25 junij, 2007

Strelovec »padel«!

Odločila sva se poravnati stare račune s Strelovcem. Začela sva spet v Logarski dolini, le da je bilo to pot že treba plačati 5 evrov vstopnine. Pri turistični kmetiji Plesnik sva zavila levo, nad zadnjo kmetijo, pri Lenarju, pa je ob lesi že prva markacija. Vodnik Kamniško-Savinjske Alpe napoveduje orientacijske težave, ker je nova traktorska cesta večkrat presekala označeno pot, tako da je težko najti nadaljevanje. Po nekaj spopadih z zaraščenim in strmim brezpotjem sva odkrila, da se je najbolje držati gozdne ceste oziroma kolovoza in se ne ozirati na stare oznake, na ključnih mestih pa ubogati kažipote s Knafelčevo markacijo.

Prijetna senčna pot se vztrajno vzpenja, popestrijo pa jo kukavice, orlice, velecvetni naprsteci, lepki osati, lučniki in številne rumene košarnice. Tudi srnico sva srečala. Do Plesnikove planine sva hodila slabo poldrugo uro. Krave so naju nezaupljivo opazovale, ko sva pri rdeči tablici preplezala ograjo. Potem je šlo dol in gor čez Palenkove grape, ozaljšane z rumenimi slapovi nagnoja. Ta naju je obilno spremljal ves dan. Pot je ponekod zelo ozka in spolzka. Mimo lovske koče sva v tričetrt ure dosegla sedelce nad Icmanikovo planino. Streljaj proč je razgledna Logarska peč. Skozi redek iglasti gozd, kjer cvetijo orlice, pogačice, gozdne krvomočnice in toliko navadnih lusnecev, kolikor jih še nisem videla na kupu, sva v pol ure dosegla greben, pod katerim je v gozdu precej živo: pametne ovce se pasejo v senci. Do vrha Strelovca je še manj kot četrt ure. Razgled je čudovit, »posrečeni« kombinaciji kopriv, mravljišča in ovčjih bobkov pa se je pametno izogniti in malicati nekoliko niže.

Po razglednem grebenu sva se spustila proti Krofički. Markacije so večinoma po tleh, zato ni čudno, da jih v snegu nisva našla. Pogačic je bilo še veliko, obeta pa se tudi pravo bogastvo rododendrona. V tričetrt ure sva bila na Puklovcu, kjer sva zadnjič odnehala (pod grebenom je vse rumeno dvocvetnih vijolic), in nato v dobre pol ure mimo najdebelejšega slovenskega macesna že na Klemenči jami. Bil je 15. junij in odprla sva sezono; koča je odtlej odprta vsak dan. Na jedilniku so imeli žlinkrofe z nadevom iz suhih hrušk, domačo klobaso in ajdove žgance. Po poti skozi predor sva potrebovala še urico do avtomobila. Bil je imeniten dan in zelo vam priporočam prav takega.

1 komentar:

Sonja pravi ...

Pozdravljeni!
Jaz pa vam priporočam štart pri Plesnikovem hotelu - ob slapu Palenk.
Torej - prečite strugo in se na levi strani tik ob slapu začenjate kar strmo vzpenjati.Kmalu tudi najdete stare markacije, ki vas po bolj slabo uhojeni poti pripeljejo po uri in polr na pot Plesnikova planina - Icmanikova planina.
Res je, da morate markacije iskati- vendar pa je pot zelo lepa, vodi nad Palenkom, kasneje po bukovem gozdu, je senčna, mestoma zelo razgledna. Pa nobenega kolovoza, in ostale civilizacijeske navlake.
Jaz grem vsaj enkrat na leto po njej, ker je to najkrajši pristop za Strelovec, pa Krofičko...

Pa veliko užitkov!

Lep dan
Sonja