viri ji pravijo preprosto Polje (1564 m), nekateri Malo polje (kje je potem Veliko?). Čeprav je pot med uravnavama kratka, je meni vedno strašansko sitna. Najbrž zato, ker je ravno dovolj strma, da mi vzame dih, in posuta z ravno pravšnjimi skalami, da se spotikam obnje. No, na Polju je bil razgled res imeniten. Na zahodu se je že omenjenima Vernarju (Rjavko pod njim komaj kdo opazi) in Činkelmanu pridružila Kurica, na severu pa tako rekoč celotno obzorje zavzame Rjavina z majhnim dodatkom Triglava, natančneje njegovega predvrha. Ampak mene je najbolj razveselilo, da so markacisti na razpotju sredi Polja končno postavili kažipot, ki opozarja na odcep k Vodnikovemu domu in sem ga že najmanj sedem let ogorčen pogrešal.

 

 

 

 

 

 

Ker sva z Mojco te kraje že raziskovala, mi ni bilo težko malo naprej od kažipotov najti komaj opazne nemarkirane stezice, ki se je odcepila rahlo v desno. Zavila je v Travno dolino, ki se je izkazala za bogato rastišče clusijevih sviščev; na nekem mestu pa sta tako rekoč skupaj rastla lepi in visoki jeglič, kar ni ravno običajno. Čeprav je steza vsake toliko izginila in se presenetljivo razločna spet pojavila, orientacija ni bila prezahtevna. Slediti sem moral le dolinici navzgor, v glavnem po desni strani. Ko se je iztekla in je postalo pobočje bolj strmo, sem pričakoval križišče, kjer naj bi desni krak zavil k novi lovski koči, levi pa se nadaljeval k stari. Toda v poznopomladanskem zelenju nisem križišča niti zaslutil. Zato sem se vzpenjal kar naravnost za nosom, dokler nisem stopil pred opuščeno korito, kjer je na maPZS označen izvir LK Krma. Iz izvira je le na redko kapljalo, na koritu pa mi nama znane letnice 1990 ni uspelo več razbrati. Od korita sem zavil levo in iskal prehode proti pečinam, v katerih sem že od daleč ugledal manjšo votlino. Pred njo sem ponovno vdel stezico, ki je v loku zavila desno in me v 10 minutah privedla do podrte stare lovske koče (ok. 1740 m).

 

 

 

Ta lovska podrtija (včasih sva domnevala, da je pastirska) mi je od nekdaj delovala skrivnostno in o njej še vedno ne vem veliko. Na maPZS je mogoče prebrati, da je stala že v času, ko je Jakob Aljaž gradil prvo kočo na Kredarici, se pravi leta 1895. Drugje sem našel podatek, da je bila še primerna za bivanje vsaj pred petdesetimi leti, ko je zanjo skrbel slikar planinec France Krajcar. Zdaj je od nje ostal le žalosten kup tramov in desk, ki samo še za silo držijo skupaj. Je pa zato razgled izpred nje toliko bolj veličasten: Veliki Draški vrh in Tosc, Bohinjska vratca, venec vrhov nad Poljem in celo Triglav. Prvotni načrt je bil, da grem še do stanu v Zgornji Krmi, a potem ko se mi je pod koritom spridil, sem sklenil, da obrnem kar tukaj.

 

 

 

  

 

 

 

 

 

 

 

 

Od ruševin sem po stezici, ki sem jo bolj slutil kot videl, nadaljeval pravokotno proti vzhodu in že v dveh, treh minutah dosegel neprimerno bolj uhojeno prečno. Po njej sem zavil desno navzdol in v nekaj minutah me je pripeljala do nove lovske koče sredi šopka mogočnih macesnov. Nekateri rečejo, da stoji na Medvedjeku. Tudi ta objekt mi je popolna uganka. Nima nobenega napisa, niti lovskega znaka, sem pa kakih petdeset metrov pod njo opazil solnico. Če ugibam, bi rekel, da so ga res lahko postavili lovci, a ker je zdaj znotraj meja Triglavskega narodnega parka (TNP), je ta tudi njegov lastnik. Koča je bila trdno zaklenjena, miza za njo prevrnjena in klop podrta, lesena ograja pa tudi že precej trhla. 

 

S te strani, od koče, do križišča pod koritom, ki sem ga gor grede zgrešil, stezosledsko oko ni potrebno. Brez težav sem nato sestopil na Polje in po poti vzpona nadaljeval do avta. V tem delu so me prehiteli en samohodec in dva para, ki so se vračali s Triglava. Povedali so, da je tam komaj še kaj snega. Ko sem se pri avtu tudi sam reševal gojzarjev, pa je sestopil še mladenič, s katerim sva zjutraj skoraj hkrati parkirala. Seveda me je zanimalo, od kod se je vrnil tako hitro. S Triglava, je bil kratek. Je moral pohiteti, ker sta ga na Kredarici čakala gosta, ki ju je peljal na vrh. Ko je videl moj začudeni obraz, je le še dodal, da je bil na Triglavu že več kot 720-krat, sedel v avto in se odpeljal. Meni se ni tako mudilo in sem se ustavil še na pijači v Kovinarski koči in pri zaprti menda več kot štiristo let stari Pocarjevi domačiji. Na koncu sem si oddahnil: do Zgornje Krme pa le še gre.

 

P. S.: Medtem ko je nastajal ta zapis, so na maPZS označili tudi t. i. mirna območja, kot jih je določil TNP. V enega od njih spada tudi ozko območje okrog obeh obiskanih lovskih koč. To pomeni, da je tam dovoljena uporaba izključno »označenih obstoječih planinskih poti, mulatjer ali tistih poti, katerih uporabo dovoli javni zavod«. Hm, najbrž sem zapoved prekršil, ampak na terenu tega nisem mogel vedeti.