Na Zelenico malo drugače

  

Še vedno sem na berglah in tu je že naslednji Janijev »samostojni« podvig.

Na Zelenici sva bila že velikokrat. Na začetku najine planinske »kariere« sva k tamkajšnjemu domu seveda hodila po »klasičnih« poteh po ali ob nekdanjem smučišču. Z leti so naju izkušnje opogumile, da sva preizkusila še pot po grebenu Ljubeljščice. Ko sem se 1. novembra nanjo odpravljal sam, sem iskal zamisel za morebiten nov pristop. In sem se spomnil, da sva na začetku stare ceste čez Ljubelj že večkrat opazila nama neznano stezico. Nekaj, kar bi ji lahko ustrezalo, sem na zemljevidu našel edinole na Mapy.cz in še v pravo smer je vodila. Pa poskusimo.

 

 

Začel sem na desnem parkirišču na platoju pred predorom, kjer je parkiranje začuda še vedno brezplačno. Po stopnicah sem se za kažipotom Koča na Ljubelju vzpel na staro ljubeljsko cesto, a prvi kratek postanek naredil že takoj na drugi serpentini. Z nje se namreč v levo vidi nekdanji nemški stražni bunker, ki me doslej še nikoli ni zvabil, da bi si ga pobliže ogledal. Nekaj metrov naprej je pod cesto pritekel reguliran potoček, struga sosednjega pa je bila suha. Tik za njo se je dovolj jasno pokazala izbrana stezica. Rahlo obotavljivo sem stopil nanjo, toda negotovost je hitro minila, ko sem spoznal, da je na gosto »posuta« z možici (še posebej v spodnjem delu). Že spodaj je prestopila omenjeno suho strugo, potem pa strmo, a spretno cikcakala po gozdnatem pobočju Ljubeljščice, imenovanem Na planah. Le enkrat mi je zastal korak: kam naprej. In prav v tistem trenutku me je dohitel možak, ki mi je razkril smer. Povedal je, da pot dobro pozna, in me pomiril, da me na njej ne čaka nobeno neprijetno presenečenje. Še več, na dveh mestih hojo olajšata kratki leseni lestvi, na enem pa zasilna ograja in napeta vrv. Tako sem po uri počasne hoje zadovoljen prisopihal na greben.

 

 
 

Na greben Ljubeljščice sem stopil pri mejnem kamnu XXV/14 (S 46.43908, V 14.26226), pod katerim je videti kotanjo, ki bi prav lahko bila kateri od nekdanjih vojaških položajev. Zavil sem levo. Po novem po grebenu teče Tržiška planinska pot, ki pa za zdaj ni markirana, in odsek do Zelenice velja za zahtevnega; jaz bi ga predvsem odločno odsvetoval vrtoglavim. Ampak na tem delu je še povsem nedolžen. Tako sem lahko stopil hitreje in v 20 minutah dosegel Povno peč (1503 m). Kot je pred leti že opozorila Mojca, pride njeno ime od poldneva, ki mu Gorenjci seveda rečejo »povne«. Medtem ko sta ji dve zanemarjeni skrinjici na vrhu lahko le v sramoto, ji je v velik ponos imeniten razgled. Kar četrt ure se nisem mogel ločiti od pogledov na Može, Zgornji Plot, Palec in Vrtačo naprej  ter Košutico in Košuto nazaj. No, vmes sem seveda tudi zajemal sapo.

 

Še ob naslednjih 12 mejnih kamnih je šlo, ne da bi vedel, da sem vmes prekoračil ljubeljski predor, hitro gor in dol, potem pa se je začelo zares. Pri mejniku XXV/40 je na slikovito skalo pritrjena tabla z napisom: »Dragi pohodnik, od tu naprej greš lahko samo s primerno gorniško opremo.« Kaj to pomeni, nazorno kaže narisana mladenka s čelado in samovarovalnim kompletom. Ali je to res nujno, ne vem, toda jaz sem na grebenu srečal pet »dragih pohodnikov« in nihče ni imel zahtevane opreme. Meni osebno so se hujše vsaj od prvega mesta z jeklenico (ohlapno, za varovanje, ne za pomoč pri plezanju) zdele zdrsljive peščene ožine s strašljivimi prepadi na eno in drugo stran. Na delih, kjer mi ni bilo treba strmeti v koreninasta tla pred nogami, pa so mi pogledi vse pogosteje uhajali na avstrijsko stran. Razloga sta bila dva: postavni Zgornji Plot, ki ga naši severni sosedje vidijo celo tako zašpičenega, da ga imajo kar za svoj mali Matterhorn, in Pamžev vrh ali špic, za katerega sem prvič izvedel iz zadnje, desete številke Planinskega vestnika.

