Planini Spodnji in Zgornji Kozjek na Mežakli

Dva meseca in pol po zadnji operaciji mojega kolena je Jani hodil v hribe sam, jaz pa sem »trenirala« po ravnem, največ za Savo, kjer imamo Ljubljančani na voljo veliko poti. Za mojo vrnitev v hribe 19. avgusta je Jani pripravil primeren načrt. Pred kratkim je bil na Mežakli in zdelo se mu je, da bi bila ta visoka planota pravšnja zame: veliko je gozdnih cest, vzponi in spusti pa niso zelo strmi.

 

Gorenjsko avtocesto sva zapustila pri izvozu Jesenice – vzhod in se odpeljala v Spodnje Gorje, kjer sva za desnim ovinkom v bližini hiše 147 zavila desno z asfaltne ceste na gozdno. Tam je Jani prejšnjikrat začel pešačiti, zdaj pa sva se po gozdni cesti peljala še do zahodnega roba planine Ravne. Cesta je bila luknjasta in ponekod zelo ozka. Nasproti je pripeljal švedski avto, a smo imeli srečo, da ravno pri majhnem odmikališču. Parkirala sva pri Triglav Park Housu (Spodnje Gorje 188), ki so ga po avtomobilskih tablicah sodeč naseljevali Italijani, Madžari in Nizozemci. Tedaj je iz gozda pripeljal velikanski dvodelen tovornjak, naložen s hlodi. Dobro, da ga nisva srečala na gozdni cesti!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na razcepu z znamenjem v spomin petim žrtvam druge svetovne vojne pred počitniško hišo sva začela po desnem kraku. Odcep desno je vodil k dvema hišama (Spodnje Gorje 189), ki sta se nama zdeli zapuščeni. Na večji je bila tablica revirno vodstvo MEŽAKLA. Po kakih 5 minutah sva pri stebričku TNP, ki je prepovedoval kolesarjenje, kurjenje, smetenje in kampiranje, zavila levo k bližnji lovski koči (Spodnje Gorje 196). Tudi ta je bila videti zapuščena, a po novih klopcah in mizi sodeč je videz najbrž varal. Vrnila sva se na gozdno cesto. Na grmih volčjih češenj ob njej je bilo videti vse: popke, cvetove, zelene in črne plodove. Šla sva mimo zaraščenega desnega odcepa, označenega z rdečo puščico na nekem kamnu, in sodobnega čebeljega panja. Gozdna cesta je bila na levi podprta z visoko škarpo, saj je bilo pobočje ponekod kar prepadno, na desni pa so se tu in tam dvigale skalne stene. V gozdu levo pod cesto sva opazila veliko rdečo streho, kjer so bila drevesa redkejša, pa sva ujela pogled na Pokljuko, zadaj Julijce in spodaj dolino Radovne. Pot je bila prijetno senčna.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kakih 20 minut od izhodišča naju je presenetil obcestni kamen s številko 7. Rdeče črte na drevesih in skalah ob sicer nemarkirani cesti so bile najverjetneje gozdarske. Cesta se je ves čas vztrajno, a blago vzpenjala. S klopce levo ob njej sva imela lep pogled na bližnjo planino Spodnji Kozjek, svoj prvi cilj. Zatem se je vzpon končal in cesta se je položila. Ob njej sem videla prve svečnike letos, cveteli pa so tudi rmani, zvončice in neznanske množine dolgolistnih met. Mimo odmikališča sva čez slabih 10 minut prišla do odcepa levo. Ograja in napajalna kad ob kolovozu sta kmalu napovedali manj kot 10 minut od odcepa oddaljeno razgledno planino Spodnji Kozjek (1055 m) s strmimi travniki. Razen nekaj konjskih fig ni bilo sledov živine. Poleg manjše zidano-lesene hiške so bili tam še razvalini dveh kamnitih stavb, kurišče in preža ob robu gozda. Ob hiško je bilo prislonjeno nekakšno orodje, ki ga nisva poznala.

