Kofce gora brez vrha

Ko si je Jani lani (da, še so »ostanki« iz leta 2021) zaželel prvega snega, sva med drugim poklicala na Kofce. Pri njih je še kopno, so rekli, prvi sneg je šele nad križem. O, potem greva pa na Kofce goro! Tam sva sicer že bila, a pred skoraj 15 leti. In tako sva se odpeljala na parkirišče pod Matizovcem (S 46.414588, V 14.300332). Kar hitro se je polnilo. Ob njem je skrinjica, namenjena prostovoljnim prispevkom za parkiranje »urejanju vstopne točke: Kofce – Košuta ...«. Više je nastalo še eno parkirišče, ki ga prejšnjič menda še ni bilo. Postavili so nove table z obvestili, opozorili in zemljevidom, klopce.

 

Takoj za zgornjim parkiriščem sva zavila levo s ceste in se povzpela po široki skalnati in koreninasti stezi. Čez čas sva se vrnila na cesto. Na križišču, kjer je bil levo dovoz k Podljubelju 230a in je kažipot Kofce kazal naprej (desno se pride k Zajmenovi domačiji), je bila na drevesu slika fotoaparata, morda zato, ker je od tam lep pogled na Zajmenove peči. Svarilo pred bikom na paši ni bilo ravno aktualno. Pri še enem kažipotu Kofce sva znova zapustila cesto po sila koreninasti stezi. Čez dobre četrt ure sva se po stopnicah ponovno povzpela na cesto, tokrat že pod Matizovcem. Šla sva mimo transformatorske postaje, domačije (1078 m), kjer je bila nekoč zapornica (do tja smo smeli z avtomobili, kar je bilo ob navalih planincev res neprimerno), gospodarskih poslopij in skladovnic desk. Za izvirom in koritom sva na razcepu kolovozov nadaljevala po označenem desnem kraku in pri žagi vstopila v gozd.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Smerne tablice in markacije so naju vodile med kolovozi, vlakami in stezami. Z desnega ovinka čez 15 minut s kažipotom nazaj proti parkirišču sva zavila levo na nekakšen greben. Strmina kar ni pojenjala; v vlogi pomočnikov so se izmenjevale korenine in stopnice. V naslednje četrt ure sva po prečkanju kolovoza in kmalu zatem še vlake prišla do lese. Travnik na levi se je že zaraščal. Šla sva naravnost navzgor skozi smrekov gozd po jarku, ki je sekal množico drevesnih korenin. Za travnikom naju je znova objel gozd. Pri žičnati ograji na vrhu vzpona sva stopila na poseko. Dohitela naju je sedmerica, ki je vso pot neumorno čebljala, in prihajali so še novi planinci – prava božja pot. Strmina se je za nekaj časa unesla, nato spet povečala.

 

Četrt ure nad leso sva pogledala iz gozda in čez 5 minut dosegla Dom na Kofcah (1488 m). Ljudi se je kar trlo. Nad domom sva naletela na nekaj zaplat snega, sicer pa je bilo do dobrih 10 minut oddaljenega križa (1596 m) še kopno. Klopca pri njem je bila podrta. Markacij je bilo malo, nekaj mejnih. Tudi nad križem še ni bilo snega. Vzpenjala sva se med skalami in po dobre četrt ure pri kažipotih na 1695 m (tako maPZS, na kažipotih pa 1560 m) zavila desno (Kofce gora 40min, Kladivo 1h 40min). Dohitela naju je planinka iz Zgornje Savinjske doline in naju pohvalila, da dobro hodiva. Obžalovala je, da je njena kolegica, s katero je bila to poletje skupaj na Škrlatici, Jalovcu in Triglavu, odnehala na Kofcah. To se nama je za tako gornico zdelo neverjetno, pa je dodala, da je bila kolegica po naštetih podvigih »kar mrtva«.

  

Dalje sva se vzpenjala po vijugavi ozki gruščnato-skalnati stezici. Prehitel naju je avstrijski par. On, Boroveljčan, je govoril slovensko, čeprav ni bil Slovenec. Po njegovem mnenju je v Sloveniji planinska kultura čisto drugačna kot pri njih – tam vsi sedijo pred televizorji, pri nas pa hodijo v gore mladi in stari in celo otroke nosijo v nahrbtnikih. Zanimivo, ravno pred kratkim sem prebrala mnenje Jožeta Draba: »Najbolj spoštujem Avstrijce, ki resnično spoštujejo svoje gore, so dobro opremljeni in imajo tudi veliko gornikov. Tudi mladih. Bi rekel, da so bolj gorniški narod od nas, ki se imamo za najbolj gorniškega.« Sto ljudi, sto čudi. Srečala sva še starejši par, ki se je vračal, ne da bi bil šel do vrha. Nista povedala, zakaj, ampak dalo nama je misliti.

