Šaleška planinska pot petič: Andrejev dom na Slemenu‒Savinek + Sveti Križ

Bližali so se velikonočni prazniki in s popolnim zaprtjem države od 1. do 12. aprila je spet grozila omejitev na statistične regije. Zadnjega marca, ko sva še smela »čez mejo«, sva nadaljevala Šaleško planinsko pot (ŠPP). Parkirala sva pri Andrejevem domu na Slemenu (Šentvid pri Zavodnju 6, 1096 m, S 46.438206, V 14.964807), do koder sva prišla prejšnjič.

 

S parkirišča sva sledila kažipotu proti Smrekovcu po kolovozu v gozd. Vrh kratkega vzpona se je kolovoz priključil gozdni cesti, po kateri sva se pripeljala na izhodišče. V vodniku po ŠPP piše, da so po njej italijanski in furlanski oglarji v Črno na Koroškem vozili oglje, zato ji rečejo »laška pot«. Bila je blatna, polna luž, ob njej pa so me veselili beli repuhi in žalostile odvržene pločevinke. Poleg nekaterih markacij je bil Š, znak ŠPP. Čez zaraščajočo se poseko sva videla Sv. Križ, zadaj Smrekovec, spredaj Tolsti vrh. Po 25 minutah sva prišla na trojni razcep (1094 m) pod Tolstim vrhom: levo gozdna cesta, naravnost slaba gozdna cesta, desno širok kolovoz ali vlaka. Tabla zavoda za gozdove je opozarjala, da smo v gozdu le gostje. Najprej sva šla po desni cesti, ker sva skušala najti partizanski spomenik na Polovcu, pa nama ni uspelo, le obilo blata sva pregazila in prestrašile so naju medvedje sledi v ostankih snega, zato sva se vrnila na trojni razcep.

 

Nadaljevala sva po levi gozdni cesti mimo odcepa na Tolsti vrh. Prvo markacijo sva dočakala šele po dobrih 10 minutah in tudi poslej označenost ni bila ravno zgledna. Cveteli so pljučniki in trobentice. Z desne je pritekel potoček in preden je izginil pod cesto, je bil speljan v žlebič. Naslednji tak potoček je bil suh. Čez slabih 15 minut sva pri preži stopila na asfalt pod hišo Bele Vode 27 ter pred seboj zagledala zidano znamenje in veliko lovsko kočo Križnik (Bele Vode 27a) lovske družine Smrekovec Šoštanj. Menda se imenuje tako, ker je zrasla na temeljih pogorele Križnikove domačije na kraju, kjer se križajo poti.

 

Po vodniku sta pri znamenju nasproti koče dve možnosti: levo v hrib se pride v 10 minutah do razglednega kraja Na preži pod Puškimi vrhi, desno po cesti pa do kmeta Počivalnika. Odločila sva se za prvo in res dosegla razgleden travnik s prežo, kadjo za napajanje živine ter pogledom na Sv. Križ, Smrekovec in Golte. Travnik sva zapustila po kolovozu na spodnjem desnem koncu, kjer je na naju prežala ograjna žica. Spodaj sva kmalu zagledala Počivalnikovo domačijo in se spustila k njej, nato pa levo na asfaltno cesto mimo vrste hiš. Pri sosednji nama je gospodar gostoljubno ponudil kozarec tolkca. Z onstran doline naju je še zmeraj vabil Sv. Križ in iz šoštanjskega hladilnega stolpa se je kadilo kot vedno. Ko sva šla mimo velike Mazejeve žage, nama je pomahal voznik viličarja.

 

V dobrih 20 minutah sva prispela k Savineku (836 m, Bele Vode 22), kjer je kontrolna točka (KT) 12 ŠPP. Nenavadna skulptura na začetku dvorišča je spominjala na Petkovnikove. Gostilna je bila zaprta, a nama je gospa prinesla žig. Pri mizi pod ostankom mogočnega drevesa se nama je pridružil gospodar in povedal, da sta oba prebolela covid; on, skoraj 80-letnik, je dva tedna ležal doma in nič jedel, žena pa je le šla k zdravniku. Slišati je bilo kar hudo.