 

 

 

 

 

 

S planine sva se vrnila na gozdno cesto in nadaljevala po njej. Ko je zavila desno, sva ji sledila, levo pa se je odcepila druga, prepovedana za vožnjo, in najbrž je bil zato tam znak za parkirišče. Najina cesta je bila poslej širša, a slabša in bolj strma. Po slabih 10 minutah se je kmalu za lesenim zabojem za pesek desno odcepila še ena z zapornico in stebričkom TNP (tja je prejšnjič zavil Jani). Ostala sva na dotedanji cesti, enako pri še dveh odcepih v naslednjih 10 minutah. Med njima je bilo na levi manjše parkirišče, spet s stebričkom TNP. Čemu služi parkirišče, se je pokazalo za levim ovinkom, kjer sta naju pričakala zapornica in znak za prepoved prometa na dotlej »najzgovornejšem« stebričku TNP, ki je poleg že videnih prepovedi postregel z novostmi: psi morajo biti na vrvicah, lahko srečamo medveda, ne smemo nabirati rož in gob. Zatem sva na križišču zavila levo. Cesta je bila zaradi travnatega grebena že bolj podobna kolovozu, od katerega se je v gozd odcepilo nekaj stez.

 

 

 

 

 

 

Slabe četrt ure nad zadnjim parkiriščem se je na desni odprla obsežna planina Zgornji Kozjek (1218 m). Že na začetku so naju pozdravili čudoviti volnatoglavi osati, ki so bili očitno všeč tudi metuljem, hroščem in šuštarjem. Ruševine in podrtije so pričale, da je bilo nekoč tam več stavb, zdaj pa si le še ena za silo zasluži to ime. Luknja, deloma zakrita s skalo, je bila morda nekdaj vodnjak. Kljub tej žalostni podobi pa so bili travniki lepo pokošeni in poleg mogočnih osatov so jih krasile še drobcene navadne smetlike. Tudi na tej planini ni bilo sledov živine. Ob robu gozda je stala precej nova preža, ki sva si jo »izposodila« za počitek in malico.

 

 

 

Povzpela sva se nazaj na gozdno cesto, ki v nadaljevanju obkroži planino. V gozd se je odcepilo nekaj potk, a se nisva menila zanje. Cvetele so ciklame in volčje češnje. Po slabih 10 minutah, ko se je cesta zravnala, je bila vsekana v skale. Tudi gozd je bil posut z njimi. Na nekem mestu je pod cesto ležalo veliko kosov breče. Le od kod so se prikotalili? Po dobrih 5 minutah se je cesta iztekla na prečno, ki se je pod skalovjem spuščala z leve proti desni. Zavila sva desno, še vedno nad Zgornjim Kozjekom, ki sva ga ponekod lahko še videla skozi drevje.

 

 

 

Kmalu sva se začela znova vzpenjati. Tik ceste s kar izrazitim travnatim grebenom so mravlje zgradile veliko mravljišče. Po dobrih 10 minutah sva dosegla najvišjo točko (po koordinatah okrog 1330 m). Poslej sva se samo še spuščala, na križišču čez slabih 5 minut v desno. Ovinki, med njimi tudi tako ostri, da se je cesta obrnila v nasprotno smer, so sicer podaljšali pot, so jo pa napravili tudi manj strmo, kar je dobro delo mojim kolenom. Kmalu za ovinkom pri kamnolomu sva pred seboj zagledala gozdnat vrh Petelin na tako imenovanem mirnem območju. Rož razen dolgolistnih met (še nikoli jih nisem videla toliko!) skoraj ni bilo, bujno pa so cvetele trave.

Kake pol ure od križišča sva do konca obkrožila Zgornji Kozjek in zašpilila klobaso. V približno 40 minutah sva bila spet na izhodišču. Medtem naju je prehitel naložen tovornjak, ki sva ga videla zjutraj, in zaskrbelo naju je, da bova domov grede naletela nanj, ko se bo vračal. Kljub temu sva pri znamenju zavila še na kolovoz in šla pogledat kakih 5 minut oddaljeno hišo, katere streho sva zjutraj videla skozi drevje. Velika, nekdaj očitno zelo lepa stavba je bila ena sama žalost: zunaj in znotraj razdejana, uničena. In v bližini še ena, sicer novejša, a tudi v slabem stanju. Ta dan sva jih videla kar nekaj – grda posebnost sicer lepe Mežakle.

 

Med vožnjo domov naju je res prestrašil tovornjak, ki se je vračal po nov tovor, a naju je prijazno počakal na kraju, kjer smo se lahko srečali. Še bolj pomembno pa je bilo, da se je moja vrnitev v hribe srečno končala tudi za koleno: dobro se je držalo.