Dve planini in en hrib: Ravni, Travnik in Podbevška peč

Za lanski 18. februar sva si izbrala dve planini med Črnivcem in Menino planino, za izhodišče pa Črnivec (S 46.260768, V 14.702419). Nasproti gostišča GTC 902 sva si ogledala spomenik Kamniškemu bataljonu, ki je 16. junija 1942 uničil tamkajšnjo okupatorjevo postojanko, ter razlagalni tabli o tematskih poteh in vsakršni ponudbi v okoliških krajih. Kažipot nama je povedal, da je do planine Ravni uro in tričetrt, do planine Travnik pa dve in četrt. Prelaz je izhodišče še za Veliki Rogatec (4.40), Lepenatko (3.30), Vrh Kašne planine (1.30) in seveda Menino (4.00). Na Črnivec priteče tudi Tomanova pot iz Nove Štifte (2,9 km).

 

Odpravila sva se po markirani asfaltirani cesti (na Hribi.net je še makadamska) za smerokazom Poljana mimo gostišča in okrog igrišča za njim. Na vrhu klančka, kjer se je cesta zravnala, je asfalt prešel v makadam. Vrstili so se ovinki in vzponi, bilo je čedalje več snega in ledu. Na 910 m, kjer sva končno vsaj za nekaj časa stopila na sonce, sva na razcepu nadaljevala po levem kraku (Dom na Menini in T.K. TOMAN 2 Km; desno POLJANA 2 km). Od kažipotov sva se spustila iz gozda in po slabe četrt ure prispela mimo dveh hiš do lovske koče LD Gornji Grad. Na tamkajšnjem razcepu (900 m) sva se povzpela desno proti Domu na Menini (levo navzdol Toman izletniška kmetija).

 

 

 

 

V smrekovem gozdu se je začela cesta strmo vzpenjati. Na levi sva lahko občudovala Rogatec in Lepenatko. Strmi breg se je že precej otresel snega, cesta pa je bila izmenično kopna in ledena. Na razcepu pri manjšem gozdarskem delovišču sva se povzpela desno. Nekaj časa sva imela na levo lep razgled, nato naju je spet zagrnil gozd. Z desnega brega se je valilo kamenje. Dobrih 20 minut od lovske koče sva zapustila gozdno cesto po markiranem kolovozu, ki se je odcepil desno in tekel vzporedno s cesto. Bil je kopen, posut s suhim listjem, storži in vejicami, iz njega pa so bodli številni popki belega repuha in celo smrečice so rasle po njem. Hitro sva se vrnila na cesto. Postala je strmejša in razglede je motilo drevje, le tu in tam se je odprl pogled na naselja pod bližnjimi hribi in zasneženo Raduho v daljavi.

 

 

 

 

Na križišču po dobrih 10 minutah sva prečkala kolovoz in onstran njega se je tudi najina cesta »skrčila« v strm kolovoz. Po 5 minutah se je položil in spustil. Gazila sva sneg in se dričala po ledu. Na nebu so se pojavili štirje baloni. Pogrešala sva oznake in šele na dnu spusta zagledala v gozdu stare markacije, ki sva jih najbrž zgrešila. Po slabih 15 minutah sva se ustavila pri razpelu in vpisni skrinjici, kjer je bril posebno mrzel veter. Upisna knjiga je tičala v vrečki z napisom OBČINA DOMŽALE Nosimo odgovornost! Prvi vpis tega leta (2022) se je glasil: 1. 1. 2022 URA: 00:20 SREČNGA PA ZDRAVGA. Pod razpelom je pisalo: IZ RODA V ROD TOD MIMO VODI BOŽJA POT in To znamenje postavila v zahvalo za zdravje družina Drolc - Snovar Ravne 2 / Maj 1999 / Izdelal: SLAPAR JANEZ Šmartno 43. Na drevesu nad podrto klopco je bil kažipot naprej PLANINSKI DOM na MENINI 3h. Tja je pripeljala tudi prej opažena slabo markirana steza.

