V troje na Tromejo

Na tromejno goro Peč, ki ji je zaradi zanimive lege res ime tudi Tromeja, sva se povzpela že večkrat: leta 2004 iz Rateč, 2008 iz italijanskih Fužin in 2018 iz avstrijskih Sovč, 2011 pa Jani  s Korenskega sedla sam, ker sem jaz doma »pestovala« zlomljen gleženj. Tokrat se nama je pridružil Tomaž. Parkirali smo pri cerkvi v Ratečah, posvečeni njegovemu soimenjaku (S 46.496148, V 13.714905).

 

Od Sv. Tomaža, kjer se cesta konča, smo se vrnili v vas. Pri hiši 53 smo zavili desno po glavni ulici. Med hišama 41 in slikovito 38 (nasproti gostišča pri Žerjavu) smo zavili levo mimo 40 Pr' Pintbah do 132 Pr' Sprédnjem Kúrjә s spominsko ploščo. Posvečena je 47-letnemu gospodarju te hiše Janezu Mežiku in 17-letnemu kmečkemu fantu Janezu Erlahu, ki ju je 10. decembra 1921 zasul plaz v skalovju Privoda v Planici, ko sta se v slabem vremenu odpravila lovit gamse. Tamkajšnja kažipota (870 m) – rumen sprehajalne poti 18 Tromeja in rdeč planinski Tromeja (Peč) 1h 45min – sta nas usmerila naprej po cesti med hišami. Nasproti 121 Pr Lip smo nad škarpo visoko pod gozdom opazili sliko volka. Na prvem razcepu smo se držali levo, za mostom čez potok Trebiža pri znaku za prepoved vožnje in razlagalni tabli o Ratečah (885 m) pa desno proti še poldrugo uro oddaljeni Peči.

 

 

 

 

 

 

 

Za zadnjo hišo 112 Pr Fêtc smo zavili desno ob Trebiži, stisnjeni v betonsko koritce. Pot, označena z razklanim lesenim kažipotom, je bila tako ledena, da smo raje sledili gazem levo od nje na zasnežen travnik. Mimo majčkene klopi pod veliko smreko smo se povzpeli v gozd. Dobrih 20 minut od izhodišča smo znova stopili na označeno pot. Sicer široka steza je bila precej skalnata. Na razcepu kmalu zatem smo se odločili za levi krak, ker je bil desni spet poledenel, in v dobrih 5 minutah dosegli gozdno cesto. Po nekaj korakih v desno smo se ustavili pri kažipotih za kolesarje (poti 8 in Interreg) in sprehajalce (pot 18) ter tabli o rateških travnikih. Tam je z desne pritekla markirana pot in poslej smo se je držali. Vodila nas je mimo lesene hiške, najbrž majhnega senika, na levi ter travnatega brega s hišico in kozolcem za zaprto leso na desni.

 

 

 

 

Na levem ovinku čez 10 minut so nas spet pričakali kažipoti (1000 m): rdeč Tromeja (Peč) 1h 15min (planinska pot dalje po cesti), rumen Tromeja (sprehajalna pot 18, odcep desno) in modri kolesarski (v vse smeri). Sledili smo planinskemu. Prehitela nas je trojica s sankami. Na levi sta nas spremljala potoček in žičnata ograja, za katero se je pokazala planina s hišico, kozolcem in pritiklinami, v ozadju pa Ponce in Mangart. Za nami so prišli še dva pohodnika in en smučar. Po četrt ure smo ob potočku, ki je pritekel z levega brega in se nadaljeval pod cesto, zagledali mejni kamen z napisom 1/46, takoj zatem pa še 1/45 in klopco. Za zapornico pri odcepu desno se je odprl pogled na planino. Ob njej je stala tabla o karavanških senožetih. Tam je bila cesta na več mestih poledenela in čeznjo je ležalo veliko podrto drevo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Čeprav smo hodili po označeni poti (tako maPZS), markacij ni bilo, a na cesti s tem k sreči ni bilo težav. Čez 10 minut smo v daljavi zagledali svoj cilj. Odcep levo je bil zagrajen z leseno ograjo. Na razcepu s kažipoti na 1174 m smo zavili levo navzgor (desni krak se je spustil proti Ratečam – sprehajalna pot 18). Sledila je še ena, daljša lesena ograja z »vrati« na koncu, onkraj katere je čemelo nekaj zasneženih hišk. Čez slabih 5 minut smo imeli na ostrem desnem ovinku s klopco in kažipoti (1190 m) dve možnosti: na Tromejo se pride naprej po cesti (daljša pot) in levo z nje (krajša pot). Odločili smo se za krajšo, po daljši pa smo se namenili vrniti.

