Izpod Matizovca na Kofce

Včasih smo rekli od Matizovca, v nedeljo pa naju je presenetilo precejšnje parkirišče kake četrt ure pod domačijo. Koliko natanko, težko rečem, kajti z nama je bila Ajda in takrat gre počasneje. Zaradi nedelje, ker je bilo že pozno in ker že dolgo ni bilo lepega vremena, je bilo parkirišče skoraj polno. Cesta naprej je do polovice zaprta, na zapori pa je namesto prepovedi nadaljevanja vožnje prijazna razlaga kmetij Zajmen in Matizovec, zakaj je bolje parkirati tu. Sploh pa v hribe gremo, da hodimo, in ne, da se vozimo.

 

Ceste, po kateri sva se doslej vedno peljala, niti nisva imela priložnosti prav spoznati. Tokrat so ob njej cveteli svečniki, odžagano debelce nam je hudomušno kazalo jezik, prečkali smo potoček. Kmalu za njim smo zavili levo na stezo, kamor usmerja kažipot Kofce s knafelčkom namesto črke o. Zadnjič smo se pogovarjali, da pretirano buljenje v tablico ni dobro za oči, kar nekam štirioglate postanejo. Dedi je povzel, da se to v hribih imenitno popravi; očem dobro denejo zelena barva in telovadba, saj se morajo nenehno obračati na vse strani, da ne zamudijo česa zanimivega, in tako so spet lepo okrogle. Ajda v takih primerih sicer ni čisto gotova, ali naj nama verjame ali ne, posluša pa vendar. Na stezi, prepredeni s koreninami, sva ji razložila, da so nekatere sicer prinožne, ker nam služijo kot stopnice, še več pa je takih, ki – posebno če so vlažne – prežijo na nas kot nebodijihtreba drsalnice, na katerih nas zlahka spodnese. Zato je treba med hojo gledati pod noge, kadar pa pasemo zijala, se je pametno ustaviti. In ustavljali smo se obilo.

 

 

Bližnjica, ob kateri smo spoznali še zeleno obrobljene mejne markacije, se je iztekla na cesto in po njej smo nadaljevali levo v breg. Kljub prijaznemu namigu tukajšnjih kmetov je nekaj avtomobilov vendarle stalo ob cesti. Ko smo jo po še eni bližnjici spet dosegli, smo že zagledali Matizovčevo hišo. V bregu nad cesto so se pasle ovce. Z družinama z majhnimi otroki, s katerima smo se že večkrat dohiteli in prehiteli, smo se spet ujeli pri studenčku. Naslednji postanek smo imeli pri (tudi novi) žagi, kjer smo si lahko ogledali, kako nastajajo deske. Gledalcev je bilo kar veliko. Pri Ajdi sta se mešala radovednost in strah zaradi nenadnih izbruhov neprijetnega hrupa.

 

Nadaljevanje vzpona je bilo precej naporno, saj se je Ajda odločila, da bo stopala samo po skalah in koreninah. Kmalu po tistem, ko smo prečkali kamnito pot, smo vstopili skozi leso na travnik. Po razlagi, kaj je lesa in čemu služi, smo jo skrbno zaprli za seboj. Čeprav je krave ne znajo odriniti, smo jo »zaklenili«: verigo nataknili na žebelj, za vsak primer – navsezadnje se kateri lahko posreči. Onstran travnika je gozd postal svetlejši zaradi poseke in tudi sonce se je potrudilo, le vrhovi Košute so se zdaj eden, zdaj drugi skrivali v nemirnih oblakih.

 

 

 

 

 

 

 

 

Končno smo premagali še zadnjo strmino in zagledali prikupno planino. Nekaj krav se je še paslo. Na Kofcah je zelo lepo, le s tisto odurno betonsko cesto na koncu so ga nadvse polomili. Okrog koče je bilo toliko planincev, da smo komaj našli prostor. Na žgance s kislim mlekom in štruklje je bilo treba kar nekaj časa čakati, a je bilo vredno – pa tudi potrebno, če sodim po tem, koliko je pojedla Ajda, ki navadno jé kot ptiček ali pa sploh ne. Do klopce pri križu se nismo povzpeli, ker je vnukinja odkrila plezalno steno, gugalnico in tobogan. Zlasti od stene se je težko ločila. Oblaki so se začeli naglo spuščati, skrili so že križ in dosegli konje, ki so se nad kočo pasli v veselje (posebno malih) planincev, zato smo se brž odpravili v dolino.

