Matjaževe kamre, Tomaževa miza in Kovk

Včasih imava na kakem koncu ugledanih več ciljev, ki so vsak zase premalo za en dan, pa jih združiva in je dan še bolj zanimiv. Tako sva 18. septembra 2021 obiskala tri na območju žirovske in idrijske občine.

 

Matjaževe kamre

Iz Logatca sva se odpeljala proti Žirem ter se malo za zaselkom Sopot ustavila ob cesti, pod katero teče Sovra. V tako ozki dolini je težko parkirati, a je bilo pri najinem prvem cilju, Matjaževih kamrah, prostora celo za več avtov (S 46.003078, V 14.146007). Zaradi polne sredinske črte je tja v resnici dovoljeno zapeljati le z žirovske strani, tako da sva na sicer popolnoma prazni cesti zagrešila prekršek. S parkirišča sva šla nekaj metrov nazaj ob cesti in pri ograji stopila na travnik. Z njega sva se med drevjem spustila k reki in jo prestopila. Na drugi strani sva po nekaj korakih naletela na strmo stezico, ki naju je v minuti, dveh pripeljala k Matjaževim kamram.

 

Matjaževe kamre so naravna znamenitost na območju naselja Zavratec v občini Idrija. Imenujejo se ne po kralju Matjažu, kot marsikdo misli, ampak po lastniku zemljišča, kmetiji pri Matjažu iz Spodnjega Zavratca. V apnenčasti steni nad levim bregom Sovre je na približno 550 m nadmorske višine šest vhodov v jame, ki jih je izdolbla reka. Zgornje »nadstropje« je prosto dostopno, v globlje rove, dolge približno 500 m, pa se lahko spustijo le jamarji. Tam so arheologi našli okoli 50.000 let stare sledi neandertalcev ter kosti jamskih medvedov, svizcev in nekaterih drugih ledenodobnih živali. V času turških vpadov so bili vhodi baje zaprti z železnimi vrati, za katerimi so se skrivali ljudje in njihovo imetje. Danes živijo v jamah brkati in širokouhi netopirji ter srebrne ribice. Šele pozneje sva prebrala, da sta v bližini manjše plezališče in 5 m visoko slapišče na Sovri. K jamam sva se povzpela po desni stezici in se vrnila po položnejši levi.

Tomaževa miza

Odpeljala sva se naprej po cesti in zavila levo v Ravne pri Žireh. Ustavila sva se pri hiši št. 2 (S 46.011103, V 14.117463), kjer stoji spomenik 16 borcem, padlim 15. decembra 1943. Njegove marmorne plošče baje prekrivajo rapalski mejni kamen, tako imenovani glavni mejnik 41. Ker sva v Škodičevi knjigi Meja na razvodnici (PZS 2021) prebrala, da njegove prvotne lokacije ni težko najti (»levo nad cesto nasproti vikenda ob smučišču«), sva se sprehodila po cesti proti Dolam s pogledom na Kovk mimo zanimivega znamenja do Raven pri Žireh 7 in spodnje postaje smučarske žičnice (tam je bilo konec asfalta). V nasprotnem bregu naj bi bil torej nekoč stal mejnik 41, ki so ga leta 1962 izruvali, prenesli v vas in ga prekrili s partizanskim spomenikom. Kar nekaj časa sva stikala tam okoli, pa nisva našla ničesar, le na vrhu hribčka nad krmilnico sva naletela na ostanke bunkerja in nekih temeljev. Pozneje sva v sloju Partizanski spomeniki na Geopediji odkrila, da je isti avtor označil prvotno mesto mejnika pri hiši št. 1, ne 7.*

 