 

Hoja pod visokimi ravnimi drevesi zasneženega gozda je bila kot sprehod med stebri katedrale. Šele zdaj se je zares začel vzpon in z njim ključi. Pojavile so se mejne markacije. Kljub snegu smo občutili, da je pot precej koreninasta. Na sončnih desnih ovinkih smo se znašli na preseki, po kateri se je odpiral pogled na Planico in gore nad njo. Mejni kamen na nekem ovinku je imel že oznako 1/13. Bliskovito nas je prehitel starejši možak z derezicami. Res je bilo ponekod nekaj ledu, a mi smo še shajali brez njih. Kak položnejši odsek se je prilegel, vendar je bilo od kažipotov na 1190 m do vrha v tričetrt ure pač treba premagati več kot 300 višincev.

 

Čez 35 minut smo se pri klopci in tabli o pogledu na Julijske Alpe ustavili na razgledišču, s katerega se vidijo Planica, Ponce, Mangart. Kmalu za še eno klopco smo se začeli spraševati, ali modre številke na drevesih označujejo ovinke. Največja, ki smo se je spomnili, je bila 26, potem dolgo nismo opazili nobene, zdaj pa sta si sledili 8 in 7, kar bi lahko pomenilo, da nas od vrha loči le še šest ovinkov. Četrt ure nad razglediščem smo kmalu za mejnim kamnom 1/4 stopili na vrh, visok … Peč ali Tromeja (nemško Ofen ali Dreiländereck, italijansko Monte Forno) se ponaša s celo zbirko nadmorskih višin, od 1500 do 1510 m. Še bolj seveda z imenitnim razgledom na Julijce s Triglavom, na avstrijski strani pa je najbolj opazen Dobrač.

 

 

 

 

 

Na vrhu ima vsaka od treh držav svoj mejni kamen: mi 1, Avstrijci XXVII/294, Italijani C/P-519. Na avstrijsko stran so se spuščali smučarji (na vrhu je zgornja postaja žičnice), na naši strani smo posedali pri hiški ob antenskem stolpu RTV Ljubljana (tako piše na plošči iz leta 1976) in reliefu Julijcev. Na hiški je tudi vpisna skrinjica. Gora je del mednarodne verige spomenikov, posvečenih miru, katere pobudnik je bil duhovni vodja, umetnik in športnik Šri Činmoj (1931–2007); spomenik na Peči je kovinski obelisk iz leta 1994 z napisi v treh jezikih. Družbo mu dela spomenik prijateljstva gasilcev treh dežel. Za naju so bile nove le razlagalna tabla o vrhu Peči – Tromeji in tablice, ki poudarjajo odprtost meja. Bilo je zelo živahno (ob nobenem najinih prejšnjih obiskov ne tako) in bi bilo gotovo še bolj, če bi bilo tam tudi kaj glasnih zahodnih sosedov, vendar italijanščine ni bilo slišati. Pri meni se je ustavila psička s palico v gobčku, jo spustila na tla, nato pa tako dolgo mahala z repom in migala z glavo, da se mi je končno posvetilo, kaj hoče: pobrala sem njeno »igračo«, jo zalučala in požela veliko navdušenje. Preden smo se odpravili v dolino, smo si hoteli ogledati še bunker na italijanski strani, pa je bilo toliko snega, da smo se zadovoljili kar s pogledom od daleč.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kot smo načrtovali, smo vrh zapustili po daljši poti, po cesti ob avstrijskem smučišču, ob kateri smo opazili samo kolesarske oznake. Srečevali smo še veliko ljudi. Šli smo mimo klopce, table o karavanških gozdovih in kolesarskih kažipotov ter čez več grap in potočkov. Na ostrem desnem ovinku po 35 minutah smo se obrnili tako rekoč v nasprotno smer. Kmalu zatem je pritekel z desne kljub snegu in ledu zelo živahen potoček in se nadaljeval po grapi pod cesto. Čez slabih 10 minut je bilo ob stiku s cesto z leve kar šest kolesarskih kažipotov (1250 m), planinskih pa nič. Ves čas smo se spuščali in ovinkov, grap, potokov kar ni bilo konec. Na desnem ovinku čez dobrih 10 minut je bila pri klopci pravcata gneča, tabla o pogledu na Julijske Alpe pa je bila enaka kot tista pri razgledišču gor grede.