 

Malodane samoumevno se je zdelo, da se povzpneva še na fotogenični Sv. Križ, ki nama je vso pot pritegoval pogled. Ob Savinekovem gospodarskem poslopju s planinskimi oznakami sva sledila puščici, ki je kazala na spodnjo cesto. Tabla za Mlinsko cesto naju je spomnila na prejšnjo etapo, ko sva v Šentvidu pri Zavodnju videla zemljevid in opis te poti. Asfaltna cesta se je spustila mimo Belih Vod 23 in čez potok, nato se je začela vzpenjati proti 10 minut oddaljenemu križišču. Preden sva prišla tja, sva na travniku levo pod cesto opazila kažipot Logarske poti z nenavadno markacijo: v belem krogu je tičala nekakšna rumena kapa z belim cofom. V resnici je Društvo Vulkan iz Belih Vod označilo pot okrog Sv. Križa s sličicami bruhajočega vulkan(čk)a. V križišču pri razpelu in klopci na prevalu Honec (tako zemljevid in vodnik) oziroma Homec, kakor piše na tamkajšnjem kažipotu (815 m), sva zavila levo, kamor je kazal tudi kažipot ŠPP. Po ožji asfaltni cesti mimo naslednjega kažipota ŠPP desno (tja sva nameravala naslednjič) sva se napotila proti gozdu. Cesta se je vzpenjala v velikih ovinkih, zato bi prišla prav kaka (seveda označena) bližnjica. Po dobrih 5 minutah sva zavila desno na strmo, a kar široko stezo, upajoč, da je prava (lahko bi postavili kak kažipot). Podpisi na drevesih so pričali, da se tam res hodi. Strmina ni popuščala. Po četrt ure se je bližnjica vrnila na asfaltno cesto in zavila sva desno navzgor po njej. Tik pod vrhom je z desne pritekla na asfalt še ena bližnjica (morda desni krak z razcepa nekoliko niže). Prej kot v 10 minutah sva bila na vrhu.

 

 

Sv. Križ (okrog 1050 m), na zemljevidu tudi Kriška gora (v vodniku Križka), s starim imenom Oslovska gora ali Oslovski vrh je hrib z dvema cerkvama sv. Križa (starejšo iz 1833‒40 in novejšo iz 1850‒57, zdaj podružnica cerkve sv. Andreja v Belih Vodah), kapelicami, romarskima hišama in gospodarskim poslopjem. Svete stopnice, ki jih krasijo freske Tomaža Fantonija iz leta 1873, so bile seveda zaprte. V 18. stoletju je bila tam znamenita božja pot k čudežnemu, zdravilnemu križu, ki ga je našel kmet Savinek, pravzaprav njegov izgubljeni vol, in ker so se pri križu začele zbirati množice, so zgradili najprej kapelo, nato cerkev. Kapele križevega pota so podrli, ko so na vrh zgradili cesto. Oslovska gora naj bi se imenovala po oslih, na katerih so prijezdili gornjegrajski menihi opravljat maše, živali pa so pustili tam, da so se pasle. Prežihov Voranc je romanje k Sv. Križu opisal v potopisni knjigi Od Kotelj do Belih vod (1945). Goro nekoliko kazijo antene. Čisto na vrhu so skale in v eno je vdelana slika deskarja Davorina Goličnika - Umbergerja, ki se je smrtno ponesrečil v Velikem Ozebniku, z napisom »Če bi lahko izbral kje umreti, bi rad umrl v gorah. Tam sem presrečen ...« Davorin Goličnik (roj. Šmarčan) 28. 5. 1981  4. 5. 2013. Želja se mu je uresničila ...

 

Ko sva zapuščala Sv. Križ, sva se na desnem ovinku spustila levo na zgornjo pot. Tako kot ob tisti, po kateri sva prišla gor, je bilo tudi ob tej vse modro jetrnikov. V 20 minutah sva bila spet na Honcu, od koder nisva nadaljevala po asfaltni cesti proti Belim Vodam 23, ampak sva že pred njo sledila kažipotu proti Grebenšku. Zdaj nisva bila več na ŠPP. Pri lesi sva vstopila v gozd. Precej kamnata steza je prečila strmo pobočje in se začela spuščati v dolino. Pod stezo je tekla široka, a suha struga. Toliko kronic kot tam že dolgo nisem videla, cveteli pa se še beli repuhi, jetrniki in nekaj lapuhov. Po 15 minutah sta naju puščica in markacija usmerili na odcep levo. Globoko spodaj sva že nekaj časa videla cesto in čez dobrih 5 minut sva po stopnicah sestopila na asfalt (680 m). Po zemljevidu je cesta markirana v obe smeri; markacijo sva videla samo desno, a zavila sva levo. Sčasoma so se pojavile oznake mednarodne spominske poti Vranov let, Poti kurirjev in vezistov NOV ter Planinske poti XIV. divizije. Cesta se je rahlo vzpenjala do stika z bolj glavno, od table o Belih Vodah ob njej pa sva se spuščala mimo kapelice, ki jo je naredil Luka 1935, odcepa k Bačovniku - Oniču, kmetije odprtih vrat Hribernik - Napotnik, domačije z ličnim znamenjem ter odcepa k Vajdlu.

