Na Roblek po Vojskovi poti

Čeprav so vremenoslovci za 28. junij napovedovali vročinski rekord, se Jani ni hotel odpovedati hribolazenju. Iskal pa je vsaj pot, ki ne bi bila predolga in na kateri je pričakoval pretežno senco. Izbral je Roblekov dom na Begunjščici ali na kratko Roblek, kot pojejo Avseniki. Tam sva bila že nekajkrat, a Jani najde vedno kaj novega, kar ga zvabi tudi na že znane poti.

 

Zaradi visokih temperatur te dni sem se odločil, da se z avtom zapeljem čim više. Vendar me je prometni znak ustavil že takoj na koncu Drage, tam kjer leva planinska pot krene na Begunjščico čez Pol(j)ško planino in desna čez Préval. Pred leti se je smelo »na lastno odgovornost« peljati še naprej, a zdaj je to od maja do novembra navadnim smrtnikom prepovedano. Ker cesto popravljajo, se med tednom najbrž ne da pripeljati niti do tja. Na razpotju (689 m) je prostora največ za tri avte in jaz sem ujel zadnje prosto mesto. Ko sem ugašal motor, je termometer v avtu kazal prijetnih 19 ºC.

  

 

Krenil sem dalje po makadamski cesti, ki je speljana po slikoviti soteski ob potoku meni neznanega imena. Cesta ga do končnega odcepa na planinsko pot (vmes je ena zelo kratka bližnjica čez cestni ovinek) preči kar štirikrat. Do odcepa v levo sem potreboval pol ure. Vmes me je na cesti pričakala osamljena koza, ki je nepremična strmela vame: zakaj neki bi neko bitje brez resne potrebe rinilo v strmino in vročino? Ceste sem se na odcepu resda znebil, a tudi planinska pot ni bila ravno prijazna do nog. Je kar strma in ker jo uporablja ogromno planincev, je shojena do brez števila korenin, ob katere se ni težko spotakniti (kot Ljubljančana me je spomnila na šmarnogorsko). Mene je najbolj motilo, da je bilo pobočje marsikje grdo ranjeno tudi več kot deset metrov na široko. Ja, ljudje brez razmišljanja hodimo po poteh, ob njih in po nepotrebnih bližnjicah. Ampak tukaj so za stanje krivi tudi radovljiški markacisti: oznak, ki bi pohodnike usmerjale na eno samo pot, je komaj kaj in ni čudno, da gre vsak malce po svoje. Pri tem se mi je zdelo naravnost absurdno, da sem više naletel prav na njihovo tablo, naj ne uničujemo ruše s hojo po bližnjicah.

Potem ko je pot trikrat prečkala cesto (dvakrat je bila ista, po kateri sem pohod začel), sem v 50 minutah stopil na cesto četrtič. Z nje sem že videl streho stana na planini Planin(i)ci. Na maPZS je pot naprej narisana kar čez pašnik, dejansko pa je prehod zagrajen celo z bodečo žico, da »prepričljivega« napisa BIK NA PAŠI niti ne omenjam. No, mene v tisto smer tako in tako ni mikalo. Zavil sem levo ter se po razritem in zaraščenem kolovozu povzpel na vzpetinico, ki menda sliši na ime Kalvarija (1125 m). Tam se je sredi drevja skrivala lična lovska koča. Bila je zaprta in v betonski podest je imela vtisnjen datum 2. 8. 96. Od nje je bil do stana na Planinici (1136 m) samo kratek sprehod. Večina krav se je že umaknila v senco, pohodnikom pa so pastirji med drugim obljubljali mrzu pir.

 

 

 

 

 

 

 

Ob Planinici se makadamska cesta razcepi: desno zavije proti Prevalu, levo pa k mnogo bližji Poljški planini (1180 m). Čeprav me je med hojo tja za kratko zamotil slepec in sem se pod cesto ustavil tudi pri koritu s stalno tekočo vodo (pozabil sem se pozanimati, ali je pitna), sem prej kot čez 10 minut že naročal hladno pijačo. Na zemljevidih piše, da je dolga stavba na planini Tomčeva koča, kar pa ne drži. Pokojni Stanko Klinar je v svojih legendarnih Karavankah zapisal: »Nekoč je malo više stala Tomčeva koča; ni je več in čisto brez potrebe še straši po zemljevidih.« Več kot pol stoletja kasneje je še vedno tako. Stavba je v resnici nekdanja planšarija, dograjena leta 1932, ki zdaj služi predvsem pohodnikom, še vedno pa je v lasti pašne skupnosti Poljče. Kar pošteno sem se zaklepetal z oskrbniškim parom. Povedala sta mi, da je Tomčeva koča stala na kuclju streljaj od planšarije. Preveril sem: zdaj sta tam dve zasilni klopci, od katerih sem celo v mrču razločil Triglav. Našla sta tudi črno-bele razglednice domače izdelave, ki so prikazovale planšarijo in Tomčevo kočo skupaj. Ugibali smo, koliko so stare. Ker na njih še ni zdaj kar velikih lip pred planšarijo, smo sklepali, da morajo biti izpred vojne. Sploh pa, kolikor jaz vem, so tako planšarijo kot Tomčevo kočo med vojno partizani požgali in slednja ni bila nikoli obnovljena.¹