 

Kmalu za razglediščem smo prikorakali na križišče s kažipoti na 1190 m in zašpilili klobaso. Nedaleč od tam se levo nazaj odcepi cesta proti nekdanjemu Planinskemu domu Tromeja (1145 m), za katerega ni več kažipota (gor grede odcepa nismo opazili). V začetku 90. let so ga uredili iz nekdanje stražarnice, zdaj pa je že dolgo zaprt. Po dobrih 5 minutah smo prispeli k »ostanku« doma. Stavba je v slabem stanju, pritikline pa še v slabšem. Na robu gozda poleg doma stoji počitniška hiša. Domačinka nam je povedala, da planinskega doma že kakih 20 let ni več, ker sta se lastnika v igralnici preveč zadolžila in je zdaj lastnica banka. Škoda, saj je stavba na prijetnem kraju, mimo pa teče zelo prometna planinska pot, zato bi bilo veliko gostov. Spominjala se je, da so ob zaprtju priredili veselico, na kateri so igrali Čuki.

 

Odšli smo, kamor je kazal rumeni kažipot poti 18 Rateče. Spustili smo se po travniku pod domom mimo gospodarskega objekta z mejno markacijo in po slabih 5 minutah vstopili v gozd. Sledili smo stopinjam predhodnikov (markacij ni bilo) in se vztrajno spuščali. Desno spodaj smo slišali potok in se mu tudi kmalu približali. Ob poti so se vrstile »skulpture«, ki jih je ustvarila zima. Po gozdu je ležalo precej podrtih dreves. Po dobre četrt ure smo pri kažipotih sestopili na gozdno cesto pri sotočju omenjenega potoka in Trebiže. Tudi v njej je zima ustvarila raznovrstne umetnine, med njimi nenavadno »žival« z dolgim nosom in s čopkom na glavi. Opazili smo staro tablico poti 18. Na križišču z običajnima kažipotoma 18 za Tromejo (nazaj) in Rateče (naprej) smo ostali na dotedanji cesti. Ta se je za nekaj časa obrnila navzgor in smučarja, ki se je tam vzpenjal s »smrekico«, najbrž kar utrudila. Po slabih 15 minutah smo na 1000 m stopili na znano cesto. Spet smo se ognili poledenelemu odseku. V 25 minutah smo bili pri prvih hišah in do avta ni bilo več daleč.

 

 

 

 

 

 

 

 

Preden sva Tomaža povabila na Peč, sva se pozanimala, ali je pot uhojena. Najbrž se je vprašanim ta skrb zdela smešna, saj je planincev oziroma pohodnikov in smučarjev kar mrgolelo, gotovo tudi zaradi dveh vremensko res brezhibnih dni in napovedanega poslabšanja v prihodnje. No, v tisti zimski idili se je smejalo tudi nam.

Na tromejno Peč še iz tretje države

Na Peč (1508‒1510 m, kakor kje), ki stoji na stičišču treh držav, sva se že povzpela iz Slovenije in Italije, 22. decembra pa je prišlo na vrsto še eno izmed avstrijskih izhodišč: Sovče/Seltschach. Z vodnikoma Karavanke si nisva dosti pomagala, saj Klinar opisuje staro pot, Janšev opis pa je preskop, zato sva se »oborožila« le z zemljevidoma PZS Julijske Alpe ‒ vzhodni del in Kompassovim 61.

Na ta dan kakor da sta se sončna in senčna stran Alp zamenjali: skozi oblačna in mokra Kranjsko Goro in Podkoren sva se odpeljala čez Korensko sedlo/Wurzenpaβ v Avstrijo, kjer je bilo vreme dosti prijaznejše, le mrzlo je pihalo. Onstran meje sva nadaljevala proti severu in nato zavila na zahod v Sovče. Tam sva parkirala pri mizi in klopcah ob avtobusni postaji. Domača planinca, ki sta šla mimo, sta nama razložila, da morava zgoraj v vasi zaviti levo na makadamsko cesto, potem pa bo pot strma in slabo markirana, zato bi bilo za naju (!) najbolje, če bi šla po cesti in ob smučišču.