Potem ko sva se povzpela na greben (po domače Froncov), sva nekaj časa prijetno vijugala, nato pa se je pot postavljala čedalje bolj pokonci. Na krušljivi prepadni polički pod skalnimi konicami sva se držala z nahrbtnikoma proč od trebušastih skal, da naju ne bi zrinile s potke. Snega sicer ni bilo preveč, a v tisti strmini bi bil zdrs lahko usoden. Dobre pol ure nad kažipotoma, ko se je strmini in spolzkim tlom pridružila še slaba vidljivost zaradi megle, sva sklenila obrniti (GPS je pokazal 1858 m). Pogled na približno 100 višincev do vrha je bil nekam zlovešč in nisva hotela tvegati.

 

 

 

 

Tudi nazaj grede se mi je zdela ozka polička pod skalnimi konicami precej sitna. Srečala sva mlad par, prav tako namenjen na Kofce goro. Vprašala sta, kakšna je pot, pa sva povedala, da nekateri sicer gredo gor, midva (ne edina) pa sva presodila, da je prenevarno. Sklenila sta poskusiti. Do kažipotov (navzdol Dom na Kofcah 15min in Podljubelj 2h) sva sestopala dobre tričetrt ure. Tik nad njimi sva šele zdaj opazila v ruševju ležečo smerno tablo za Kačjo pot k Taborniškemu domu Šija (levo). Do Doma na Kofcah je bilo še 20 minut hoda. Toliko vpitja že dolgo nisva slišala. Celo večnost sva čakala na svoje štruklje, čeprav je kar številna mladina, ki je stregla, delala pridno in prijazno. Še dlje (!) pa sva čakala, da sva jih lahko plačala, saj naju je plačilna večkrat odpravila s »takoj«, potem pa je stregla in zaračunavala drugim, tako da smo prišli kar malo navzkriž. Kljub dobrim štrukljem ne pojdeva zlepa več tja, sploh pa ne za konec tedna.
 

Čeprav je treba v hribe načeloma zgodaj, sva bila tokrat prezgodnja: šele popoldne je posijalo sonce, tudi na Kofce goro. S Kofc sva odšla po drugi poti, po gozdni cesti mimo drvarnice, kjer teče tudi kolesarska pot. Na dnu spusta po dobrih 20 minutah, na Ravnah (1315 m), je parkiralo nekaj avtomobilov. Kolesarska kažipota sta kazala nazaj Dom na Kofcah 1,2 km in Planina Šija 2,6 km, levo Jelendol 7,3 km in Tržič 13,7 km. S križišča sta desno tekli dve cesti, prepovedani za promet: prva, zgornja, proti Matizovcu, druga, spodnja, pa proti Zajmenu (nenavadno: na maPZS nista narisani). Spustila sva se po prvi in obšla spuščeno zapornico. Čez cesto je ležalo podrto drevje in sčasoma je bila še komaj vredna tega imena. Čeznjo je ponekod tekla voda, od nje so se cepili kolovozi in steze.

 

 

 

 

 

Po dobre pol ure sva malo nad žago prispela na križišče, kjer sva se priključila sila obljudeni prečni gozdni cesti. Zjutraj sva šla tam po levem kraku, vrnila pa sva se po drugem. Na desni so se sončili obronki Košute. Mimo izvira sva v slabe četrt ure prispela k Matizovcu. Do parkirišča, kjer se je gnetlo več kot 50 avtomobilov, je bilo še kakih 20 minut.

 

 

 

 

 

Kofce gora (tudi Mali turn, Kovca ali Kovca gora, 1967 m) je po obojih Karavankah, Klinarjevih in Janševih, neizrazita vzpetina med Velikim vrhom in Kladivom. No, od tam, kjer sva odnehala, se mi je zdela precej »izrazita«!