S Poljške planine sem se mimo table, ki je obveščala o odprtem Roblekovem domu, usmeril proti severu. Udoben kolovoz je vstopil v gozd, skozi katerega v sedmih dolgih serpentinah pripelje do doma. Toda jaz sem moral biti pozoren na drugi desni ovinek, kjer se od običajne planinske poti odcepi levo t. i. Vojskova pot. Dolfe Vojsk je bil dolgoletni direktor dolgoletnega ponosa slovenske industrije Elana. Ko se je preselil v Begunje na Gorenjskem, je kot ljubitelj gora postal redni obiskovalec Roblekovega doma. Omislil si je celo lastno pot in jo tudi vzdrževal. Zato so svojci leta 2023, po njegovi smrti, na njenem začetku postavili moder spominski kažipot, ki je opozarjal na njegovo pot. Zanj so pridobili tudi potrebna soglasja. Kot sem prebral na spletu, ga nek nestrpnež kar naprej podira. Zanimalo me je, kakšno je stanje ta dan. Kažipota ni bilo. Šele ob tem sem se domislil, da sem podoben kažipot malo prej videl ob planšariji na Poljški planini, le da je imel daljši napis: Vojskova pot (Roblekov dom – z druge desne serpentine zavijte levo navzgor). Seveda, na obljudenem kraju si ga neznani »junak« ne upa kar tako posekati, pa še na istem drogu je kot rdeči planinski.

 

 

 

 

 

 

 

 

Zavil sem torej na Vojskovo pot. Na odcepu me je razveselil skromen šopek fuchsovih prstastih kukavic, saj dotlej rož skoraj ni bilo. Po zaraščenem kolovozu sem naredil samo nekaj korakov in takoj zavil desno na ozko stezico. Ta se je vila strmo navzgor, na nekaterih mestih bi ji kar težko sledil, če je ne bi označevale rumene črte na drevesih. Gozd mi je deloval zelo prvinsko: vse naokrog padla in trohneča drevesa, mnoga živa pa so se skrivenčila v vsakovrstne pokveke. Strmina mi je hitro vzela sapo. Kot nekdanjemu astmatiku se mi je zdelo, da se skoraj več ustavljam in hlastam za zrakom, kot hodim. V zgornji tretjini se je strmina unesla, gozd je postal redkejši, pojavilo se je precej trave in druge podrasti. V njej je bilo očitno nadelani poti laže slediti, zato je bilo rumenih črt manj. Vojskova pot se je končala, ko je dosegla s knafelci markirano z Zelenice oziroma od Tinčkove koče nad Završnico. Zanjo sem potreboval uro in pol, kar je za povprečnega planinca mnogo preveč.

Zavil sem desno za knafelci, ki so me v 10 minutah privedli na travnik okrog Roblekovega doma (1657 m). Preden sem stopil do njega, sem se naužil lepih pogledov proti karavanškemu kraljevskemu paru – Stolu in Vrtači. Pri domu sem prisedel k edini mizi v senci in naročil joto. Narejena je bila po furlansko, se pravi s kislo repo, ne zeljem. Po izkušnjah je okrog doma vedno veselo, tokrat nas je bilo največ deset. Novost od zadnjega obiska, ki sem jo opazil, je bila plošča Slovenskega planinskega društva iz Trsta v spomin Hug(on)u Robleku. Roblek je bil ugleden radovljiški lekarnar ter je skupaj z Jakobom Aljažem in Jankom Vilfanom polagal temelje planinstva na Gorenjskem. Ko se je leta 1920 z ženo Pavlo vračal iz Neumarkta na Južnem Tirolskem, sta se ustavila v Trstu, kjer sta prenočila v hotelu Balkan v sklopu Narodnega doma. Tistega dne, 13. julija, so italijanski fašisti in nacionalisti dom zažgali. Zakonca Roblek sta, da bi se rešila, skočila z okna drugega nadstropja. On je mrtev obležal na pločniku, njo pa so hudo ranjeno odpeljali v bolnišnico. Roblek je svojo hišo v Radovljici zapustil tamkajšnji planincem, ki so iz izkupička od prodaje zgradili dom na Begunjščici. Slovesna otvoritev je bila 30. julija 1933.