 

Kakšno uro za opozorilno tablo se je pot po grebenu končala, kajti predme se je postavil za navadne smrtnike neprehoden skalni stolp. Še nikoli nisem slišal, da bi imel kakšno ime, a na Mapy.cz piše Irenin vrh. Hm? Obhoditi oziroma obplezati ga je treba po levi, kar pove tudi kažipot Zelenica v tisto smer. Do njegove stene sem moral prečiti le še kratko melišče. Potem sem zložil palice in zavihal rokave, kajti ob pomoči klinov in še ene ohlapne jeklenice je bilo treba splezati do skalne police in se spustiti na drugo stran. Tam se nevarni del poti konča. Če komu koristijo, še koordinate obeh zavarovanih delov: prvega S 46.43347, V 14.24277 in drugega S 46.43258, V 14.24008.

Onstran tako imenovanega Ireninega vrha se je treba po travah in skozi rušje povzpeti do kažipota pod prevalom Čez Pod in na drugi strani se odpre pogled na Zeleniško sedlo s planinskim domom. Mnogi so se spuščali proti njemu, jaz pa sem prej še zavil levo na Vrh Ljubeljščice (1703 m), kjer imajo Avstrijci postavljeno samodejno meteorološko postajo. Z njega sem se malo po stezi, malo na pamet spustil rahlo v desno k zgornji postaji nekdanje vlečnice Plana. Smučišče Zelenica je premoglo dve sedežnici in tri vlečnice z zmogljivostjo 2400 smučarjev na uro. V gozdičku pod postajo sem obiskal – dnevu primerno – grob partizana Jožefa Prešerna, ki je tam padel poleti 1943. Ura je bil že več kot ena in bil je skrajni čas za kosilo. Zelje z bolj klavrnimi žganci (kdo jih danes sploh še zna skuhati, kot se šika?) sem seveda dobil v domu (1536 m).

 

Domov sem krenil po bivšem smučišču, in sicer najprej po nekaj daljšem ovinku servisne ceste oziroma Slovenske turnokolesarske poti, ker se z nje ponuja res lep pogled na Spodnji Plot s feratama. Potem se ta čisto na kratko združi s planinsko potjo. Odcep slednje desno navzdol malo naprej je tako rekoč neopazen, zato se nisem čudil, da ni nihče zavil nanjo. Jaz sem imel poseben namen, da sem to storil: hotel sem se pokloniti še spominu na žrtve dveh snežnih tragedij. Obe spominski plošči sta na skalah za potjo 15 minut pod domom. 13. decembra 1962 sta se na tistem mestu v več kot metru novega snega srečali patrulji 14 graničarjev; ena se je vzpenjala iz podljubeljske karavle (danes gostišča Karavla 297), druga je sestopala od karavle na Smokuški planini (danes Doma pri izviru Završnice). Takrat se je z Begunjščice utrgal plaz. S prisebnostjo enega, ki je ostal nezasut, se jih je 12 rešilo, dva pa sta pod snegom umrla. Ne morem verjeti, kakšna zmeda vlada zastran njunih imen. No, po napisih na plošči naj bi to bila Ostoje Plavšić in Branislav Todorov. Še teže je razumeti dogodke iz 11. januarja 1977. V nevarnih snežnih razmerah je 28 dijakov s
tremi učitelji šolskega centra Iskra, ki so končali šolo v naravi na Smokuški planini, krenilo proti Ljubelju. Sedežnica ni obratovala. Tako rekoč na istem mestu kot 15 let prej je na Begunjščici spet zagrmelo. Tokrat so pod snegom ugasnila življenja štirih dijakov (Dušana Beštra, Matjaža Kekca, Romana Kosca, Emila Novaka) in dveh učiteljev (Jožeta Povšeta, Ivana Stružnika). Pod obeležjem je bil nov venec. Aha, tudi letos so na 31. oktobra žalostno mesto obiskali člani planinskega društva Iskra.

Trajno sta se poti – planinska in kolesarska – združili na Vrtači (1284 m) tri četrt ure pod domom. Na ravnici stoji v nekdanji srednji postaji zeleniške sedežnice zapuščena okrepčevalnica. Le kakšna usoda jo čaka? Zdaj je od ustavitve sedežnice minilo že več kot 12 let in nič ne kaže, da bi nekdanji objekti kogarkoli zanimali. Od tu se sestop nadaljuje precej lagodno in je več priložnosti za občudovanje na levi Ljubeljščice, na desni Begunjščice, pred seboj onstran doline pa Košute z Velikim vrhom kot glavnim junakom. Ko se je pot s travnikov preselila v gozd, se je za leso pokazala najnovejša zeleniška pridobitev – naravna sankaška proga, po kateri se je bilo mogoče prvič spustiti pozimi 2019. Z varnostnimi ograjami opremljena proga je dolga 610 m, njen povprečni naklon pa je 11,6-odstoten. Namenjena je vsem, ne tako kot veliko bolj adrenalinska, a tudi marsikdaj nevarna na stari ljubeljski cesti. Hoja po novi progi je pozimi seveda prepovedana; vzponu je namenjena planinska pešpot levo ob njej. Po njej sem se spustil na ljubeljsko parkirišče in po mostu čez Mošenik odkorakal k avtu.