Steza, ob kateri so bili knafelčki in rumene črte, se je brž za znamenjem kar končala, zato sva se spustila levo na kolovoz. Ta ni bil markiran, zgažen pač. Šele čez čas se je pojavila markacija. Sestopila sva na naslednji kolovoz in po njem nadaljevala desno. Četrt ure od znamenja sva zapustila gozd pri ograji ob travniku. Tam sta bila kažipota (1100 m) nazaj Črnivec in naprej Dom na Menini. Travnik sva prečkala. Markacije so bile tako redke, da se ni videlo od ene do druge. Naslednji, še večji travnik je bil strm in zaradi pomrznjenosti nevaren za zdrs. Daleč pod njim je stala preža. Rdeč kažipot brez napisa, že poraščen z mahom, naju je pomiril, da ubirava pravo smer. Po slabih 20 minutah sva spet vstopila v gozd. Gazi je zmanjkalo; predhodnik je bil morda poznavalec in jo je ubral po svoje.

 

 

 

 

 

Prej kot v 10 minutah sva prišla iz gozda in nato sestopila na kolovoz. Desno po njem sva pri (nekdanji) lesi stopila na obširno planino z razgledi na Kamniško-Savinjske Alpe – Ojstrico, Veliki vrh, Dleskovško planoto. V dobrih 10 minutah sva mimo markiranega betonskega korita prispela h koči na Ravneh (1070 m; poleg imena Ravni se pojavlja tudi ime Ravne) med Črnivcem in Menino planino. Pogled skozi okno je razkril skromno, a lepo urejeno notranjost. Planinska kažipota sta kazala nazaj Črnivec 1h 30min, naprej Planina Travnik 30min, Dom na Menini 2h 30min, star lesen kažipot pa nazaj Snovik.

 

Skozi ograjo za kočo sva se pod pobočjem Javorš(č)ka povzpela proti gozdu. Izpod njega sva se še enkrat ozrla na planino Ravni. Trije rdeči leseni kažipoti pred gozdom so bili brez napisov. Po skalnatem kolovozu sva zavila levo. Malo po gozdu, malo po travniku sva hodila kar po občutku, ker ni bilo ne markacij ne gazi. Z neke skale sem spraskala sneg in odkrila markacijo. Na kolu pred gozdom na koncu strmega travnika sta bila kažipota (1150 m) nazaj Črnivec, naprej Dom na Menini. Čez debele četrt ure sva prišla do »lese« – kola in nekaj žic, ki so ležale po tleh; najbrž je bilo šele tam zares konec planine Ravni.

 

Dobrih 5 minut od »lese« sva sestopila na kolovoz in se vzpela desno po njem. Od njegovega skalnatega roba so odpadali kamni in skale. Po lahnem spustu sva se čez 10 minut znašla pri naslednji lesi, ki je napovedovala planino Travnik na severozahodnem robu Menine planine. Po nekaj minutah sva od že običajnih kažipotov (1190 m) za Črnivec in Dom na Menini zagledala obsežno planino in veliko stavbo na njej, čez čas pa na desni še manjšo, senik. Najprej sva se spustila v dolinico, kar je bilo težavno zaradi ledu in snega, ki se je ponekod hudo udiral. K hiši in hlevu na nasprotnem bregu je vodila zelo daleč naokrog cesta ali kolovoz in še ograje so bile vmes, morebitne steze pa zaradi snega nisva videla, zato sva se povzpela kar za nosom. Na drugi strani je bilo skoraj kopno, zato vzpon ni bil tako naporen.

 

 

 

Stan na Travniku sva dosegla 20 minut od lese. Na ograji pred njim sta bila napis PL. TRAVNIK PRI TONČKU 1180 M.V. in nečitljiv lesen kažipot. Nad vrati je pisalo PL.TRAVNIK TG / ŽIVALI SO OGLEDALO PASTIRJA. Za vogalom je bil na steni napis ČRNIVEC 2^h s puščico v smer, od koder sva prišla. Mimo planinskih kažipotov (nov je bil levo Nova Štifta 1h 30min) sva stopila še k bližnji strešici z zvoncem, na katerem je pisalo TRAVNIK 2002 in ga je krasila podoba Dobrega pastirja, ter k razpelu z napisom ČLOVEK, KI HODIŠ PO TEJ POTI – / TA KRIŽ NI SAMO BOŽJE ZNAMENJE, / JE POVEZANOST NEBA IN ZEMLJE: / KAŽIPOT PONIŽNOSTI NA POTI K CILJU. / EDI MAVRIČ – SAVINJČAN / ANNO 2000 na kovinski plošči. Razglede so nama kvarili oblaki.