Nisva ju ubogala. Odpravila sva se proti središču vasi. Mimo gasilskega doma in naslednjega avtobusnega postajališča, kjer je bila na drogu markacija poti 693, sva prišla do kažipota 3Ländereck 3h30 in zavila levo (pot 693 se je nadaljevala po cesti). Asfalt se je pri stavbi krajevnega vodovoda končal in stopila sva na kolovoz, s katerega je bil v desno lep pogled na Dobrač. Slabe markacije poti 692 so naju privedle v gozd. Pri tabli, ki je vožnjo po gozdni cesti prepovedovala celo kolesarjem, je bilo precej prostora za parkiranje (kolesnice so bile kljub prepovedi tudi naprej). Kmalu za jaso in lesenimi objekti sva se po 25 minutah ustavila vrh klančka pri kažipotih nazaj Seltschach 10min 692 (modra pika) in Arnoldstein 45min 692,691 (rdeča pika), levo Dreiländereck 2¼h 692 (rdeča pika), desno Schauschakgraben 10min 7, zum Weg 603 40min in Dreiländereck über Hochwiese 2½h 7,603 (vse rdeče pike). Zavila sva levo po dotedanji gozdni cesti mimo odprte zapornice (desna pot na Peč je bila najbrž tista, o kateri sta avstrijska planinca povedala, da je strma in slabo označena). Na avstrijskem zemljevidu Kompass 61 ima pot 692 tudi oznako 2, na kažipotih pa te številke nisva zasledila.

Široka razdrapana cesta je vztrajno vijugala navzgor. Tu in tam so se v presledkih med drevjem pokazali Sovče in Dobrač. Čez slabe četrt ure sva zavila levo na označeno bližnjico, a je brez gazi ne bi bila opazila, saj je bila prva markacija ob njej šele čez približno 20 m (morda se je katera bliže odcepu skrivala pod snegom). Steza je bila strma in razrita kot vlaka. Prečkala sva potoček. Med markacijami se je znašel celo knafelček. V slabih 20 minutah sva znova dosegla gozdno cesto. Po kake četrt ure, potem ko jo je prekrižala steza in je ob desnem ovinku stala klopca, sva za tistim ovinkom cesto zapustila in se podala levo nazaj po ožji. Tja so zavile tudi gazi, kolesnice pa so se nadaljevale po dotedanji širši cesti. Spet sva prečkala potok. Na markaciji ob njem je bila nalepka Der Weg des Buches (Pot knjige; na spletni strani te poti piše o načrtovani kolesarski poti Primoža Trubarja, ki bo vodila od Murske Sobote do Trsta, kjer se bo srečala s Potjo tihotapcev biblije; na isti spletni strani izvemo še za druge tematske poti).

Čez slabe četrt ure, kmalu za potokom, se je cesta spustila levo, midva pa sva se povzpela desno po vlaki; vmes je bila še ena vlaka ali slaba steza. Do tega križišča sva stopala v sledi dveh predhodnikov, od tam pa je bilo vse shojeno (hodci verjetno prihajajo po cesti iz doline). Levo spodaj je med drevjem tičala majhna lesenjača in kmalu se je proti njej spustila ozka steza, po kateri je bila potegnjena smučina. Na naslednjem razcepu je bilo razločno označeno, da morava levo navzgor. Po 20 minutah naju je spet pričakal strm dostop do gozdne ceste. Rdeča packa na skali ob njenem robu naju je usmerila navzgor po cesti (levo), puščica na skali onstran nje pa je kazala navzdol, od koder sva prišla.