No, glede mejnika si nisva belila glave, saj sva prišla v Ravne predvsem zaradi »kamnite gobe«, imenovane Tomaževa miza. Vrnila sva se po avto ter se peljala po že prehojeni cesti in še naprej. Ko sva že obvozila Kovk, sva pri tabli Marjetn dom tourism – picnic place – glamping – nature zavila desno. Pri glampingu (Dole 16b; S 46.002534, V 14.106306) so bili »ful v gužvi« in na njihovem parkirišču nisva smela pustiti avta, češ da pričakujejo 70 gostov. Poučili so naju, da je treba v iskalnik Googlovega zemljevida vtipkati »Tomaževa miza prava«, ker da je prvotno narisana na napačnem kraju, in da se morava držati desno. Avto sva prestavila h glampinškim hiškam in levo od njih zakoračila v gozd. Ko sva se prvič držala desno, sva se znašla pri domačiji Dole 19, zato sva se vrnila na pot. Naslednjič se je bilo res treba držati desno. Mimo nekaj hiš sva čez slabe četrt ure prišla do prav posebno ozaljšane počitniške in levo od nje po travnatem kolovozu (na razcepu desno) stopila v gozd. Tam je stal velik možic. Na razcepu čez dobrih 5 minut sva kljub drugačnim napotkom zavila levo, ker se tisto desno Janiju ni zdelo pot. Kolovoz se je skrčil v stezo, ta pa se je spet razširila v gruščnat kolovoz. Tudi na naslednjem razcepu čez 5 minut sva se držala levo, ker je bil desni krak še bolj zaraščen kot najin, in Google se je strinjal. Ko pa je pokazal, da sva že predaleč, sva zavila kar za nosom desno v hrib. Po dobrih 10 minutah tavanja po Buhčevih rupah sva zagledala slovensko zastavico nad vpisno skrinjico (665 m), zadaj pa veliko kamnito gmoto – mizno ploščo.

 

 

 

 

 

Miza, podobna orjaški gobi, je mogočna (našla sem zelo različne podatke, izmerila pa je seveda nisva): plošča meri približno 5 m x 4 m  in je debela več kot meter, podstavek s premerom približno 2 m pa je visok od 1,2 do 2,8 m. Tehta domnevno okrog 30 t. Plošča in podstavek se dotikata tako rekoč v eni sami točki, zato se plošča zaziblje, če jo »dregnemo«. Nekateri sicer mislijo, da je miza človeško delo, a geologi so prepričani, da je nadvse imenitna stvaritev narave. Ker večina najbrž ne bo brala strokovne razlage, ki je kar zapletena, naj povzamem, da je miza nastajala 240 milijonov let. V nekdanjem morju so se nalagale mehkejše glinaste in trše sprva apnenčaste, nato dolomitne plasti. Ker je dolomit nad plastjo glinavca trši od apnenca spodaj, je zgoraj nastala velika plošča, spodaj ožji steber, vmesno glineno plast pa so izrinili in izprali vremenski vplivi. Tomaževa se imenuje po domačiji pri Tomažu iz Raven, na katere zemljišču stoji. Nekateri trdijo, da je tudi močna energijska točka. V »knjigi utisov« (popravljeno v vtisov) je nekaj predlogov za oglede okoliških zanimivosti (»vredno ogleda v Kolku«): M. Kovk – bunker, V. Kovk – žigi, slap Bizjak (drugod Bezjak, Bezjakov slap) – izvir Črne Hrečevc.

Ker sva do mize pritavala tako rekoč po brezpotju, na drugi strani pa sva zasledila razločno stezico, označeno z rdečimi pikami (bolj packami), sva šla pogledat, kam vodi oziroma od kod priteče. V 5 minutah sva pristala na kolovozu in tam je bil kažipot nazaj Miza. Kolovoz se je razcepil in nadaljevala sva desno. Nato sva se spustila po prečnem kolovozu in po naslednjem prečnem spet, ves čas za rdečimi oznakami. Ko sva izstopila iz gozda, sva onstran travnika zagledala tisti del Raven pri Žireh, kjer sva se ustavila najprej. Torej bi bila morala iti od tam ne po cesti v Dole, ampak po kolovozu desno od nje (za znakom za slepo cesto), pa bi bila našla kažipot in markacije ter tako veliko laže in hitreje prišla k Tomaževi mizi (v manj kot 10 minutah namesto v 40). V pol ure sva se vrnila k avtu.

Kovk in Mali Kovk

Med vožnjo iz Raven proti Dolam sva desno nad cesto opazila možica, ki naj bi označeval strmo in slabo sledljivo stezo na Kovk. Nazaj grede sva ga zgrešila. Ko sva ugotovila, da sva že predaleč, sva se ustavila malo nad žičnico pri še eni kamniti mizi, manjši »kopiji« Tomaževe (S 46.006425, V 14.114781), in se peš odpravila nazaj po cesti proti Dolam. V strmem bregu pod njo so se pasle koze in kot navadno sva bila tako zanimiva, da so vse pritekle k ograji in si naju ogledale. V četrt ure sva nasproti table Prepovedano odlaganje odpadkov in odcepa zaraščene cestice levo navzdol le našla možica v bregu na desni; maPZS je pokazal, da sva prav pod Kovkom.