 

 

 

 

 

Vrnila sva se sprva po isti poti. V 40 minutah sva bila pri stanu na Ravneh. Pri lesi na koncu planine čez slabih 10 minut pa nisva zavila levo na pot prihoda, ampak sva ostala na kolovozu, da bi se ognila pomrznjeni strmini. Čez dobrih 10 minut je pred levim ovinkom ležalo betonsko korito, nekoliko niže na desni pa je stala preža, ki sva jo tja grede videla globoko pod seboj. Na tamkajšnjem razcepu sva nadaljevala levo navzgor, po nekaj korakih pa kolovoz zapustila in se na pamet povzpela po travniku. Po dobrih 10 minutah kar strmega tavanja sva spet stopila na markirano pot. Še čez dobrih 10 minut sva prišla do tja, kjer se je zjutraj pot kar končala, zato sva zdaj ta odsek obhodila po kolovozu, ne za markacijami, ter prej kot v 5 minutah prispela k razpelu in vpisni skrinjici. Tam je še vedno neznansko pihalo.

 

 

 

 

Od razpela nisva nadaljevala po kolovozu kakor tja grede, ko sva zgrešila markirano pot, temveč sva se držala markacij, ki pa so naju kmalu vrnile na kolovoz. Zdaj sva hotela še na Podbevško peč (Podbevšek je domačija ob vznožju gore na drugi, tuhinjski strani). Ko je kolovoz dosegel najvišjo točko, sva krenila levo navzgor v brezpotje in po kakih 50 m, 20 minut od razpela, dosegla greben. Po njem je z nekaj domišljije tekla stezica, ki je na maPZS narisana kot slaba nemarkirana, in ubrala sva jo proti zahodu. Spotikaje se ob razlomljene veje sva se kmalu znašla v popolnem brezpotju. Na neki skali sta bili rumena črta in ostanek nekega rdečega znaka. Za še eno rumeno črto na drevesu sva se strmo povzpela. Na nekaj mestih je bil greben res ozek in izpostavljen. Za razglednim robom s solnico sva prelezla še nekaj skal in po slabih 20 minutah stopila na vrh Podbevške peči (1190 m). Tik pod njim je bil na skali narisan rdeč križ, vrh pa ni bil označen.

 

 

 

 

 

Tudi na drugo stran sva se spustila po ozkem grebenu brez oznak. Veter je bil leden in tako močan, da me je kar prestavljalo, listje, ki ga je nosil po zraku, pa naju je »teplo« po obrazih. Čez dobrih 20 minut naju je presenetil kamnit in dokaj širok, čeprav ponekod slabo viden kolovoz, ki se je tam končal oziroma za naju začel. Spuščal se je proti zahodu, malo pred na zemljevidu označenim sedelcem pa je zavil severno navzdol proti jutranji cesti. Odločila sva se mu slediti. Kar strmo se je spuščal v serpentinah. Ko sva med drevjem že zaslutila lovsko kočo, je serpentina zavila desno, proč od nje. A na levi sva opazila drug, precej zaraščen kolovoz. Prestopila sva nanj in se v nekaj minutah (pol ure od začetka kolovoza) srečno spustila na travnik nasproti lovske koče. Do avta je bilo le še kakih 10 minut. Potepala sva se dobrih osem ur (čiste hoje do Travnika 2.40, nazaj 3.05).

Goli vrh (Šavnice)

Goli vrh je najvišja točka jugovzhodnega dela Menine, imenovanega Šavnice (tudi Ščavnice). Tako je pisalo v starem vodniku po Kamniško-Savinjskih Alpah. Novi pa Šavnice enači z Golim vrhom. Kakorkoli, ta razgledni vrh je prav vabljiv, pa vendar ni posebno obiskan. Če nimate radi gneče, vam bo gotovo všeč.

 

 

 

 

 

Po štajerski avtocesti sva se odpeljala na Vransko, od tam pa skozi Prapreče in Vologo na preval Lipa med Menino in Dobrovljami (po zemljevidih 721 m, na kraju samem pa je »ponudba« pestra: 722, 725 in 726 m), kjer sva parkirala (S 46.261534, V 14.893674). Poleg kažipotov in smernih tablic so tam še kapelica, miza in klopi ter kozolček z leseno tablo v spomin na leta 1941‒1945, ko so čez preval prehajali kurirji in partizanske enote.