Na Veliki vrh po plezalni poti

Naslednji dan (zadnjega septembra) sva bila dogovorjena z Marjano. Načrt povzpeti se na Veliki vrh v Košuti po plezalni poti, imenovani Tržiška, smo si olajšali tako, da smo najprej na parkirišču pod Matizovcem  pustili Marjanin avto (bili smo edini, kar se nama tam še ni zgodilo), nato pa se z najinim odpeljali proti Ljubelju. Sredi dolgega levega ovinka za zadnjim (tretjim) predorom smo zavili desno k cestarski lopi, v kateri hranijo snežne kole. Tam je majhno parkirišče Vranček (950 m), še dve pa sta nekaj deset metrov naprej. Ob prvem parkirišču je kažipot naprej Pl. Korošica 1h 30min, Hajnževo sedlo 2h, Veliki vrh 3h s trikotnikom – znakom za zahtevno pot, Kofce 4h.

Marjana je ugotovila, da je v svojem avtu pozabila palice, zato ji je Jani odstopil eno. Po gozdni cesti smo se napotili mimo gornjih parkirišč, čez suho grapo in potoček ter mimo majhne ograde. Ob poti so bile tudi mejne markacije, ki so bile Marjani posebno všeč, saj jih še ni poznala. Prestopili smo še eno suho strugo in nato tudi potok Mošenik, ki smo ga dotlej slišali z desne. Ozka, ponekod podrta gozdna cesta se je začela vzpenjati in tam je Marjana že fotografirala prvi kamniti srček. Čez čas se je gozd toliko »umaknil«, da smo lahko videli Ljubelj, Ljubeljščico, Spodnji in Zgornji Plot, Begunjščico. Ko je strmina nekoliko popustila, smo prečkali hudourniško grapo, se vrnili v gozd in se spet strmeje vzpenjali. Med drevjem so se kazale navpične Zajmenove peči.

 

 

Po 50 minutah smo stopili skozi leso na planino Korošico. Najprej nas je zamotil cel »nasad« ostarelih mušnic, le ena je šele pravkar pririnila iz zemlje, potem pa smo lep čas opazovali čredo trinajstih gamsov, ki so bili dovolj oddaljeni, da se nas niso bali. Na zgornjem robu tega dela planine smo pri drugi lesi znova zakoračili v gozd. Vzpenjali smo se po gozdni cesti. Pod njo je tekel potoček in pred njim je bil vzpon še posebno strm, za njim pa se je začela ograja. Na začetku zgornjega dela planine Korošice nas je pričakala še ena lesa in za njo smo zavili desno. Po travniku so ležale skale in se kazale velike zaplate rdeče zemlje. Čez najbolj mokri del nam je pomagal mostiček, za njim pa smo se po tričetrt ure povzpeli do ograjene koče na planini (1554 m). Okoli nje je bilo več klopi. Iz svinjaka se je razleglo silno kokodajsanje; morda je perjad, ki je zaslišala človeške glasove, pričakovala zajtrk. Pri vhodu smo si ogledali dvojezični zemljevid Rund um die Koschuta / Okoli Košute. Tamkajšnje smerne tablice so kazale nazaj Podljubelj 1^h, naprej Vrh Ljubelja 1^h 15min in Košutica (Baba) 1^h 15min, desno Hajnževo sedlo 30min, Veliki vrh 1^h 30min in Kofce 2^h 30min.

Od koče smo imeli lep pogled na Košutico. V tisto smer smo odšli čez travnik proti gozdu. Vodoravna steza je prerezala dokaj strmo pobočje. Nekaj časa smo hodili med drevjem, nekaj časa po skalnatem travniku. Bili smo nekoliko počasnejši kot navadno, ker je Marjano bolela noga. Zaradi tega smo Veliki vrh že enkrat preložili, ob lepi vremenski napovedi pa se je kar odločila za to pot, čeprav noga še ni bila čisto dobra. Skalnata stezica nas je vodila mimo majhnega izvira s koritom in vijugala med ruševjem. Ob pogledu na ranjak me je Marjana presenetila z imenom medvedova taca; tega imena še nisem slišala, a sem pozneje na spletu našla, da mu res rečejo tako (tudi medvedja taca).