 

 

 

 

 

 

 

 

Po kakih 20 minutah sva končno zapustila cesto. Na mogočnem drevesu ob odcepu nasproti znamenja sta bila XIV in knafelček, ko sva zavila levo, pa še kažipota Planinske poti XIV. divizije z lokacijo Razpodovnik (604 m): nazaj Savinek 1h, levo Žlebnik 1h, o Slemenu pa nič. Asfalt se je končal in kolovoz naju je popeljal v dolino Hudega potoka s skalnatimi bregovi. Na razcepu sva zavila levo mimo vodnega vira Razpodovnik. Na ožjem vodovarstvenem pasu si je nekdo privoščil divje odlaganje odpadkov. V luži ob kolovozu se je sončil žabji mrest. Cveteli so jetrniki, podlesne vetrnice, lapuhi in navadni volčini. Desno pod nevzdrževano stezo, ki se je vzpenjala in spuščala, sva opazila gozdno cesto. Ko sva se po nekaj metrih grušča povzpela na podrt kolovoz, sva spodaj zagledala brv čez potok k lovskemu strelišču. V kake pol ure sva se strmo spustila na razdrapan kolovoz in po njem na makadamsko cesto. Pojavili so se deveterolistne konopnice, rumene pasje čebulice in mlečki.

 

 

 

 

 

Od napisov na drevesih in kažipotov (553/8 m, Hudi potok) sva se napotila levo navzgor ob Hudem potoku. Dolina je bila ozka, zato sta se potok in cesta večkrat križala. Pri odcepu (558 m) v strmino na desni k Andrejevemu domu sva se odločila raje nadaljevati po cesti (tudi naprej sta kazali puščica in markacija). Mimo razvaline naju je v skoraj 10 minutah pripeljala do razcepa s kažipoti (564 m) desno proti Andrejevemu domu na Slemenu, Uršlji gori in Slanici. Ob levi cesti je bila med razcepom in mostom fotografija moškega, katere pomena nisva razumela. Zavila sva desno in poslej hodila ob potoku Slanica, ki se pri razcepu združi s Klošnico v Hudi potok. Ob cesti je bil iz kamnov zgrajen vhod – v kaj? Potok je poživljal majhen skočnik.

 

 

Dobre pol ure od razcepa sva na levem ovinku zavila desno na kolovoz (791 m), strm in ponekod popolnoma razrit. Pogled nama je pritegnil velik nasad novega drevja nad njim. Desno spodaj je še vedno tekla Slanica. Strmina se je nekoliko unesla, nato sva kolovoz zapustila v desno in prestopila potoček. Ozka steza je rezala strmo pobočje. V naslednjih 20 minutah sva v levo pošev prečkala zaraščen kolovoz in dosegla gozdno cesto (947 m). Čez kakih 20 m levo po njej naju je pri kažipotu desno Andrejev dom na Slemenu 30min, Uršlja gora 3h pričakala že majava in trhla lestev. Nad njo sva dosegla vlako in se vzpela levo po njej, nato pa zavijala levo in desno, kakor so ukazovale oznake, in po četrt ure nenadoma zagledala hišico. Pri njej sva si privoščila požirek vode in si umila roke, hvala. Imajo igrala, majhen vrt in na strešnem tramu markacijo. Od tam sva že videla Andrejev dom. Po neznanskem blatu sva v kakih 10 minutah pritacala do njega. Pridružil se nama je prijazen kuža in se kar ni mogel ločiti od naju. Ko sva se odpeljala, sva morala prav paziti, da ga nisva povozila.

 

 

 

 

 

 

 

Tokrat sva obiskala samo eno KT ŠPP. Razlogov je bilo več: moja kolena, Janijev križ, Sv. Križ in možnost za krožno pot. Kar posrečilo se je. Vsekakor pravo hribolazenje v primerjavi z ravnolazenjem teden prej, ko so bile zdravstvene težave tolikšne, da sva si lahko privoščila samo Koščevo učno pot po Iškem morostu. A se nisva pritoževala ‒ da sva le lahko hodila. In tudi barje je zanimivo in lepo.