 

 

 

Za vzpon do Planinskega doma na Zelenici sem potreboval skoraj štiri ure. Pri tem moram pripomniti, da sem hodil počasi, kar se da previdno in da sem si vzel čas za dokumentiranje ture. Sestop je bil seveda neprimerno krajši in hitrejši – uro in četrt.

Klobuk in Krašec

Trenutno sem »opravilno nesposobna«, zato se je Jani 30. oktobra sam odpravil na potep. Pri njem ne traja tako dolgo, da pohod popiše, kot pri meni …

 

Če pogledamo natančneje, obdaja Ljubljano presenetljivo veliko kucljev. Pustolovec Rajd jih na svojem spletnem seznamu naniza kar 215 (pustimo ob strani njegovo definicijo hriba), a ker nobeden ne preseže višine 800 m, večine niti ne opazimo. No, Klobuk (441 m), na nekaterih zemljevidih tudi Veliki vrh, je kljub skromni višini med Ljubljančani z zahodnega konca mesta eden bolj priljubljenih. Z Mojco sva nanj zlezla enkrat samkrat, in sicer s Prevala pod Toškim Čelom, 28. oktobra pa sem se nanj odpravil z Bokalc. Tako sem se na izhodišče lahko odpeljal kar z mestnim avtobusom, saj se tam konča LPP-jeva proga številka 14. 

 

Izhodiščno lokacijo sem izkoristil tudi za to, da sem stopil do graščine Bokalce, ki mi je že tolikokrat padla v oko med vožnjo po avtocestni obvoznici okrog mesta, a si je nikoli nisem ogledal od blizu. Po Janezu Vajkardu Valvasorju je bila njegova prvotna lastnica rodbina Egkh. Valvasor jo je kot Stroblhof dobro poznal prek prijateljevanja z Volkom Žigom Stroblom, čigar oče jo je kupil leta 1657. Z dedovanjem ali prodajo je v naslednjih stoletjih zamenjala številne lastnike. Med njimi je bil tudi Leopold Karl Lamberg, ki je njeno glavno stopnišče okrasil z Narcisovim vodnjakom hvaljenega Francesca Robba. Vodnjak je po sekvestraciji graščine na srečo kupila mestna občina in sedaj stoji v atriju magistrata. Sama graščina pa se danes spreminja v ruševino, čeprav je je del še vedno videti naseljen. Najbrž zato morebitne obiskovalce odganjajo zapornica na dvoriščnem vhodu in opozorili »Zasebno«, »Brez prehoda«.

 

Od graščine sem po Cesti na Bokalce krenil nazaj proti avtobusnemu postajališču, a že prej na prvem križišču zavil levo v slepo makadamsko ulico Grič. Na začetku ulice je markacija, in sicer knafelček z modrim kolesarskim »podčrtajem«. Zame dvojno presenečenje. Pot namreč ne spada v register pohodniških poti PZS in knafelčkov nisem pričakoval. Glede »podčrtaja« pa zato, ker je to menda šele čisto prva oznaka Slovenske turnokolesarske poti, čeprav se ta uradno začne več kot 7 km prej na Ljubljanskem gradu. Pri hiši Grič 1c se je luknjasta ulica spremenila v širok blaten kolovoz in vstopila v zgodnjejesensko svetal gozd. Očitno je blato tu pogosta nadlega, saj so pohodniki že povsem uhodili suho pot desno od kolesarske. Kar nekaj minut sta družno potrebovali, da sta se začeli vzpenjati na koreninast hrbet Utika. Po dobrih desetih minutah sta se ločili, a ne za dolgo. Kolesarska naredi v levo malce daljši ovinek, pešpot pa jo mahne naravnost navzgor. Spet združeni sta me po 25 minutah privedli na trojni razcep. Kdor hoče na vrh, mora izbrati srednjo pot. Sicer pa se z razcepa tako in tako vidi streha lovske koče tik pod vrhom Klobuka.