 

Odpravila sva se rahlo navzgor po poledeneli in zasneženi gozdni cesti nad parkiriščem (smerna tablica Menina ^3h). Ob njej so bili knafelčki, oznake S Savinjske planinske poti (SPP) in markacije E6. Na levem ovinku (790 m) čez dobrih 10 minut sva pri pravcatem šopku kažipotov in smernih tablic (»zanimivost«: do Slopov je po smerni tablici pol ure, po kažipotu pa 50 minut) zavila na desno gozdno cesto (Menina 2^h 30', Goli vrh 2h 15min). V vrhovih smrek je vršal veter in med drevjem podil meglo. Niže ko sva se spuščala, bolj megleno je bilo. Globoko na desni je šumel potok Voložnica.

 

Po dobrih 20 minutah se je cesta na videz končala, a v resnici se je nanjo podrlo drevje. Se je pa zožila v slab kolovoz. Pod drevesom na desni je ležal rdeč kažipot brez napisa. Zatem se je nekaj odcepilo desno čez Voložnico, a midva sva se vzpenjala dalje po tej strani. Ko sva prišla tako visoko, da sva bila vštric s potokom, se je pot skoraj zravnala. Na neki skali so bili markacija, rdeča lomljena črta in vklesan križ, pobarvan rdeče. Po gozdu, tudi čez pot, je ležalo čedalje več podrtega drevja. V bregu desno na drugi strani potoka sva skozi krošnje zaznala Leskovnikovo domačijo. Čez slabih 20 minut naju je kolovoz pri kažipotih (840 m) in kupu drv pripeljal iz gozda na makadamsko cesto, ki v desno vodi v Rovt pod Menino, proti Leskovniku, midva pa sva zavila levo po njej (Slopi 10min, Menina planina 2h 10min) mimo zarjavelega in trhlega snežnega pluga. Na desni naju je še vedno spremljala Voložnica.

 

Naprej po markirani cesti sta kazala rdeč kažipot brez napisa in bela puščica na drevesu. Vrh ograjenih travnikov na desni je stala preža. Z velikega levega ovinka sva že videla Slopnikovo domačijo visoko zgoraj na robu, desno v bregu pa Piklovo. Tam sva cesto zapustila, ker sva na travniku na desni zagledala kažipot (890 m) Goli vrh 1h 10min, Dom na Menini planini 2h. Povzpela sva se na rob z visokimi drevesi in ograjo. Slabih 20 minut, odkar sva pri Leskovniku stopila iz gozda, sva dosegla gozdno cesto na prevalu Slopi (po zemljevidih 925 m, po kažipotih 930 in 933 m) pri zdelanih klopcah, znamenju in kažipotih (naprej Goli vrh 1h 15min, Dom na Menini planini 2h). Tudi na deblu debelega drevesa je bilo več oznak: nazaj Vransko, naprej Menina, Biba, knafelček in polž ‒ znak Motniške planinske poti (MPP). Stopila sva levo mimo podrte ograje do spomenika za Slopnikom (Bela 12), posvečenega 12 koroškim partizanom, padlim na Šavnicah oktobra 1944.

Vrnila sva se h kažipotom in nadaljevala po gozdni cesti.  Bela puščica naju je usmerila desno na prijazno stezo, posuto z iglicami in češarki. Ob njej je bilo čedalje več skal, večinoma poraslih z mahom. Strmo se je povzpela in prečkala slabo gozdno cesto. Vodile so naju vezistične in Knafelčeve markacije. Skozi meglo so začeli prodirati sončni žarki. Ko sva naslednjič dosegla gozdno cesto, ki je bila le še traktorski kolovoz, sva se povzpela levo po njem. Po kakih 20 minutah se je strmina unesla.

 

Dalje so naju vodile vse mogoče oznake: knafelčki, rdeče zvezde, oznake Poti kurirjev in vezistov, rdeče puščice, znaki MPP, rdeči kažipoti brez besedila. Po 25 minutah sva stopila iz gozda in skozi leso na gruščnato-travnat kolovoz, po katerem sva se povzpela proti robu s prežo. Med betonskima koritoma in pašnima ograjama na levi in desni sva prišla do križišča na Novi Poljani (1235 m), kjer sva stopila na gozdno cesto proti planini Biba in takoj desno navzgor po kolovozu z nje (Goli vrh 30min). Ob robu gozda sva se ustavila pri koči (1299 m) s sončno celico, čebelnjakom, ognjiščem, koritom s pipo, pasjo uto in prvo pomočjo (šnopčkom, arniko in še nečim iz kamniške lekarne). Pri njej sva vstopila skozi (nekdanjo) leso v gozd.