Durnik, ura resnice za maratonce (in artroznike)

Za drugi pomladni dan, 21. marca, sva si izbrala Porezen. Nisva se zavedala, da že skoraj sedem let nisva bila tam. Našla sva pot, po kateri še nisva hodila: iz Hudajužne čez Durnik. Skozi Škofjo Loko, Železnike in Podbrdo sva se torej odpeljala v Hudajužno (381 m). To nenavadno ime po ljudskem izročilu izvira iz obdobja turških vpadov, češ da so Turki napadli vas prav v času kosila (južine). Moj študijski kolega Silvo Torkar, med drugim strokovnjak za slovenska zemljepisna imena, je to »teorijo« pa tudi tisto jezikoslovca in literarnega zgodovinarja Luke Pintarja (1857‒1915), da je ime nastalo iz Huda ožina, zavrnil z razlago, da izvira iz odjuge. Nad vasjo je namreč naravni pomol Brdo, na katerem sneg najprej skopni, torej gre za močno (hudo) odjugo.

 

Iz Hudajužne sta po vodniku Škofjeloško in Cerkljansko hribovje dva »vstopa« za pot na Porezen: od železniške postaje (na forumu Hribi.net sva prebrala, da se opušča) in s parkirišča pri železniškem podhodu (S 46.173982, V 13.914814). Ker takrat za to parkirišče še nisva vedela, sva si našla prostor pri ekološkem otoku nasproti odcepa po mostu čez Bačo s smerokazom Zakojca. Onstran reke sta naju čakala kažipot (360 m) desno Porezen 3h 30min in smerna tablica Maratona štirih občin s puščico v isto smer.

 

Po mostu sva prestopila Bačo, od lesene garaže sledila kažipotu desno, stopila na makadam in pri omenjenem parkirišču zavila levo pod železnico. Pozornost nama je vzbudila slikovita lega cerkve sv. Barbare, zavetnice rudarjev, na skali onstran Bače. Takoj za podhodom, nad katerim je 311 m dolg železniški predor Hudajužna, sva se povzpela v levo, kjer sva v bregu zagledala kažipot Porezen. Pobočje je bilo zametano s podrtim drevjem, zato sva plezala kar na pamet. Potem sva odnehala in se oprijela steze desno proti rumeni hiši Hudajužna 30 (Grgarc), čeprav tam ni bilo markacij. V nasprotnem bregu sva videla Obloke – hiše, cerkev sv. Treh kraljev in značilne toplarje – pod Obloškim brdom/vrhom. Ko je steze zmanjkalo, sva šla kar za nosom proti robu (GPS je pokazal, da je pot sicer bolj v levo). Vrh naslednjega roba sva zagledala hišo. Po še enem strmem vzponu sva dosegla ograjo in ozko asfaltno cesto k tisti hiši (Hudajužna 32, Rore). Čez kakih 20 minut naju je kažipot Porezen 3h 20min (spet tudi smerna tablica Maratona štirih občin) na njeni garaži usmeril na strmo zabetonirano pot mimo zidane lope. Na tleh je ležala zapreka – deska, ovita z belo-rdečim trakom, za katero se je skrival odtočni kanal. Ko je bilo najhujše strmine konec, se je betonska prevleka končala z naslednjim odtočnim kanalom.

 

Tudi steza naprej je bila strma. Ob njej so cveteli jetrniki in trobentice. Na vrhu naslednjega vzpona je bilo še nekaj metrov betona. Čeprav je ta pot na maPZS vrisana rdeče, markacij ni bilo, le še ena tablica Maratona štirih občin. Šele na razcepu 10 minut od zadnje hiše naju je markacija usmerila desno navzgor (enako tablica za maraton). Verjetno zaradi strmine pod potjo je bil tu in tam ob njej zabit količek (kake ograje ali podpore sicer ni bilo videti). Po četrt ure sva dosegla greben in šla levo po njem. Ko se je začel vzpenjati, sva nekaj časa hodila desno pod njim, nato levo. Na trojnem razcepu čez 5 minut so naju oznake usmerile na levi krak. Pobočje je bilo zelo strmo, desno zgoraj tudi skalnato, stezica pa ozka, zato sva morala paziti, da ne bi zdrsnila v globino.