 

Povzpela sva se čez skalnat rob in sledila stezici, ki pa je kmalu izginila. Za nekaj časa naju je rešil možic, sicer pa sva bila – sploh med skalami – nekoliko izgubljena. Naravnost navzgor in v desno je bil svet zelo skalnat in strm, zato sva se držala levo, kjer je bil videti dostop krajši in lažji vsaj do grebena (vrh je bil bolj desno). Rdeče črte na drevesih so bile verjetno gozdarske. Čez čas se je pokazala skalnato-zemljata riža, ki bi bila lahko steza, in oprijela sva se je. Slabih 20 minut nad cesto sva zagledala zastavico, vpisno skrinjico in slovenski grb z napisom 30 let – vrh Kovka (824 m). V skrinjici je bila »knjiga vpisov in vtisov«, imenovana tudi kovk'ški facebook, s prvim vpisom 25. 8. 2011. Skrbnik tega vrha je očitno isti kot pri Tomaževi mizi, saj tudi tu visi zastavica in spet izvemo, kaj v okolici je vredno ogleda: poleg Tomaževe mize, slapa Bizjaka in Hrečevca – izvira Črne še Dole – pr Gantar (podpisal se je Rado, verjetno večkrat vpisani Gantar).

 

Nadaljevala sva po bolj uhojeni stezi naprej in čez kakih 15 m naletela na geodetski kamen. Sprva sva hodila po ravnem, nato sva se spuščala skozi gozd, nekaj časa po ozkem grebenu, ki je bil na desni prepaden. V slabe četrt ure se je spust končal na sedlu. Na drugi strani se je začel vzpon na Mali Kovk. V neko deblo je bilo poleg nekaj črk in arabskih številk vrezanih veliko rimskih; morda kdo označuje kake svoje »dosežke«. V dobrih 5 minutah sva prišla na vrh Malega Kovka (784 m), ki se ponaša z dokaj ohranjenim italijanskim bunkerjem Alpskega zidu, v njem je celo štedilnik. Notri sicer nisva srečala orlov (nekaterim menda niti na misel ne pride, da s samovšečnim podpisovanjem, kakršno so si privoščili tam našteti »radovedni orli«, vsepovsod uničujejo naravno, kulturno, zgodovinsko dediščino), zato pa kar nekaj netopirjev.

Od bunkerja sva se odpravila naprej po stezi navzdol. V slabih 10 minutah sva sestopila na kolovoz in sledila možicem desno, nato sta naju posebno čedna možica pospremila levo s kolovoza na stezo. Na križišču stez(ic) sva morala pogledati na maPZS. Izkazalo se je, da hodiva po Tomaževi gmajni. Zavila sva desno in stezica se je takoj razširila v kolovoz. Čez dobrih 5 minut sva se spustila po širšem kamnitem prečnem kolovozu. Kmalu sva zavila desno čez majhen travnik in spet v gozd. V 5 minutah sva nad spodnjo postajo žičnice stopila na cesto in onstran nje naju je čakal avto.

 

 

Tako so se nama na Zavraški planoti lepo posrečile tri muhe na en mah. Če seveda smem reči tako, saj so bile vse prej kot od muh.  O še več zanimivostih v tistem koncu Slovenije sem izvedela iz brošuric, ki so mi jih prijazno poslali iz TIC Idrija, tako da nama »dela« ne bo kmalu zmanjkalo.

 

* Napaka je odpravljena.

S tremi kavalirji na Poldanovec

Ker se je med Jazzom Cerkno 2021 Branko potepal po Kirgiziji, smo skupno hribolazenje prestavili na 11. september. Z Brankom je prišel še Franci, ki je tokrat vodil našo »odpravo«. Odpeljali smo se v Gorenjo Trebušo do mostu čez Trebuščico/Trebušico/Trebušo (vsa imena so iz »resnih« virov), kjer je bilo nekoč nekakšno počivališče, a je zdaj vse zaraščeno in zanemarjeno (Jani ga je našel na spletu: S 46.026013, V 13.832555). Tam so kažipoti Paternolijeva grapa*, Govčnik in Poldanovec, usmerjeni navzgor mimo domačije Na gradu (Gorenja Trebuša 27). Gospodinja ni znala povedati, zakaj se pri njih reče tako. Usmerila nas je naprej po gozdni cesti, češ naj parkiramo pod gozdom.