Po 25 minutah smo dosegli Hajnževo sedlo (1701 m) s slovenskimi in avstrijskimi kažipoti, mejno tablo in kamnom XXIV/122. Bilo je precej hladno, pogled na planinko, ki je prišla gor v kratkih rokavih (priznala je, da jo zebe), pa me je sploh zmrazil. S svojo družbo je zavila levo proti Košutici, mi pa mimo kamna 121 desno proti steni Velikega vrha, visoki približno 380 m. Pri vstopu vanjo (kamnu 120, dveh mejnih markacijah in napisu na skali Vel. vrh) smo si nadeli čelade in plezalno opremo ter začeli plezati, že kar takoj po zelo strmem žlebu. Stopi so bili majhni, a klini k sreči postavljeni prav prijazno. Žica je bila včasih preblizu skale, tako da se je bilo težko prepenjati. Ponekod ni bilo jeklenice, kjer pa jo je nadomeščala vrv, ta s svojo ohlapnostjo ni bila prida v pomoč. Mnogi klini, držeči jeklenice, so se majali. Zvrstilo se je še nekaj žlebov in polic, po 35 minutah plezanja težavnostnih stopenj A in B pa smo po lestvi, pod in nad katero sta se podirala razmočena zemlja in grušč, pritelovadili do konca plezalnega dela poti. Do cilja nas je čakala še urica strmine, v kateri je bilo treba tu in tam še tudi poplezati in prehoditi nekoliko zračen greben, a jeklenic ni bilo več.

 

Tik pod vrhom nas je navdušila prikupna belka. Z gospo, ki je hodila za menoj (prehitelo nas je pet Avstrijcev), sva hkrati vzkliknili – jaz »Belka!«, ona »Weisshuhn!« (bela kura; sicer je menda pravilno nemško Schneehuhn, snežna kura). Ta sicer nadvse plaha ptica, imenovana tudi snežni jereb, je »potrpela« celo za dostojno fotografijo. 

Pri možicu, vpisni skrinjici, mejnem kamnu s številko XXIV/116 in kažipotih na vrhu (2088 m) smo se pomudili kar nekaj časa. Družbo so nam delali številni planinci in živahne kavke. Fotografiral nas je mladenič, ki je prišel z dekletom na Kofce na štruklje, potem pa se ju je polotila slaba vest in sta se povzpela še na vrh. Razgledi so bili lepi, zlasti proti zahodu na Begunjščico, Zelenico, Stol, Vrtačo in zadaj na Julijce (Triglav, Škrlatico); proti severozahodu na Košutico, Lokovnikov Grintovec, za njima na Psinjski vrh, Žingarico, Grlovec; proti severu in severovzhodu na Macno, Križni vrh, Črni vrh, Setiče, Obir ... Ne vem, ali je bilo za Marjanino nogo najpametneje, da je zlezla tja gor, ampak vsaj za nekaj časa, tako se mi je zdelo, je zadovoljna lastnica pozabila nanjo, tako lepo je bilo.

 

Vrnitev po plezalni poti seveda ne bi bila dobra domislica, zato smo se vračali čez Kofce. Jani, ki navzdol zlahka hodi brez palic (posebnež ‒ mislim, da jih večinoma bolj potrebujemo navzdol), je Marjani kmalu odstopil še drugo. Ko smo zapuščali Veliki vrh, so se na obzorju pred nami vrstile gore od Raduhe do Storžiča. Na označenem križišču smo se spustili v desno proti Domu na Kofcah, šli mimo kovinske tablice v spomin na celovškega planinca dr. Georga Fiedlerja, ki je po zdrsu padel čez skale 20 m globoko in se ubil, ter mimo odcepa levo na Kofce goro. Do koče na Kofcah smo sestopali uro in četrt. Tam je bila tolikšna množica ljudi, da je bilo treba prav na vse čakati vsaj eno uro, zato smo se odrekli štrukljem in nadaljevali pot.

Pod kočo smo zavili desno proti Matizovcu. Čez tričetrt ure smo pri žagi zapustili gozd in mimo studenčka prispeli k domačiji. Po označenih bližnjicah smo v 20 minutah pristali na cesti, ki je bila popolnoma zaparkirana, saj je na parkirišču zmanjkalo prostora. Z Marjaninim avtom smo se odpeljali nazaj k Vrančku. Tam je bil starejši možak z lepim psom. Jani ga je vprašal, ali je domačin. Da, že od leta 1936, je odgovoril. Kljub temu ni vedel, od kod ime parkirišča. Na pohvalo, da ima lepega psa, je odvrnil, da je bila kužkova mama še lepša, izvlekel listnico in pokazal sliko, na kateri so bili on in pasji starši. Da je pes boljša družba kot ljudje, je pribil ... No, naša družba se je imela tisti dan lepo in upam, da bo še kdaj tako.