Po skoraj 15 minutah  se je cesta rahlo spustila, a se je kmalu začela znova vzpenjati in na tistem mestu se je odcepil kolovoz proti dolini. Pred seboj sva zagledala drogove vlečnice Stole. Ob cesti so bili zapičeni rumeno-črni snežni drogovi in tudi potočki so bili označeni s koli. V dobrih 5 minutah sva bila pri smučišču. Vrh je tičal v megli,  a Podklošter/Arnoldstein v dolini se je kopal v soncu. Zavila sva levo, spet v gozd, čez čas pa zavila ostro desno in strmo navzgor. Med drevjem sva ujela pogled na restavracijo 3-Länder-Treff poleg zgornje postaje trisedežnice 3-Länder-Jet (tudi Avstrijci imajo težave s pravopisom: imeni sta včasih zapisani s presledki, brez vezajev). V 20 minutah sva prikoračila do podrte lese in kažipotov ter zavila levo na prečno gozdno cesto, rahlo navzdol. Kljub prepovedi za ves promet, tudi za kolesarje, je bila vsa zvožena. Pod lesenimi hišami in prežo sva se povzpela do roba smučišča, nato pa zavila ostro desno in se začela vzpenjati ob njem pod vlečnico Dreiländereck Ost. Po dobrih 20 minutah sva prisopihala do žičniške hiške in antenskega stolpa. Žičničarja sva vprašala, kje je vrh, in nasmejan je pokazal v meglo. Ni čudno, da mu je šlo na smeh, saj je bilo do vrha samo nekaj korakov, a vidljivost je bila nikakršna.

Množica kažipotov in tabel je kazala na vse strani, a videla nisva dosti dlje kot do konice nosa. Z italijanske strani je prav takrat prišel še en par; on je pozdravil »Grüss Gott«, ona »Buon giorno«, midva pa »Dober dan« ‒ tromeja pač. Tudi Tromeja, ne le Peč. Avstrijci imajo prav tako dve imeni, Ofen in Dreiländereck, Italijani pa, kolikor vem, samo (Monte) Forno. Megle so se podile ter skrivale in razkrivale Dobrač na drugi strani Ziljske doline/Gailtala. Tokrat nič o znamenjih in znamenitostih, kajti mraz je hudo pritiskal, zato sva jadrno pomalicala in se odpravila dol.

Kjer sva gor grede prišla na rob smučišča, zdaj nisva zavila levo nazaj v gozd, temveč sva nadaljevala proti dnu smučišča do koče Dreiländereck (1423 m), spodnje postaje vlečnice Taubenkogel West in kažipotov. Sledila sva tistemu Seltschach 1½h 691 proti levi na gozdno cesto, spet prepovedano za ves promet, in tako zapustila območje, imenovano Sovška planina/Seltschacher Alm. Spuščala sva se mimo studenca s koritom in še enega izvira. Levo sva videla dolino, pred seboj pa Petelinjek/Hahnenwipfel. Ko sva naslednjič prišla do smučišča, sva sestopala dalje po njegovem levem robu. Desni je bil zavarovan z mrežo, v gozdu za njo pa sva tu in tam opazila markacije.

Čez pol ure se je od smučišča levo odcepila gozdna cesta, ob kateri so bile markacije poti 691. Sledila sva jim. Poslej sva se spuščala ob progi pod sedežnico izmenično po desnem in levem robu, včasih sledeč markacijam, včasih pa tudi ne, saj so bile nekajkrat za zaščitno mrežo ob smučišču, čez katero nisva mogla. Med drugim sva šla mimo bazena za zasneževanje (Janša omenja dva), ob potočku in mimo klopce. Srečala sva neverjetno veliko ljudi, ki so se vzpenjali s smučmi na nogah. V spodnjem delu smučišča je pritekla iz gozda markirana pot; morda sva kje vendarle prezrla kako oznako ali pa je bila pokrita s snegom.

Po 40 minutah sva postala pri hišici Smučarskega kluba Arnoldstein in pod njo še nekaj časa vijugala ob smučišču, dokler nisva po široki, z listjem in kamni posuti poti prispela do razcepa, kjer sva zavila desno navzdol na kamnato stezo. Po njej sva sestopila na gozdno cesto, kjer so bili trije kažipoti; najin Arnoldstein 40min 691 z rdečo piko je kazal levo navzdol. Spuščala sva se po poledeneli cesti mimo izvira s podrto ograjo in krmilnice ter pod sedežnico do dvignjene zapornice. Še zadnjič sva se znašla na smučarski progi. Ker nisva videla nobene markacije, sva kar po desnem robu in mimo naslednje hišice SK Arnoldstein po 35 minutah prispela do izteka.

Ob pogledu na osončeni Dobrač sva pomislila, da sva izbrala cilj na napačni strani Ziljske doline. Ampak ko sva mimo smučarske blagajne in parkirišča zavila levo na glavno cesto, ki naju je v dobrih 5 minutah pripeljala k avtu, sva bila vse prej kot slabe volje, kajti tisti dan sva bila kljub vsemu na pravi strani Alp.