 

 

 

 

 

 

 

V pripeki sem se le površno ozrl po cvetočem travniku okrog doma. V oko mi je padlo nekaj živih cvetov klobčaste zvončice in več nežnih bilk rožnatega gadnjaka, ki ju ne vidiš ravno vsak dan. Potem sem zavil okrog razpela pred domom in krenil v dolino po običajni planinski poti. V dobrih 5 minutah sem bil na prvem desnem ovinku, pred katerim se v levo odcepi pot proti Prevalu. To sicer ni bila moja smer, a sem vseeno zakoračil tja, saj sem hotel preveriti, ali je kaj novega pri enem od treh vhodov v opuščeni manganov rudnik. Do njega je komaj kakih sto metrov. Informativna tabla kliče po zamenjavi, tako da je že težko razbrati opozorilo, da je vstop smrtno nevaren. Jaz sem ga gladko spregledal in tako spoznal, da je celo v tej suši rov poln vode in blata. Sedaj je od njega ostalo le kakih dvajset metrov, nekdaj pa so iz rudnika Kranjske industrijske družbe (KID), ki je obratoval v letih 1861–1915, dobili več kot tri četrtine pri nas izkopane manganove rude.²

 

 

Vrnil sem se na prvotno sestopno pot. Samo 15 minut niže je sledil še prvi levi ovinek. S Poljške planine sem imel napotek, da so tam nekje borni ostanki Vilfanove koče, predhodnice Roblekovega doma. Na ovinku, kjer se na nekaterih zemljevidih pojavlja zgovorno ledinsko ime Vilfanca, sem se pošteno razgledal, a nisem našel nič. Le nekaj korakov niže pa sem pod potjo opazil še eno informativno tablo. Po komaj vidni stezici sem se spustil k njej. Pripovedovala je podobno kot zgornja o manganovem rudniku. Pobrskal sem okrog ter naletel na nekaj kamnov, ki bi lahko bili temelji zgradbe ali škarpa, za silo ohranjen zbiralnik vode in zagrajeno luknjo. Morda je to res povezano z rudnikom, a prav lahko bi bilo tudi z Vilfanovo kočo.³

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tako, moje raziskovanje je bilo za ta dan končano. Kmalu za naslednjim ovinkom sem šel mimo mesta, kjer so običajno zložena drva za Roblekov dom. Tokrat so bili tam samo hlodi, ki jih je bilo treba še razžagati in nacepiti. Na zadnjem levem ovinku me je z običajne poti zvabila puščica na tleh, narejena iz vej. Pa poskusim še to, sem si mislil. Puščico je očitno naredil nekdo, ki je sestopal k Tinčkovi koči, jaz pa sem s kolovoza, ponekod zaraslega s sveže cvetočim navadnim ločjem, zavil k planšariji na Poljški planini. Tokrat je bilo tam več domačinov. Poklepetali smo o vsem mogočem, jaz pa sem previdno povprašal, ali kdo kaj ve o nagajanju na Vojskovi poti. Nihče ni nič slišal o tem.

 

 

S Poljške planine sem sestopil po poti vzpona, le da sem se kar po cesti ognil lovski koči na Kalvariji. Navzdol je šlo seveda precej hitreje kot navzgor. Čez tri četrt ure sem bil namreč že pri avtu. Najbolj me je zanimalo, koliko zdaj kaže termometer: 35 ºC. Vročinskega rekorda ta dan ni bilo, a sem bil vseeno nadvse zadovoljen, da sem se zdaj lahko zatekel v zavetje klime v tesno zaprti avtomobilski kabini.

 

 

¹ Blaž Tomc je bil doma iz Poljčan. V Ameriki si je nabral nekaj denarja in je po vrnitvi domov v Beljaku odprl klobučarno. Na Poljški planini si je postavil počitniško hiško. Po njegovi smrti jo je hči Terezija Soukup podarila radovljiški podružnici Slovenskega planinskega društva. Ta jo je preuredila v planinsko kočo in jo 28. julija 1901 odprla kot prvo planinsko postojanko na Begunjščici. Čeprav ni bila oskrbovana, je bila dobro obiskana in se je z osmimi ležišči hitro izkazala za premajhno.