 

 

Takoj ko smo vstopili v gozd, nas je utrujen kažipot Poldanovec usmeril levo na kolovoz, nato smo se začeli vzpenjati po Poldanovški grapi. Markacije so bile samo rdeči obročki, brez bele sredice. Že po 10 minutah smo zavili desno na stezo, ob kateri je stal možic, a smo se hitro za kratek čas vrnili v grapo. Zaradi velikih navaljenih skal je bilo treba tu in tam kar malo poplezati. Po skalnatem gozdu je ležalo trohneče podrto drevje. Prebijali smo se skozi robidovje, praprot in drugo podrast; tam očitno ne hodi veliko ljudi. Napredovali smo izmenično po grapi in ob njej.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko je Franci povedal, da smo na približno 700 m, smo v daljavi zagledali Triglav, ki je kukal izza drugih gora (zaradi mrča smo videli še slabše). Tamkajšnje pobočje je bilo zelo strmo in pot podrta, zato smo bili veseli jeklenice. Kmalu zatem smo se oddaljili desno od grape in se vzpenjali v ključih med visoko travo. Ob še enem podrtem odseku so bile spet jeklenice, posebno tista ob malodane navpičnem vzponu čez tričetrt ure je zaradi nič kaj trdne zemljate podlage prišla prav, saj so bili stopi nezanesljivi ali pa (vsaj zame) previsoki. Dosegli smo nekak greben(ček) in se spustili z njega. Čez čas smo sestopili v veliko grapo levo pod seboj, prečkali suho strugo in se povzpeli na drugo stran. Prek gruščnatih ključev je visela dolga trava.

 

 

 

 

 

 

 

Po dobre pol ure nas je prvič obsijalo sonce (sicer smo večinoma hodili po prijetni senci). Odprl se je pogled na središče Gorenje Trebuše. Ključev še kar ni bilo konec. Čez 15 minut smo dosegli stranski greben. Nekatera drevesa, ki so ležala čez pot, so bila zažagana. Na razcepu po slabih 20 minutah so fantje staknili glave in ko se je pokazalo, da se desni krak kmalu za razcepom spusti, smo se povzpeli v levo. Čez 35 minut smo v križišču, kjer je na skali pisalo Trebuša (nazaj), zavili levo. Po grebenu, ki se vleče čez Govce, smo se rahlo vzpenjali in spuščali, ko smo se spustili strmeje, pa smo na levi zagledali svoj cilj. Naleteli smo na prvi pravi knafelček, ne le rdeč obroč. Sledil je končni vzpon. Gozd je bil senčen, čeprav so bila drevesa tenka. Branko se je spominjal, da jih pred 20 leti še ni bilo in se je videlo na vse strani. Proti vrhu je bila steza že precej skalnata. Dobrih 20 minut nad križiščem se je desno odcepila markirana steza (prišli smo na označeno pot z Lokev ‒ domačini rečejo z Lokví), nato smo stopili na plano, v levo še skozi nekaj gozda in po eni izmed več stez prej kot v 10 minutah prispeli na cilj.

 

Vrh Poldanovca, najizrazitejše gore v Govcih na severnem robu Trnovskega gozda, je označen z geodetskim kamnom. Poleg napisa POLDANOVEC na vršni skali stoji velika rdeča vpisna skrinjica na betonskem podstavku s poličko. Na voljo je tudi žig. V zaplati betona z držalom za zastavo je iz kamenčkov sestavljena številka 1299 – toliko metrov nad morjem smo stali. Najlepši razgled naj bi bil proti severu, kjer naj bi z nekaj sreče videli celo Triglav, a ozračje ni bilo dovolj čisto, zato smo se razgledovali le po Gorenji Trebuši in okoliških hribih. Prijazen Italijan, ki je prišel gor z Lokev, je bil navdušen nad našimi hribi, češ da je v Italiji na takih krajih preveč ljudi (no, tudi kje pri nas bi utegnil biti neprijetno presenečen). To nam je lahko povedal, ker Franci govori italijansko, saj vodi turiste po bolnici Franji. Poleg tega, da nas je odlično vodil, je tudi ovekovečil našo že kar tradicionalno trojko.

