Izpod Matizovca na Kofce

Včasih smo rekli od Matizovca, v nedeljo pa naju je presenetilo precejšnje parkirišče kake četrt ure pod domačijo. Koliko natanko, težko rečem, kajti z nama je bila Ajda in takrat gre počasneje. Zaradi nedelje, ker je bilo že pozno in ker že dolgo ni bilo lepega vremena, je bilo parkirišče skoraj polno. Cesta naprej je do polovice zaprta, na zapori pa je namesto prepovedi nadaljevanja vožnje prijazna razlaga kmetij Zajmen in Matizovec, zakaj je bolje parkirati tu. Sploh pa v hribe gremo, da hodimo, in ne, da se vozimo.

 

Ceste, po kateri sva se doslej vedno peljala, niti nisva imela priložnosti prav spoznati. Tokrat so ob njej cveteli svečniki, odžagano debelce nam je hudomušno kazalo jezik, prečkali smo potoček. Kmalu za njim smo zavili levo na stezo, kamor usmerja kažipot Kofce s knafelčkom namesto črke o. Zadnjič smo se pogovarjali, da pretirano buljenje v tablico ni dobro za oči, kar nekam štirioglate postanejo. Dedi je povzel, da se to v hribih imenitno popravi; očem dobro denejo zelena barva in telovadba, saj se morajo nenehno obračati na vse strani, da ne zamudijo česa zanimivega, in tako so spet lepo okrogle. Ajda v takih primerih sicer ni čisto gotova, ali naj nama verjame ali ne, posluša pa vendar. Na stezi, prepredeni s koreninami, sva ji razložila, da so nekatere sicer prinožne, ker nam služijo kot stopnice, še več pa je takih, ki – posebno če so vlažne – prežijo na nas kot nebodijihtreba drsalnice, na katerih nas zlahka spodnese. Zato je treba med hojo gledati pod noge, kadar pa pasemo zijala, se je pametno ustaviti. In ustavljali smo se obilo.

 

 

Bližnjica, ob kateri smo spoznali še zeleno obrobljene mejne markacije, se je iztekla na cesto in po njej smo nadaljevali levo v breg. Kljub prijaznemu namigu tukajšnjih kmetov je nekaj avtomobilov vendarle stalo ob cesti. Ko smo jo po še eni bližnjici spet dosegli, smo že zagledali Matizovčevo hišo. V bregu nad cesto so se pasle ovce. Z družinama z majhnimi otroki, s katerima smo se že večkrat dohiteli in prehiteli, smo se spet ujeli pri studenčku. Naslednji postanek smo imeli pri (tudi novi) žagi, kjer smo si lahko ogledali, kako nastajajo deske. Gledalcev je bilo kar veliko. Pri Ajdi sta se mešala radovednost in strah zaradi nenadnih izbruhov neprijetnega hrupa.

 

Nadaljevanje vzpona je bilo precej naporno, saj se je Ajda odločila, da bo stopala samo po skalah in koreninah. Kmalu po tistem, ko smo prečkali kamnito pot, smo vstopili skozi leso na travnik. Po razlagi, kaj je lesa in čemu služi, smo jo skrbno zaprli za seboj. Čeprav je krave ne znajo odriniti, smo jo »zaklenili«: verigo nataknili na žebelj, za vsak primer – navsezadnje se kateri lahko posreči. Onstran travnika je gozd postal svetlejši zaradi poseke in tudi sonce se je potrudilo, le vrhovi Košute so se zdaj eden, zdaj drugi skrivali v nemirnih oblakih.

 

 

 

 

 

 

 

 

Končno smo premagali še zadnjo strmino in zagledali prikupno planino. Nekaj krav se je še paslo. Na Kofcah je zelo lepo, le s tisto odurno betonsko cesto na koncu so ga nadvse polomili. Okrog koče je bilo toliko planincev, da smo komaj našli prostor. Na žgance s kislim mlekom in štruklje je bilo treba kar nekaj časa čakati, a je bilo vredno – pa tudi potrebno, če sodim po tem, koliko je pojedla Ajda, ki navadno jé kot ptiček ali pa sploh ne. Do klopce pri križu se nismo povzpeli, ker je vnukinja odkrila plezalno steno, gugalnico in tobogan. Zlasti od stene se je težko ločila. Oblaki so se začeli naglo spuščati, skrili so že križ in dosegli konje, ki so se nad kočo pasli v veselje (posebno malih) planincev, zato smo se brž odpravili v dolino.

 

Vrnili smo se po isti poti. Ajda je zlezla na vsak štor (z enega kljub svarilom potem ni mogla dol sama ‒ bomo videli, ali bo nauk, ki je sledil iz tega, obrodil kake sadove), podrta debla je izkoristila kot gredi, kjer pa ni bilo drugih telovadnih orodij, je z večjih skal in štrlečih korenin »skakala v bazen« in postavljala rekorde. Dedija, ki je skrbel za varnost, so ti rekordi utrudili mnogo bolj kot njo. Kljub razigranosti pa ni pozabila na markacije. Nekaj časa jim je govorila merkacije; z mojim ugibanjem, ali jim tako reče zato, ker nas merkajo, da se ne izgubimo, je bila kar zadovoljna. Potem se je prelevila v gozdno štorkljo: na vsaki štrlini je hotela stati na eni nogi. Nazadnje je pobrala odlomljeno vejo in postala edini jelen z zelenimi rogovi na svetu. Da morava v njeni družbi »normalne« čase pomnožiti najmanj z dve, torej niso krivi samo njeni kratki koraki.