 

 

 

Kakih 10 minut od trojnega razcepa sva šla mimo ostanka objekta, za njim pa se je gozd na desni odprl, da sva videla Kojco. Ko naju je spet zagrnilo drevje, sva prispela do velikega betonskega objekta z napisom Porezen in puščico naprej. Objekt ni imel ne oken ne vrat. Poleg so stale mize in klopce (domnevala sva, da za maratonce). Na zidu naprej od njih je bil komaj še čitljiv napis II REGG^TO GENIO 3 COMP ZA LOG. OTT. 1934 (nisem prepričana, ali sva ga »dešifrirala« prav) iz časa rapalske meje. Vodnik omenja le »ostanke stare utrdbe«. Ko sva zapustila ta kraj, je bila stezica nekaj časa ozka in viseča, tako da sva morala biti zaradi 2‒3 cm novega snega in strmega pobočja zelo previdna. Potem sva stopala izmenično po grebenu in pod njim. Ovirala so naju povešena in podrta drevesa, ki so visela in ležala čez pot. Steza je zavila močno v levo in čez čas ostro desno. Markacije so bile redke in slabe (po maPZS markirana pot teče bolj levo, kot pa je kazal najin GPS).

V slabe pol ure sva prišla do še nekaj klopi in miz pod strmim pobočjem. Pokazalo se je, da iti na Porezen čez Durnik ni »sprehod« čez neki kucelj, saj se je proti vrhu pela spoštljiva strmina. Med vzponom po podrtem gozdu so nama tu in tam pomagale stopnice. Nad drugimi je bil desno ob poti ostanek majhnega objekta. Stopnic je bilo še več (nekateri oporni količki so se že majali, polomili ali izpulili), steza pa je bila ponekod obrobljena z debelci. Precej nad nama je pobočje preteklo več kot deset gamsov, a se niso hoteli ustaviti za fotografiranje pa še drevje je motilo pogled. Pri maratonski tablici čez 20 minut se je steza za kratko zravnala. Po rahlem vzponu sva hitro spet dosegla greben na desni in se strmo povzpela po njem. Čez 20 minut sva dosegla točko, ki je bila videti kot vrh, a se je izkazalo, da je do njega še kar daleč. Zadnji vzpon je bil za spoznanje manj strm, pobočje pa je bilo zametano z drevjem in vejami. Šla sva mimo še enega prostora z mizami za okrepčila. Tam je bilo že kakih 5 cm snega.

 

Strmina je popustila in po 10 minutah sva dosegla ‒ cilj. Glede na dolžino strmine, ki jo bodo morala moja kolena pretrpeti navzdol, se nama je namreč zdelo umno, da ne nadaljujeva še na Porezen, in sva Durnik (1152 m) »prekvalificirala« v cilj. Neki gorski tekač je na spletu zapisal, da je Durnik res odurno strm. Sliši se posrečeno, a dvomim, da mu je to dalo ime. Na vrhu ni bilo več tablice, katere slika je objavljena na Hribi.net; v grmovju nekoliko niže je tičalo le še skrivljeno prazno stojalo zanjo. Z gozdom poraslo teme žal ni ponujalo razgledov, kakršnih bi bila deležna s Porezna.

 

Vrnila sva se po isti poti. Pri betonskem objektu sva tokrat opazila še nekaj, česar tja grede nisva: nekakšne betonske podstavke, iz katerih so štrlele ukrivljene železne palice. Pri Hudajužni 32 nama je gospodar povedal, da betonski objekt ni bil utrdba, ampak gre za ostanke žičnice. Trdil je, da pot vodi po cesti, ne po zametanem bregu skozi gozd, in tako sva se v vas spustila po njej. Po klancu od hiše je bila betonska, ko se je zravnala, pa makadamska. Ob njej so cveteli lapuhi, jetrniki, trobentice in vijolice. Od stičišča s tisto z leve, ki pelje v Zakojco, sva srečala več sprehajalcev. Neka domačinka nama je povedala, da je Durnik ura resnice za maratonce, ki v najhujših strminah tečejo gor kar po vseh štirih. Druga naju je vprašala, ali sva grizla kolena. Torej hrib očitno slovi po strmini. Navsezadnje se nama je »zgodil« čisto spodoben cilj. Sicer naj bi šlo navzdol hitreje kot navzgor, a to za kolena z artrozo ne velja, zato sva v obe smeri potrebovala po 2 uri in 20 minut.

 

Avto naju je čakal, čeprav nisva parkirala na pravem kraju, in naju zapeljal še do partizanskega spomenika, dela arhitekta Darija Humarja iz leta 1985, ob cesti proti Podbrdu. Mali spominski park je posvečen padlim borcem in drugim žrtvam iz Hudajužne, Oblok, Stržišča, Znojil in s Kala.