 

Vrnili smo se po isti poti. Ajda je zlezla na vsak štor (z enega kljub svarilom potem ni mogla dol sama ‒ bomo videli, ali bo nauk, ki je sledil iz tega, obrodil kake sadove), podrta debla je izkoristila kot gredi, kjer pa ni bilo drugih telovadnih orodij, je z večjih skal in štrlečih korenin »skakala v bazen« in postavljala rekorde. Dedija, ki je skrbel za varnost, so ti rekordi utrudili mnogo bolj kot njo. Kljub razigranosti pa ni pozabila na markacije. Nekaj časa jim je govorila merkacije; z mojim ugibanjem, ali jim tako reče zato, ker nas merkajo, da se ne izgubimo, je bila kar zadovoljna. Potem se je prelevila v gozdno štorkljo: na vsaki štrlini je hotela stati na eni nogi. Nazadnje je pobrala odlomljeno vejo in postala edini jelen z zelenimi rogovi na svetu. Da morava v njeni družbi »normalne« čase pomnožiti najmanj z dve, torej niso krivi samo njeni kratki koraki.

Na Kofce mimo Čižovnika

Ker je 7. december 2019 že daleč, se ne spomnim več, zakaj sva izbrala ravno Kofce. Spomnim pa se, da sva imela kar nekaj težav najti še kako novo izhodišče, saj sva bila na Kofcah že trinajstkrat (to je za naju, ki greva rada vsakič drugam ali pa vsaj po drugi poti ali v drugem letnem času, veliko). Odločila sva se za nemarkirano pot mimo Čižovnika. Za Tržičem sva zapeljala proti Podljubelju, zavila levo, sledila kažipotu desno Kofce in se peljala še kaka 2 km do kažipota desno Karami. Parkirala sva pri smetnjakih nasproti kažipota (S 46.409618, V 14.294584).

Asfaltna cesta se je od odcepa rahlo spustila k hišam, kjer sva prečkala potok (pod mostom je sotočje dveh). Za naseljem sva se povzpela po slabi asfaltni cesti skozi gozd in ko sva stopila iz njega, se je levo zgoraj pokazala Čižovnikova domačija. Do nje sva hodila slabe četrt ure. Pred nama se je dvigala Dobrča, desno zasnežena Begunjščica, nato pa že greben Košute z Zajmenovimi pečmi in pobeljenim Velikim vrhom. Zraven Čižovnikove hiše (Podljubelj 204) je zraslo veliko novo gospodarsko poslopje in okrog njega so stali delovno stroji. Tamkajšnji kažipot Karami naju je zvabil desno po makadamski cesti, ker naju je zanimalo, kaj se skriva za tem nenavadnim imenom. V 5 minutah sva prikorakala do Podljubelja 206, kjer oddajajo sobe, a je bilo vse zaprto, zato o imenu nisva izvedela ničesar.

Vrnila sva se k Čižovniku in nadaljevala naravnost navzgor po slabi gozdni cesti. Na razcepu sva domnevala, da vodi desni krak (cesta) k naslednji domačiji, zato sva zavila levo na spodnji kolovoz. Na naslednjem razcepu sva se povzpela po desnem kolovozu in na tretjem naravnost navzgor. Tla ‒ zemlja in drobljivi kamni ‒ so bila temno rdeča. Šla sva mimo vodnega zajetja. Vzpon je bil čedalje strmejši. Razcepov še ni bilo konec: na četrtem, šele dobrih 5 minut od Čižovnika, sva se odločila za kolovoz naravnost naprej (po slabšem desnem kraku so ležale žice). Postal je »normalne« barve (ne več rdeč) in tudi strmina je popustila. Pri mostičku sva prišla iz gozda. Nato sva se spet začela vzpenjati in se vrnila v gozd. Pri zajetju na levi se je vzpon končal in kolovoz se je celo rahlo spustil. Iz gozda na desni sva zaslišala gozdarsko žago, globoko na levi pa šum potoka. Nato je zašumelo tudi na desni in skozi drevje sva zagledala lesketanje vode.

Po 10 minutah se je desno odcepil ožji kolovoz. Čezenj je tekel potoček, a hlodi, položeni kot brv, so bili tako spolzki, da sva jih raje obhodila. S traktorskimi kolesnicami razriti kolovoz sva zapustila po desnem odcepu in prej kot v 5 minutah prispela k jezercu (1010 m) pod hribom Na vršiču (na zemljevidu ledinskih imen v občini Tržič samo Vәršәč, 1040 m). Jezero pri Čežov, kakor piše na Hribi.net (brala sem tudi o domačiji Čežov), je umetno. Menda ga je napravil Čižovnik. Na zemljevidih nima imena, le na omenjenem zemljevidu ledinskih imen sem našla zapis Čižôv, a kot ledinsko ime, ne vodno. Nekateri ga imenujejo tudi Karami. Bilo je pomrznjeno. Od kod priteka voda, se ni videlo, odtok pa je bil precej zanimiv. Lesena hiška in betonska klopca na bregu sta bili že v zelo slabem stanju. Pri hiški je trohnelo koritce, v katero je nekoč tekla voda iz pipe na betonskem stebričku, v travi pa je ležal kup betonskih klopc. Notranjost hiške je bila razdejana in prepuščena propadanju. Sicer nama je bil kraj zelo všeč, pogled na Veliki vrh tudi. Ravno tedaj je posijalo sonce, da je bilo prav lepo.