 

Fantje so sklenili, da bomo za vrnitev poskusili najti lažjo pot. Čez 20 minut smo v križišču pri skali z napisom Trebuša zavili levo. Spustili smo se na gozdno cesto, ki obkroža Mojsko drago; puščica pri napisu Lokve na drevesu je kazala desno po njej (markirana je bila tudi v levo, vendar tam ni bilo nobenega napisa; nazaj Poldanovec). A že na prvem levem ovinku smo jo zapustili po kolovozu desno. Na začetku je bila markacija, potem pa nobene več. Dosegli smo rob, pod katerim se je grezil strm breg. Nad tem »prepadom« je visela stezica, ki je bila tako mehka, da se je udirala, ob številne korenine pa se je bilo laže spotakniti kot ne, zato je bila kar nevarna. Večinoma je tekla rahlo navzdol, včasih pa tudi navzgor. Ves dan skoraj ni bilo rož, tam pa so cveteli svečniki.

 

Po slabih 20 minutah smo naleteli na jeklenico neznanega namena – ker je ležala čez pot, je bila še najbolj prikladna za spotikanje. Naslednja, oblečena v črno plastiko, je bila koristnejša, saj je bila speljana ob ozki polički. Sledila sta še dva zavarovana odseka. Govci so res strmi. V dobre četrt ure smo pristali na sedlu (po maPZS 1153 m) pod Stanovim robom na desni. Na sedlu je bila končno spet markacija in na koncu gozda pred jaso še ena. Zavili smo desno na jaso in po kolesnicah ob robu gozda prišli na konec gozdne ceste. Nadaljevali smo po njej, a takoj zavili desno na kolovoz, popolnoma poraščen s travo (napisa na drevesu: naprej po cesti Lazna, nazaj Poldanovec). V gozdu kolovoz ni bil več poraščen, zato pa posut z debelci, vejami, iglicami in iz njega so štrlele skale. Poleg redkih markacij smo naleteli tudi na možica. Ovitek od zobotrebca in košček rdeče plastike sta bila (žalostna) dokaza, da to pot kljub njeni dozdevni zapuščenosti uporabljajo ‒ morda »planinci« ali lovci, gozdarji pa najbrž ne, saj je bil gozd razdejan in že leta ne pospravljen.

 

 

 

 

Po 20 minutah smo sestopili na gozdno cesto in zavili desno nanjo. Tudi ob njej so bile markacije. Na obe strani so se cepili opuščeni kolovozi. Kmalu za odcepom levo k Jurju čez 25 minut (na smreki ob cesti je bledela vezistična markacija) smo cesto zapustili in nadaljevali po zatravljenem kolovozu ali morda celo (nekdanji) gozdni cesti. Ob drevesu pri odcepu je pod vezistično markacijo tičal kol z deščico, ki je bila nekoč verjetno smerna tablica, a napisa ni bilo več. Kar hitro smo zavili desno navzdol na gozdno stezico. Na eni mogočnih skal ob njej je bilo nekaj rdečih napisov oziroma »podpisov« (TV, Edi, Mario, Lazar, Lojz). Še naprej so nas spremljale rumeno-modre markacije in rdeči TV.

Steza je bila zaraščena, gozd pa zametan s padlimi drevesi in vejami. Ves dan nismo videli nobene živali, v tem zadnjem delu pa kar dve, ki se ju nismo mogli veseliti: Franci je zagledal gada, ob poti pa je ležala mrtva veverica. Po 50 minutah je pred suho strugo pot zavila levo v Govško grapo. Nekaj časa smo hodili po suhi strugi v njej, čez dobrih 20 minut pa smo sestopili na asfaltno cesto (nazaj Lazna). V podrasti je tičal obcestni kamen iz italijanskih časov z napisom Rupa Fredda. V četrt ure smo bili spet na izhodišču.

 

 

 

 

 

S Poldanovcem smo bili vsi zadovoljni, jaz pa še posebej s tremi kavalirji: Branko je izbral imeniten cilj, Franci je bil dober vodnik, Jani pa je v kočljivih trenutkih pomagal z maPZS. Pot tja je bila kar naporna, zato upam, da sta bila tudi Branko in Franci ne le viteška do mojih kolen, ampak v resnici vesela, da smo se vrnili po lažji.

* Giovanni (Nino) Paternolli (1888‒1923) je bil potomec južnotirolskih prednikov, ki so se v Napoleonovih časih priselili v Gorico. V tej grapi se je 19. avgusta 1923 smrtno ponesrečil, zato se nekdanja Hudourniška grapa zdaj imenuje po njem.