² Najbolj zanimiva oseba, povezana z rudnikom na Begunjščici, je vsekakor v Tržiču rojeni veliki inovator inženir Lambert von Panz. Kot prvemu tehničnemu ravnatelju KID mu je leta 1872 prvemu na svetu uspelo neposredno iz plavža pridobiti feromangan, trdnejšo in prožnejšo zlitino jekla in mangana. Izum so mu sicer ukradli Francozi in ga izboljšali, a dotlej je bil feromangan glavni izvozni izdelek podjetja. Rudo so z žičnico dostavljali v dolino Završnice in od tam v javorniške fužine. Tudi pri tem se je ponovno izkazal von Panz. Že leta 1873 je namreč izumil samotežno žičnico z eno samo nosilno jeklenico in izogibališčem na sredini, ki je širom Evrope nadomestila precej dražjo žičnico z dvema jeklenicama.

³ Ko se je Tomčeva koča izkazala za neustrezno, so jo radovljiški planinci zamenjali s poljško srenjo za ovčarsko bajto više na pobočju. Tam so s pomočjo Valentina Šturma, veleposestnika iz Poljč, postavili novo leseno kočo. Otvoritev so zaradi dežja kar dvakrat prestavili, tako da je bila šele 25. julija 1909, ko so jo že celo leto uporabljali. Poimenovali so jo po tedanjem predsedniku podružnice odvetniku Janku Vilfanu. Po dveh letih sta navdušenje pohodnikov in obisk koče uplahnila. Nudila je premalo udobja in slabo izbrana lega skoraj nič razgleda. Roblekova dediščina jim je omogočila, da so nato leta 1933 zgradili Roblekov dom.

Srednji vrh – muhast razglednik

Po 15 letih sva šla znova na Srednji vrh nad Završnico, tokrat (21. septembra) na Tomaževo pobudo. Začeli smo pri Tinčkovi koči (Doslovče 35, 1070 m), od koder sva šla že na planine pod Stolom, Svačico, Begunjščico. Zataknilo se je že pri Završniškem jezeru, saj je bila zaradi mednarodne tekaške tekme I Feel Slovenia JAT (Julian Alps Trail) Ultra Trail cesta zaprta. Vozil je Tomaž in ko je pogledal skozi okno, se je izkazalo, da se z enim od »stražarjev« poznata. Spustil nas je naprej in naše veselje je prevladalo nad dejstvom, da je bilo treba nato pri zapornici plačati 7 evrov (potrebna je plačilna kartica). Naslednja dobra novica je bila, da zdaj do parkirišča pri Tinčkovi koči pripelje boljša, na koncu celo asfaltna cesta (nekoč je bila gozdna tako razrita, da je bila kar nevarna). Koča se imenuje po Tinetu Muleju (1921–1982), poklicnem lovskem čuvaju in alpskem smučarju, ki je nastopil na olimpijadah 1948 in 1952. Trenutni lastnik je tudi Tinček, njegov sin, naslednji lastnik, pa ne, nam je razložil gorski reševalec, ki je tam »pazil« na gorske tekače. Na skali nasproti koče sta partizanski spominski plošči, posvečeni štirim leta 1944 padlim borcem in enotama Gorenjskega odreda, ki sta tam taborili leta 1944. Za kočo se skriva Plemenilna postaja Anton Janša.

S parkirišča smo se povzpeli za markacijami v gozd. JAT se je takoj odcepil levo po priložnostno označeni stezi, sicer opremljeni tudi s kažipotoma za Zabreško planino, Valvasorjev dom in Stol, mi pa smo zavili desno navzgor po nemarkirani skozi Zagon (nekaj zablodelih tekačev smo opozorili, da so zgrešili tekaško progo). Nad Tinčkovo kočo smo videli še nekaj koč, znanih kot Jagrske bajte. Precej strma široka gruščnata pot je bila ponekod bolj podobna hudourniški strugi. Desno spodaj je tekla še ena steza. GPS je pokazal, da smo na pravi, a ko se nam je spodnja čisto približala, smo nadaljevali po njej. Takih menjav je bilo še nekaj, dvakrat nam je pomagal možic. Gozd je bil posut z manjšimi skalami. Nad drevjem pred nami se je pokazala Srednja peč.