 

Prikupna zidana kočica, ki se trudi biti prijazna otrokom in starejšim, je last lovske družine Dobrova. Zadnja štiri leta jo ima v najemu mlajši par, ki skrbi, da se lahko obiskovalci okrepčajo s čim hladnim ali toplim vse dni v letu, razen ob ponedeljkih in torkih. Tokrat je bila zaradi krompirjevih počitnic odprta celo v ponedeljek, a je za mizami sedela ena sama pohodnica. Tudi na noč čarovnic je bila koča že pripravljena. Še enega obiskovalca sem zalotil sredi vaj iz joge na vrhu hriba, ki je oddaljen le nekaj korakov iz gozda. Vrh je lep travnik, s katerega pa kljub odsotnosti drevja ni omembe vrednega razgleda.

 

 

 

V načrtu sem imel še obisk sosednje vzpetine v smeri severozahoda, za katero nisem prepričan, kako se imenuje, če se sploh kako. Na maPZS piše Brdo, na njem pa je označen tudi moj končni cilj – domačija Krašec. K njej ne vodi nobena označena pot, torej sem bil poslej odvisen od lastnih občutkov, ki sem jih lahko popravljal z navigacijo na telefonu. Začel sem na širokem kolovozu med vrhom in kočo. Kmalu sem naletel na kažipot nazaj za lovsko kočo, kar mi je dalo vedeti, da ljudje hodijo na Klobuk tudi s te strani. Vsekakor jih mora biti tu manj, saj sem celo na poteh naletel na številne gobe. Večina jih je bila samo lepih, a našla se je tudi kaka užitna. Sestopa na to stran ne znam uporabno opisati. Kakorkoli že, v 25 minutah sem pristal v dolini na mokrotnem travniku z lovsko prežo na desni. Po mostičku sem prestopil Čepski graben in se znašel na robu ceste Podutik–Stranska vas.

 

 

Onstran ceste sem pričakoval kolovoz, ki naj bi me popeljal h Krašcu. A glej si ga no, tam se je začela nova asfaltna cesta in ob njej je bil znak »Prepovedan prehod« in »Zasebno zemljišče«. To pa že ne bo pravi odcep, sem si mislil in zakoračil po cesti proti Stranski vasi. Nekaj deset metrov niže sem v travi res zaslutil kolovoz. V upanju, da je pravi, sem mu sledil. Kolovoz se je že po nekaj korakih spremenil v stezo, malo za tem pa je izginila še ta. Ne, ne dam se. Pogumno sem se zagnal v gosto zaraščeno brezpotje, češ saj lahko tudi tako pridem do Krašca. Ko se je okoli mene ovijalo vedno več suhega robidovja, je začela moja volja popuščati. A nenadoma se je svet odprl in znašel sem se na asfaltu. Nekaj korakov više me je ustavila zapornica in enake prepovedi kot spodaj ob glavni cesti. Zato sem zavil desno na nov kolovoz. Kmalu sem levo zgoraj zagledal streho in jasno mi je bilo, da je to Krašec. Kar čez travnik sem jo na pamet mahnil k njemu.

 

Domačija je zapuščena, po njej plezajo ovijalke. Tako sem na pročelju kar s težavo odkril ploščo, ki spominja na dogodke med drugo svetovno vojno. Že doma sem v Vodniku po partizanskih poteh (Borec, Ljubljana, 1978) prebral: »Novembra 1942 je bil pri Vidu Omejcu sedež Centralnega komiteja KP Slovenije. Tu je bilo več sestankov in posvetovanj, sprejetih več sklepov o nadaljnjem razvoju narodnoosvobodilnega boja po italijanski ofenzivi. V posebej zgrajenem bivališču v tej hiši so se novembra zadrževali tudi člani CK KP Slovenije in člani Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet«. Ugotovil sem, da so vrata v hišo vlomljena, in sem vstopil še sam. Tistega skrivališča ni več, prepoznavna pa je ostala kuhinja, pod katero je bilo urejeno. Z zasilne klopce na travniku nad hišo (393 m) se odpira pogled proti Toškemu Čelu.

 

 

Šele ko sem se pogumno vračal kar po asfaltu, sem ugotovil, da sem večino časa nepooblaščen hodil po »prepovedanem« zemljišču. Po poti prihoda sem se brez morebitnih stranpoti vrnil na Klobuk. Nazaj grede sem tudi spoznal, da je sestop v Čepski graben povsem preprost: zastavil sem pravilno, le pri kažipotu za lovsko kočo bi bil moral zaviti desno na tam slabo opazno pot. Pri koči sem skušal izvedeti, zakaj je območje okrog Krašca tako skrivnostno. Ljudski glas pravi, da je posest kupil novodobni povzpetnik, ki je obogatel s kriptovalutami. Zdaj ga je že komunalno opremil in namerava na njem zgraditi naselje vil. Krašcu so torej šteti dnevi. Z nekaj slabe vesti sem sestopil na Bokalce in se zamišljen odpeljal domov.