 

Od kažipotov (1326 m) 15 minut nad križiščem naj bi bilo do cilja le še četrt ure. Menjala sta se strmina in položen svet. Tik pod nekim vršičem je pot zavila levo in po 15 minutah sva zakoračila na travnik. Na drugi strani sva šla skozi pas smrekovega gozda in ko sva prišla na plano, sva zagledala vrh. Hitro sva dosegla vršno planoto in po dobrih 5 minutah tudi cilj (1427 m). Tik pod vrhom sva se ustavila pri kažipotih (naprej Dom na Menini planini 1h 10min, Volog 2h 20min) ter razlagalni tabli o naravnem spomeniku Šavnice in Goli vrh. Ta je najvišji vrh ne le Šavnic, ampak tudi občine Nazarje. Za kamniške murke, s katerimi se ponaša poleg drugih rož, 21. januarja seveda ni bil pravi čas (poleti 2005, ko še ni bilo tega spletnega dnevnika, pa sva bila tam deležna obilice cvetja). Prav na vrhu je razgledna plošča. Zelo lepo sva videla Ojstrico in Moličko peč, Olševo in Raduho pa še marsikaj, nekoliko pa so razglede kvarili oblaki.

 

 

 

 

 

 

Prvo uro sva se vračala po poti vzpona, pri Slopniku pa sva nadaljevala po cesti okrog domačije in mimo odcepa desno proti Vranskemu. Na prvem velikem levem ovinku sva cesto zapustila in zavila desno proti Vranskemu. Na razcepih so naju vodile vezistične in Knafelčeve markacije. Po dobrih 20 minutah sva pod seboj zagledala Jeseničnikovo domačijo (Jeronim 55). Kljub rožam na okenskih policah in odprtemu oknu se nama je zdela zapuščena. Na gospodarskem poslopju je bil napis Vransko s puščico naprej. Na drugi strani hiše sva stopila na makadamsko cesto, kjer je bilo več kažipotov in smernih tablic (840 m): desno Motnik 1^h30', Trojane 3h, S (SPP) in trikotni evropski kažipot, naprej pa Vransko 1^h30', Sv. Jošt 1h, Čreta 3h, Pot kurirjev in vezistov. Po cesti, ki je rezala strmo pobočje, sva jo ubrala proti Vranskemu. V dobrih 10 minutah sva prišla na križišče z več oznakami, za naju naprej Smolnik-Lipa. Po dobrih 10 minutah je pred širokim ovinkom in hišo s pritiklinami markirana bližnjica zavila desno, a je le sekala ovinek. Naju je radovednost odnesla kar po cesti, mimo hiše (po maPZS Na dolini).

 

 

Čez slabih 10 minut je pri odcepu levo (900 m), označenem s smerno tablico Smolnik 15', obrnjeno proč od naju, spet zmagala radovednost. Že po nekaj korakih se je v strmino na levi odcepila stezica, označena z markacijo. Ne posebno uhojena stezica se je iztekla na zaraščen prečni kolovoz in ga prečkala rahlo v desno. Na levi se je pokazala ograja, sledilo je nekaj metrov poplezavanja s pogledom proti Sv. Joštu, za katerega sva videla kažipot na izhodišču. Po 20 minutah sva dosegla nerazgleden vrh s klopco, geodetskim kamnom ter skrinjico in napisom Smolnik 1002 m na drevesu. Tam sva že bila, a moram priznati, da se ga nisem spomnila, čeprav je od najinega prvega obiska minilo šele devet let (ali pa že devet …). Zbledel pa ni samo spomin, tudi napis je že nekoliko pobralo.

 

Vrnila sva se na cesto in po njej na križišče na 790 m, kjer sva šla zjutraj po desnem kraku, zdaj pa sva se vrnila po drugem. Poslej sva se vračala po jutranji poti in na prevalu Lipa čez pol ure je še vedno stal samo najin avto. Čeprav je bil lep dan, nisva srečala niti enega človeka.