 

Vrnila sva se na glavni kolovoz. Po opisu na spletu bi bila lahko že takoj zavila desno in se vrnila na glavni kolovoz nekoliko više, a ker sva v daljavi videla belo tablico, sva šla pogledat, kaj je na njej. Nič zanimivega: tablici na žičnati ograji okrog vodovodnega objekta sta prepovedovali vstop. Kmalu je z desne res nekaj priteklo, najbrž omenjena bližnjica od jezerca. Z majhne uravnave z gozdarskim deloviščem sva nadaljevala po širšem (desnem) kraku. Ta kamniti kolovoz očitno uporabljajo tudi za vlako, saj je po njem ležalo vse polno scefranega lesa. Na naslednjem razcepu sva zavila levo, še bolj strmo. Za nama sta izza Begunjščice pogledala zasnežena Vrtača in Palec. Na prvi serpentini sva srečala traktorista, ki je vlekel dva hloda. Za drugo serpentino se je strmina povečala, za tretjo pa se je za nekaj časa unesla. Na desni se je dvigalo skalnato pobočje, na levi sva videla čedalje več Košute (Veliki vrh, Kladivo). Do četrte serpentine je šlo spet bolj navkreber in s pete je bil že lep razgled na Triglav. Pogled je segel tudi v dolino, kjer sva prepoznala Čižovnikovo domačijo.

 

Že kar poštena gozdna cesta naju je 40 minut od jezerca pripeljala do odprte zelene zapornice. Mimo (pre)gosto nasajenih smrečic sva se vrnila v gozd. V njem se je na križišču gozdnih cest (1314 m) najina pot staknila s potjo s Kala in poslej je bila pot markirana. Po 20 minutah pa je pri drvarnici pritekla z leve še pot od Matizovca. V dobrih 5 minutah sva bila pri koči (1488 m), četrt ure zatem pa pri križu in klopci nad njo (1596 m). Uživala sva v razgledih. Nihče ni prišel za nama, mlad par pred nama pa se je vzpenjal dalje, najbrž na kak vrh Košute. Neki možak se je vračal izpod Velikega vrha in poročal, da se je zaradi ledu odpovedal vrhu.

Opoldne so se iz doline zaslišale sirene. Spustila sva se h koči na obvezne štruklje. Vsi so sedeli zunaj, samo midva notri. Na steni je visela uokvirjena fotografija Kofc s čestitko: po izboru bralcev Siol.net je bil Dom na Kofcah lani razglašen za naj planinsko kočo leta. 

Od koče sva se sprva vračala po poti prihoda, po 50 minutah pa se nisva držala desnega kraka, po katerem sva prišla gor, ampak sva se spustila po levem, ki se je res izkazal za bližnjico od jezerca. Ko sva bila že spet pri njem, sva si še potešila radovednost, kje priteka voda vanj. Po ozkem nasipu med njim in strugo potoka sva zlahka prišla do mesta, kjer se jezerce polni. Mimo njega sva nadaljevala v nasprotno smer, kot sva zjutraj prišla k njemu. Po obeh straneh blatnega in razritega kolovoza sta tekla potočka. Za levim ovinkom je stala odprta lesena lopa z nekaj deskami. Del ceste je bil posut z opečnim drobirjem. Kamor sva pogledala, je tekla kaka voda. Ob cesti so se vrstile skladovnice tramov in desk. Nekateri so že popolnoma posiveli; take prizore doživljam kot zametavanje bogastva. Za ovinkom le 10 minut od jezera sva nenadoma zagledala znani prizor: Karami! Preden sva se odpravila proti Čižovniku, sva zavila še levo navzdol k Vasovniku. Cesta je prečkala slikovito skalnato strugo potoka. Mimo lesenih stopnic v levem bregu sva prišla do velikega travnika na desni in po dobrih 10 minutah do Vasovnika. Tam je bila na drevesu planinska markacija, saj mimo Vasovnika teče iz Podljubelja čez Kal označena pot na Kofce. Tablice z napisom U Vasôvjә na počitniški hišici se nisva spomnila. V 20 minutah sva se mimo Čižovnika vrnila k avtu.

Po dobrih šestih urah (čiste hoje je bilo le malo več kot pol toliko) sva bila zadovoljna, saj so tudi štirinajste Kofce navrgle marsikaj novega, najbolj všeč pa nama je bilo jezerce, kakorkoli se že imenuje.