 

 

Pol ure nad izhodiščem, ko je bilo videti, da je struge konec, smo se morali odločiti, ali levo ali desno. GPS je pokazal desno. Izkazalo se je, da struga tam le zavije, in smo jo prečkali. Začeli so se ključi med skalami, poraščenimi z mahom. Še čez pol ure smo stopili na dolgolaso travo, kakor jo je opisal Tomaž, in med prvo ruševje. Po 10 minutah se je gozd razredčil in Zagona je bilo konec. Prišli smo iz gozda in nadaljevali po ozki stezici čez travnik ob robu grape. Ruševje je že prevladovalo, čez četrt ure pa se je razmaknilo in prišli smo na opuščeno planino Za Šijo, čez katero teče spodnja pot na Stol. Kot pred 15 leti so me razveselile zardele jerebike. Levo spodaj je šumel potoček. Hodili smo po stezici nad njegovo stružico, a ko smo se mu približali, je »utihnil«. Dvakrat smo ga prestopili. Slišali smo glasove planincev, ki so šli na Stol, skrit v oblaku.

Čez 5 minut smo pri koritu na ostrem ovinku zavili desno na markirano pot (levo se gre na Stol). Na betonski ruševini nad koritom je pisalo ŠIJA in ZELENICA. To je bila naša smer. Po razritem travniku, najbrž še delu planine, smo se povzpeli v ruševje. V levo smo prečkali grapico in v kake četrt ure dosegli sedlo Šija (1693 m) s klopco in kažipoti (za nas Srednji vrh 20min). Na sedlo je prišla tudi starejša gospa in poročala, da je prav tako hotela na Srednji vrh, pa je bilo više gori preveč mokro in spolzko, zato se je obrnila in šla proti Stolu, se na nekem lepem razglednem kraju usedla in v soncu uživala kako uro, zdaj pa gre domov. Skozi ruševje
in visoko travo smo nadaljevali proti Srednjemu vrhu. Pot je bila označena z markacijami in lesenima kažipotoma. Čeznjo je ležalo polomljeno drevje, okrog vrha so se podile meglice. Skalnati odseki so bili res spolzki. Dobre četrt ure nad sedlom smo dosegli vrh (1796 m).

 

Poleg vpisne skrinjice je stala skromna klopca, ki je leta 2009 ni bilo. Sramežljivo je posijalo sonce. Vsenaokrog so se spreletavale kavke. Dve sta nas opazovali s tablice z imenom in nadmorsko višino gore, ena pa je pristala pri nas. Ko sem segla v vrečko po semenke in suho sadje, je priletela na moj nahrbtnik, mi z njega skočila na roko, mi zasadila krempeljce v dva prsta in začela kljuvati. Česa takega pa še ne! Saj že imava izkušnje s pogumnimi požrešnicami, a ta je posekala vse. Nekaj deset metrov proti zahodu smo zagledali je še eno klop, sicer gotovo namenjeno razgledovanju, a tokrat zaradi megle svoje »naloge« ni mogla opraviti. K njej sta zavili planinki, ko pa sta se poslovili, smo šli tja še mi in imeli nekaj več sreče z razgledom, celo Blejsko jezero smo za silo razločili.

 

 

 

 

 

 

Ko smo se odpravljali dol, je zares posijalo sonce, kljub temu pa Begunjščice in Vrtače sploh ni bilo videti. Tedaj so drug za drugim prispeli na vrh tuja planinka, možak iz Ivančne Gorice, ki je prišel z Vrtače, in še dve tujki. Nekateri imajo pa res smolo: Ivančan je bil na Srednjem vrhu že tretjič, a bo moral še priti, saj doslej niti enkrat ni imel razgleda. Pravzaprav bi morala reči drugače: nekateri so pa res vztrajni. Dol grede smo srečali še slovenski par. Kar prometno. V 20 minutah smo se vrnili na sedlo ter sledili kažipotu Dom pri izviru Završnice 20min in markacijam.

