Preden je bilo treba po dopustu spet v službo, je bilo nič manj nujno po dolgem času spet v (naše!) hribe. Logarska dolina je bila v ponedeljkovem soncu lepa kot vedno in Klemenča jama prijetna kot vedno. Tokrat sva se odpravila od Doma planincev (pri kažipotu onkraj mostu, ne pri tistem ob parkirišču). Tudi pot na Puklovc sva že poznala, od tam pa nama je bilo vse novo. Zaradi skrbi, ali bova zmogla, sva bila bolj molčeča, pa tudi bolj pazljiva sva morala biti kot na najinih običajnih pohodih. Na kažipotu namreč piše Zahtevna pot.
Precej obledele oznake so naju vodile po lepo speljani, a ponekod zelo ozki in sitno zagruščeni stezi, tu in tam pa je bilo treba tudi malo poplezati. Ko je postala pot nekam »zračna« (za vrtoglave nikakor ni!), so se začele nove markacije in jeklenice. Za »navadne« planince, kakršna sva midva, kar zahtevno. Ob večjem »prometu« bi bila res potrebna čelada, saj je težko doseči, da se ne bi sprožil prav noben kamen. Ponekod ni bilo jeklenic, tako da so nama vrvni klini služili kot oprijemalni. Trud in kanček strahu pa so po dobrih treh urah bogato poplačali pogledi na okoliške gore, Robanov kot in Logarsko dolino z majceno Rinko tam na koncu. Navzdol ni šlo nič kaj hitreje, ker je bilo treba pretehtati vsak korak in ker so precej trpela kolena. Rož je bilo že zelo malo, le zvončice, smetlike in bodeče neže še nič ne popuščajo. In ne smem pozabiti: v koči na Klemenči jami sva si privoščila slastne žlinkrofe z nadevom iz suhih hrušk.Ali se najin tokratni vrh imenuje po nesrečnem lovcu Krofiču, ki se je zaplezal in zgrmel v prepad, ali po prevzetni grofični, ki je za kazen okamenela, je pravzaprav vseeno. Imenitno je iti (in priti!) gor in uživati v prelepih razgledih.