 

Po slabe pol ure sestopanja smo pristali na kolovozu. Šli smo mimo kažipota (1460 m) za nazaj Srednji vrh 1h, Vrtača 2h, Stol 3h in v minuti, dveh prispeli k Domu pri izviru Završnice (Doslovče 46, 1425 m). S tamkajšnjih kažipotov smo izvedeli, da je do Tinčkove koče še 40 minut. Dom stoji pod izvirom potoka Završnica na zgornjem delu Smokuške planine pod Pungartom. Nekoč smo ga poznali kot Planinski dom Iskra, še prej pa je bila to karavla JLA. Pri domu so slikovito korito s pitno vodo, trijezične razlagalne table o pokrajini, botaniki in pohodništvu pod Stolom ter kolesarjenju v Žirovnici, polnilnica za električna kolesa, ob vhodu pa še vabljiv jedilni list.

 

Po kosilu, prijetnem za oko in brbončice, smo se odpravili k izviru Završnice, kamor je usmerjal kažipot. Desno je bilo več odcepov k vodi, a mi smo vztrajali na markirani poti. Že v kakih 3 minutah smo zagledali izvir (S 46.42979, V 14.22001). Izvira sta pravzaprav dva, med njima pa je zajetje. Vrnili smo se proti domu, a preden smo prišli do njega, smo se spustili v levo po bližnjici proti kolovozu, po katerem naj bi se vrnili k Tinčkovi koči. S spodnjega dela Smokuške planine smo še zadnjič videli »svoj« Srednji vrh. Kolovoz, na strmejših odsekih betoniran, nas je peljal mimo čedne kapelice, posvečene sv. Ani (v njej je zanimivost: napis v hebrejščini), nato smo ga zapustili v desno. Na levi se je dvigala Begunjščica. Mimo zadnje hiške na planini in kažipotov smo vstopili v gozd. Po dobre četrt ure je z leve pritekel kolovoz, ki smo ga zapustili, in tam je bil kažipot (1260 m) nazaj proti Domu pri izviru Završnice in Vrtači.

 

Nadaljevali smo po zdaj že kar gozdni cesti, ne meneč se za odcepe. Gozd je bil popolnoma uničen, podrto drevje je ležalo križem-kražem po tleh. Čez skoraj 20 minut smo prišli do lese, tik pred njo pa se je ostro levo odcepila pot proti Robleku. Tam je bil tudi prvi kažipot k Tinčkovi koči. Kakor že nekajkrat ta dan smo opazili napis, da »mladi pastir išče žensko roko« (z bolj ali manj duhovitimi pripisi); po času sodeč so jo iskali v Domu pri izviru Završnice. Čez slabih 10 minut smo zavili levo s ceste, sekali velik ovinek in se v 3 minutah znašli pri avtu. Ker smo bili dovolj zgodnji, smo se odločili obiskati še dva slapa.

 

Odpeljali smo se nazaj proti Završniškemu jezeru in dober kilometer od zapornice parkirali za mostičkom čez Završnico (S 46.404372, V 14.160491). Pri njem smo se povzpeli s ceste na kolovoz, ki vodi k čebelarski brunarici, ter nadaljevali navzgor po gozdu ob desnem bregu potoka. Ta je bil suh, zato si nismo obetali posebno vodnatega slapa. V dobrih 15 minutah smo bili pri njem (okrog 760 m). Slap pod Kurico (tako se imenuje bližnji hrib) naj bi bil visok več kot 35 m. Vode res ni bilo veliko, a po deževju je gotovo precej imeniten.

 

 

Izpod Kurice smo se peljali približno pol kilometra naprej (skoraj do Završniškega jezera), da bi si ogledali še slap Hudič babo pere ali Slap pod Gozdašnico (domačini zatrjujejo, da je pravo prvo ime). Parkirali smo blizu počitniške hišice (S 46.407173, V 14.151441). Rumen kažipot nas je usmeril desno na gozdno pot in kasneje nas je pričakal še eden pravokotno levo. Strmo smo se povzpeli proti severu po hribu Gozdašnica, tudi po nekaj lesenih stopnicah, in prečili njegovo vzhodno pobočje. Od klopce, ki ima v naslon vrezano ilustrirano ime slapa (o neslanih pripisih, tudi že prej na stopnicah, raje ne bi), smo zagledali pečino, čez katero je padala voda. Prečkali smo še strugo potoka in skozi skalno ožino stopili pod slap (731 m). Visok naj bi bil okoli 20 m. Jani je zlezel še okrog tolmuna na drugo stran, od koder je tudi lep pogled.

 

 

 

 

 

 

Čeprav s Srednjega vrha ni bilo prav imenitnega razgleda in »naša« slapa nista bila posebno vodnata, smo bili z dnevom zadovoljni. Najbrž nič manj kot zmagovalec gorskega teka tisti dan, čeprav dosežka nista primerljiva.